Sinoda o družini: O čem je tekla beseda med četrto generalno skupščino
VATIKAN (sreda, 8. oktober 2014, RV) – Udeleženci škofovske sinode o družini
danes zasedajo tretji dan. Dopoldanska, peta generalna skupščina je potekala brez
navzočnosti svetega očeta, saj je v istem času imel splošno avdienco na Petrovem trgu.
Udeleženci so govorili o pastoralnih izzivih družine in tako nadaljevali temo, o kateri
se je začelo razpravljati že včeraj popoldne (7. oktobra) med četrto generalno skupščino.
Slednje se je udeležilo 182 sinodalnih očetov, navzoč je bil tudi papež Frančišek.
Navedimo
nekaj osrednjih področij, ki so včeraj popoldne bila postavljena v ospredje v sedemintridesetih
govorih.
Na prvem mestu je bila izpostavljena vez med krizo vere in krizo družine
ter poudarjeno, da prva povzroča drugo. To pa zato, ker je vera pogosto razumljena
kot skupek doktrinalnih prispevkov, v resnici pa je svobodno dejanje, s katerim se
oseba izroči v varstvo Bogu. Pri tem je bil izražen predlog o pripravi »vademekuma«,
namenjenega katehezi družine. Izpostavljena je bila tudi šibka vera mnogih krščenih,
kar pogosto vodi v zakon, o katerem zakonci nimajo pravega razumevanja.
Na
drugem mestu je bil v ospredje postavljen izziv, s katerim se družina danes mora spoprijeti,
in to je »diktatura enoumja«, ki hoče v družbo vnesti tiste protivrednote,
ki izkrivljajo pogled na zakon kot zvezo med moškim in žensko. Kriza vrednot, ateistični
sekularizem, hedonizem, ambicioznost oblasti v današnjem času uničujejo družino, jo
pačijo, slabijo osebe in posledično delajo šibko tudi družbo. Pomembno je v vernikih
obnoviti zavest pripadnosti Cerkvi, da bo Cerkev lahko rasla v svoji privlačnosti,
kajti družine Cerkve so tiste, ki lahko pritegnejo druge družine, kot je bilo povedano
med razpravo.
Cerkev, ki je odprta za človeštvo, mora poudarjati lepoto in
nenadomestljivost družine, ki jo vsak potrebuje. V človeku je treba prebuditi občutek
pripadnosti družinskemu jedru. In ne samo to, ker je odsev Božje ljubezni, ki ni nikoli
osamljena ljubezen, družina odpira osebo za odnose z drugimi ter tako postaja temelj
družbe.
V sinodalni dvorani je včeraj popoldne bila osvetljena tudi vez med
duhovnikom in družino. Duhovniki namreč spremljajo družine na vseh najpomembnejših
stopnjah življenja, z njimi delijo veselje in težave, družine pa s svoje strani pomagajo
duhovnikom živeti celibat kot čustveno izpolnjenost in uravnoteženost in ne kot odpoved.
Družina je bila opredeljena kot »zibelka poklicev«, kajti ravno med domačimi
zidovi, preko molitve, ki se živi v občestvu, se pogosto rodijo klici v duhovništvo.
Izpostavljena
je bila še ena vez, in sicer med krstom in zakonom: brez resnega in poglobljenega
krščanskega uvajanja se pomen zakramenta zakona zmanjša. Pri tem je bilo posebej poudarjeno,
da krščanski zakon ne sme biti samo kulturno izročilo ali socialna zahteva, ampak
mora biti razumljen kot odločitev za poklicanost, sprejeta s potrebno pripravo, ki
ne sme biti na hitro izvedena v nekaj srečanjih, ampak pripravljena za daljše časovno
obdobje.
Številni govorniki, predvsem tisti, ki prihajajo iz afriške celine,
pa so včeraj popoldne spregovorili tudi o izzivih, s katerimi se spoprijemajo družine
v afriških državah. Govorimo o poligamiji, leviratu, sektah, vojnah, revščini, migraciji,
mednarodnemu pritisku, ki hoče kontrolirati rojstva. Gre za probleme, ki spodkopavajo
družinsko stabilnost in jo postavljajo v krizo. Pred temi izzivi je nujno odgovoriti
s poglobljeno evangelizacijo, ki pospešuje vrednote miru, pravičnosti in ljubezni,
ustreznim spodbujanjem vloge ženske v družbi, skrbno vzgojo otrok in zaščito vseh
žrtev nasilja.
Med uro, namenjeno prosti razpravi, je bil ponovno govor o novem
jeziku pri oznanjevanju evangelija, s poudarkom na novih tehnologijah. Predlagalo
se je tudi, da se prav tako spregovori o družinah, ki nimajo otrok, čeprav si jih
želijo.