Papeževo apostolsko potovanje v Albanijo: 40 mučencev

ALBANIJA (sreda, 17. september 2014, RV) – »Mučenci nas opozarjajo, da Kristusa postavimo nad vse in da na preostalo v tem svetu gledamo preko odnosa z Njim in njegovim večnim kraljestvom. Izzivajo nas, da se vprašamo, če je kaj, za kar bi bili pripravljeni umreti.« To so bile besede papeža Frančiška med njegovim nedavnim apostolskim obiskom v Južni Koreji. Med le-tem je za blažene razglasil 124 korejskih mučencev. Pričevanje mučeništva bo zaznamovalo tudi njegovo potovanje v Albanijo to nedeljo.

Trenutno je namreč v teku postopek za beatifikacijo štiridesetih albanskih mučencev, ki so umrli iz sovraštva do vere, in sicer kot žrtve komunizma v obdobju med 1945 in 1990. Novembra leta 2002 je takratni prefekt Kongregacije za evangelizacijo narodov, kardinal Crescenzio Sepe, med obiskom v Albaniji uradno oznanil začetek postopka na škofijski ravni. Ta se je nato sklenil decembra leta 2010.

Uradno sporočilo msgr. Simonija (2002)
»Zahvalimo se Gospodu za katoliško Cerkev, ki je v Albaniji in ki v teh dneh živi izjemno pomemben dogodek: začetek škofijskega postopka za beatifikacijo štiridesetih Božjih služabnikov.« S temi besedami se je začelo uradno sporočilo danes že pokojnega pomožnega škofa Skadarja, msgr. Zefa Simonija, ki je tudi sam med preganjanjem več let preživel v ječi. S sporočilom je leta 2002 napovedal obisk kardinala Sepeja in med drugim tudi ta veliki dogodek, tako zelo pomenljiv za Cerkev v Albaniji.

V besedilu beremo, da je vseh štirideset mučencev svoje življenje darovalo »iz ljubezni do Gospoda Jezusa in bližnjega ter da so iz vsega srca svojim ubijalcem odpustili«. Po tem, ko je opisal smrt nekaterih med njimi, je msgr. Simoni poudaril, da nihče izmed duhovnikov ni sprejel ločitve od Svetega sedeža. Pogumno so se uprli in posledica le-tega je bila, da je bilo okoli 170 duhovnikov obsojenih na jetništvo. Temu, mnogim mučenjem in usmrtitvam je sledila protiklerikalna in protiverska kulturna propaganda. V vseh institucijah, na vseh konferencah, predavanjih, govorih in razgovorih se je razširjalo, da Bog ne obstaja in da je vera utvara ter izkoriščanje. Zaprte so bile vse cerkve in mošeje.

Msgr. Simoni je v nadaljevanju navedel, kaj se zgodilo s posameznimi cerkvami v Albaniji. Bile so preurejene v kinematografske, kulturne ali športne dvorane, žitnice, sodišča, hleve, urade, ali pa so bile porušene. Duhovnikov, ki bi ostali živi ali na prostosti, ni bilo več. Preganjanja so dosegla vrhunec leta 1967, ko se je Albanija razglasila za »ateistično državo«. A nadaljevala so se še vse do 4. novembra leta 1990, dneva, ki je zaznamoval začetek nove dobe za verstva in za izpovedovanje vere, in sicer s sveto mašo, ki je bila obhajana na katoliškem pokopališču v Skadarju.

V letih, ki so sledila dolgemu obdobju zatiranja, je novo dobo naznanilo še več veselih dogodkov. Msgr. Simoni je naštel obisk Matere Terezije, odprtje apostolske nunciature v Tirani, obisk papeža Janeza Pavla II., osnovanje cerkvene hierarhije, odprtje semenišča in prihod mnogih misijonarjev. Uradno sporočilo je takratni pomožni škof Skadarja zaključil z besedami, s katerimi je ponovno opozoril na pomen začetka postopka za beatifikacijo štiridesetih albanskih mučencev. Svetniki in mučenci, je zapisal, niso samo »posredniki med Bogom in človekom, ampak tudi vzorniki, pri katerih se lahko navdihuje, da bi dali narodu, ki je toliko trpel, nov obraz in prihodnost«.

Imena 40 mučencev
Med štiridesetimi albanskimi mučenci, ki so v postopku za beatifikacijo, je velika večina duhovnikov in redovnikov, dva škofa, en semeniščnik, trije laiki in ena laikinja. Le dva izmed štiridesetih sta bila ubita iz sovraštva do vere že pred začetkom komunistične diktature.

Vincenz Prennushi, frančiškan, nadškof Drača (19. marec 1949)
Frano Gjini, škof in apostolski delegat (11. marec 1948)
Jul Bonati, duhovnik
Alfons Tracki, nemški duhovnik (25. junij 1946)
Anton Muzaj, duhovnik
Anton Zogaj, župnik v Draču (31. december 1946)
Ded Maçaj, duhovnik
Ded Malaj, duhovnik (12. maj 1959)
Ded Plani, duhovnik (30. april 1949)
Ejëll Deda, duhovnik (12. maj 1948)
Jak Bushati, duhovnik (12. februar 1949)
Josif Mihali, katoliški duhovnik bizantinskega obreda
Zef Maksen, nemški duhovnik (1946)
Lazer Shantoja, duhovnik
Lek Sirdani, duhovnik
Luigj Prennushi, duhovnik (24. januar 1947)
Marin Shkurti, duhovnik (1969)
Mark Gjani, duhovnik (1945)
Mikel Beltoja, duhovnik (10. februar 1974)
Ndoc Suma, duhovnik
Ndre Zadeja, duhovnik, prvi mučenec komunistične diktature
Pjeter Cuni, duhovnik
Shtjefen Kurti, duhovnik
Bernardin Palaj, duhovnik, redovnik
Ciprian Nika, duhovnik, redovnik
Gasper Suma, duhovnik, redovnik
Gjon Shllaku, frančiškanski duhovnik
Giovanni Fausti, jezuitski duhovnik
Daniel Dajani, jezuitski duhovnik
Mark Çuni, semeniščnik
Karl Serreqi, duhovnik, redovnik (4. april 1954)
Mati Prennushi, duhovnik, frančiškanski gvardijan
Serafin Kodra, duhovnik, redovnik
Gjon Pantalia, jezuitski brat
Fran Miraka, laik
Qerim Sadiku, laik
Gjelosh Lulashi, laik
Maria Tuci, laikinja
Luigj Paliq, frančiškanski duhovnik (1913)
Gjon Gazulli, duhovnik (1927)

Audio: