Papež med splošno avdienco: Cerkev kot nevesta pričakuje svojega ženina
VATIKAN (sreda, 15. oktober 2014, RV) – »Kaj se bo zgodilo z Božjim ljudstvom
na koncu? Kaj se bo zgodilo z vsakim izmed nas? Kaj naj pričakujemo?« S temi vprašanji
je papež Frančišek med današnjo splošno avdienco začel katehezo, katere rdeča nit
je bila Cerkev kot nevesta, ki čaka svojega ženina.
Tako bomo zmeraj z Gospodom
– resnična svatba Apostol Pavel je kristjane iz skupnosti v Tesaloniki,
ki so si zastavljali ista vprašanja, opogumil in jim izrekel besede, ki so med najlepšimi
v Novi zavezi: »Tako bomo zmeraj z Gospodom.« (1 Tes 4,17) To so preproste
besede, v katerih je strnjeno veliko upanje. Janez pa je v knjigi Razodetja poslednjo,
dokončno razsežnost opisal z besedami: »Novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od
Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina.« (Raz
21,2) Papež Frančišek je povzel, da je torej to tisto, kar nas čaka. In to je
tudi Cerkev: »Je Božje ljudstvo, ki hodi za Gospodom Jezusom in ki se dan za dnem
pripravlja na srečanje z njim, kot nevesta s svojim ženinom.« Takrat
bo namreč čisto prava svatba: »Da, kajti Kristus, ki je postal človek kakor mi
in je iz vseh nas naredil eno z njim, se je s svojo smrtjo in s svojim vstajenjem
resnično poročil z nami in je iz nas kot svojega ljudstva naredil svojo nevesto.
In to ni nič drugega kakor izpolnitev načrta občestva in ljubezni, katerega je Bog
stkal tekom celotne zgodovine, zgodovine Božjega ljudstva in tudi zgodovine
vsakega posebej.«
Cerkev kot mesto: simbol sobivanja in človeške
odnosnosti Papež je opozoril na še en element, ki nas tolaži in nam odpira
srce. Janez pravi, da je v Cerkvi, Kristusovi nevesti, viden »novi Jeruzalem«.
To pomeni, da je Cerkev poklicana postati »mesto, v prvi vrsti simbol sobivanja
in človeške odnosnosti«. Lepo je kontemplirati sugestivno podobo, prav tako v
knjigi Razodetja, vseh ljudstev in narodov, zbranih v tem mestu, ki bo kot »Božji
šotor«. Tam ne bo več osamljenosti, zanemarjanja ali razlikovanja, ne družbenega,
ne etničnega in ne verskega, ampak bomo »vsi eno v Kristusu«.
Krščansko
upanje je goreče pričakovanje Ob pogledu na to neverjetno in čudovito podobo
naše srce ne more, da se ne bi počutilo globoko potrjeno v upanju: »Krščansko upanje
ni preprosto neka želja, ni optimizem. Za kristjana je upanje pričakovanje, goreče
pričakovanje, navdušeno nad poslednjo in dokončno izpolnitvijo skrivnosti, skrivnosti
Božje ljubezni, v kateri smo prerojeni in v kateri že živimo. Je tudi pričakovanje
nekoga, ki prihaja. To je Kristus Gospod, ki je vedno bliže nas, dan za dnem, in ki
prihaja, da bi nas na koncu uvedel v polnost svojega občestva in svojega miru.«
Smo
zares priče tega pričakovanja, tega upanja? Cerkev ima zatorej nalogo,
da svetilko upanja ohranja prižgano in dobro vidno. Tako bo le-ta lahko še naprej
»svetila kot zanesljivo znamenje zveličanja in bo celotnemu človeštvu razsvetljevala
pot, ki vodi k srečanju z usmiljenim Božjim obličjem«. Tisto, kar pričakujemo,
kot je nadaljeval papež Frančišek, je torej, da se vrne Jezus. Cerkev, nevesta, pričakuje
svojega ženina.
»Zelo iskreno pa se moramo vprašati: smo zares svetle
in verodostojne priče tega pričakovanja, tega upanja? Naše skupnosti še vedno živijo
v znamenju prisotnosti Gospoda Jezusa in v prisrčnem pričakovanju njegovega
prihoda, ali se zdijo utrujene, otopele pod težo napora in obupovanja? Smo tudi mi
v nevarnosti, da bi ostali brez olja vere, olja veselja?« Pred tem se moramo paziti,
je dodal papež Frančišek. Nato je katehezo povzel z molitvijo k Devici Mariji, materi
upanja in kraljici nebes, da bi nas vedno »ohranjala v drži poslušanja in pričakovanja«
ter bi tako že sedaj lahko »bili prežeti s Kristusovo ljubeznijo« in bi bili
nekoč »soudeleženi v veselju brez konca, v polnem občestvu z Bogom«.
Nazadnje
je papež še spodbudil, naj ne pozabimo, da bomo tako zmeraj z Gospodom, kot je Pavel
s preprostimi in lepimi besedami, ki vabijo k upanju, pisal Tesaloničanom.