Sinoda o družini: Povzetek razprav sedme generalne skupščine
VATIKAN (četrtek, 9. oktober 2014, RV) – Danes dopoldne se je na sedmi generalni
skupščini škofovske sinode o družini zbralo 184 sinodalnih očetov. Prisoten je bil
tudi papež Frančišek. Prvi del razprav je nadaljeval temo od včeraj, ki je govorila
o težkih pastoralnih situacijah. Šele v drugem drugi delu zasedanja se je odprla tema,
ki je predvidena po dokumentu Instrumentum laboris, to je Pastoralni izzivi
glede odprtosti za življenje.
Sinodalni očetje so se danes torej vrnili
k vprašanju glede pristopanja k zakramentu evharistije za ločene in ponovno poročene
osebe. Poudarjena je bila nerazvezljivost zakonske zveze, brez kompromisov, kar temelji
na dejstvu, da je zakramentalna vez objektivna realnost, je delo Kristusa v Cerkvi.
To vrednoto je treba braniti in zanjo skrbeti z ustrezno predzakonsko katehezo, da
se bosta zaročenca v popolnosti zavedala zakramentalne značilnosti zveze in poklicanosti,
ki je del naravne te zveze. Primerno je tudi pastoralno spremljanje parov tudi po
poroki.
Obenem je bilo rečeno, da je treba gledati posamezne primere, konkretne
situacije, ki so lahko pomenijo veliko trpljenje, ter ločevati na primer me tistim,
ki je zapustil sozakonca, in tistim, ki je bil zapuščen. Problem obstaja, je bilo
večkrat poudarjeno v sinodalni dvorani, in Cerkev ga ne skriva. Pastorala ne sme biti
izključujoča, iti na »vse ali nič«, ampak usmiljenja, kajti skrivnost Cerkve je skrivnost
tolažbe.
Prav tako je bilo poudarjeno, da dejstvo, da ločene in ponovno poročene
osebe ne smejo pristopati k evharistiji, nikakor ne pomeni, da niso člani krščanske
skupnosti, ravno nasprotno, ponovno je treba premisliti, da obstajajo različne odgovornosti,
ki jih ti lahko prevzamejo. Poleg tega je bilo rečeno, da bi bilo treba poenostaviti
in pospešiti postopke za ugotovitev ničnosti zakona.
Glede konkubinata, skupnega
življenja neporočenega para, je bilo povedano, da so motivi zanj pogosto ekonomski
in socialni in ne pomenijo zavračanja nauka Cerkve. Ta in druge oblike zvez se živijo
z ohranjanjem želje po krščanskem življenju in torej terjajo ustrezno pastoralo. Podobno
je bilo rečeno glede homoseksualnih oseb: jasno je bilo poudarjeno, da priznanje zakonske
zveze med osebama istega spola ni mogoče, a potreben je spoštljiv in ne diskriminatoren
pristop v odnosu do homoseksualcev.
Govorniki so se zaustavili še pri vprašanju
glede mešanih zakonov. Poleg težav, je treba dobro pogledati tudi možnosti, ki se
ponujajo na področju pričevanje o ubranosti in medverskem dialogu. Ponovno je bila
odprta tematika ustreznega jezika, da bi Cerkev uspela vključiti vernike in ne verne
osebe, vse ljudi dobre volje, ter opredeliti modele družinskega življenja, ki podpirajo
celostni razvoj človeške osebe in blaginjo družbe. Kot se je glasil eden od predlogov:
o družini bi se naj govorilo s »preprosto gramatiko«, ki bi dosegla srca vernikov.
V
drugem delu današnje dopoldanske skupščine se je razprava osredotočila na vprašanje
pastorale glede odprtosti za življenje. Govorilo se je o odgovornem očetovstvu ter
bilo poudarjeno, da je dar življenja (enako kot krepost čistosti) temeljna vrednota
krščanskega zakona. Splav je bil opredeljen kot težki zločin. Beseda je tekla o številnih
težkih razmerah, v katerih živijo mnoge družine, na primer na določenih azijskih območjih,
ker se ugotavljajo primeri detomorov, nasilja nad ženskami, trgovina z ljudmi. Treba
je narediti poudarek na pravičnosti kot eni od temeljnih kreposti družine.
Udeleženci
sinode so razpravljali še o vprašanju glede odgovornosti staršev za versko vzgojo
otrok. Gre za osnovno odgovornost, ki ji je treba nameniti ustrezno pozornost. Rečeno
je tudi bilo, da pastorala otrok lahko postane stična točka za stik z družinami, ki
se nahajajo v težki razmerah. Izpostavljen je bil tudi negativen vpliv kontracepcije
na družbo, saj je privedla do zmanjšanja rojstev. Pri tem je bilo rečeno, da katoličani
ne smejo ostati tiho, ampak morajo prinašati sporočilo upanja: otroci so pomembno,
dajejo življenje in veselje svojim staršem ter krepijo vero in verske prakse. Ob koncu
je beseda tekla še o bistveni vlogi laikov pri apostolatu družine in evangelizaciji
družine ter tudi bistveni vlogi laičnih cerkvenih gibanj, ki lahko spremljajo družine
v težavah.