Peta generalna skupščina škofovske sinode: Krščanske družine v težkih družbenih razmerah

VATIKAN (sreda, 8. oktober 2014, RV) – Danes dopoldne je potekala peta generalna skupščina škofovske sinode o družini. Udeležilo se je je 182 sinodalnih očetov, papež Frančišek pa ni bil navzoč zaradi splošne avdience. Udeleženci zasedanja so se v sinodali dvorani zbrali, tako kot vsak dan, ob 9. uri. Razprave tematsko sledijo delovnemu dokumentu Instrumentum laboris. Danes so bile namenjene pastoralnim izzivom o družini in konkretneje osvetlile krizo vere in družinsko življenje, kritične situacije znotraj družine, zunanje pritiske na družino in nekatere posebne situacije. Pred začetkom razprav je kratek nagovor imel brazilski kardinal Raymundo Damasceno Assis, nadškof Aparecide. Udeleženci skupščine pa so lahko prisluhnili pričevanju Jeannette Touré, predsednice Narodnega združenja katoliških žensk Slonokoščene obale, ki je poročena z muslimanom, na sinodi pa sodeluje kot slušateljica.

V ospredju dopoldanskih razprav je bila Cerkev na Bližnjem vzhodu in Severni Afriki, kjer so navzoče težke politične, ekonomske in verske razmere, s težkimi posledicami za družine. Gre za območja, kjer zakoni pogosto preprečujejo ponovno združevanje družinskih članov, kjer revščina sili v preseljevanje, kjer obstaja močan verski fundamentalizem in kristjani nimajo enakih pravic kot muslimanski državljani, kjer se družine z mešanimi zakonskimi zvezami soočajo s težkimi problemi. V takšnih družbenih kontekstih so navzoči in se večajo primeri »medverskih porok« oziroma »mešanih zakonov«. Cerkve v takšnih okoliščinah mora vedeti, kakšno katehezo ponuditi otrokom, rojenih v mešanih zakonih, ter kako stopiti naproti tem zakonskim parom, ki združeni v mešani zakon, želijo še naprej prakticirati svojo vero. Posebno področje predstavljajo tudi tisti kristjani, ki so iz islama prestopili v katoliško vero, da bi se poročili. Kot je bilo izpostavljeno, vprašanje ni samo medverske narave, ampak tudi ekumenske.

Razprava je tekla tudi glede ločenih in ponovno poročenih. Poudarjeno je bilo, da se sinoda s to tematiko zagotovo mora ukvarjati, in sicer s potrebno previdnostjo, ki se zahteva za vsako pomembno stvar, a prav tako mora povezati objektivnost resnice z usmiljenjem do osebe in njenega trpljenja. Spomniti je treba, da se številni verniki v teh situacijah ne znajdejo po svoji krivdi.

Sicer pa je bilo ovrednoteno zavzemanje Svetega sedeža, ki si stalno prizadeva, da bi se slišal njegov glas za zaščito družin na vseh ravneh, mednarodni, narodni in regionalni, s ciljem, da bi se ponovno poudarilo dostojanstvo, v ospredje postavilo pravice in dolžnosti ter se opozorilo, da so ne-ji v resnici da-ji življenju. Poudarjeno je bilo, da se Cerkev mora boriti proti »vzgojnemu in verskemu molku v družinah«: nujna je večja zavzetost za pričevanje o evangeliju. Ustvarjalnost na področju pastorale je vedno potrebna.

Razprave so se usmerile še na nenadomestljiv prispevek vernikov laikov pri oznanjevanju evangelija družine: predvsem mladi, cerkvena gibanja in nove cerkvene skupnosti opravljajo pomembno vlogo, izpolnjujejo preroško poslanstvo, ki gre proti toku današnje dobe. Bolj prisluhniti laikom in jim tudi verjeti je bistvenega pomena, je bilo rečeno, kajti v njih in z njimi bo Cerkev lahko našla odgovore na probleme družin.

Beseda je tekla tudi o negotovosti glede zaposlitve in brezposelnosti: strah pred izgubo varne službe povzroča težave v družinah, kot tudi ekonomska revščina, ki pogosto ne omogoči bivališča. Pomanjkanje denarja včasih ustvarja »pobožanstvenost denarja«, družine pa so žrtvovane na »oltarju profita«. Poudariti je treba, da je denar namenjen temu, da služi, ne pa da vlada.

Ponovno je bilo izpostavljeno, da je boljša priprava na zakon nujna, tudi s posebno pozornostjo do čustvene in spolne vzgoje, da bi se na ta način spodbujalo »resnično družinsko mistiko spolnosti«. V ospredje se je postavil še velik prispevek dedkov in babic pri posredovanju vere v družini ter kako pomembno je, da družina s solidarnostjo, nežnostjo in skrbjo sprejme ostarele osebe. Enaka skrb mora biti namenjena tudi bolnikom, da bi premagali »kulturo odmetavanja«.