Papež z družinami prosil Svetega Duha za dar poslušanja, iskrenega soočenja ter Kristusovega
pogleda
TRG SV. PETRA (sobota, 4. oktober 2014, RV) – »Drage družine, dober
večer! Že se spušča večer na ta naš zbor. To je ura, ko se z veseljem vračamo domov,
da se dobimo za isto mizo. V ozračju polnem občutij opravljenega
ter prejetega dobrega, srečanj, ki ogrejejo srce ter pospešujejo rast.
Ob dobrem vinu, ki daje v človekovih dneh vnaprej okušati praznik brez
zatona. Je pa to tudi najtežja ura za tistega, ki se znajde na ti z lastno osamljenostjo,
v grenkem somraku sanj ter strtih načrtov. Koliko oseb preživlja dneve
v slepi ulici vdanosti v usodo, v zapuščenosti, če ne celo v mržnji. V kolikih
hišah ni več vina veselja in torej okusa modrosti življenja. Z našo molitvijo
bomo nocoj postali glas tako prvih kot drugih. To je molitev za vse.« Tako je
papež Frančišek nagovoril veliko množico družin ter drugih vernikov na Trgu sv. Petra
med molitvenim bdenjem pred začetkom izredne sinode o družini, potem ko je bil oznanjen
evangeljski odlomek o svatbi v Kani Galilejski
Sveti oče je nadaljeval: »Pomenljivo
je kako tudi v individualistični kulturi, ki pači ter povzroča kratkotrajne vezi,
v vsakem rojenem iz žene ostane živa osnovna potreba po stabilnosti, po odprtih vratih
za nekoga, s katerim tkati in deliti si pripoved življenja, zgodbo, kateri pripadati.
Skupnost, ki jo sprejmeta ženin in nevesta, njuna odprtost za dar življenja, medsebojno
varovanje, srečanje in spomin generacij, vzgojno spremljanje, posredovanje vere otrokom…,
torej družina, ostaja z vsem tem šola človečnosti, ki ji ni para, nepogrešljiv prispevek
za pravično in solidarno družbo (prim. Evangelii gaudium 66-68).
Močnejše so
njene korenine, lažje je v življenju iti ven iz nje in daleč, ne da bi se izgubili
ali se kjerkoli čutili tujce. To obzorje nam pomaga doumeti pomen sinodalnega zasedanja,
ki se začne jutri.
Convenire in unum Že samo zbrati se okoli
rimskega škofa je milostni dogodek, v katerem se preko poti duhovnega in pastoralnega
razločevanja razodeva škofovska kolegialnost. Da bi ponovno iskali to, kar Gospod
zahteva od svoje Cerkve, moramo prisluhniti utripu tega časa ter zaznati 'vonj'
današnjih ljudi, da bomo res prepojeni z njihovim veseljem ter upanjem, z njihovo
žalostjo ter tesnobo (Gaudium et spes 1). Le tako bomo lahko verodostojno predložili
dobro novico o družini.
Vemo namreč, da je v evangeliju moč in nežnost, ki
je sposobna premagati to, kar povzroča nesrečnost ter nasilje. Da, v evangeliju je
zveličanje, ki poteši najgloblje potrebe človeka! O tem zveličanju, ki je delo usmiljenja
Boga ter Njegove milosti, smo kot Cerkev znamenje in orodje, živ in učinkovit zakrament
(prim. Veselje evangelija 112). Če ne bi bilo tako, bi bila naša zgradba kot iz kart
in pastirji bi postali kleriki samo po stanu, in ljudstvo bi na njihovih ustnicah
zaman iskalo svežino ter vonj evangelija (prim. ibid. 39).
Ob tem je prišla
na dan tudi vsebina naše molitve.
Tri prošnje Svetemu Duhu Dar
poslušanja Za sinodalne očete prosimo Svetega Duha predvsem za dar poslušanja:
poslušanja Boga, da bi z Njim slišali krik ljudstva, poslušanja ljudstva, da bi zadihali
voljo, v katero nas Bog kliče.
Iskreno soočenje Poleg poslušanja
kličimo tudi za pripravljenost na iskreno, odprto in bratsko soočenje,
da si bomo s pastoralno odgovornostjo naložili breme vprašanj, ki jih ta epohalna
sprememba prinaša. Pustimo, da ta pritečejo v naše srce, ne da bi pri tem izgubili
mir in pa z iskrenim zaupanjem, da jih bo Gospod ob svojem času uskladil. Mar nam
zgodovina Cerkve ne pripoveduje o številnih podobnih situacijah, ki so jih znali naši
očetje z vztrajno potrpežljivostjo in ustvarjalnostjo prerasti?
Pogled Skrivnost
je v nekem pogledu. In to je tretji dar, za katerega s to našo molitvijo prosimo.
Kajti, če resnično nameravamo preveriti kakšen je naš korak na področju sodobnih izzivov,
je odločilen pogoj ta, da ohranimo pogled na Jezusu Kristusu, se zadržujemo v zrenju
ter češčenju njegovega obličja. Če bomo prevzeli njegov način razmišljanja, življenja
in odnosov, nam ne bo težko prevesti sinodalno delo v navodila ter poti za pastoralo
posameznika in družine. Saj se vedno, ko se vrnemo k izviru krščanske izkušnje, odprejo
nove poti in nepredvidene možnosti. To lahko zaznamo iz evangeljskega navodila: »Karkoli
vam poreče, storite« (Jn 2,5). Te besede vsebujejo Marijino duhovno oporoko,
saj je ona 'vedno pozorna prijateljica, da ne zmanjka v našem življenju vina'
(Evangeljsko veselje 286).
Na tej točki bo postalo naše poslušanje ter soočanje
o s Kristusovim pogledom ljubljeni družini, previdnostna priložnost, s katero po zgledu
sv. Frančiška prenoviti Cerkev in družbo. Z evangeljskim veseljem bomo spet našli
korak spravljeni in usmiljeni Cerkvi, ki je uboga ter je prijateljica ubogih. Cerkev,
ki je s potrpežljivostjo in ljubeznijo sposobna premagati nadloge ter težave, ki prihajajo
tako od zunaj kot od znotraj (Lumen gentium 8).
O, da bi zapihal Veter binkošti
nad sinodalnim delom, nad Cerkvijo, nad celotnim človeštvom in razveže vozle, ki prepričujejo
ljudem, da bi se srečali, ozdravi rane, ki zelo krvavijo in ponovno prižge upanje.
Podeli nam to ustvarjalno karitativno ljubezen, s katero bomo lahko ljubili kot je
Jezus ljubil.
In naše oznanilo bo spet živo in dinamično, kot pri prvih misijonarjih
evangelija.