Papež Kongregaciji za kler o poklicanosti, formaciji in evangelizaciji
VATIKAN (petek, 3. oktober 2014, RV) – Papež Frančišek je danes sprejel v
avdienco udeležence plenarnega zasedanja Kongregacije za kler. V središče govora
je postavil tri cilje in dejavnosti dikasterija: poklicanost, formacijo in evangelizacijo.
Poklicanost Poklicanost
v duhovniško posvečenje je primerjal s »skritim zakladom na njivi«. Kot je dejal,
gre zares za zaklad, ki ga Bog od vedno polaga v srca nekaterih ljudi, od njega izbranih
in poklicanih, da mu sledijo v tem posebnem življenjskem stanu. Ta zaklad, ki mora
biti odkrit in postavljen na svetlo, ni narejen samo za obogatitev nekaterih. »Kdor
je poklican k temu poslanstvu, ni gospodar svojega poklica, ampak upravitelj daru,
ki mu ga je Bog zaupal za dobro vsega ljudstva, vseh ljudi, tudi tistih, ki so se
oddaljili od prakticiranja vere in ne izpovedujejo vere v Kristusa,« je dejal
papež.
Formacija Bog nikoli ne neha klicati nekaterih, da mu sledijo
in služijo v posvečeni službi. Pa vendar je potrebna tudi formacija, ki je »odgovor
človeka, Cerkve na Božji dar, tisti dar, ki ga Bog daje po poklicih«. Gre
za varovanje in spodbujanje poklicev, da bodo rodili zrele sadove. Poklici so po Frančiškovih
besedah »neobdelan diamant«, s katerimi je treba skrbno in potrpežljivo ravnati,
da bi nato sijali sredi Božjega ljudstva. »Formacija zato ni enostransko dejanje,
s katerim nekdo posreduje teološke ali duhovne ideje. Jezus tistim, ki jih
je poklical, ni rekel ''pridi, ti bom razložil' ali 'hodi za menoj, poučil te bom'.
Formacija, ki jo je Kristus dal svojim učencem se je namreč dogodila preko 'pridi
in hodi za menoj', 'delaj tako kot delam jaz'. In to je metoda, ki jo želi
Cerkev uporabiti za svoje služabnike.« Formacija je »izkušnja biti
učenci«, ki vedno približuje h Kristusu in omogoča, da mu postajamo vedno
bolj podobni.
Ravno zato formacija ne more biti naloga za določen čas, kajti
duhovniki nikoli ne nehajo biti Jezusovi učenci, je v nadaljevanju izpostavil Frančišek.
»Včasih hodimo hitro, spet drugič je naš korak negotov, ustavimo se in lahko tudi
pademo, a vedno ostajamo na poti.« Formacija, v kolikor pomeni biti učenci, spremlja
vse življenje posvečenega služabnika in v celoti zadeva njegovo osebo, intelektualno,
človeško in duhovno. Začetno in permanentno formacijo je med seboj treba razlikovati,
glede na različna obdobja. Pa vendar sta dve polovici ene same stvarnosti: življenja
učenca klerika, zaljubljenega v svojega Gospoda in stalno v hoji za njim.
Evangelizacija V
nadaljevanju je sveti oče spregovoril še o evangelizaciji, kot konkretnem cilju poklicanosti:
»Vsaka poklicanost je za poslanstvo in poslanstvo posvečenih služabnikov
je evangelizacija v vsaki njeni obliki.« Začne se pri »biti« in se spremeni
v »delati«. Duhovniki so povezani v zakramentalno bratstvo, zato je prva oblika
evangelizacije pričevanje o bratstvu in občestvu med njimi in s škofom. Iz takšnega
občestva lahko privre močan misijonarski zagon, ki posvečene služabnike osvobodi od
lagodne skušnjave, da bi bolj skrbeli za mnenje drugih in za svoje dobro počutje,
kot pa spodbujeni s pastoralno ljubeznijo za oznanjevanje evangelija vse do najbolj
oddaljenih periferij.
V takšnem evangelizacijskem poslanstvu so duhovniki poklicani
krepiti zavest, da so pastirji, poslani biti sredi svoje črede, po evharistiji ponavzočiti
Gospoda in deliti njegovo usmiljenje. »Gre za 'biti duhovniki' in ne 'delati kot
duhovniki',« je pojasnil papež. »Kako lepo je videti duhovnike, ki se veselijo
v svoji poklicanosti, z globoko vedrino, ki jih podpira tudi v trenutkih napora in
bolečine! Do tega pa nikoli ne pride brez molitve, ki je srce duhovniškega
življenja.« Ob koncu govora je še poudaril, da duhovnike potrebujemo, saj poklici
primanjkujejo. Opozoril je tudi, da škofje včasih sprejemajo mlade kandidate brez
razločevanja, kar je slabo za Cerkev. Dobro je treba preveriti, ali je oseba zdrava,
uravnotežena, zmožna darovati življenje, evangelizirati, se odpovedati družinskemu
življenju in slediti Jezusu, je dejal papež in dodal, da je treba misliti na dobro
Božjega ljudstva.