Frančišek med jutranjo homilijo posvaril pred nečimrnostjo: Oddaljuje nas od resnice in v nas pušča nemir

VATIKAN (četrtek, 25. september 2014, RV) – »Varujmo se nečimrnosti, ki nas oddaljuje od resnice in zaradi katere živimo v milnem mehurčku,« so se glasile besede papeža Frančiška med današnjo jutranjo mašo, ki jo je daroval v kapeli Doma sv. Marte. Pri homiliji je izhajal iz dnevnega berila, ki svari pred nečimrnostjo, in poudaril, da morajo kristjani, tudi kadar delajo dobro, bežati pred skušnjavo, da bi se kazali pred drugimi.

Če nimaš ničesar trdnega, boš tudi ti minil kot vse druge stvari, je dejal papež. Nečimrnost je skušnjava, ki ne preži samo na pogane, ampak tudi kristjane, ljudi vere. Jezus je pogosto grajal tiste, ki so hvalili sami sebe. Pismoukom je očital, da so se sprehajali po trgih v bleščečih oblačilih kot princi. Gospod pa pravi: Ko ti moliš, prosim te, ne razkazuj se, ne moli zato, da bi te drugi videli, moli na skrivnem, pojdi v svojo sobo. Enako velja glede pomoči revnim, je dodal papež: »Počni to na skrivnem. Oče vidi. In to je dovolj.«

Nečimrnež z ene strani nameni ček za cerkvene dejavnosti, z druge pa Cerkev goljufa, je nazorno pojasnil Frančišek: »Tako dela nečimrnež: živi, da bi se kazal. Ko se postiš, pravi takim Gospod, prosim te, ne delaj se potrtega, žalostnega, saj bodo vsi vedeli, da se postiš; posti se z veseljem, kesaj se z veseljem, tako da nihče ne bo vedel. To je nečimrnost: živeti za razkazovanje, živeti, da bi nas videli.«

Kristjani, ki živijo na ta način, se razkazujejo, so nečimrni, so kot pavi, šopirijo se. Nekdo pravi: Sem kristjan, sem sorodnik tistega duhovnika, tiste sestre, tega škofa, moja družina je krščanska družina. Hvalijo se. »A tvoja pot z Gospodom?« je pripomnil Frančišek. »Kako moliš? Kakšno je tvoje življenje glede del usmiljenja? Obiskuješ bolnike?« Zato nam Jezus pravi, da moramo svojo hišo, svoje krščansko življenje, graditi na skali, na resnici. Nečimrneži pa svojo hišo gradijo na pesku in hiša se zruši, krščansko življenje se zruši, zdrsne, kajti ne more se upreti skušnjavam.

»Koliko kristjanov živi za razkazovanje,« je nadaljeval papež. »Njihovo življenje se zdi kot milni mehurček. Lep je, ta milni mehurček. Toliko barv. A traja eno sekundo in kaj potem?« Tudi ko gledamo kakšne nagrobne spomenike, lahko vidimo nečimrnost, kajti v resnici gre za vrnitev v golo zemljo, kot je govoril Božji služabnik Pavel VI. »Čaka nas gola zemlja, to je naša končna resnica. Do takrat pa se hvalim ali pa delam kaj? Delam dobro? Iščem Boga? Molim? To so trne stvari. Nečimrnost je lažnivka, je domišljava, vara samo sebe, vara nečimrneža, saj se najprej pretvarja, da nekaj je, na koncu pa verjame da to je, verjame. Revež.«

Ravno to se je zgodilo četrtemu oblastniku Herodu. Kot pripoveduje današnji evangelij, se je neutrudno spraševal o Jezusovi identiteti. Po papeževih besedah nečimrnost jemlje mir in seje slab nemir. Kot tiste osebe, ki se preveč uredijo, naličijo, potem pa se bojijo, da jih bo ujel dež in bo vsa urejenost izginila. »Nečimrnost nam ne daje miru. Samo resnica nam da mir.« Ponovno je poudaril, da edina skala, na kateri lahko gradimo svoje življenje, je Jezus. Pomislimo na hudiča, ki je Jezusa v puščavi prav tako skušal z nečimrnostjo in mu govoril: Pridi z mano, šla bova v tempelj, naredila bova spektakel; vrzi se dol in vsi bodo verovali vate. Hudič je Jezusu ponudil nečimrnost na pladnju. »Nečimrnost je zelo težka duhovna bolezen,« je pripomnil papež. »Očetje puščavniki so govorili, da je nečimrnost skušnjava, proti kateri se moramo boriti vse življenje, kajti vrača se, da bi nam vzela resnico. Da bi bolje razumeli, so dejali, da je kot čebula. Vzameš jo in jo začneš lupiti. Nečimrnost lupiš danes, malo jutri in jo lupiš vse življenje, da bi jo premagal. In na koncu si zadovoljen: odstranil sem nečimrnost, olupil sem čebulo, a na rokah ti je ostal vonj po njej. Prosimo gospoda,« je papež povabil še ob koncu homilije, »da ne bomo hvalisavi, ampak da bomo resnični, z resnico realnosti in resnico evangelija.«

Audio: