Papeževo apostolsko potovanje v Albanijo: Pričevanje p. Antona Lulija
ALBANIJA (petek, 19. september 2014, RV) – »To državo sem se odločil obiskati,
ker je močno trpela zaradi groznega ateističnega režima in ker sedaj
uresničuje mirno sobivanje med svojimi različnimi verskimi komponentami.«
Tako so se glasile besede papeža Frančiška med pozdravi na koncu zadnje sredine splošne
avdience, ko je vernike povabil, da bi njegovo apostolsko potovanje v Albanijo pospremili
z molitvijo.
Dva dni pred obiskom se tako ponovno zaustavljamo ob zgodovini
albanskega naroda, in sicer skozi oči jezuitskega patra Antona Lulija. Le-ta je podal
svoje pričevanje 7. novembra 1996, med srečanjem v dvorani Pavla VI. v Vatikanu, ki
je bilo organizirano ob 50. obletnici duhovniškega posvečenja Janeza Pavla II. Za
to priložnost so se zbrali številni duhovniki, ki so bili posvečeni istega leta kot
takratni papež. P. Luli je bil kot vsi albanski duhovniki žrtev dolgoletnega ateističnega
režima, vendar pa je komunizem preživel in 9. marca 1998 umrl v Rimu.
P.
Anton Luli, 7. november 1996 v Vatikanu »Naše raznolike izkušnje, sestavljene
iz molitve in vneme, pridiganja in osebnega vodenja duš, človeške bližine in
zakramentalnega delovanja – nedvomno zaznamovane tudi z velikim veseljem in skrivnostno
senco križa – vse te naše izkušnje se kot ceste, ki prihajajo iz različnih mest, srečujejo
v mističnem kraju, iz katerega so izšle: v Kristusovem duhovniškem srcu.« S temi
besedami je p. Anton Luli uvedel v zgodbo svojega življenja:
»Komaj sem
postal duhovnik, ko sta v mojo državo Albanijo prišla komunistična diktatura
in nadvse kruto versko preganjanje. Nekateri moji sobratje so bili po lažnem in varljivem
procesu ustreljeni. Umrli so kot mučenci za vero. To je bilo leta 1946.« »Od
mene pa je Gospod nasprotno zahteval,« tako je pripovedoval p. Luli, »da živim,
razširim roke in se pustim pribiti na križ.« To je bilo življenje, preživeto v
verigah in mučenju vseh vrst – in to je bila »moja evharistija, moja duhovniška
daritev«.
»19. decembra 1947 so me aretirali pod obtožbo agitacije in
protivladne propagande. 17 let sem preživel v strogem ujetništvu in mnoga nadaljnja
na prisilnem delu.« P. Luli je v nadaljevanju opisal svoje mučeništvo v tistih
letih in nato dodal: »Toda v tistem trpljenju sem imel poleg in znotraj
sebe tolažilno prisotnost Gospoda Jezusa, najvišjega in večnega Duhovnika, včasih
tudi s podporo, ki je ne morem ne imenovati 'posebno', ker mi je z njo On prinesel
toliko veselja in tolažbe.«
»Nikoli nisem gojil zamere do tistih, ki
so mi, govoreč človeško, ukradli življenje. Po osvoboditvi sem na ulici naključno
srečal enega izmed mojih mučiteljev: zasmilil se mi je, šel sem mu naproti in ga objel.«
P. Luli je povedal, da so ga osvobodili leta 1989, ko je imel 79 let. Njegova izkušnja
je ena izmed tisočih izkušenj duhovnikov, ki so utrpeli preganjanje zaradi Kristusa:
»Izkušnje so različne, a vse zedinja ljubezen. Duhovnik je najprej nekdo, ki je
spoznal ljubezen, duhovnik je človek, ki živi, da bi ljubil. Da bi ljubil Kristusa
in da bi v Njem ljubil vse, v vsaki življenjski situaciji, vse dokler ne podari
lastnega življenja.«
»Lahko nam je odvzeto vse, toda nihče nam ne bo
mogel nikoli iztrgati iz srca ljubezni do Jezusa, ljubezni do bratov. V tem smislu
lahko danes tako kot včeraj in kot vedno s prepričanjem in veseljem ponovimo Pavlove
besede: 'Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje
ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? Prav kakor je pisano: Zaradi tebe nas ves
dan pobijajo, imajo nas za klavne ovce. Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po
njem, ki nas je vzljubil.' (Rim 8,35-37)«