Msgr. Stanislav Lipovšek na 11. romanju kmetov k bl. A. M. Slomšku v Ponikvo:Vsi
imamo lepo nalogo, da dar vere v sebi obnavljamo, utrjujemo, poživljamo in bogatimo
PONIKVA (nedelja, 12. oktober 2014, RV) – Na Ponikvi, v župnijski cerkvi sv.
Martina je danes potekal 11. romarski shod slovenskih kmetov k zavetniku slovenskih
kmetov, kmetijstva in kmetijskega slovstva bl. Antonu Martinu Slomšku pod geslom Le
iz zvestobe raste blagor. Somaševanje je vodil celjski škof msgr. Stanislav Lipovšek.
Prisoten je tudi evangeličanski duhovnik Geza Erniša. Ob 14.00 je na Slomu pred rojstno
hišo bl. Antona Martina Slomška potekala akademija. Slavnostna govornica je bila Anka
Lipušček Miklavčič, direktorica Mlekarne Planika.
Audio pozdravnega uvoda:
Audio uvoda
v mašo msgr. Stanislava Lipovška:
Homilija
msgr. Stanislava Lipovška Spoštovani gospod škof, sobratje duhovniki, drage
sestre, dragi bratje v Kristusu! Ko smo zbrani pri slovesni sveti maši ob 11. romanju
kmetov k našemu zavetniku bl. škofu A. M. Slomšku, smo poslušali dobro znani evangelij,
ko Jezus hvali svoje učence in jim naroča: »Vi ste luč sveta, vi ste sol zemlje...
Tako naj sveti vaša luč med ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega
Očeta, ki je nebesih« (Mt 5,14-16).
Ta pohvala, to naročilo, velja
danes vam, dragi udeleženci 11. romanja kmetov na Ponikvo, saj ste prav vi tisti,
ki ste nosilci luči, ki jo je na ta svet prinesel Jezus Kristus, ko vas je po vaših
vernih starših poklical v svoje kraljestvo in ste pri krstu postali njegovi ljubljeni
učenci, da bi oznanjali slavna dela njega, ki vas je poklical v svoje čudovito luč
(prim. 1Pet 2,9). Vsi imamo lepo nalogo, da ta dar vere v sebi obnavljamo, utrjujemo,
poživljamo in bogatimo, da bo naša vera res živa, dejavna, vesela privlačna in zveličavna.
Zahvalimo se vam za to pripravljenost, za to pričevanje, za vašo zvestobo Jezusu Kristusu,
ki jo izpovedujete na poti življenja, po vaših domovih in družinah in po vaši župnijah,
ko ob vseh nalogah in obveznostih vsakdanjega dela na kmetiji, v službi in drugod
še najdete čas, da dejavno sodelujete v vaših župnijah, njihovem duhovnem poslanstvu;
mnogi kot aktivni člani Župnijskih pastoralnih svetov, drugi kot ključarji in oskrbniki
naši župnijskih cerkva in podružnic in ustanov, ki so potrebne za izvrševanje duhovnega
poslanstva Cerkve. Nekateri aktivno sodelujete pri oznanjevalni službi Cerkve, kot
bralci Božje besede, kot katehisti in katehistinje, kot pevke in pevci različnih zborovskih
in cerkvenoglasbenih skupin, kot izredni delivci obhajila, kot zakristani in oskrbniki
naših cerkva, kot sodelavke in sodelavci župnijski Karitas, pa zopet kot sodelavci
in animatorji zakonskih, molitvenih in drugih skupin in duhovnih gibanj, še posebej
kot sodelavci in animatorji mladinske pastorale, skavtskih skupin in drugih združenj
na ravni župnije, krajevne skupnosti in občine.
Blaženi škof Slomšek vas danes
sprejema, se vam zahvaljuje in vas potrjuje v vaši službi. Skupaj z njim se vam zahvaljujemo
tudi mi duhovniki in predstavniki krajevne Cerkve, za vaše sodelovanje in pomoč pri
izvrševanju duhovnega poslanstva Cerkve in na našem romanju še posebej za vašo zvestobo,
da ste ohranili ljubezen in spoštovanje do domače zemlje, do našega podeželja, do
kmečkega stanu in kmečkega dela, ki je ohranilo toliko prvin in vrednot ob pristnem
stiku z naravo, z Božjim stvarstvom in Stvarnikom, ki ga razmišljujočemu človeku razodeva
vsaka bilka in vsaka rožica na travniku. In vi ste, dragi Slomškovi romarji, na poseben
način Božji sodelavci, ko ste z vašim vsakdanjim delom, po vaši kmetijah, poljih,
travnikih, vinogradih, sadovnjakih in gozdovih, varuhi našega podeželja in vrednot,
ki jih v sebi krije to naravno z Bogom Stvarnikom tako globoko povezano naravno življenje
in delo v naši domovini. Tu ne morem drugače, kakor da ponovim vznesene besede, ki
jih je izrekel sedaj že sv. papež Janez Pavel II., 17. maja 1996, ob svojem prvem
pastoralnem obisku v Sloveniji: »Bog blagoslovi predrago Slovenijo... deželo, ki
se dviga iznad Jadranskega morja do alpskih višav, preko vinorodnih štajerskih
gričev do prekmurskih nižin, deželo pokrito z zelenimi gozdovi, prepleteno z bistrimi
rekami, deželo posajeno z mnogimi cerkvami in cerkvicami. Kaj to pomeni«,
se je vprašal sveti oče: »Pomeni, da tod bivajo dobri in verni ljudje.« Pohvali
je sledilo očetovsko svarilo: »Ohranite to dragoceno izročilo in ne dovolite,
da bi vam umiralo pred vašimi očmi.«
To se ne sme zgoditi, saj imamo ob
vseh zaskrbljujočih pojavih, ki vdirajo v naše domove in družine, po vaseh in mestih,
tudi veliko razveseljivih dogodkov in znamenj, ki dokazujejo, da Božji Duh veje tudi
danes in ogreva naša srca, da izbiramo pota in cilje tam, kjer so prave radosti.
Veseli
smo pojava,da se vedno več mladih, kljub vsem težkim razmeram in problemom odloča
za življenje in delo na kmetiji, za različne oblike specializiranega kmetijstva; od
ekološke predelave hrane, do gostinstva, kmečkega turizma in športno rekreativne dejavnosti.
In takih mladih je veliko med nami, tudi na letošnjem romanju in vas posebej pozdravljam,
se vam zahvaljujem in vam čestitam, ker znate sodelovati in skupaj s starši in starimi
starši ustvarjate pogoje sodobno kmetijstvo in še posebej za lepo in urejeno družinsko
življenje, za blagor našega podeželja.
Posebej smo veseli razcveta takoimenovanih
družinskih kmetij, ki imajo poleg vseh prednosti v pridelovanju hrane še to bogastvo,
da običajno povezujejo tri generacije, ko starši pomagajo otrokom, vnukom, in marsikje
tudi že pravnukom. Tako se dragoceno družinsko izročilo ohranja, bogati in izroča
iz roda v rod. Kako je lepo, če je v tako družinski kmetiji delo primerno razdeljeno
, če je poskrbljeno za varstvo otrok in se mladi ustrezno izobražujejo in se sproti,
ob delu, uvajajo v pogoje in naloge dela na kmetiji. To je veselje, to je bodočnost
našega podeželja.
Tu imajo pomembno nalogo vse ustanove in združenja na republiški
in občinski ravni, ki skrbijo za promocijo kmetijstva in za razvoj našega podeželja.
Tudi Cerkev se vključuje v ta prizadevanja in prav naše današnje romanje in ta sveta
maša to najbolj zgovorno dokazuje. Prav je, da se na našem romanju vprašamo kaj bi
nam naš zavetnik blaženi škof Slomške priporočal za naše življenje. V mesecu oktobru,
ki ga posvečuje praznik Rožnovenske Matere Božje, ki smo ga obhajali prejšnjo torek
7. oktobra, bi nam gotovo priporočal, da na novo odkrivamo lepoto in pomen družinske
molitve, še posebej dragoceno izročilo povezano z molitvijo rožnega venca.
Lepo
je, da velik družinski rožni venec visi na vidnem mestu v stanovanju, skupaj z znamenjem
križa in drugimi svetimi podobami. Rožni venec lahko krasi počitniško hišico ali
visi v avtu; vendar to ni dovolj. Prav je, da ob vsej zaposlenosti in pomanjkanju
časa najdemo trenutke zbranosti in molitve, zasebno, ali še boljše, v krogu družine.
Vožnja z avtom postane prijetnejša ob molitvi rožnega venca, pa tudi v družini začutimo
Božjo bližino, prijetno domačnost in medsebojno povezanost ob molitvi vsaj ene desetke
rožnega venca. Tudi molitev pri jedi ima globok duhovni pomen, ko vsakdanje hranjenje,
ki ga poznajo vsa živa bitja, povzdigne v sveto znamenje naše povezanosti z Bogom
in med seboj.
Imamo lepo urejeno zvonjenje po naših župnijskih in podružnih
cerkvah, zjutraj, opoldne in zvečer; še posebej zvečer, ko zvoni večerni Ave,
kot so zapeli mnogi glasbeniki in pesniki, tudi Benjamin Ipavec tu v bližini, v Šentjurju,
znamenito pesem iz »Stolpa sem mi zvon zvoni, ko vlega mrak se po vasi« ali
pa tisti »Večerni Ave«, iz Foersterjeve opere »Gorenjski slavček«,
ki je šel čez dobrave, trave so se priklonile, kakor da bi molile. Ti pa nič; praviš,
da nimaš časa. In vendar molitev Angelovega češčenja na nas tako blagodejno vpliva,
pa še naših rajnih se hvaležno spominjamo. Sestre in bratje, ohranimo duhovno izročilo
in k temu vzgajajmo mladi rod. Poti in možnosti je veliko: v družini, v župniji,
pri verouku in tudi drugod.
Vse to je vneto priporočal bl. škof Slomšek, ki
je že leta 1859 napisal posebno pastirsko pismo naslovom »Domača služba Božja«
in je v njem priporočal skupno družinsko molitev, h kateri naj bi se družina vsaj
občasno zbirala, posebej v soboto zvečer kot priprava na nedeljo-Gospodov dan. Slomšek
pravi, da mora biti družina tudi primerno opremljena za skupno molitev. Svetega pisma
v domačem jeziku takrat še niso imeli, ja pa Mohorjeva družba že takrat poskrbela
za posebno knjigo v kateri so bila zbrana svetopisemska berila in molitve za nedelje
in praznike z razlago in to je bl. škof Slomšek zelo priporočal. Vsaka družina naj
bi imela e tudi družinski molitvenik in pesemske bukvice-pesmarico, da bodo lahko
prepevali tudi domače cerkvene pesmi
Kako lepo bi bilo, če bi se tudi danes
kaj podobnega dogajalo po naših domovih in družinah. Nekaj tega se dogaja, v marsikateri
družinski kmetiji posebej tam, kjer so doma glasbeni in pevski talenti, ki znajo
v prostem času oblikovati mnogovrstne in dobro pripravljene glasbene in pevske skupine.
To družinsko petje in glasba je v nekem smislu že molitev, saj velja staro pravilo,
da kdor lepo in pobožno poje ali igra, dvakrat moli.
Vseslovensko romanje k
našemu zavetniku bl.škofu Slomšku bogati vesela sporočilo, da je papež Frančišek p.
Staneta Zoreta OFM, dosedanjega predstojnika frančiškanskega reda v Sloveniji, imenoval
za novega ljubljanskega nadškofa in metropolita. Tega se zelo veselimo in novega nadškofa
podpiramo v molitvi, da bo v Frančiškovem duhu zvesto hodil po stopinjah Jezusa Kristusa,
Dobrega Pastirja in Usmiljenega Samarijana.
V našo molitev vključujemo tudi
zaupno prošnjo, da bi tudi v mariborski nadškofiji čim prej dobili novega pastirja,
da bo prav poskrbljeno za duhovno poslanstvo mariborske nadškofije in metropolije,
pa tudi za to, da bo ta preizkušnja v katero smo zašli, postala »milostni trenutek«,
to se pravi priložnost za nov začetek, za resnično duhovno obnovo, da bo tudi tokrat
uresničila modrost apostola Pavla, ki je v pismu Rimljanov zapisal, »da tistim, ki
Boga ljubijo vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28) in nas »ničesar, nas ne
bo ločilo od ljubezni Božje, ki se nam razodeva v Jezusu Kristusu« (Rim 8,38).
K
novemu začetku in resnični duhovni prenovi našega krščanskega življenja nas vabi tudi
bogato pastoralno dogajanje, ki se uresničuje po naših župnijah in ga usmerja krovni
pastoralni dokument Pridite in poglejte in na poseben način sinoda o družini,
ki poteka v Rimu.
Zato je prav, da se v molitvi vedno znova obračamo k Sv.
Duhu, da bi vsa ta bogata pastoralna dejavnost resnično obrodila duhovno pomlad v
naši deželi, ki bo blagodejno vplivala na naše medsebojne odnose v družini, v sosedstvu,
med sorodniki in vaščani, v župniji, v družbi in v današnjem svetu, ki tako zelo potrebuje
luči in zdravilne moči Jezusovega evangelija. Ko molimo: »Pošlji svojega Duha
in prenovi obličje zemlje«, je prav, da se vprašamo: »Po kom
Bog želi prenavljati obličje zemlje?«»Po nas, po meni, po tebi,
po vas spoštovani gospod škof..., mi smo poklicani in izvoljeni, da smo luč,
kvas in sol zemlje.« Kakor učencem v današnjem 2. berilu, Jezus tudi nam
naroča: »In boste mi priče v Jeruzalemu, v Samariji, v Sloveniji, na podeželju,
v družinski kmetiji, tu in sedaj, povsod....« (prim. Apd 1, 8). In Gospod kliče,
vedno znova. Nikar ne recimo, nimam časa, pozneje, ko bom v penziji... Ne tako! Naš
odgovor naj bo: »Tukaj sem Gospod, hvala ti, ker si me poklical. Govori, Gospod,
poslušam. Svoje pota mi pokaži« (prim. Ps 25,4).
In k tej veseli pripravljenosti
naj nam pomaga tudi ta sveta maša in naše že 11. vseslovensko romanje k bl. škofu
Antonu Martinu Slomšku, našemu zavetniku. Amen.