Papež Frančišek sprejel nove škofe: Ste čuvaji, ki lahko prebudite svoje Cerkve!

VATIKAN (četrtek, 18. september 2014, RV) – »V vas vidim čuvaje, zmožne prebuditi svoje Cerkve, s tem ko se prebujate pred zoro ali sredi noči, da bi prebudili vero, upanje, ljubezen; ne da bi zadremali ali se prilagajali z nostalgičnim jadikovanjem za preteklostjo, ki je bila rodovitna, a je že zašla.« Te besede je papež Frančišek namenil skupini novih škofov, ki so bili posvečeni v zadnjem letu. Danes so se v Vatikanu srečali s svetim očetom, ki jih je spodbudil na njihovi novi poti in dejal, naj nikoli ne jemljejo s samoumevnostjo skrivnosti, ki jim je bila zaupana, in ne izgubljajo osuplosti pred Božjim načrtom. Hodijo naj z zavestjo o Božji navzočnosti in navzočnosti Cerkve, ki je najprej Božja.

Škofova navzočnost v Cerkvi
Papež je škofom na začetku izpostavil neločljivo vez med škofovo navzočnostjo in rastjo črede: »Vsaka pristna reforma Kristusove Cerkve se začne z navzočnostjo – Kristusovo, ki nikoli ne manjka, in tudi pastirjevo, ki vodi v Kristusovem imenu.« Ko ni škofa ali ni dosegljiv, sta v igri pastoralna skrb in zveličanje duš, je poudaril papež. Škofje so se namreč s prstanom zvestobe zavezali Cerkvi, ki jim je bila zaupana in kamor so poklicani služiti. Ljubezen do Kristusove neveste bo postopoma pustila, da bodo na njenem obličju ostale sledi škofov, in tudi na njihovih obrazih bodo poteze njene podobe. Zato so pomembne: zaupnost, vztrajnost, stanovitnost, potrpežljivost.

Ne biti škofje z rokom trajanja
Površinsko zadovoljni škofje ničemur ne služijo, je nadaljeval papež Frančišek. Treba je kopati v globino, da bi se odkrilo, kako zelo Duh navdihuje Cerkev. »Lepo prosim, ne bodite škofje z določenim rokom trajanja, ki morajo vedno menjavati naslov, kot zdravila, ki izgubijo učinek, ali kot neslana živila, ki niso za drugo, kakor da se jih vrže proč. Pomembno je, da se ne zaustavlja ozdravljajoča moč, ki izvira iz globine daru, ki ste ga prejeli; to vas brani pred skušnjavo, da bi odhajali in prihajali brez cilja, kajti noben veter ni naklonjen tistemu, ki ne ve, kam gre.« Škofje pa vedo kam gredo: vedno k Jezusu.

Škofje so varuhi veselja evangelija
Da bi v polnosti prebivali v svojih Cerkvah, je zanje nujno, da vedno prebivajo v Kristusu: v njegovi besedi, evharistiji, v tem, kar je njegovega Očeta, predvsem pa v njegovem križu. »Ne se mimogrede zaustaviti, ampak dolgo prebivati!« Kakor vedno ostaja prižgana luč tabernaklja, tako naj v njihovih pogledih čreda vedno najde plamen Vstalega. Zato, ne ugasli ali pesimistični škofje, ki se naslanjajo samo nase, in so se vdali pred temačnostjo sveta ali predali pred navideznim porazom dobrega. »Vaša poklicanost ni, da ste pazniki neuspele množice, ampak varuhi veselja evangelija (Evangelii gaudium),« je zatrdil papež, »in zato ne morete biti brez edinega bogastva, ki ga zares lahko poklanjamo in ki ga svet ne more dati sam sebi: to je veselje Božje ljubezni.« Škofe je opozoril, naj ne podležejo skušnjavi, da bi želeli spremeniti ljudi: »Ljubite ljudstvo, ki vam ga je dal Bog, tudi ko bodo storili velike grehe, se ne utrudite povzpeti se h Gospodu, da bi prosili odpuščanje in nov začetek …«

Vedno ohranjati prostor za svoje duhovnike
Tudi misijonstvo se po papeževih besedah rodi iz tistega »videti, kje prebiva Gospod, in ostati z njim«. Samo kdor se sreča, ostane in prebiva, pridobi čar in verodostojnost, da vodi svet h Kristusu. In oseb, ki jih je treba voditi h Gospodu, je veliko. Najprej so to duhovniki, nato Božje ljudstvo. Veliko duhovnikov je, ki več ne iščejo, kje prebiva Jezus, ali pa bivajo na drugih krajih. Nekateri so pozabili škofovsko očetovstvo ali se utrudili, medtem ko so ga zaman iskali, in sedaj živijo, kot da očetov več ne bi bilo, ali pa se slepijo, da jih ne potrebujejo. Frančišek je zbrane škofe spodbudil, naj v sebi gojijo čas, kjer se bo našel prostor za njihove duhovnike, da jih bodo sprejemali, poslušali, gledali: »Želim vas kot škofe, ki se jih da izslediti, ne zaradi števila komunikacijskih sredstev, s katerimi razpolagate, ampak zaradi notranjega prostora, ki ga ponujate za sprejemanje oseb in njihovih konkretnih stisk, jim dajete tako celovitost in širino cerkvenega nauka in ne knjigo pritožb.« Sprejemanje naj bo za vse brez razlikovanja, s trdnostjo avtoritete, ki daje rast, in očetovsko milino, ki prenavlja. Frančišek je škofe zaprosil, naj ne padejo v skušnjavo, da bi žrtvovali svojo svobodo in se obdali z dvorjani, navezami in podpornimi skupinami, kajti na ustnicah škofa imata Cerkev in svet vedno pravico najti evangelij, ki osvobaja.

»Nič ni bolj pomembno kot voditi osebe k Bogu!«
Škofom je seveda zaupano tudi Božje ljudstvo. Ko je med posvetitvijo bilo izrečeno ime njihove Cerkve, je v njem odsevalo obličje tistih, ki jim jih je dal Bog. »To ljudstvo potrebuje vašo potrpežljivost, da bi ga ozdravili, mu dali rast,« je dejal sveti oče. Posnemati je treba Mojzesovo potrpežljivost pri vodenju ljudi, brez strahu, da bi umrli kot izgnanci, ampak v razdajanju do zadnje energije, ne zase, ampak da bi tisti, ki jih vodijo, vstopili v Boga. »Nič ni bolj pomembno kot voditi osebe k Bogu!« je poudaril papež in jim posebej zaupal mlade in starostnike. »Prvi so naša krila, drugi so naše korenine. Brez kril in brez korenin ne vemo, kdo smo in ne kam moramo iti.«

Audio: