Papež med jutranjo homilijo: Ljubite svoje sovražnike. Ni lahko, a to nas uči Jezus

VATIKAN (četrtek, 11. september 2014, RV) – Samo z usmiljenim srcem lahko zares hodimo za Jezusom, je dejal papež Frančišek med današnjo jutranjo mašo v Domu sv. Marte. Poudaril je, da krščansko življenje »ni avtoreferenčno življenje«, ampak je dar do konca, brez egoizma. Samo na ta način bomo lahko ljubili svoje sovražnike, kot to od nas zahteva Gospod.

Ljubite svoje sovražnike, je papež Frančišek začel homilijo in pri tem izhajal iz današnjega evangelija, kjer Jezus pokaže na pot ljubezni, ki je brez meja. Jezus nas prosi, naj molimo za tistega, ki nam dela hudo. Uporablja besede kot so: ljubite, delajte dobro, blagoslavljajte, molite, ne zavračajte. Novost evangelija je ravno to, da damo sami sebe, damo svoje srce, in to ravno tistim, ki nas ne marajo, nam škodujejo, so naši sovražniki. Jezus nam pravi, da ni nikakršna zasluga, če ljubimo samo tiste, ki ljubijo nas, kajti enako počnejo tudi grešniki. Kristjani so namreč poklicani ljubiti svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi karkoli pričakovali, in vaše plačilo bo veliko.

Evangelij je novost, ki jo je težko nositi, a pomeni hoditi za Jezusom. »To je pot, ki nas jo uči Jezus,« je zatrdil papež Frančišek in nadaljeval: »Pojdite po Jezusovi poti, ki je usmiljenje. Bodite usmiljeni kot je usmiljen vaš Oče. Samo z usmiljenim srcem bomo lahko delali vse to, kar nam svetuje Gospod. Do konca. Krščansko življenje ni autoreferenčno življenje. Je življenje, ki izstopa iz sebe, da bi se dalo drugim. Je dar, je ljubezen. Ljubezen pa se ne obrača vase, ni egoistična: daje se.«

Jezus nam pravi, naj smo usmiljeni in naj ne sodimo. Pogosto smo namreč sodniki drugim: obrekujemo, govorimo slabo. Gospod pa nam pravi: »Ne sodite in ne boste sojeni: ne obsojajte in ne boste obsojeni.« Ob koncu še pravi, naj odpuščamo, da nam bo odpuščeno. Vsak dan v Očenašu pravimo: Odpusti nam, kot tudi mi odpuščamo. Če jaz ne odpustim, kako potem lahko prosim Očeta, naj mi odpusti? »To je krščansko življenje,« je dejal papež. Gre za norost križa, ki nima ničesar skupnega z modrostjo sveta. Na nek način, biti kristjan pomeni, postati neumen, »odpovedati se zvijačnosti sveta, da bi delali tisto, kar nam Jezus pravi, naj delamo«. In če vse preračunamo, se zdi, da gre v našo škodo. »To je Jezusova pot,« je pritrdil Frančišek, »velikodušnost, širokosrčnost, razdajati se brez mere.« Zato je Jezus prišel na svet, tako je delal: dajal je, odpuščal je, o nikomer ni govoril slabo, ni sodil.

»Ni lahko biti kristjan,« je priznal papež, »ne moremo postati kristjani samo z Božjo milostjo in ne z našimi močmi.« Spodbudil je k molitvi, ki bi jo morali opravljati vsak dan: »Gospod, daj mi milost, da bom postal dober kristjan, dobra kristjanka, kajti sam ne zmorem.« Ko prvič preberemo ta evangeljski odlomek, nas prestraši. Frančišek je zato povabil, naj šesto poglavje Lukovega evangelija preberemo večkrat: »In prosimo Gospoda milost, da bi razumeli, kaj pomeni biti kristjan, ter tudi milost, da nas bo On naredil kristjane. Kajti mi sami tega ne moremo storiti.«

Audio: