Msgr. Andrej Glavan frančiškanom v Šiški: Za vse skozi stoletja opravljeno delo,
duhovno, dušnopastirsko in kulturno, se v imenu vseh slovenskih škofov danes zahvaljujem
LJUBLJANA (nedelja, 14. september 2014, RV) – Pri frančiškanih na Tromostovju
je v petek in soboto potekal znanstveni simpozij ob 500-letnici Slovenske frančiškanske
province sv. Križa z naslovom: Sobratom svojim v dediščino milo. Danes pa so
v Plečnikovi cerkvi v Šiški okronali praznovanje s slovesno sveto mašo, ki jo je ob
somaševanju številnih frančiškanov ter drugih duhovnikov vodil msgr. Andrej Glavan.
Audio
uvoda provincialnega ministra p. Staneta Zoreta OFM:
Homilija
škofa msgr. Andreja Glavana ob praznovanju 500-letnice frančiškanske
province Sv. Križa Spoštovani sobratje v škofovski in duhovniški službi,
spoštovani p. provincial p. Stane Zore z vso slovensko frančiškansko provincialno
skupnostjo, spoštovani provinciali in zastopniki drugih provinc Frančiškovih bratov,
zastopniki kapucinske in minoritske province, spoštovani gostje, višji redovni predstojniki
in predstojnice redov, ki se navdihujejo ob Frančiškovi duhovnosti, spoštovani člani
in članice Frančiškovega svetnega reda, dragi bratje in sestre!
Posvetimo najprej
nekaj misli današnjemu slovesnemu prazniku vaše province Povišanja sv. Križa. Praznik
je vezan na zgodovinski datum 13. septembra, ko je bila bazilika svetega groba v Jeruzalemu
slovesno posvečena. Dan za tem, 14. sept., pravi izročilo, pa so prvič v njej v čaščenje
izpostavili relikvije svetega križa, na katerem naj bi bil Jezus križan in naj bi
ga po izročilu našla cesarica sv. Helena, ki je omogočila izkopavanje in tako našla
te svete ostanke. Od tedaj so obhajali na ta dan praznik Povišanja sv. Križa.
14.
sept. je povezan še z drugim zgodovinskim dogodkom. V začetku 7. stol. so Perzijci
zavzeli in opustošili Jeruzalem. Poleg drugih dragocenosti so odnesli tudi največjo
svetinjo Kristusov križ. Vzhodnorimski cesar Heraklij je okrepil svojo vojsko in premagal
perzijsko sovražno vojsko pri Ninivah l. 67 in spet uplenil in rešil tudi svete relikvije.
14. sept. 629 naj bi sam cesar Heraklij nesel svetinjo na Kalvarijo v cerkev sv. Križa
ob velikem slavju in veselju ljudstva.
S tem praznikom je povezan tudi dogodek
v življenju sv. Frančiška. Frančišek se je zadnja leta rad umikal v samoto za molitev
in premišljevanje Jezusovega trpljenja na goro La verno. Tako je storil tudi leta
1226 nekaj tednov pred praznikom Povišanja sv. Križa. Njegovi življenjepisci pravijo:
Zjutraj je molil in z veliko ljubeznijo ter nežnim in globokim sočutjem premišljeval
Jezusovo trpljenje in ga želel sodoživljati. Nenadoma je zagledal podobo angela, ki
se je spuščal z neba proti njemu. Ko se je približal, je Frančišek spoznal v njem
Križanega, z razpetimi rokami pribitega na križ. Frančiška so ob tem prevzela čustva
občudovanja, bolesti, veselja, najbolj pa bolečina sočutja s Križanim. Pri tem je
dobil notranje razodetje, da ga telesno trpljenje ne bo napravilo podobnega Kristusu,
ampak goreča ljubezen do njega. Ko je po tem zaupnem razgovoru začela prikazen izginjati,
in je bila Frančiškova duša polna ljubezni do trpečega Kristusa, so se na njegovih
rokah, nogah in na desni strani pojavile Kristusove rane, iz katerih je potem večkrat
tekla kri. Frančišek se je zavedal, da mu je Bog podelil izredno milost, ko mu je
vtisnil Kristusove rane. Te rane je imel do smrti. Križ je bil od takrat še bolj v
središču Frančiškovega življenja.
Tako nam Cerkev na današnji praznik govori
o križu, na katerega je bil povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor vanj veruje
imel večno življenje. To dejanje je bil največji dokaz Božje ljubezni. Nekje sem bral
misel: »Ljubezni ni, so le dokazi ljubezni.« In križ je dokaz, »da je Bog svet tako
ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil, kdor veruje
vanj, ampak bi imel veno življenje.« (Jn 3,16).
Tako kot so se Judje proti
pikom strupenih kač borili s pogledom na bronasto kačo, ki jo je Mojzes dal obesiti
na drog, tako naj bi se mi ozirali na križ, ko nas zadene trpljenje. Ne oziramo se,
ker bi občudovali in poveličevali trpljenje, ampak zato, da bi s pogledom nanj, ki
visi na križu in z vero vanj in v njegovo vstajenje prejemali moč za tiste križe,
ki nam jih nalaga življenje, da nas ne bi pahnili v smrtonosen obup.
Papež
Pavel VI., ki bo na misijonsko nedeljo, ob sklepu izredne škofovske sinode razglašen
za blaženega, je o križu zapisal: »Križ je središče naše zgodovine in vir našega upanja.
A vendar smo v stalni skušnjavi, da bi iz evangelija iztrgali strani, ki govorijo
o križu. Radi bi láhko krščanstvo, krščanstvo brez žrtve, brez dolžnosti, brez odpovedi,
brez bolečin, z eno besedo, brez križa! A kaj je Cerkev brez križa? Če pade Kristusov
križ, kaj ostane od naše vere? Največja od vseh napak bi bila odstraniti križ iz središča
krščanske vere in krščanskega življenja.«
Petra, ki o križu in trpljenju ni
hotel slišati, je Jezus kruto opomnil s skušnjavcem – satanom, da bi razumel, da je
zakonitost krščanskega življenja, da vodi pot do življenja skozi križ in odpoved,
ki sta edina dokaza ljubezni. Sv. Janez od Križa je zapisal, da kdor hoče najti Kristusa
naj ga nikoli ne išče brez križa.
Tudi nad vašo provinco, dragi Frančiškovi
sinovi, se je skozi 500-letno zgodovino dvigal križ različnih preizkušenj. V dolgih
stoletjih se kaže ta zakonitost križa in resničnost pregovora: »Per aspera ad astra
– Skozi trnje do zvezd, do uspehov, do sadov.« Vsi bratje so imeli križ prav tako
stalno pred očmi v svojem prizadevanju, v svoji hoji s križem za Gospodom po poti
Božje volje v uboštvu, čistosti in pokorščini. Ta pot je mnoge vodila v polnost življenja
– veselega služenja – v svetost.
Ozrimo se nekoliko na trnovo, a tudi veličastno
pot province. 500 let – pol tisočletja je minilo, odkar se je tedanja bosenska
vikarija¸, ki velja za pramater današnji frančiškanski provinci Sv. Križa, leta 1514
razdelila na dve provinci: Bosno Srebreno, ki je obsegala samostane pod turško oblastjo,
in Bosno Hrvatsko. Ker so Turki vedno pogosteje vpadali v krščanske dežele, so kmalu
uničili večino samostanov, brate pa pobili ali pregnali. Znano je, da so tako prišli
patri tudi na slovensko ozemlje. Preko Metlike v Belo Krajino in od tam 1469. leta
v Novo mesto. 1565 pa so iz Bosne pribežali tudi na Sveto Goro pri Gorici. Takrat,
l. 1514, je bilo ustanovljenih kar nekaj samostanov, nekaj pa jih je provinca dobila
iz sosednjih provinc, predvsem avstrijske in dalmatinske. Leta 1708 si je provinca
privzela ustreznejše ime »Hrvatsko – kranjska provinca sv. Križa«. V času ilirskih
provinc je prišlo do manjše spremembe, a v skoraj nespremenjenem obsegu se je Hrvatsko-kranjska
provinca sv. Križa obdržala vse do leta 1900, ko je bila z dekretom generalnega ministra
p. Alojzija Lauerja razdeljena na dve narodni provinci: hrvaško sv. Cirila in Metoda,
ter kranjsko Sv. Križa. Takrat sta se kranjski provinci pridružila tudi samostana
pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah in v Mariboru.
Ob razdelitvi leta 1900
je imela provinca naslednje samostane: Ljubljana, Novo mesto, Kamnik, Kostanjevica
pri Gorici, Brežice, Maribor, Nazarje, Pazin v Istri, Sv. Trojica v Slovenskih Goricah
in Brezje. Tega leta je ponovno prevzela v oskrbo tudi Sveto Goro. Leta 1907/1908
sta bila pozidana cerkev in samostan na Viču. Provinca je 1910. leta prevzela v oskrbo
še župnijo Žabnice z Višarjami. Leta 1914 pa ji je bila izročena še božjepotna cerkev
pri Novi Štifti na Dolenjskem. Po 1. svet. vojni je provinca izgubila samostane na
Sveti Gori, Kostanjevico pri Gorici, v Žabnicah in v Pazinu. 22. julija 1919 si je
privzela sedanje ime »Slovenska frančiškanska provinca sv. Križa«. Leta 1926 je bila
po Plečnikovih načrtih zgrajena še Cerkev tu v Šiški, leta 1937 pa je bila ustanovljena
tudi postojanka za Bežigradom. Zgodovina gradenj cerkva, samostanov, selitev in drugih
preizkušenj je bila izredno razgibana.
Med II. svet. vojno je provinca izgubila
samostan v Brežicah, z novo državno razmejitvijo pa je dobila postojanke na Sveti
Gori in Kostanjevici pri Gorici (1947), v Kopru (1953 – kjer so frančiškani sedem
let upravljali tudi stolno župnijo) in v Strunjanu (1955). Danes ima provinca 12 samostanov
in eno podružno hišo v ZDA. Provinca oskrbuje tudi 3 narodna in kulturna središča
v Avstraliji, 2 brata pa sta tudi v misijonih v Francoski Gvajani.
Dragi
bratje in sestre! Kakor sv. Frančišek so iz ljubezni do Križanega črpali moč
tudi mnogi zaslužni bratje, člani te province, ki so se odlikovali po bogatem redovnem
življenju in nekateri umrli v sluhu svetosti, kot na primer:
1. br. Hieronim
Wahner, slikar, ki je pokopan v stolnici v Fermiju (+1628) in Blaž Farčnik, akademski
slikar, ki je poslikal nemalo cerkva in samostanov (+1945).
2. p. Hugo Vodnik,
večkratni provincial v Sloveniji, na Sardiniji in na Hrvaškem, pridigar, umrl v sluhu
svetosti l. 1785.
3. Provinca je dala kar nekaj znamenitih misijonarjev kot
so bili p. Oto Skala, Baragov misijonar med Indijanci, p. Peter Krstnik Turk, odličen
misijonar na Kitajskem (+1944), p. Engelhard Avbelj, misijonar na Kitajskem, rektor
bogoslovja in generalni prokurator (+1928).
4. Glasbeniki in skladatelji: p.
Hugolin Sattner, p. France Ačko, p. Angelik Hribar.
5. Provinca se ponaša s
slavnim p. Stanislavom Škrabcem, ravnateljem domače gimnazije, svétnikom goriške nadškofije,
odličnim in znanim slavistom, urednikom revije Cvetje (+1918).
Da ne omenjam
na stotine gimnazijskih profesorjev na frančiškanskih gimnazijah, kjer so se vzgajali
tudi mnogi znanstveniki, duhovniki, če omenim le poznejšega škofa Janeza Frančiška
Gnidovca (10 let), njegova 2 brata, Otona Zupančiča, Dragotina Ketteja in drugi, ki
so se šolali in vzgajali na novomeški frančiškanski gimnaziji.
Največ pa so
za Božje kraljestvo v vseh stoletjih naredili tisoči spovednikov, ki so odpirali studence
milosti in Božjega usmiljenja na sto in sto tisoče spovedancem, zlasti v božjepotnih
svetiščih, na desetine vnetih pridigarjev na misijonih po Sloveniji.
Za vse
skozi stoletja opravljeno delo, duhovno, dušnopastirsko in kulturno, se v imenu vseh
slovenskih škofov danes zahvaljujem. Naj Frančiškova karizma uboštva in veselega služenja,
ki jo utelešate in živite v Cerkvi na Slovenskem od Sv. Trojice v Slovenskih Goricah
do Kopra, od Brezij do Novega Mesta še dolgo prinaša duhovno svežino, sonce v Gospodov
vinograd v raju pod Triglavom.
Audio homilije:
Audio zahvale
provincialnega ministra p. Staneta Zoreta OFM: