Papeževo apostolsko potovanje v Albanijo: Pričevanje p. Antona Lulija

ALBANIJA (petek, 19. september 2014, RV) – »To državo sem se odločil obiskati, ker je močno trpela zaradi groznega ateističnega režima in ker sedaj uresničuje mirno sobivanje med svojimi različnimi verskimi komponentami.« Tako so se glasile besede papeža Frančiška med pozdravi na koncu zadnje sredine splošne avdience, ko je vernike povabil, da bi njegovo apostolsko potovanje v Albanijo pospremili z molitvijo.

Dva dni pred obiskom se tako ponovno zaustavljamo ob zgodovini albanskega naroda, in sicer skozi oči jezuitskega patra Antona Lulija. Le-ta je podal svoje pričevanje 7. novembra 1996, med srečanjem v dvorani Pavla VI. v Vatikanu, ki je bilo organizirano ob 50. obletnici duhovniškega posvečenja Janeza Pavla II. Za to priložnost so se zbrali številni duhovniki, ki so bili posvečeni istega leta kot takratni papež. P. Luli je bil kot vsi albanski duhovniki žrtev dolgoletnega ateističnega režima, vendar pa je komunizem preživel in 9. marca 1998 umrl v Rimu.

P. Anton Luli, 7. november 1996 v Vatikanu
»Naše raznolike izkušnje, sestavljene iz molitve in vneme, pridiganja in osebnega vodenja duš, človeške bližine in zakramentalnega delovanja – nedvomno zaznamovane tudi z velikim veseljem in skrivnostno senco križa – vse te naše izkušnje se kot ceste, ki prihajajo iz različnih mest, srečujejo v mističnem kraju, iz katerega so izšle: v Kristusovem duhovniškem srcu.« S temi besedami je p. Anton Luli uvedel v zgodbo svojega življenja:

»Komaj sem postal duhovnik, ko sta v mojo državo Albanijo prišla komunistična diktatura in nadvse kruto versko preganjanje. Nekateri moji sobratje so bili po lažnem in varljivem procesu ustreljeni. Umrli so kot mučenci za vero. To je bilo leta 1946.« »Od mene pa je Gospod nasprotno zahteval,« tako je pripovedoval p. Luli, »da živim, razširim roke in se pustim pribiti na križ.« To je bilo življenje, preživeto v verigah in mučenju vseh vrst – in to je bila »moja evharistija, moja duhovniška daritev«.

»19. decembra 1947 so me aretirali pod obtožbo agitacije in protivladne propagande. 17 let sem preživel v strogem ujetništvu in mnoga nadaljnja na prisilnem delu.« P. Luli je v nadaljevanju opisal svoje mučeništvo v tistih letih in nato dodal: »Toda v tistem trpljenju sem imel poleg in znotraj sebe tolažilno prisotnost Gospoda Jezusa, najvišjega in večnega Duhovnika, včasih tudi s podporo, ki je ne morem ne imenovati 'posebno', ker mi je z njo On prinesel toliko veselja in tolažbe.«

»Nikoli nisem gojil zamere do tistih, ki so mi, govoreč človeško, ukradli življenje. Po osvoboditvi sem na ulici naključno srečal enega izmed mojih mučiteljev: zasmilil se mi je, šel sem mu naproti in ga objel.« P. Luli je povedal, da so ga osvobodili leta 1989, ko je imel 79 let. Njegova izkušnja je ena izmed tisočih izkušenj duhovnikov, ki so utrpeli preganjanje zaradi Kristusa: »Izkušnje so različne, a vse zedinja ljubezen. Duhovnik je najprej nekdo, ki je spoznal ljubezen, duhovnik je človek, ki živi, da bi ljubil. Da bi ljubil Kristusa in da bi v Njem ljubil vse, v vsaki življenjski situaciji, vse dokler ne podari lastnega življenja.«

»Lahko nam je odvzeto vse, toda nihče nam ne bo mogel nikoli iztrgati iz srca ljubezni do Jezusa, ljubezni do bratov. V tem smislu lahko danes tako kot včeraj in kot vedno s prepričanjem in veseljem ponovimo Pavlove besede: 'Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? Prav kakor je pisano: Zaradi tebe nas ves dan pobijajo, imajo nas za klavne ovce. Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil.' (Rim 8,35-37)«

Audio: