S papežem Frančiškom skozi minuli teden

VATIKAN (nedelja, 14. september 2014, RV) – »Kako lepo je živeti v Cerkvi, naši materi Cerkvi, ki nas uči stvari, ki nas jih je učil Jezus,« je dejal papež med sredino splošno avdienco. V središče kateheze je postavil Cerkev, ki je mati in nas uči dela usmiljenja.

Cerkev je mati, ki nas uči biti usmiljeni
»Bistvo evangelija je usmiljenje, Bog je poslal svojega Sina, Bog je postal človek, da bi nas rešil, torej dal svoje usmiljenje.« Kot jasno pravi Jezus, ko učencem povzame svoj nauk: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (Lk 6,36) Ali lahko torej obstaja kristjan, ki ni usmiljen? Ne more. Kristjan mora obvezno biti usmiljen, saj je to središče evangelija. Cerkev, ki je zvesta temu nauku, ne more ne ponavljati iste stvari svojim otrokom: »Bodite usmiljeni,« kot je to Oče in kot je to bil Jezus. Cerkev počne tako kot Jezus. Ne daje teoretičnih lekcij o ljubezni in usmiljenju, ampak »uči z zgledom, besede pa služijo za osvetlitev pomena njenih dejanj«. Mati Cerkev nas uči, da damo jesti in piti lačnemu in žejnemu, da oblečemo nagega; uči nas biti blizu bolniku, zaporniku, zapuščenemu in umirajočemu. »Dragi bratje in sestre,« je dejal papež, »tako je Cerkev mati, ko uči svoje otroke dela usmiljenja. Te poti se je naučila od Jezusa, naučila se je, da je to bistveno za zveličanje. Ni dovolj ljubiti tistega, ki nas ljubi. Jezus pravi, da tako delajo pogani. Ni dovolj delati dobro tistemu, ki nam dela dobro. Da bi spremenili svet na bolje, je treba delati dobro tistemu, ki nam tega ni zmožen povrniti, kot je to storil Oče z nami, ko nam je poslal Jezusa.« Mi za naše odrešenje nismo plačali ničesar, prejeli smo ga zastonj. Delati dobro, ne da bi pričakovali kaj v zameno.

Papež v Redipulji: Vojna je nespamet!
»Vojna je nespamet!« Tako so odmevale besede papeža Frančiška v Redipulji, kjer je včeraj obiskal spomenik, postavljen v spomin padlim med prvo svetovno vojno. Na tem kraju, kjer je papež daroval tudi sveto mašo, počivajo posmrtni ostanki več kot sto tisoč vojakov. »Medtem ko Bog vzdržuje svoje stvarstvo ter smo mi ljudje poklicani, da sodelujemo pri njegovem delu, ga vojna uničuje. Uničuje tudi to, kar je Bog ustvaril kot najlepše: človeško bitje. Vojna sprevrne vse, tudi povezanost med brati. Vojna je nespametna. Načrt njenega napredovanja je uničevanje; z uničevanjem se hoče razvijati!« je dejal papež med homilijo. Vse te osebe, ki počivajo tu, so imele svoje načrte, imele so sanje, toda njihova življenja so bila prekinjena. Zakaj? Ker je človeštvo reklo: 'Kaj mi mar!' Tu je veliko žrtev. Danes se jih spominjamo. Je jok, je žalovanje in je bolečina. In od tod se spominjamo vseh žrtev vseh vojn. Tudi danes je veliko žrtev. Kako je to mogoče? Mogoče je, ker so tudi danes v ozadju interesi, geopolitični načrti, pohlep po denarju in oblasti, in je vojna industrija, ki se zdi, da je tako zelo pomembna. In ti načrtovalci groze, vsi ti organizatorji spopadov, kakor tudi prodajalci orožja, imajo v srcu napis: 'Kaj mi mar!' »S srcem sina, brata, očeta, prosim vse vas in za vse nas spreobrnjenje srca,« je še dejal papež, »da bi od 'Kaj mi mar!' prešli v jok za vse padle v nepotrebni moriji, za vse žrtve nespameti vojne, v vseh časih. Jok. Bratje, človeštvo se mora zjokati. In zdaj je čas joka.«

Pri papežu italijanski eksegeti
»Da bi vera odgovorila in da bi ne bila zadušena, jo je potrebno nenehno hraniti z Božjo besedo,« pa je papež dejal med avdienco s člani Italijanskega svetopisemskega združenja. Bog je že od časov Stare zaveze dalje uporabljal vse možnosti človeškega jezika, da je lahko govoril moškim in ženskam. Ob tem pa je moral svojo besedo podrediti pogojem tega jezika. »Pravo spoštovanje do navdihnjenega Svetega pisma zahteva, da se izvrši ves potreben napor, da bi se lahko dobro doumelo njegov pomen.« In ta naloga je zaupana eksegetom, ki so na tem področju odgovorni za dobro vseh. »Zato se poleg akademske usposobljenosti od katoliškega eksegeta zahteva tudi in predvsem vera.« Ta se mora ujemati z vero vernega ljudstva, ki se po papeževih besedah v svoji celovitosti ne more zmotiti. »Da bi prispeli do popolnoma veljavne razlage besed, ki jih je navdihnil Sveti Duh, mora nas same voditi Sveti Duh. Za to pa je potrebno moliti, veliko moliti, v molitvi prositi za notranjo luč Duha in to luč krotko sprejeti, prositi za ljubezen, ki nas edina lahko usposobi za razumevanje jezika Boga, ki je ljubezen.«

»Jezus moli za nas«
Pri homilijah, ki jih je papež imel minuli teden med jutranjimi mašami, je med drugim govoril o Bogu, ki vedno hodi z nami, o bratskem opominjanju in oljubezni do sovražnikov. Med eno od homilij pa je dejal, da »Jezus moli za nas«. Zdi se nekoliko nenavadno, da On, ki je prišel, da bi nam dal zveličanje, in ki ima oblast, moli k Očetu. A to počne pogosto. Jezus je velik priprošnjik, je razlagal papež: »On je pred Očetom v tem trenutku in moli za nas. In to nam mora dati pogum! Da bomo v težkih trenutkih ali v stiski, med mnogimi stvarmi, pomislili: ''Ti vendar moliš zame. On moli zame. Jezus Očeta prosi zame!''« To Jezus dela tudi danes: moli za nas, za svojo Cerkev. »Mi to pogosto pozabimo, da Jezus moli za nas. To je naša moč. Reči Očetu: ''Če nas Ti, Oče, ne gledaš, potem poglej svojega Sina, ki moli za nas.'' Jezus od prvega trenutka moli: molil je, ko je bil na zemlji, in tudi sedaj moli za vsakega od nas, za vso Cerkev.«

Audio: