Papež med splošno avdienco o karizmah: So Božji darovi posamezniku, da bi služil
skupnosti. Gorje, če postanejo razlog zavisti!
VATIKAN (sreda, 1. oktober 2014, RV) – Papež Frančišek je med današnjo splošno
avdienco spregovoril o karizmah. Poudaril je, da je karizma Božja milost, ki jo oseba
prejme zato, da bi z njo služila vsej skupnosti, ter posvaril, da karizme kot darovi
Svetega Duha ne smejo nikoli postati povod za razdore ali zavist.
Gospod je
Cerkev od vsega začetka obsipaval z darovi svojega Duha ter jo tako delal vedno bolj
živo in rodovitno, je papež dejal vernikom, zbranim na Trgu sv. Petra. Med temi darovi
izstopajo nekateri, ki so še posebej dragoceni za izgradnjo in hojo krščanske skupnosti:
gre za karizme. V ospredje kateheze je postavil naslednja vprašanja: Kaj točno je
karizma? Kako jo lahko prepoznamo in sprejmemo? In predvsem, ali je na dejstvo, da
so v Cerkvi različne in številne karizme, treba gledati v pozitivnem smislu, kot nekaj
lepega, ali kot problem?
Karizma je Božji dar posamezniku za dobro vseh Ko
v splošnem jeziku govorimo o karizmi, pogosto mislimo na talent, naravno zmožnost.
Tako za osebo, ki je še posebej sijajna in zanimiva, pravimo, da je »karizmatična
oseba«. V krščanskem pojmovanju pa je karizma mnogo več kot osebnostna značilnost
ali predispozicija, s katero smo obdarjeni. »Karizma je milost, je dar,
ki ga je poklonil Bog Oče preko delovanja Svetega Duha,« je zatrdil papež Frančišek.
»Je dar, ki ni nekomu poklonjen zato, ker bi bil boljši od drugih ali bi si ga
zaslužil; je dar, ki mu ga Bog poklanja zato, da bi ga z enako zastonjskostjo in enako
ljubeznijo lahko uporabil za služenje celotni skupnosti, za dobro vseh.«
Karizme
se prepoznajo znotraj skupnosti Papež je pri tem dodal, da pa oseba sama ne
more spoznati, ali ima karizmo in katera je ta. Darovi, s katerimi nas napolnjuje
Oče, pridejo na plano in zacvetijo znotraj skupnosti: »Pod okriljem skupnosti
se jih naučimo prepoznati kot znamenje njegove ljubezni do vseh njegovih otrok«.
Povabil je, da se vprašamo: »Ali je kakšna karizma, ki jo je Gospod po milosti
svojega Duha vzbudil v meni in ki so jo moji bratje v krščanski skupnosti prepoznali
in jo spodbujali? Kako ravnam jaz s tem darom: ga živim z velikodušnostjo in
ga dajem v služenje drugim ali pa ga zanemarjam, dokler ne pozabim nanj? Ali
pa je morda postal povod za napuh, tako da se vedno pritožujem nad drugimi in zahtevam,
da se v skupnosti dela na moj način?« Ta vprašanja si moramo zastaviti, je pripomnil
papež: ali je v meni karizma, ali je ta karizma priznana s strani Cerkve, ali sem
zadovoljen s to karizmo ali pa sem ljubosumen na karizme drugih in jih hočem jaz imeti.
»Karizma je dar, samo Bog jo daje.«
Gorje, če ti darovi postanejo
razlog zavisti A najlepše je, ko odkrijemo, s kolikimi različnimi karizmami
in kolikimi darovi svojega Duha Oče napolnjuje svojo Cerkev, je nadaljeval sveti oče
in dodal, da tega ne smemo jemati kot razlog zmešnjave ali zadrege: »Vse to so
pokloni, ki jih Bog daje krščanski skupnosti, da bi lahko ubrano rasla v veri
in njegovi ljubezni kot eno samo telo, Kristusovo telo.« Isti Duh, ki daje to
raznolikost karizem, daje tudi enost Cerkve. Pred to mnogoterostjo karizem se naše
srce mora odpreti za veselje in moramo pomisliti: »Kako lepo! Veliko različnih
darov, kajti vsi smo Božji otroci in vsi ljubljeni na enak način.« Papež Frančišek
je odločno posvaril pred zavistjo: »Gorje, če ti darovi postanejo razlog zavisti,
sporov, ljubosumnosti!« Kot piše apostol Pavel v Pismu Korinčanom, so vse karizme
pomembne v Božjih očeh, hkrati pa ni nihče nenadomestljiv. To pomeni, je pojasnil
papež, da v krščanski skupnosti potrebujemo drug drugega, vsak prejeti dar pa se v
polnosti uresničuje takrat, ko se ga deli z brati, za dobro vseh. »To je
Cerkev! In ko se Cerkev v raznolikosti svojih karizem izrazi v občestvu, se ne more
zmotiti: to je lepota in moč sensus fidei, tistega nadnaravnega čuta vere, ki je dan
od Svetega Duha, da bi vsi skupaj lahko vstopili v srce evangelija in se naučili slediti
Jezusu v svojem življenju,« je povedal papež.
Ob koncu kateheze je še spomnil
na današnji praznik sv. Terezije Deteta Jezusa. Ta svetnica, ki je umrla stara 24
let, je zelo ljubila Cerkev. Hotela je biti misijonarka, a prav tako je hotela imeti
vse karizme. Molila je in med molitvijo začutila, da je njena karizma ljubezen. »V
srcu Cerkve bom ljubezen,« je dejala. Papež je dodal, da to karizmo imamo vsi
mi: zmožnost ljubiti. »Prosimo danes sv. Terezijo Deteta Jezusa za to zmožnost
velike ljubezni do Cerkve, da bomo sprejeli vse karizme z ljubeznijo otrok Cerkve,
ki je naša mati.«