Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik Povišanja svetega Križa
Na dan, ko v Cerkvi obhajamo praznik Povišanja svetega križa, nas evangelij
spomni na pomen te velike skrivnosti: Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal
svojega edinorojenega Sina, da bi se ljudje zveličali (prim. Jn 3,16). Božji Sin je
postal ranljiv tako, da je prevzel podobo služabnika ter postal pokoren vse do smrti,
in sicer smrti na križu (prim. Flp 2,8). Po njegovem križu smo bili zveličani. Orodje
mučenja, ki je na veliki petek razodelo sodbo Boga nad svetom, je postalo vir življenja,
odpuščanja in usmiljenja ter znamenje sprave in miru. Ko dvigamo oči h Križanemu,
častimo Njega, ki je prišel, da bi vzel nase greh sveta ter nam podaril večno življenje.
Cerkev nas zato vabi, da ponosno dvignemo ta slavni križ, da bo svet lahko videl,
kam je pripeljala Križanega ljubezen do ljudi. Prav tako nas vabi, da se zahvalimo
Bogu, da je z drevesa, ki je prinašalo smrt, izšlo novo življenje. Na tem lesu nam
Jezus razodeva svoje najvišje gospostvo. Razodeva nam, da je povišan v slavo. Da,
'Pridite, počastimo ga!' Med nami je On, ki nas je tako ljubil, da je dal za
nas svoje življenje, On, ki vabi vsako človeško bitje, da se mu z zaupanjem približa.
Cerkev
je prejela poslanstvo, da kaže vsem to obličje Boga, ki ljubi in ki se je razodel
v Jezusu Kristusu. Bomo zmogli razumeti, da nam je bilo v Križanem na Golgoti naše
dostojanstvo Božjih otrok, zatemnjeno zaradi naših grehov, ponovno povrnjeno? Obrnimo
naš pogled na Kristusa. On nas osvobaja, da bomo lahko ljubili, kakor nas On ljubi
ter gradili spravljeni svet. Kajti na tem križu je Jezus sprejel nase težo vsega trpljenja
in krivic našega človeštva. On je tako prenašal ponižanja, razlikovanja ter mučenja,
ki jih iz ljubezni do Kristusa prenašajo številni bratje in sestre. Izročamo jih Mariji,
Jezusovi in naši Materi, ki je navzoča pod križem.«
Benedikt XVI. je katehezo
o Psalmu 22 zaključil z besedami: »Ta psalm nas je popeljal na Golgoto, pod Jezusov
križ, da bi podoživeli njegovo trpljenje in bili deležni rodovitnega veselja vstajenja.
Pustimo se torej preplaviti svetlobi velikonočne skrivnosti tudi kadar se zdi Bog
odsoten in ko molči. Kot učenca iz Emavsa se naučimo razločevati pravo resničnost
onstran zunanjosti. Prepoznajmo pot poveličanja prav v ponižanju in najvišje razodetje
življenja v smrti, na križu. Tako, ko vse naše zaupanje in upanje položimo v Boga
Očeta, ga lahko tudi mi v vsaki bridkosti prosimo z vero in naš krik na pomoč se bo
preoblikoval v hvalnico.«
Benedikt XVI. med apostolskim potovanjem v Libanonu:
»Dokument Cerkev na Bližnjem vzhodu želi s svojimi svetopisemskimi in pastoralnimi
usmeritvami, svojim povabilom k duhovni in cerkvenostni poglobitvi, priporočeno liturgično
ter katehetično prenovo in svojimi pozivi k dialogu zarisati pot, ki bi ponovno prepoznala
bistveno: hojo za Kristusom, in sicer v zapletenem ter včasih bolečem kontekstu, v
katerem se lahko porodi skušnjava, da se ne bi zmenili ali da bi pozabili na zmagoslavni
križ.
Med križem in vstajenjem obstaja neločljiva vez, ki je kristjan ne more
pozabiti. Če bi nanjo pozabili, bi povišanje križa pomenilo upravičenje trpljenja
in smrti. A nasprotno za kristjana povišanje križa pomeni pričevati o brezpogojni
Božji ljubezni do človeka; pomeni želeti si, da bi živeli in razodevali celotnost
te ljubezni. In navsezadnje povišanje križa vodi k prizadevanju, da bi bili glasniki
bratskega in cerkvenega občestva, izvira pravega krščanskega pričevanja. Tako gre
pri tem za dejanje vere, ljubezni in upanja.