Papež Frančišek med jutranjo mašo: Sem odprt za Boga presenečenj?
VATIKAN (ponedeljek, 13. oktober 2014, RV) – Odpreti se za Božja presenečenja
in se ne zapreti pred znamenji časov. To je poudarek današnje homilije papeža Frančiška
med jutranjo sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte. Med le-to je vernike spodbudil, naj
se ne oprijemajo lastnih idej, ampak naj hodijo z Gospodom in tako najdejo vedno nove
stvari.
Jezus danes v evangeljskem odlomku pismouke opredeli z besedami »hudoben
rod«. Ti so ga namreč prosili za znamenje: »Kajti ti pismouki niso razumeli
znamenj časov in so zahtevali posebno znamenje, katerega jim je Jezus kasneje tudi
dal. A zakaj niso razumeli? Najprej zato, ker so bili zaprti. Zaprti so bili v svoje
sisteme. Postavo so uredili odlično, bila je mojstrovina. Vsi judje so vedeli, kaj
se sme delati, kaj se ne sme delati, do kje se lahko gre. Vse je bilo urejeno.
In v tem so bili varni.«
Stvari, ki jih je delal Jezus, so bile zanje »čudne«.
Na primer, da se je družil z grešniki ali jedel s cestninarji. To jim ni bilo všeč,
zdelo se jim je nevarno. V nevarnosti je bil nauk, in sicer nauk postave, ki so ga
oni kot »teologi« izdelovali skozi stoletja. Papež Frančišek je pojasnil, da
so to sicer delali iz ljubezni, da bi bili zvesti Bogu. A težava je bila, da so bili
»zaprti«, preprosto so »pozabili zgodovino«, pozabili so, da je Bog
postave tudi »Bog presenečenj«. Bog je namreč pripravil presenečenja tudi za
svoje ljudstvo, kot na primer, ko jih je rešil iz egiptovske sužnosti.
»Niso
razumeli, da je Bog Bog presenečenj, da je Bog vedno nov; nikoli ne zataji samega
sebe, nikoli ne reče, da je bilo nekaj, kar je dejal, napačno, nikoli, pa vendar
nas vedno znova preseneti. Tega niso razumeli, zaprli so se v tisti sistem, sicer
narejen z veliko dobre volje, in Jezusa prosili: 'Daj nam znamenje!' Niso razumeli
mnogih znamenj, ki jih je delal Jezus in ki so razkrivali, da je čas dozorel.«
To je »zaprtost«, je poudaril papež Frančišek.
Obenem so tudi pozabili,
da so »ljudstvo na poti«: »Na poti! In kadar se hodi, kadar je nekdo na
poti, vedno najde nove stvari, stvari, ki jih ne pozna.« Pot namreč ni absolutna
sama v sebi, je pot naproti dokončnemu Gospodovemu razodetju. Življenje je pot naproti
polnosti Jezusa Kristusa ob njegovem drugem prihodu. Temu rodu, ki torej išče znamenje,
ne bo dano nobeno, razen Jonovega znamenja. Le-to je znamenje Vstajenja, Slave, tiste
eshatologije, naproti kateri smo namenjeni. Pismouki te niso poznali, kot je nadaljeval
papež. Niso poznali poti, ker so bili zaprti vase, niso bili odprti za Boga presenečenj.
Ko jim je Jezus povedal, da je Božji Sin, so se pohujšali in dejali, da je to bogokletno.
Znamenje, ki jim ga je dal, je bilo zanje bogokletnost. Zato jih je Jezus opredelil
kot »hudoben rod«.
Papež je nadalje pojasnjeval, da niso razumeli, da
je bila postava, katero so varovali in jo ljubili, pedagogika, ki je vodila do Jezusa
Kristusa. Če ne bi bilo tako, če nas ne približa Jezusu Kristusu, je »mrtva«.
To je razlog, da jih je Jezus grajal, da so zaprti, da niso zmožni prepoznati znamenj
časov in da niso odprti za Boga presenečenj.
Premisliti moramo: »Sem navezan
na svoje stvari, na svoje ideje, sem zaprt? Ali sem odprt za Boga presenečenj? Sem
oseba, ki je nepremična, ali oseba, ki hodi? Verjamem v Jezusa Kristusa – v Jezusa,
tisto, kar je storil: umrl, vstal in ob koncu zgodovine – verjamem, da pot vodi naproti
izpolnitvi, naproti razodetju Gospodove slave? Sem sposoben razumeti znamenja časov
in biti zvest Gospodovemu glasu, ki se v njih razodeva?« Papež Frančišek je povabil,
da bi si danes zastavili vsa ta vprašanja in bi prosili Gospoda »za srce, ki ljubi
postavo, kajti postava je Božja; in ki ljubi tudi Božja presenečenja ter ki ve, da
ta sveta postava ni namen sama sebi«. Je »na poti«, je pedagogika, ki nas
»vodi k Jezusu Kristusu, k dokončnemu srečanju«, kjer bomo videli to »veliko
znamenje Sina človekovega«.