Sinoda o družini: Včeraj popoldne v ospredju ničnost zakona, ločeni in ponovno poročeni, poligamija

VATIKAN (četrtek, 9. oktober 2014, RV) – Šesta generalna skupščina, ki je potekala včeraj popoldne od 16.30 do 19.00, je bila namenjena težkim pastoralnim situacijam, ki so na eni strani povezane s samimi družinskimi razmerami, na drugi pa z zvezami med osebami istega spola. Razprav se je poleg svetega očeta udeležilo 180 sinodalnih očetov.

Poglejmo nekaj osrednjih tematik. Izpostavljeno je bilo, da Cerkev ni carina, ampak očetova hiša in torej mora vsem osebam nuditi potrpežljivo spremljanje, tudi tistim, ki so se znašli v težkih razmerah. Prava katoliška Cerkev skrbi tako za zdrave družine kot družine v krizi, zatorej vsakodnevni napor za posvečevanje ne sme biti ravnodušen v odnosu do slabotnosti, kajti potrpežljivost vključuje tudi aktivno pomoč najšibkejšim.

Glede postopkov za ugotovitev ničnosti zakona je s strani mnogih bila izražena potreba po pospešitvi procedur in po vključitvi več kompetentnih laikov v cerkvena sodišča, a obenem je bilo tudi opozorjeno na nevarnost površinskosti in nujno zaščito spoštovanja resnice in pravic vseh vpletenih strani. To pa tudi zato, ker postopek ni nasproten pastoralni ljubezni, pastoralna presoja pa se mora izogibati predstavam, ki bi lahko povzročale občutke krivde, in spodbujati vedro obravnavo primerov. Pri vprašanju o postopkih ničnosti zakonov se je tudi premišljevalo o hipotezi, da bi se poseglo po administrativni poti, ne v smislu, da bi se nadomestilo, ampak dopolnilo pravno pot. Predlagalo se je, da bi bil škof tisti, ki bi odločil, katere prošnje za ugotovitev ničnosti reševati po administrativni poti in katerih ne.

Jasno je bilo poudarjeno, da je potrebna spoštljiva drža do ločenih in ponovno poročenih, saj pogosto živijo v trpečih razmerah ali družbeni krivici, trpijo v tišini in v mnogih primerih iščejo pot, da bi postopoma lahko polnejše bili udeleženi v cerkvenem življenju. Rečeno je bilo, da mora pastorala biti polna usmiljenja in ne represivna.

V sinodalni dvorani se je včeraj govorilo tudi o poligamiji, mnogoženstvu. Po eni strani gre za stvarnost, ki je v upadu, saj je bila razširjena predvsem na ruralnih območjih, danes pa vedno bolj narašča urbanizacija. Po drugi strani pa obstajajo poligame osebe, ki so se spreobrnile v katolištvo in želijo prejeti zakramente krščanskega uvajanja. Zastavljeno je bilo vprašanje, ali obstajajo specifična pastoralna merila, s pomočjo katerih bi se v teh situacijah lahko stopilo naproti s primernim razločevanjem.

Med razpravami je bilo ponovno poudarjeno, da je boljša priprava na zakon nujno potrebna, in sicer predvsem med mladimi, ki jim je treba predstaviti lepoto zakramentalne zveze, skupaj z ustrezno čustveno vzgojo, ki naj ne bo samo moralistično spodbujanje, ki vodi v nastanek določene verske in človeške nepismenosti. Med pripravami na zakon je nujna resnična rast osebe.

V času prostih razprav, ki vsak večer potekajo od 18. do 19. ure, so mnogi govorniki spregovorili o konkretnih pastoralnih izkušnjah in načinih dela z ločenimi in ponovno poročenimi osebami. Med drugim je bilo povedano, da je pomembno izogibati se podajanju moralnih sodb in govoriti o »stanju greha«; bolje si raje prizadevati, da bodo osebe razumele, da neprejemanje zakramenta evharistije ne odstrani možnosti za milost v Kristusu in je posledica objektivne situacije glede trajnosti prejšnje nerazvezljive zakramentalne vezi. Pri tem je bil večkrat poudarjen pomen duhovnega obhajanja. V vsakem primeru pa tudi ti predlogi kažejo na svoje omejitve; vsekakor ne obstajajo lahke rešitve teh problematik, je bilo povedano.

Tudi glede pastorale homoseksualnih oseb je bila izražena potreba po poslušanju.

Nekaj govorov je v ospredje postavilo še vprašanje glede katoličanov, ki prestopijo v drugo krščansko skupnost, in obratno, spregovorilo pa se je še o težkih posledicah, do katerih prihaja v medkonfesionalnih zakonih, ter o ovrednotenju veljavnosti takšnih zakonov z vidika možnosti ločitve, ki jo omogočajo pravoslavne Cerkve.

Sicer pa se je ob koncu včerajšnje popoldanske skupščine spomnilo na redno sinodo iz leta 1980, ki je bila posvečena temi Krščanska družina. Rečeno je bilo, da je od takrat prišlo do ogromnega premika v mednarodni pravni kulturi, pri čemer je bilo izpostavljeno, da se Cerkev tega mora zavedati in da se naj kulturne ustanove kot tudi katoliške univerze soočijo s temi razmerami, da bi ohranile svojo vlogo v tekočih razpravah.

Audio: