Papež Frančišek povabil h krščanskemu življenju z vero, ki je delavna v ljubezni

VATIKAN (torek, 14. oktober 2014, RV) – Naše krščansko življenje je življenje kozmetike in zunanjosti ali je krščansko življenje z vero, ki je delavna v ljubezni? To vprašanje je vernikom zastavil papež Frančišek na koncu današnje homilije med jutranjo mašo v kapeli Doma sv. Marte.

Vera ne pomeni zgolj moliti veroizpovedi. Zahteva odmik od lakomnosti in pohlepa. Znati moramo podarjati drugim, zlasti ubogim. Veri ni potrebno pokazati se, ampak mora biti. Ni se ji treba ogrinjati z vljudnostmi, še posebej ne hinavskimi. Potrebuje pa srce, ki je sposobno ljubiti na pristen način. Papež Frančišek je izhajajoč iz današnjega evangeljskega odlomka zatrdil, da Jezus ne odobrava »varnosti, ki je povsem osredotočena na izpolnjevanje postave«. Evangelij namreč pove, kako se je farizej čudil, da se Jezus pred kosilom ni umil, kot je bilo predpisano.

»Jezus obsodi to duhovnost kozmetike, ko se kažemo dobre, lepe, a je resnica v notranjosti nekaj drugega! Jezus obsodi osebe dobrih olik, a slabih navad, tistih navad, ki se ne vidijo, a se živijo na skrivaj. Videz je pravičen: to so bili ljudje, ki so se radi sprehajali po trgih, se kazali med molitvijo in se 'našminkali' z nekaj šibkosti med postom …« Gospod je zanje uporabil dve opredelitvi, ki sta med seboj povezani: pohlep in hudobija. Evangelist Matej v podobni situaciji omenja tudi »pobeljene grobove«. Miloščina, katero Jezus ponudi kot protiutež tem držam, pa je po papeževih besedah v svetopisemski tradiciji vedno »preizkusni kamen pravičnosti«.

O istem vprašanju govori tudi današnje prvo berilo iz Pavlovega pisma Galačanom. To je, o navezanosti na postavo, ki pa sama ne more zveličati: »Kar šteje, je vera.« In sicer tista vera, ki je delavna v ljubezni. Tista, o kateri Jezus govori farizeju. Vera, ki ne pomeni le moliti veroizpovedi, saj v Očeta, Sina in Svetega Duha, v večno življenje verjamemo vsi: »Toda to je nepremična vera, nedelavna. Tisto, kar v Jezusu Kristusu šteje, je delavnost, ki izhaja iz vere, ali bolje, je vera, ki postane delavna v ljubezni, kar pomeni, da se vrne k miloščini. Miloščini v najširšem pomenu besede: odtrgati se od diktature denarja, od malikovalstva denarja. Vsak pohlep nas namreč oddaljuje od Jezusa Kristusa.«

Papež Frančišek je zatem spomnil na dogodek iz življenja patra Arrupeja, vrhovnega predstojnika jezuitov od šestdesetih do osemdesetih let. Nekega dne ga je neka bogata gospa povabila k sebi, da bi mu dala denar za misijone na Japonskem. Kuverto mu je izročila tako rekoč pred vrati, pred novinarji in fotografi. Pater Arrupe je kasneje pripovedoval, da je trpel zaradi velikega ponižanja, a da je denar sprejel za uboge na Japonskem. Ko je kuverto odprl, je v njej našel le deset dolarjev.

Vprašajmo se, je povzel papež, če je naše krščansko življenje »življenje kozmetike in zunanjosti ali je krščansko življenje z vero, ki je delavna v ljubezni«. Jezus nam pri tem daje dva nasveta: naj ne razglašamo slovesno, kaj delamo, in naj ne dajemo samo tistega, kar nam ostaja. »Pripovedoval nam je o tisti stari ženici, ki je dala vse, kar je imela za življenje. Za to, kar je storila, je to ženo pohvalil. In ona je to storila malo na skrivaj, morda zato, ker se je sramovala, da ni mogla dati več.«

Audio: