Papež z družinami prosil Svetega Duha za dar poslušanja, iskrenega soočenja ter Kristusovega pogleda

TRG SV. PETRA (sobota, 4. oktober 2014, RV) – »Drage družine, dober večer! Že se spušča večer na ta naš zbor. To je ura, ko se z veseljem vračamo domov, da se dobimo za isto mizo. V ozračju polnem občutij opravljenega ter prejetega dobrega, srečanj, ki ogrejejo srce ter pospešujejo rast. Ob dobrem vinu, ki daje v človekovih dneh vnaprej okušati praznik brez zatona. Je pa to tudi najtežja ura za tistega, ki se znajde na ti z lastno osamljenostjo, v grenkem somraku sanj ter strtih načrtov. Koliko oseb preživlja dneve v slepi ulici vdanosti v usodo, v zapuščenosti, če ne celo v mržnji. V kolikih hišah ni več vina veselja in torej okusa modrosti življenja. Z našo molitvijo bomo nocoj postali glas tako prvih kot drugih. To je molitev za vse.« Tako je papež Frančišek nagovoril veliko množico družin ter drugih vernikov na Trgu sv. Petra med molitvenim bdenjem pred začetkom izredne sinode o družini, potem ko je bil oznanjen evangeljski odlomek o svatbi v Kani Galilejski

Sveti oče je nadaljeval: »Pomenljivo je kako tudi v individualistični kulturi, ki pači ter povzroča kratkotrajne vezi, v vsakem rojenem iz žene ostane živa osnovna potreba po stabilnosti, po odprtih vratih za nekoga, s katerim tkati in deliti si pripoved življenja, zgodbo, kateri pripadati. Skupnost, ki jo sprejmeta ženin in nevesta, njuna odprtost za dar življenja, medsebojno varovanje, srečanje in spomin generacij, vzgojno spremljanje, posredovanje vere otrokom…, torej družina, ostaja z vsem tem šola človečnosti, ki ji ni para, nepogrešljiv prispevek za pravično in solidarno družbo (prim. Evangelii gaudium 66-68).

Močnejše so njene korenine, lažje je v življenju iti ven iz nje in daleč, ne da bi se izgubili ali se kjerkoli čutili tujce. To obzorje nam pomaga doumeti pomen sinodalnega zasedanja, ki se začne jutri.

Convenire in unum
Že samo zbrati se okoli rimskega škofa je milostni dogodek, v katerem se preko poti duhovnega in pastoralnega razločevanja razodeva škofovska kolegialnost. Da bi ponovno iskali to, kar Gospod zahteva od svoje Cerkve, moramo prisluhniti utripu tega časa ter zaznati 'vonj' današnjih ljudi, da bomo res prepojeni z njihovim veseljem ter upanjem, z njihovo žalostjo ter tesnobo (Gaudium et spes 1). Le tako bomo lahko verodostojno predložili dobro novico o družini.

Vemo namreč, da je v evangeliju moč in nežnost, ki je sposobna premagati to, kar povzroča nesrečnost ter nasilje. Da, v evangeliju je zveličanje, ki poteši najgloblje potrebe človeka! O tem zveličanju, ki je delo usmiljenja Boga ter Njegove milosti, smo kot Cerkev znamenje in orodje, živ in učinkovit zakrament (prim. Veselje evangelija 112). Če ne bi bilo tako, bi bila naša zgradba kot iz kart in pastirji bi postali kleriki samo po stanu, in ljudstvo bi na njihovih ustnicah zaman iskalo svežino ter vonj evangelija (prim. ibid. 39).

Ob tem je prišla na dan tudi vsebina naše molitve.

Tri prošnje Svetemu Duhu
Dar poslušanja
Za sinodalne očete prosimo Svetega Duha predvsem za dar poslušanja: poslušanja Boga, da bi z Njim slišali krik ljudstva, poslušanja ljudstva, da bi zadihali voljo, v katero nas Bog kliče.

Iskreno soočenje
Poleg poslušanja kličimo tudi za pripravljenost na iskreno, odprto in bratsko soočenje, da si bomo s pastoralno odgovornostjo naložili breme vprašanj, ki jih ta epohalna sprememba prinaša. Pustimo, da ta pritečejo v naše srce, ne da bi pri tem izgubili mir in pa z iskrenim zaupanjem, da jih bo Gospod ob svojem času uskladil. Mar nam zgodovina Cerkve ne pripoveduje o številnih podobnih situacijah, ki so jih znali naši očetje z vztrajno potrpežljivostjo in ustvarjalnostjo prerasti?

Pogled
Skrivnost je v nekem pogledu. In to je tretji dar, za katerega s to našo molitvijo prosimo. Kajti, če resnično nameravamo preveriti kakšen je naš korak na področju sodobnih izzivov, je odločilen pogoj ta, da ohranimo pogled na Jezusu Kristusu, se zadržujemo v zrenju ter češčenju njegovega obličja. Če bomo prevzeli njegov način razmišljanja, življenja in odnosov, nam ne bo težko prevesti sinodalno delo v navodila ter poti za pastoralo posameznika in družine. Saj se vedno, ko se vrnemo k izviru krščanske izkušnje, odprejo nove poti in nepredvidene možnosti. To lahko zaznamo iz evangeljskega navodila: »Karkoli vam poreče, storite« (Jn 2,5). Te besede vsebujejo Marijino duhovno oporoko, saj je ona 'vedno pozorna prijateljica, da ne zmanjka v našem življenju vina' (Evangeljsko veselje 286).

Na tej točki bo postalo naše poslušanje ter soočanje o s Kristusovim pogledom ljubljeni družini, previdnostna priložnost, s katero po zgledu sv. Frančiška prenoviti Cerkev in družbo. Z evangeljskim veseljem bomo spet našli korak spravljeni in usmiljeni Cerkvi, ki je uboga ter je prijateljica ubogih. Cerkev, ki je s potrpežljivostjo in ljubeznijo sposobna premagati nadloge ter težave, ki prihajajo tako od zunaj kot od znotraj (Lumen gentium 8).

O, da bi zapihal Veter binkošti nad sinodalnim delom, nad Cerkvijo, nad celotnim človeštvom in razveže vozle, ki prepričujejo ljudem, da bi se srečali, ozdravi rane, ki zelo krvavijo in ponovno prižge upanje. Podeli nam to ustvarjalno karitativno ljubezen, s katero bomo lahko ljubili kot je Jezus ljubil.

In naše oznanilo bo spet živo in dinamično, kot pri prvih misijonarjih evangelija.

Audio: