Papež Frančišek med jutranjo mašo: Sem odprt za Boga presenečenj?

VATIKAN (ponedeljek, 13. oktober 2014, RV) – Odpreti se za Božja presenečenja in se ne zapreti pred znamenji časov. To je poudarek današnje homilije papeža Frančiška med jutranjo sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte. Med le-to je vernike spodbudil, naj se ne oprijemajo lastnih idej, ampak naj hodijo z Gospodom in tako najdejo vedno nove stvari.

Jezus danes v evangeljskem odlomku pismouke opredeli z besedami »hudoben rod«. Ti so ga namreč prosili za znamenje: »Kajti ti pismouki niso razumeli znamenj časov in so zahtevali posebno znamenje, katerega jim je Jezus kasneje tudi dal. A zakaj niso razumeli? Najprej zato, ker so bili zaprti. Zaprti so bili v svoje sisteme. Postavo so uredili odlično, bila je mojstrovina. Vsi judje so vedeli, kaj se sme delati, kaj se ne sme delati, do kje se lahko gre. Vse je bilo urejeno. In v tem so bili varni.«

Stvari, ki jih je delal Jezus, so bile zanje »čudne«. Na primer, da se je družil z grešniki ali jedel s cestninarji. To jim ni bilo všeč, zdelo se jim je nevarno. V nevarnosti je bil nauk, in sicer nauk postave, ki so ga oni kot »teologi« izdelovali skozi stoletja. Papež Frančišek je pojasnil, da so to sicer delali iz ljubezni, da bi bili zvesti Bogu. A težava je bila, da so bili »zaprti«, preprosto so »pozabili zgodovino«, pozabili so, da je Bog postave tudi »Bog presenečenj«. Bog je namreč pripravil presenečenja tudi za svoje ljudstvo, kot na primer, ko jih je rešil iz egiptovske sužnosti.

»Niso razumeli, da je Bog Bog presenečenj, da je Bog vedno nov; nikoli ne zataji samega sebe, nikoli ne reče, da je bilo nekaj, kar je dejal, napačno, nikoli, pa vendar nas vedno znova preseneti. Tega niso razumeli, zaprli so se v tisti sistem, sicer narejen z veliko dobre volje, in Jezusa prosili: 'Daj nam znamenje!' Niso razumeli mnogih znamenj, ki jih je delal Jezus in ki so razkrivali, da je čas dozorel.« To je »zaprtost«, je poudaril papež Frančišek.

Obenem so tudi pozabili, da so »ljudstvo na poti«: »Na poti! In kadar se hodi, kadar je nekdo na poti, vedno najde nove stvari, stvari, ki jih ne pozna.« Pot namreč ni absolutna sama v sebi, je pot naproti dokončnemu Gospodovemu razodetju. Življenje je pot naproti polnosti Jezusa Kristusa ob njegovem drugem prihodu. Temu rodu, ki torej išče znamenje, ne bo dano nobeno, razen Jonovega znamenja. Le-to je znamenje Vstajenja, Slave, tiste eshatologije, naproti kateri smo namenjeni. Pismouki te niso poznali, kot je nadaljeval papež. Niso poznali poti, ker so bili zaprti vase, niso bili odprti za Boga presenečenj. Ko jim je Jezus povedal, da je Božji Sin, so se pohujšali in dejali, da je to bogokletno. Znamenje, ki jim ga je dal, je bilo zanje bogokletnost. Zato jih je Jezus opredelil kot »hudoben rod«.

Papež je nadalje pojasnjeval, da niso razumeli, da je bila postava, katero so varovali in jo ljubili, pedagogika, ki je vodila do Jezusa Kristusa. Če ne bi bilo tako, če nas ne približa Jezusu Kristusu, je »mrtva«. To je razlog, da jih je Jezus grajal, da so zaprti, da niso zmožni prepoznati znamenj časov in da niso odprti za Boga presenečenj.

Premisliti moramo: »Sem navezan na svoje stvari, na svoje ideje, sem zaprt? Ali sem odprt za Boga presenečenj? Sem oseba, ki je nepremična, ali oseba, ki hodi? Verjamem v Jezusa Kristusa – v Jezusa, tisto, kar je storil: umrl, vstal in ob koncu zgodovine – verjamem, da pot vodi naproti izpolnitvi, naproti razodetju Gospodove slave? Sem sposoben razumeti znamenja časov in biti zvest Gospodovemu glasu, ki se v njih razodeva?« Papež Frančišek je povabil, da bi si danes zastavili vsa ta vprašanja in bi prosili Gospoda »za srce, ki ljubi postavo, kajti postava je Božja; in ki ljubi tudi Božja presenečenja ter ki ve, da ta sveta postava ni namen sama sebi«. Je »na poti«, je pedagogika, ki nas »vodi k Jezusu Kristusu, k dokončnemu srečanju«, kjer bomo videli to »veliko znamenje Sina človekovega«.

Audio: