Papež Frančišek jezuitom: Veslajte! Bodite tudi ob nasprotnem vetru močni. Veslamo v službi Cerkvi. Veslajmo skupaj!

RIM (sobota, 27. september 2014, RV) – »Dragi bratje in prijatelji v Gospodu. Družba, ki nosi Jezusovo ime, je preživljala težke čase, čase preganjanja. Med generalatom p. Lorenza Riccija 'so sovražniki Cerkve dosegli, da ukine Družbo' (Janez Pavel II., Sporočilo p. Kolvenbachu, 31. julija 1990), moj predhodnik Klemen XIV. Danes, ko se spominjamo njene ponovne vzpostavitve, smo poklicani osvežiti naš spomin tako, da si prikličemo v spomin vse, kar smo prejeli dobrega in vse posebne darove (prim. DV 234). Danes bi rad storil to tu z vami.« Tako je papež Frančišek začel nagovor v cerkvi Jezusovega imena v Rimu med večernicami in zahvalno molitvijo Te Deum, s katerimi se je skupaj z jezuiti spomnil in zahvalil ob 200. letnici ponovne vzpostavitve Družbe Jezusove. To se je zgodilo 7. avgusta 1814. Danes pa Družba Jezusova obhaja svojo ustanovitev. 27. septembra 1540 jo je namreč odobril papež Pavel III.

Obdobje stisk in nemira
V času stisk in nemira se vedno dvigne oblak dvomov ter trpljenja in ni lahko iti naprej, nadaljevati s potjo. V takšnih težkih časih ter med obdobjem krize pridejo na dan številne skušnjave in sicer, da bi se v razpravah ustavljali ob idejah, se pustili voditi potrtosti, se osredotočili na dejstvo, da si preganjan in ne videli nič drugega. Ko sem bral pisma p. Riccija, me je nagovorila njegova sposobnost, da si tem skušnjavam ni pustil natakniti uzde in da je jezuitom v času stiske predlagal takšen pogled na stvari, ki jih je še bolj zakoreninil v duhovnosti Družbe.

Vloga patra generala Lorenza Riccija
Pater general Ricci, ki je, ko je videl zgrinjati se oblake na obzorju, pisal tedanjim jezuitom in jih potrjeval v njihovi pripadnosti telesu Družbe ter v njenem poslanstvu. Torej v času zmede in nemira je razločeval. Ni zgubljal časa z razpravljanjem o idejah ter s pritoževanjem, temveč se je posvetil poklicanosti Družbe. Moral jo je ohranjati.

S to držo so lahko jezuiti izkusili Gospodovo smrt in vstajenje. Ko so izgubili vse, tudi svojo javno identiteto, se niso upirali Božji volji, niso se uprli, da bi rešili sami sebe. Družba, in to je zelo lepo, je ta spor živela v polnosti, ne da bi ga ublažila. Živela je ponižanje s ponižanim Kristusom, ubogala je. Z zvijačo se nikoli ne da rešiti iz spora ali se upreti z zvijačnimi načrti. Med zmedo in ponižanjem je Družba raje živela v prepoznavanju Božje volje, ne da bi pri tem iskala navidezno miren ali eleganten izhod iz spora.

Navidezen mir nikoli ne poteši našega srca. To stori le pravi mir, ki je Božji dar. Nikoli ne smemo iskati lahkih kompromisov ali pomiritev za vsako ceno. Samo razločevanje nas reši pred izkoreninjenostjo, pred 'ukinitvijo' srca, ki je sebičnost, posvetnost, izguba našega obzorja in nam daje upanje, ki je Jezus, samo Jezus. Tako je p. Ricci in z njim Družba v času ukinjanja raje imela zgodovino, kot pa neko nejasno namišljenost vedoč, da bo ljubezen sodila zgodovino ter da je upanje, tudi sredi teme, močnejše od naših pričakovanj.

Razločevati pa je potrebno s pravim namenom, s preprostim pogledom. Ravno zaradi tega je lahko p. Ricci med to zmedo in zbeganostjo spregovoril o grehih jezuitov. Zdi se, kot da bi delal ravno nasprotno reklamo. Ni se branil kot žrtev zgodovine, temveč se je priznal za grešnika. S tem, da nekdo gleda nase in se prizna za grešnika, se izogne temu, da bi se pred krvnikom imel za žrtev. Priznati se za grešnika, torej res se priznati za grešnika pomeni, imeti pravo držo za sprejem tolažbe.

Pot razločevanja in služenja pred ukinitvijo
Na kratko lahko prehodimo to pot razločevanja in služenja, ki jo je pater general nakazal Družbi. Ko so bile s pombalskimi odloki leta 1759 uničene portugalske province Družbe, je p. Ricci ta spor živel brez pritoževanja ali vdajanja potrtosti. Pozival je k molitvi s prošnjo za dobrega, pravega nadnaravnega duha poklicanosti, ter za popolno učljivost Božji milosti. Ko se je leta 1761 začela nevihta tudi v Franciji, je pater general prosil, naj popolnoma zaupajo Bogu. Hotel je namreč, da bi bile prizadejane preizkušnje priložnost za večje notranje očiščenje, saj nas vodijo k Bogu in so priložnost za njegovo večjo slavo. Zatem je priporočal molitev, sveto življenje, ponižnost in duha pokorščine. Leta 1760, potem ko so bili izgnani španski jezuiti, je nadaljeval s povabilom k molitvi. In končno, 21. februarja 1773, komaj šest mesecev pred podpisom breva Dominus ac Redemptor, ko ni bilo več nobene človeške pomoči, je videl roko usmiljenega Boga, ki vabi tiste, ki bodo podvrženi preizkušnji, naj se ne zaupajo nikomur razen Njemu. Zaupanje mora namreč rasti ravno takrat, ko te okoliščine vržejo ob tla. Za patra Riccija je bilo pomembno, da je bila Družba vse do zadnjega zvesta duhu svoje poklicanosti, ki je večja Božja slava ter zveličanje duš.

Družba je bila tudi pred svojim lastnim koncem zvesta namenu, zaradi katerega je bila ustanovljena. S tem namenom je Ricci sklenil s spodbudo, naj ohranijo živ duh karitativne ljubezni, povezanosti, pokorščine, potrpežljivosti, evangeljske preprostosti ter resnično prijateljstvo z Bogom. Vse ostalo je posvetno. Naj gre tudi danes skozi nas plamen večje Božje slave in požge vsako samoljubje ter objame plamen, ki je v nas, da nas osredotoči in razširi, nas poveča in pomanjša.

Družba je molila kot Tobija
Tako je Družba živela največjo žrtveno preizkušnjo, ki ji je bila krivično naložena, z molitvijo Tobija, ki je skrušen od bolečine, jokajoč molil:
»Pravičen si, Gospod,
in pravična so vsa tvoja dela.
Vse tvoje poti so usmiljenje in resnica.
Ti si sodnik sveta.
In zdaj, Gospod, se me spomni
in se ozri name!
Ne kaznuj me za moje pregrehe,
za moje in mojih očetov prestopke in nevednosti.
Grešili smo zoper tebe
in nismo hoteli poslušati tvojih zapovedi.
Zato si nas izročil v plen, v sužnost, v smrt,
v izmeček, v zasmeh, v sramotitev
vsem narodom, ki si nas razsejal mednje.«

In zaključi z najpomembnejšo prošnjo:
»Ne odvrni, Gospod, svojega obličja od mene!« (Tob 3,1-4.6d).

Gospod je na to odgovoril tako, da je poslal Rafaela, ki je odstranil bele pege s Tobijevih oči, da je ta lahko ponovno videl Božjo luč. Bog je usmiljen, Bog krona z usmiljenjem. Bog nam hoče dobro, zato nas rešuje. Včasih je pot, ki vodi v življenje, ozka in strma, vendar pa stiska, če jo živimo v luči usmiljenja, očiščuje kot ogenj, nam daje veliko tolažbo ter oprijemajoč se molitve, vname naše srce. Naši bratje jezuiti so bili med ukinitvijo goreči v duhu ter v službi Gospodu, veseli v upanju, potrpežljivi med stisko, vztrajni v molitvi (prim Rim 12,13). To je proslavilo Družbo, za kar pa gotovo ni njena zasluga. Tako bo vedno.

Veslajmo skupaj!
Spominjamo se svoje zgodovine. Družbi je »bilo namreč milostno dano, ne samo da v Kristusa veruje, ampak da zanj tudi trpi« (Flp 1,29). Spominjanje tega nam bo dobro delo.

Ladjo Družbe so prevračali valovi in temu se ne smemo čuditi. To se lahko zgodi tudi s Petrovo barko. Noč in sile teme so vedno blizu. Za veslanje je potreben napor. Jezuiti morajo biti »izkušeni in dobri veslači« (Pij VII. Sollecitudo omnium ecclesiarum). Veslajte torej! Veslajte! Bodite tudi ob nasprotnem vetru močni. Veslamo v službi Cerkvi. Veslajmo skupaj! Toda, medtem ko veslamo, vsi veslamo, tudi papež vesla v Petrovi barki, moramo zelo vneto moliti: »Gospod, reši nas!«, »Gospod, reši svoje ljudstvo!« Gospod nas bo, pa četudi je naša vera majhna, rešil. Upajmo v Gospoda! Vedno upajmo v Gospoda!

Družba povezana v eno samo telo
Družbo, ki jo je ponovno vzpostavil moj predhodnik Pij VII., so sestavljali pogumni možje, ki so ponižno pričevali za upanje, ljubezen ter apostolsko ustvarjalnost, ki prihaja od Duha. Pij VII. je zapisal, da želi ponovno vzpostaviti Družbo zato, da »bi na primeren način prišel naproti duhovnim potrebam krščanskega sveta ne glede na ljudstvo ali narod«. Zato je pooblastil jezuite, ki so še tu in tam ostali po zaslugi luteranskega vladarja in pravoslavne vladarice, »naj ostanejo povezani v enem samem telesu.« Naj Družba ostane povezana v enem samem telesu!

Družba zvesta osnovnemu poslanstvu
Družba je torej takoj postala misijonarska ter se je dala na razpolago Apostolskemu sedežu in si začela velikodušno prizadevati »pod zastavo križa za Gospoda in Kristusovega namestnika na zemlji« (Ustanovna listina 1). Družba je ponovno začela s svojo apostolsko dejavnostjo pridiganja, poučevanja, duhovnim služenjem, z znanstvenimi raziskavami, z delom na socialnem področju, z misijoni ter z zavzemanjem za revne, trpeče in obrobne.

Danes se Družba razumno in dejavno sooča s tragičnim problemom pribežnikov in beguncev. Z razločevanjem si prizadeva združiti služenje veri in pospeševanje pravičnosti in sicer v skladu z evangelijem. Danes potrjujem, kar nam je rekel Pavel VI. na naši 32. generalni kongregaciji in kar sem jaz sam slišal s svojimi ušesi: »Kjer koli v Cerkvi, tudi na najtežjih in skrajnih področjih, na križiščih ideologij, na družbenih okopih, kjer je bilo in kjer je soočenje med žgočimi potrebami človeka in večnim sporočilom evangelija, tam so bili in so jezuiti.« To so preroške besede bodočega blaženega, Pavla VI.

Leta 1814, v trenutku ponovne vzpostavitve, so bili jezuiti 'majhna čreda', 'najmanjša' Družba, ki pa je znala po preizkušnji križa sprejeti veliko poslanstvo, da ponese luč evangelija vse do skrajnih meja zemlje. Tako se moramo tudi mi danes počutiti, torej v izhodu, v poslanstvu. Identiteta jezuita je, da je mož, ki časti samo Boga in ljubi ter služi svojim bratom, ter s svojim zgledom razodeva, ne samo, kar veruje, temveč tudi kaj upa in kdo je On, v katerega je položil vse svoje zaupanje (prim. 2 Tim 1,12). Jezuit hoče biti Jezusov tovariš, torej tisti, ki ima isto čutenje kot Jezus.

Bula Pija VII., s katero je bila ponovno vzpostavljena Družba, je bila podpisana 7. avgusta 1814 v baziliki sv. Marije Velike, kjer je naš sveti oče Ignacij na božični večer leta 1538 obhajal svojo prvo evharistijo. Marija, naša Gospa, Mati Družbe, bo ganjena ob naših prizadevanjih v služenju njenemu Sinu. Naj nas Ona vedno varuje in podpira.

Audio: