Papež med sveto mašo: Se hočem zveličati na svoj ali na Jezusov način?

VATIKAN (petek, 3. oktober 2014, RV) – Verjeti v Jezusa, nosilca sporočila, ki zveliča človeštvo vseh časov, ali pa zateči se v zveličanje, ki je sad zapovedi, katere so določili ljudje. To je dilema, ki je bila v središču današnje homilije papeža Frančiška med jutranjo mašo v kapeli Doma sv. Marte.

Edina želja Boga je zveličati človeštvo, a problem je, da človek pogosto hoče sam narekovati pravila zveličanja. Gre za dramatičen paradoks, ki se v Svetem pismu ponavlja na več mestih in doseže vrhunec v dogodkih Kristusovega zemeljskega življenja. Papež se je poglobil v to izhajajoč iz evangeljskega odlomka, v katerem Jezus izrazi vse svoje obžalovanje, ko vidi, da mu nasprotujejo njegovi lastni ljudje, ko vidi mesta, ki obračajo hrbet njegovemu sporočilu. »Ko bi se v Tiru in Sidònu zgodili čudeži, ki so se zgodili v vaju – tako Jezus opomni Horazìn in Betsajdo – bi se že zdavnaj spokorila.« V tej Jezusovi ostri in grenki primerjavi, je nadaljeval papež Frančišek, je povzeta celotna zgodovina zveličanja. Kot so predhodno zavrnili in ubili preroke, ker so se jim zdeli »nadležni«, bodo sedaj storili tudi s samim Jezusom.

To je drama upiranja zveličanju. In tisti, ki zaprejo vrata načinu, s katerim nas želi zveličati Bog, so prav ljudje iz vodilnega razreda. »Tako lahko razumemo močne dialoge Jezusa z vodilnim razredom njegovega časa: prepirajo se, preizkušajo ga, nastavljajo mu pasti, da bi videli, če bo padel – to je njihovo upiranje, da bi bili zveličani. Jezus jim reče: 'Ne razumem vas! Ste kot tisti otroci: igrali smo vam na flavto, pa niste plesali; peli smo vam žalostinko, pa niste jokali. Kaj torej hočete?'« Njihov odgovor, je dodal papež, se glasi: »Hočemo se zveličati na naš način.« S tem se zaprejo za Božji način.

Ta drža se razlikuje od drže vernega ljudstva, ki razume in sprejme zveličanje, katerega je prinesel Jezus. Le-to je nasprotno zveličanju voditeljev ljudstva, ki je v svojem bistvu omejeno na izpolnjevanje 613 predpisov, katere je ustvarila njihova intelektualna in teološka vročica. Ti ne verjamejo v usmiljenje in odpuščanje, ampak verjamejo v žrtvovanje. Verjamejo v urejenost, v kateri je vse jasno. Tudi vsi mi imamo po papeževih besedah v svoji notranjosti to dramo upiranja zveličanju. Vprašati se moramo: »Kako želim jaz biti zveličan? Na moj način? Na način duhovnosti, ki je dobra in mi dobro dene, a ki je fiksna, v kateri je vse jasno in ni nobenega tveganja? Ali na Božji način, to je po Jezusovi poti, ki nas vedno preseneča in nam vedno odpira vrata v tisto skrivnost vsemogočnosti Boga, ki je usmiljenje in odpuščanje?«

Papež Frančišek je poudaril, da je dobro, če se zavedamo te drame v naših srcih. Premisliti moramo, če se tudi nam dogaja, da svobodo zamenjamo za neodvisnost, da izbiramo zveličanje, ki se zdi pravo nam. »Verjamem, da je Jezus Učitelj, ki nas uči zveličanja, ali vsepovsod iščem guruje, da bi jih najel in bi me naučili drugega zveličanja? Iščem bolj varno pot? Se zatekam pod streho predpisov in mnogih zapovedi, ki so jih določili ljudje, ter se tako čutim varnega? In s to varnostjo – kar se sliši nekoliko ostro –kupim svoje zveličanje, katerega mi Jezus ponuja zastonj z zastonjskostjo Boga? Dobro je, če si danes zastavimo ta vprašanja. Še zadnje: Se upiram Jezusovemu zveličanju?«

Audio: