Znanstveni posvet z naslovom Revolucionarno nasilje, sodni procesi in kultura spominjanja

LJUBLJANA (sreda, 10. september 2014, RV) – V Ljubljani danes poteka v organizaciji Študijskega centra za narodno spravo znanstveni posvet z naslovom Revolucionarno nasilje, sodni procesi in kultura spominjanja.


PROGRAM POSVETA
SREDA, 10. september 2014

9.00 - 9.15
Nagovor dr. Andreje Valič Zver
Audio:

9.15 - 10.15
Vodja 1. panela: dr. Tamara Griesser Pečar
Audio:


Dr. Vida Deželak Barič: Temeljne usmeritve slovenskih komunistov in vprašanja družbene radikalizacije oziroma sobivanja v razdobju med svetovnima vojnama

Izvleček
Prispevek obravnava temeljne opredelitve in dejavnost komunistične stranke na Slovenskem v obdobju od njene ustanovitve aprila 1920 do napada sil Osi na Kraljevino Jugoslavijo aprila 1941, ko so komunisti zagovarjali program radikalnih političnih in posledično družbeno gospodarskih sprememb. Komunistična stranka, večino časa delujoča v ilegali, se je v obravnavanem obdobju vzpostavila kot stranka, ki je v bistvu, z izjemo v nacionalnem vprašanju, zanikala načelo idejnega, političnega in družbenega sobivanja in je živela v pričakovanju revolucije. Razčlemba usmeritev je izvedena na podlagi idejnih izhodišč in praktičnega delovanja, ki zadevajo vprašanja demokracije, parlamentarizma, političnega povezovanja in izključevanja, uporabe nasilnih metod, odnosa do Cerkve in religije ter notranjega ustroja komunistične stranke.

Povzetek
Komunistična stranka na Slovenskem kot integralni del centralizirane Komunistične partije Jugoslavije je bila v obdobju med obema svetovnima vojnama – z izjemo kratkega obdobja legalnega delovanja neposredno po ustanovitvi stranke leta 1920 – na družbenem obrobju. Kljub marginalnosti, v veliki meri pogojeni z ilegalnim položajem, pa je tudi v tem obdobju zgodovinsko nedvoumno relevanten političen subjekt zaradi njej lastnega revolucionarnega programa in z njim povezanimi revolucionarnimi cilji, določenimi metodami delovanja, vpetosti v jugoslovanski in mednarodni kontekst komunističnega gibanja pod vodstvom Komunistične internacionale, ki je neposredno po končani prvi svetovni vojni in tudi kasneje vzpodbujala revolucionarne prevzeme oblasti, kakor je bilo med drugim določeno tudi v znanih »21 pogojih za sprejem v Kominterno«. Ne nazadnje je relevanca utemeljena v naraščajočem pomenu komunistov v bistveno novih razmerah, ki so nastale po okupaciji Kraljevine Jugoslavije aprila 1941, ta pomen pa je bil vsaj delno nasledek predvojnega razvoja v komunistični stranki.

Prispevek obravnava temeljne opredelitve in dejavnost komunistične stranke v obdobju 1920–1941, ko so komunisti zagovarjali program radikalnih političnih in posledično družbeno gospodarskih sprememb. Komunistična stranka si je namreč za cilj postavila osvojiti politično oblast, vzpostaviti oblastni monopol, izvesti revolucionarne družbene spremembe po poti nenehnega razrednega boja in odstraniti obstoječo kapitalistično družbeno ureditev ter jo nadomestiti z novo po zgledu sovjetske. Komunistična stranka se je tako vzpostavila kot stranka, ki je v bistvu, z izjemo v nacionalnem vprašanju, zanikala načelo idejnega, političnega in družbenega sobivanja in živela v pričakovanju revolucije, njene usmeritve pa so umeščene v okvir komunistične strategije in taktike. Razčlemba usmeritev je izvedena na podlagi idejnih izhodišč in praktičnega delovanja, ki zadevajo vprašanja demokracije, parlamentarizma, političnega povezovanja in izključevanja, uporabe nasilnih metod, odnosa do Cerkve in religije itd. Komunistična stranka se je v primerjavi z drugimi strankami razlikovala tudi glede notranjega ustroja s tem, da so se v njej vse bolj uveljavljali t. i. demokratični centralizem, disciplina ter boljševizacija stranke (kar je vključevalo tudi obračunavanje z drugače mislečimi znotraj komunistične stranke), tako da je začetek druge svetovne vojne dočakala idejno monolitna, ta vzorec pa je skušala prenesti v širši družbeni prostor.
Audio:


Dr. Janko Prunk: Nekaj odgovorov slovenske znanosti slovenski javnosti

Audio:


Dr. Damjan Hančič: Osrednja Slovenija v primežu medvojnega revolucionarnega nasilja

Izvleček
V članku avtor predstavi nasilne dejavnosti komunistično-revolucionarne strani v času druge svetovne vojne na območju osrednje Slovenije. Južni del tega območja (Dolenjska, del Notranjske, Bela Krajina, Ljubljana) je med vojno sprva pripadal italijanskemu okupacijskemu območju, severni del – Gorenjska pa nemškemu. Težišče članka je v prikazu primerjave časovnice in razvoja pojavnih oblik revolucionarnega nasilja med območjem nemške (Gorenjska) in italijanske okupacije (zlasti Ljubljana z okolico), ki sta ju revolucionarno nasilje in posledično državljanska vojna od vseh slovenskih pokrajin najbolj prizadela.

Povzetek
Območje osrednje Slovenije, točneje območje nekdanje dežele Kranjske, je bilo od konca 19. stoletja naprej politično in idejno najbolj razgiban predel Slovenije, zato je tudi v času druge svetovne vojne in okupacije 1941-45 doživel najhujšo politično in ideološko diferenciacijo (revolucionarni teror in iz tega izhajajoč bratomorni spopad). Medtem, ko je Primorska (območje zahodne Slovenije, ki je bilo po 1. svetovni vojni z Rappalsko pogodbo 1920 priključeno Italiji) doživljala hudo raznarodovanje od italijanskega fašizma, je bil severni del Slovenije – Štajerska po okupaciji aprila 1941 podvržen močni germanizaciji in nacističnemu pritisku. Del tega je bilo do začetka leta 1943 čutiti tudi na Gorenjskem, kamor je jeseni leta 1943 pljusknil val revolucije z območja dotedanje italijanske Ljubljanske pokrajine. Težišče članka je v prikazu primerjave časovnice in razvoja pojavnih oblik revolucionarnega nasilja med območjem nemške in italijanske okupacije, konkretno torej Gorenjske in Ljubljanske pokrajine (zlasti Ljubljane), ki sta ju revolucionarno nasilje in posledično državljanska vojna najbolj prizadela. Ljubljanska pokrajina, ki je bila okupirana od Italijanov in je zato sprva obdržala določeno avtonomijo in del narodnih pravic ter je zaradi mehkejšega postopanja Italijanov v primerjavi z Nemci nudila slovenskim komunistom idealne pogoje za takojšnji razmah revolucionarne dejavnosti v večjem obsegu. Ker je bila Ljubljana slovensko politični in intelektualno središče, pa tudi zbirališče pred nacisti pobeglih intelektualcev iz nemškega okupacijskega območja, se je partiji nudila edinstvena priložnost, da takoj fizično obračuna s tistimi, ki ji nasprotujejo. Tako je z atentati na svoje politične nasprotnike in konkurente, oz. »politicidom« začela že konec leta 1941, najbolj pa v letu 1942. Na Gorenjskem so prebivalci v letih 1941 in 1942 partijski teror večinoma čutili posredno – preko maščevanj okupatorjev za nasilne odporniške akcije partizanov, šele sredi leta 1943, zlasti pa spomladi leta 1944 pa so začeli neposredno množično obračunavati tudi z vsemi političnimi nasprotniki – zlasti z bogatimi kmeti in obrtniki, saj duhovnikov in ostalih intelektualcev tam zaradi njihovega izgona takoj po nemški okupaciji skorajda ni bilo.
Audio:


Mag. Renato Podbersič: Žrtve revolucije med Romi na Slovenskem

Izvleček
Romi in Sinti v Evropi so med drugo svetovno vojno utrpeli genocid, ki ga strokovno imenujemo Porajmos. Takrat jih je življenje izgubilo okrog pol milijona. Glavni krivci za zločin so bili nacisti, ki so položaj Romov izenačili z Judi.

Manj je poznano partizansko oz. revolucionarno nasilje nad Romi v t.i. Ljubljanski pokrajini med drugo svetovno vojno. Partizanske oblasti so odgovorne za štiri večje poboje romskih skupin, vključno z ženami in otroki, skupno naj bi šlo za okrog 150 pomorjenih. Ti umori so se dogodili pri Mačkovcu, v Iški vasi, pri Kanižarici in pri Sodražici.

Tovrstne partizanske umore gre pripisati tradicionalnemu nezaupanju do Romov in obtožbam, da vohunijo v korist italijanskih okupatorjev. K temu je precej prispevalo tradicionalno romsko nomadsko življenje.

Povzetek
Po raziskavah zgodovinarjev, ki se ukvarjajo z genocidom nad Romi, je bilo med drugo svetovno vojno v Evropi pobitih okrog pol milijona Romov in Sintov. Nekateri raziskovalci to številko močno povečujejo, tja do skoraj neverjetnih treh milijonov. Romi so bili, tako kot Judje, žrtev genocida, ki so ga izvajali nacisti in ga strokovno imenujemo Porajmos. Heinrich Himmler je namreč sredi novembra 1943 tudi uradno izenačil položaj Romov z žalostno usodo evropskih Judov.

Pred drugo svetovno vojno je v tedanji Dravski banovini živelo dobrih tisoč Romov in okrog sto Sintov na Gorenjskem. Po do sedaj zbranih podatkih, ki jih zbira Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani, je bilo med drugo svetovno vojno na Slovenskem ubitih 186 Romov in Sintov, večinoma civilistov. Sedem Romov je padlo v partizanih, več kot devetdeset jih je umoril nemški okupator.

Manj je poznano partizansko oz. revolucionarno nasilje nad Romi, predvsem na področju t.i. Ljubljanske pokrajine. Italijanske okupacijske oblasti Romov na tem področju niso načrtno preganjale.

Pripadniki partizanskega gibanja so že leta 1942 pobili štiri večje skupine Romov, vključno z ženami in otroki. Pomor prve skupine sta izvršili dve četi Šercerjevega bataljona 10. maja 1942 v Gabrju pri Mačkovcu, ko sta bili pobiti dve skupini Romov. Prva je štela več kot deset pripadnikov, druga pa skoraj petdeset. Drugi večji pomor Romov se je zgodil sredi maja 1942 v soteski Iške pri Iški vasi. Sodeč po zapisih takratnega ižanskega župnika Janeza Klemenčiča so partizani tedaj umorili 43 Romov. Do tretjega pomora Romov je prišlo konec maja 1942 v bližini Sodražice, kjer so partizani aretirali skupino potujočih Romov med njihovo tradicionalno selitvijo iz kraja v kraj. Priredili so proces pred partizanskim sodiščem, jih obtožili izdaje v korist italijanskih okupatorjev ter jih nato postrelili. Zadnji večji partizanski umor Romov v Ljubljanski pokrajini se je zgodil pri romskem naselju v bližini Kanižarice pri Črnomlju. Tam so partizani iz Belokranjskega odreda 19. julija 1942 pobili okrog šestdeset Romov iz omenjenega naselja. Pomemben vir za umore Romov pri Kanižarici predstavlja poročilo italijanskih karabinjerjev iz Črnomlja.

Partizanske umore Romov gre pripisati tradicionalnemu nezaupanju do njih med velikim delom slovenskega prebivalstva in obtožbam, da vohunijo v korist italijanskih okupatorjev. K temu je precej prispevalo tradicionalno romsko nomadsko življenje.
Audio:


10.30 - 11.45
Vodja 2. panela: Jelka Piškurić
Audio:


Boštjan Kolarič: Revolucionarno pravo

Izvleček
Pri spremembi oblasti ali njenemu poizkusu in podreditvi družbe novemu redu, je najprej na vrsti sprememba prava, posebno kazenskega prava. Novi družbeni red se namreč v svoji osnovi želi oddaljiti ali popolnoma odmakniti od prejšnjega. Revolucija namreč pomeni popolno spremembo ali preobrat. Če je bil namen NOB oborožen boj zoper okupatorja in revolucija (v obliki prevzema oblasti) ali pa je bila revolucija le stranski produkt oboroženega boja zoper okupatorja, kot trdijo nekateri, je revolucionarna oblast z namenom izvesti revolucijo, in zaščititi pridobitve NOB, že med vojno sprejela številne pravne akte predvsem s področja kazenskega prava. Pri tem se postavlja vprašanje legalnosti in legitimnosti revolucionarnih organov, revolucionarnega prava oz. revolucije. Vsaka revolucija je z vidika veljavnega pravnega reda nelegalna, ker krši veljavni pravni red. Tako so nelegalni tudi revolucionarni organi in revolucionarno pravo, ki ga sprejmejo. Lahko pa je revolucija legitimna (stvarno upravičena), če zasleduje načelo pravičnosti in je v skladu s splošnimi, takrat veljavnimi civilizacijski normami.

Povzetek
Pri spremembi oblasti ali njenemu poizkusu in podreditvi družbe novemu redu, je najprej na vrsti sprememba prava, posebno kazenskega prava. Novi družbeni red se namreč v svoji osnovi želi oddaljiti ali popolnoma odmakniti od prejšnjega. Revolucija namreč pomeni popolno spremembo ali preobrat. Po SSKJ je revolucija velika, hitra sprememba na kakem področju človekovega delovanja, radikalna sprememba družbenih, ekonomskih, političnih odnosov, ki jo izvedejo napredne družbene sile. Pri čemer nekateri govorijo o idejnem trasiranju revolucije v SSKJ.

Če je bil namen NOB oborožen boj zoper okupatorja in revolucija (v obliki prevzema oblasti) ali pa je bila revolucija le stranski produkt oboroženega boja zoper okupatorja, kot trdijo nekateri, je revolucionarna oblast z namenom izvesti revolucijo, in zaščititi pridobitve NOB, že med vojno sprejela številne pravne akte predvsem s področja kazenskega prava.

Tako je nesmiselno zanikati dejstvo, da je med NOB 1941–1945 potekala tudi (socialna) revolucija v pomenu, kot revolucijo definirajo v sociologiji in v pravu. Gre za revolucijo kot akt spreminjanja obstoječega pravnega reda. V odnosu do pravnega reda se kaže razlika med evolucijo in revolucijo: medtem ko evolucija pokriva samo tiste družbene spremembe, ki obstoječi pravni red ohranjajo in zagotavljajo njegovo kontinuiteto, pa revolucija prinaša spremembe, ki obstoječi pravni red »prekucnejo«, kot pravi starosta slovenskih pravnikov Leonid Pitamic. Revolucija je torej v konfliktu z veljavnim pravnim redom, saj ta pravni red ruši.

Že med vojno so za prebivalstvo na t.i. osvobojenih ozemljih postali veljavni in obvezni pravni akti, ki so jih izdali IO OF, SNOO in pozneje SNOS. V prvi fazi so bili pravni akti namenjeni kaznovanju političnih nasprotnikov, nato pa so prešli na ekonomske sovražnike (ekonomske kolaborante).

Pri tem se postavlja vprašanje legalnosti in legitimnosti revolucionarnih organov, revolucionarnega prava oz. revolucije. Vsaka revolucija je z vidika veljavnega pravnega reda nelegalna, ker krši veljavni pravni red. Tako so nelegalni tudi revolucionarni organi in revolucionarno pravo, ki ga sprejmejo. Revolucionarne težnje in z njo povezana kriminalna prevratniška dejanja so se pojavila že pred 2. svetovno vojno. Z Obznano je bilo prepovedano delovanje KPJ, ki je bila tretja največja stranka v državi, njihovim poslancem pa so bili mandati odvzeti.

Lahko pa je revolucija legitimna (stvarno upravičena), če zasleduje načelo pravičnosti in je v skladu s splošnimi, takrat veljavnimi civilizacijski normami. Tako je pravno pravilno pravo tisto, ki je v skladu z višjimi pravnimi normami in če je tako pravo legitimno in stvarno upravičeno. Sedanja merila za ugotavljanje skladnosti z ustavo in s tem za legitimnost pravnih predpisov so izjemno stroga. Zato ustavno sodišče praviloma uporablja merila, ki so veljavna ob nastanku spornega pravnega predpisa. To so pravila, ki jih je človeštvo strnilo v kodeks etičnih vrednot in pravil družbenega sožitja in ki jih je Ustavno sodišče, zgledujoč se po merilih mednarodnega sodišča v Nürnbergu, označuje kot splošna, od civiliziranih narodov priznana pravna načela. Gre za katalog tistih temeljnih človekovih pravic, ki so jih kot take civilizirani narodi priznavali že po prvi svetovni vojni. V slovenski pravni doktrini, jih je v svojem splošno priznanem delu »Država« predstavil Pitamic (strani 188-233).

Ustavno sodišče se je opredelilo tudi do prejšnjega režima in ugotovilo, da je »Bivši jugoslovanski in v njegovem okviru slovenski ustavni in državno institucionalni sistem v nasprotju z izročili evropske pravne civilizacije ni postavljal v ospredje človekovih pravic in ni izoblikoval pravnih omejitev državni oblasti in njenemu nasilju.« (OdlUS IV, 20).
Audio:


Dr. Tamara Griesser Pečar: Kočevski proces – prvi komunistični politični proces na Slovenskem

Izvleček
Po »protifašističlnem zboru« je od 9. do 11. oktobra 1943 potekal prvi politično motivirani proces, ki je bil izredno pomemben za razvoj kazenskega prava in pravosodja v nastajajoči komunistični Jugoslaviji. Bil je vzorec za podobne povojne montirane procese. Tuji in domači javnosti naj bi pokazal kako demokratično deluje »ljudska oblast«, hkrati pa naj bi odvrnil pozornost od grozljivega dogajanja za kulisami, kjer so likvidirali nekaj sto ideoloških nasprotnikov. Ujetnike, katerim so sodili na Kočevskem procesu, so skrbno izbrali. Obtožili so jih izdaje naroda, organiziranje »bele« in »plave garde« in odgovornosti za umore. Komunisti so preprosto predpostavljali, da je vsaka nekomunistična ali celo protikomunistična enota izdajalska organizacija. Proces se je končal s 16 smrtnimi obsodbami in 4 obsodbami na prisilno delo. Postopek proti enemu izmed obtožencev je bil izločen.

Povzetek
V ozadju »zbora odposlancev slovenskega naroda« v Kočevju (1.–3. 10. 1943) so tekle prve priprave za proces proti izbranim ujetnikom, ki so jih partizani zasegli v Grčaricah, na Turjaku in v okolici. Proces je potekal od 9. do 11. 10. 1943. Kočevski proces so komunisti slavili kot prvi proces proti vojnim zločincem v Evropi. Dejansko je imel izreden pomen za razvoj kazenskega prava in pravosodja v povojni državi, saj je bila »pravna osnova procesa«, kot se je izrazil predsednik izrednega sodišča Anton Kržišnik, »revolucionarno kazensko pravo«. Bil je to prvi politično montirani proces in hkrati vzorec za dolgo vrsto povojnih političnih procesov v Sloveniji, v katerih je tim. »ljudska oblast« skušala onemogočiti celotno politično, intelektualno in cerkveno opozicijo. Skladno s pozivom »protifašitičnega zbora«, naj uničijo »belo« in »plavo« gardo, je revolucionarno sodišče v istem Sokolskem domu, kjer je prej potekal zbor, in pod istim izrekom na steni: »Narod si bo pisal sodbo sam«, sodilo 21 skrbno izbranim ujetnikom. Za krive jih je bilo spoznanih 20. 16 obtožencev je bilo obsojenih na smrt, štirje na prisilno delo. Le obravnava proti enemu od njih je bila ločena od procesa. Veliko govori za to, da so ga v proces vključili le zato, da bi postopek vzbujal vtis objektivnosti. Na smrt obsojeni so prosili izvršni odbor OF za pomilostitev, vendar je bila prošnja zavrnjena. Vsi so bili usmrčeni.

Že iz dejstva, da niso postavili vseh ujetnikov pred sodišče, bilo jih je nekaj sto, da so izbirali med ujetniki tiste, ki so bili po njihovem mnenju najbolj primerni za zatožno klop, je moč soditi, da ni šlo za domnevno krivdo, ampak samo za predstavo za javnost. Lastnemu prebivalstvu in zunanjemu svetu naj bi pokazala, kako pravno urejeno deluje »ljudska oblast« in seveda kako pravično. Odvrnila pa bi naj tudi pozornost od tega, kar se je dogajalo za kulisami. Po hitrih postopkih so namreč umorili nekaj sto političnih nasprotnikov v Jelendolu, Mozlju, v Bavdljah pri Grčaricah, v Mačkovcu...

Audio:


Dr. Mateja Čoh Kladnik: Sodni procesi proti kmetom v letih 1945–1951

Izvleček
Po koncu vojne je oblast razvoj kmetijstva in položaj kmetov usmerjala in urejala s številnimi administrativnimi ukrepi, ki so sprožili nezadovoljstvo in upor kmetov. Posledica so bili tudi številni sodni procesi proti kmetom, ki so se začeli kmalu po koncu vojne. Sodišča so obsodila največ kmetov na podlagi Zakona o pobijanju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže, in sicer zaradi neizvajanja odkupov in obveznih oddaj, črnih zakolov, zaradi špekulativnega nakupa in prodaje blaga množične potrošnje. Sodišča so kmetom sodila tudi zaradi zanemarjanja obdelovanja zemlje, obnavljanja inventarja in vzreje živine, utaje obdelanih površin in pridelanih pridelkov in neplačevanja davkov. Kmetje so bili obsojeni tudi zaradi kaznivih dejanj proti zadrugam in zadružnemu premoženju ter zato, ker so (naj bi) bili člani in podporniki ilegalnih skupin.

Povzetek
Po koncu vojne, ko se je država znašla v zelo težkem gospodarskem položaju, je oblast razvoj kmetijstva in položaj kmetov usmerjala in urejala s številnimi administrativnimi ukrepi, npr. odkupi in obvezna oddaja viška pridelkov. Na položaj kmetov so vplivali še sistem racionirane preskrbe, agrarna reforma leta 1945, ustanavljanje kmetijskih zadrug (1946), kolektivizacija kmetijstva po sporu z informbirojem, prvi petletni plan med letoma 1947 in 1951. Ti ukrepi so sprožili val nezadovoljstva med kmeti, saj oblast pri njihovem določanju in izvajanju ni upoštevala dejanskih razmer na terenu. Zato so se kmetje tem ukrepom na različne načine upirali, posledica pa so bili tudi številni sodni procesi proti kmetom. Začeli so se že kmalu po koncu vojne, jeseni 1945, dosegli višek med letoma 1949 in 1951 s t. i. kulaškimi procesi, in se nadaljevali v petdesetih letih.

V prvih povojnih letih so sodišča obsodila največ kmetov na podlagi Zakona o pobijanju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže, in sicer zaradi neizvajanja odkupov in obveznih oddaj, črnih zakolov, prekupčevanja s predmeti množične potrošnje, prekoračenja cen, prodaje ali obvezne oddaje blaga, ki ni ustrezalo kakovosti, zaradi špekulativnega nakupa in prodaje blaga množične potrošnje. Odpor kmetov se je kazal tudi kot zanemarjanje obdelovanja zemlje, obnavljanja inventarja in vzreje živine, v utaji obdelanih površin in pridelanih pridelkov, sodišča pa so kmetom sodila tudi zaradi neplačevanje davkov. Sodišča so izrekala zelo visoke kazni, tudi smrtne. Kmetje so bili večinoma obsojeni na zaporne in denarne kazni, na kulaških procesih pa so sodišča, za razliko od procesov proti kmetom v prejšnjih letih, pogosto izrekala tudi kazen zaplembe premoženja.

Za kazniva dejanja proti zadrugam in zadružnemu premoženju so sodišča sodila kmetom na podlagi Temeljnega zakona o kmetijskih zadrugah. Sodni procesi proti kmetom zaradi nasprotovanja ustanavljanju kmetijskih obdelovalnih zadrug so potekali vzporedno s kampanjo partijskih organizacij za njihovo ustanavljanje. Veliko kmetov je bilo obsojenih tudi na podlagi Zakona o zaščiti in upravljanju narodnega imetja ter na podlagi Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (člani in podporniki ilegalnih skupin).
Audio:


Neža Strajnar: Sodni procesi proti pripadnikom različnih nekatoliških verskih skupnosti v obdobju komunizma v Sloveniji

Izvleček
V prispevku so predstavljeni politični procesi proti pripadnikom različnih nekatoliških verskih skupnosti v obdobju komunizma v Sloveniji. Komunistična partija je v tem obdobju poskušala uveljaviti marksistično ateistično ideologijo, omejiti vpliv verskih skupnosti in jih nadzorovati. V njihova prizadevanja se je vključilo tudi kazensko sodstvo. Avtorica na podlagi predvsem sodnih spisov okrožnih sodišč ugotavlja, da je povojna oblast izvedla več zrežiranih sodnih procesov. Žrtve teh procesov so bili tako voditelji kot člani teh skupnosti. V večini primerov so jim očitali protidržavno politično delovanje z namenom, da bi se z nasiljem zrušila obstoječa družbena ureditev.

Povzetek
Komunistični režim, ki je bil po koncu druge svetovne vojne vzpostavljen v Sloveniji, je že od samega začetka zavzel sovražen odnos do vere in verskih skupnosti. Nestrpnost komunistične oblasti do verskega življenja je izvirala iz marksistično ateistične ideologije, kjer religija nima mesta v družbenem življenju, ter iz želje po nadzoru ljudi in družbenih organizacij. Zato se je kljub temu, da je bila v ustavi zagotovljena svoboda vesti in veroizpovedi, oblast zatekala k različnim nasilnim metodam, s katerimi je zmanjševala moč verskih skupnosti. Oblast je grobo posegala v delovanje vseh tistih verskih skupnosti, ki se niso bolj ali manj konformistično podredile oblasti. Na vodilna mesta nekatoliških verskih skupnosti je poskušala postaviti svoje ljudi oziroma njihove voditelje pripraviti do tega, da bi z oblastjo najtesneje sodelovali, vmešavala se je v notranje zadeve verskih skupnosti, nadzorovala je aktivnosti verskih skupnosti in vernikov. Na udaru sta se znašli poleg Katoliške cerkve predvsem verski skupnosti Jehovovih prič in baptistov. Relativna majhnost nekatoliških verskih skupnosti in majhno število verskih voditeljev je olajšalo nadzor oblasti nad njimi. Največji pritisk na nekatoliške verske skupnosti se je izvajal v letih 1948 in 1949, pri tem pa je odigrala osrednjo vlogo Uprava državne varnosti.

V Sloveniji je bilo več političnih sodnih procesov proti pripadnikom različnih nekatoliških verskih skupnosti. Med najodmevnejšimi so bili: proces proti skupini trinajstih Jehovovih prič pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani julija 1948, proces proti sedmim pripadnikom baptistične verske skupnosti pred Okrožnim sodiščem v Celju septembra 1948 (v tem procesu je bil obsojen tudi Vekoslav Korošec, predsednik baptistične verske skupnosti za Slovenijo), proces proti skupini dvanajstih Jehovovih prič iz jeseniškega okrožja pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani junija 1949 (skupnost Jehovovih prič na Jesenicah je po tem procesu postala pasivna). Leta 1952 je bilo v Ljubljani obsojenih pet Jehovovih prič. Nekateri procesi so se končali že v preiskovalnem postopku s premestitvami ali odstavitvami z verskih funkcij. Leta 1948 sta bila aretirana Adam Luthar, voditelj Prekmurskega evangeličanskega seniorata in pravoslavni paroh Bogdan Matkovič. V preiskovalnem postopku je Luthar pristal na to, da se odreče svoji funkcije kot senior, Matkovič pa je bil premeščen v Srbijo.

Večina izmed zgoraj naštetih je bila obsojena na dolgoletne zaporne kazni in na izgubo državljanskih pravic za določeno dobo. V preiskavi, med procesom in v zaporu so jim bile kršene človekove pravice. Vsem tem sodbam je skupno to, da je bilo obsojencem očitano protidržavno politično delovanje, da bi se z nasiljem zrušila obstoječa družbena ureditev. V sodbah ne najdemo dokazov o tem, kdaj, kje in kako je bila skupina organizirana, kakšen je bil njen program in kako naj bi dosegli "zrušitev obstoječe državne ureditve". Samo očitki o ščuvanju proti obstoječi družbeni ureditvi, proti služenju vojaškega roka, o načrtnem ustvarjanju malodušja in širjenju nezaupanja v ljudske oblasti, o stikih z verskim vodstvom v tujini, še ne pomenijo protidržavnega političnega delovanja in tudi ne predstavljajo kaznivega dejanja po takratnem veljavnem Zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo oz. kasneje po Kazenskem zakoniku FLRJ.

Pripadniki Jehovovih prič, večinoma moški, mlajši od 30 let, so bili celo do leta 1989 (do padca komunizma) v postopkih pred sodišči zaradi odklanjanja orožja - odklanjanja služenja vojaškega roka. Marsikateri izmed njih je bil po prestani kazni znova vpoklican v vojsko in ponovno kaznovan za isto kazensko dejanje.

Po letu 1991 so bili ti obtoženci s strani Vrhovnega sodišča Republike Slovenije oproščeni obtožb.
Audio:

Razprava
Audio:


13.15 - 14.00
Vodja 3. panela: dr. Mateja Čoh Kladnik

Dr. Bojan Žalec: Moderna, marksizem ter zgodovina: o oblikovanju ustrezne kulture in etike spomina

Izvleček
Članek se ukvarja s težavami ustreznega vrednotenja komunistične preteklosti, z odnosom do spomina (v kontekstu moderne, razsvetljenstva, nacionalizma, marksizma in krščanstva) ter z etičnim odnosom do zgodovine. Avtor ugotavlja, da za to, da bi Slovenija (in Evropa) postala skupnost (primernega) spomin(janj)a, potrebujemo (postopno) dosego soglasja o naši kompleksni preteklosti. Da bi presegli rane in razklanosti, ki so posledica preteklosti, potrebujemo očiščenje spomina. Pogoj za takšno spravno etiko je ideološko-kritična analiza filozofsko-zgodovinskih pojmovanj napredka, pa tudi nacionalističnih zgodovinskih konstrukcij.

Povzetek
Članek se ukvarja s težavami ustreznega vrednotenja komunistične preteklosti, z odnosom do spomina (v kontekstu moderne, razsvetljenstva, nacionalizma, marksizma in krščanstva) ter z etičnim odnosom do zgodovine. Avtor ugotavlja, da je pomanjkanje ustreznega tematiziranja zgodovine moderni preprečilo dostop do njenih lastnih temnih plati in do trpljenja ljudi, za katero so te odgovorne. Razlog za to je »nevprašljivo« naprednostno mišljenje, ki je značilno za moderno. To vodi k temu, da je vse moderno avtomatsko sprejeto kot dobro. Če pa velja, da je vse, kar je moderno, dobro, in da je vse, kar je staro, zastarelo, potem ni potrebna več nobena razprava ali premislek o vsebini dobrega. Poleg tega takšno normativno (samo)razumevanje, ki temelji na določenem filozofsko-zgodovinskem pojmovanju napredka, postavlja moderno v napetost z njenim lastnim humanističnim impulzom. V tem kontekstu se avtor ukvarja s problemom položaja marksizma (in s tem tudi komunizma) znotraj moderne. Prepričanje o nezaustavljivem napredku se je sčasoma tako globoko zasidralo v splošno zavest, da bi njegova opustitev za seboj pustila veliko praznino. Obenem pa to prepričanje naredi marksizem za odrešenjski nauk.

Težava, ki jo ima razsvetljenska filozofija v odnosu s preteklostjo, ni samo posledica njenega nezgodovinskega umskega mišljenja, ampak prav tako filozofije zgodovine, po kateri se zgodovina nujno uresničuje po shemi, ki jo lahko predvidimo. Tako mišljenje pa je, kljub vsej (današnji) skepsi do napredka, še kako vplivno tudi danes. Orisani pogledi na zgodovino so ključni dejavniki oblikovanja primerne kulture in etike spomina.

Da bi Slovenija (in Evropa) postala skupnost (ustreznega) spomin(janj)a, potrebujemo (postopno) dosego soglasja o naši kompleksni preteklosti. Da bi presegli rane in razklanosti, ki so posledica preteklosti, potrebujemo očiščenje spomina, od katerega pa smo še precej daleč. Pogoj za takšno spravno etiko je ideološko-kritična analiza filozofsko-zgodovinskih pojmovanj napredka, pa tudi nacionalističnih zgodovinskih konstrukcij.
Audio:

Dr. Tomaž Erzar: Kdaj spomin ne boli več? Integracija in rekonsolidacija travmatičnih spominov

Izvleček
V prispevku so predstavljene novejše raziskave o nevrobioloških in relacijskih podlagah za oblikovanje spomina in pogojih za njegovo zdravljenje. Neintegrirani spominski drobci nakazujejo obstoj travmatičnih izkušenj v preteklosti in krnijo posameznikove sposobnosti ustreznega čustvenega odzivanja in medosebnega povezovanja v sedanjosti. Integracija travmatičnega spomina poteka prek verbalizacije bolečih izkušenj v varnem odnosu ter postopnega preoblikovanja ponotranjene podobe o sebi in drugih. Posebno mesto v tem procesu ima ti. rekonsolidacija oz. priklic ter ponovna utrditev dolgoročnih spominov.

Povzetek
Spominjanje travmatičnih dogodkov pogosto pomeni tudi ponovno prebuditev neprijetnih občutkov strahu, nemoči, izpostavljenosti in jeze, ki jih žrtve ne razumejo in včasih tudi ne prepoznajo kot elemente preteklih izkušenj. Čeprav simptomi tega spominjanja niso nujno moteči in ne hromijo posameznikovega delovanja, imajo dolgoročne škodljive posledice tako za telesno zdravje kot čustveno in medosebno fleksibilnost in odzivnost.

Vzrok temu po sodobnih raziskavah možganov je blokirano delovanje hipokampusa, ki zaradi izločanja stresnih hormonov in vzdraženosti amigdale v trenutkih ogroženosti ne more oblikovati in uskladiščiti eksplicitnih spominov. Neubesedeni in razpršeni drobci proceduralnega spomina, vpisani v subkortikalne možganske strukture, tako trajno preprečujejo kontinuiran stik z lastnimi občutji in usmeritev pozornosti na medosebni pretok energije in informacij. Raziskave nadalje kažejo, da lahko možgani učinkovito opravijo številne integracijske procese in ohranijo ravnotežje med kaotičnostjo dražljajev in togostjo blokad, če so vključeni v varno medosebno okolje, v katerem bodo razpršeni spominski drobci pritegnili in zadržali zavestno pozornost ter se povezali z eksplicitnimi spomini, njihovim pomenom ter samozavedanjem. V zadnjem času so se raziskave spomina posebej osredotočile na proces ti. rekonsolidacije ali priklica in ponovne utrditve dolgoročnega spomina, v katerem se v vsebino spominov vpisuje tudi samo dejanje spominjanja in njegove okoliščine.

Pripovedovanje bolečih spominov v naklonjenem medosebnem okolju ima v tej luči posebno moč, saj ne pospešuje samo narativnega integriranja preteklih izkušenj, ampak tudi njihovo preoblikovanje v izkušnjo medosebne povezanosti in zaupanja.
Audio:

Dr. Katarina Kompan Erzar: Pomen trenutkov stika v zdravem razvoju in zdravljenju travme

Izvleček
V prispevku predstavljamo raziskave in klinične izkušnje pomena medosebne uglašenosti v pozitivnih čustvih. T.i. »micro moments of connectedness« so tisti fiziološki in psihološki dejavnik, ki prinaša tako fizično kot psihično trdnost, ter omogoča vzpostavitev na stres odpornega delovanja možganov. Drobni trenutki stika so za zdrav razvoj posameznika in njegovega duševnega zdravja nujni, saj šele sposobnost doživljanja pozitivnih čustev in ranljivost, ki jo odpira vzajemno doživljanje pozitivnih čustev, omogočata tako razmišljanje kot delovanje, ki je odporno na travmo in njene posledice.

Povzetek
Raziskovanje pozitivnih čustvenih stanj, ki se je razcvetelo v zadnjem desetletju, je prineslo množico novih in zanimivih ugotovitev, ki potrjujejo dejstvo, da je človeško telo (predvsem možgani in srce) dejansko odvisno in neverjetno odzivno ter občutljivo na medosebni stik. Iz raziskav travme in različnih oblik psihopatologije vemo, kako pomembni lahko relacijska travma zaznamuje in izmaliči razvoj možganov, ter trajno poslabša kvaliteto odnosov in življenja posameznika. Zdaj pa postaja jasno, kako globoko in trajno lahko trenutki vzajemne uglašenosti, oziroma stika v pozitivnih čustvenih stanjih izboljšajo in podprejo zdrav razvoj in čustveno ter telesno okrevanje. Trenutki stika, oziroma »micromoments of connectedness«, kot jih imenuje raziskovalka Barbara Frederickson so ključ do razumevanja ljubezni, najmočnejšega pozitivnega čustva, in vključujejo tri glavne organske sisteme: možgane, hormone (predvsem izločanje in količino hormona oxitocina) ter srce (preko vagusnega živca, ki povezuje osrednji del možganov s srcem). Trdnost in moč vagusnega živca (torej organska podlaga naše usposobljenost za ljubezen) uglašuje razmerje med ritmom dihanja in srčnim utripom. Kadar je razmerje med njima plastično in odzivno na vsako najmanjšo spremembo enega ali drugega, govorimo o visokem vagusnem tonu, kadar se njuno razmerje podre in drug drugega ne korigirata, pa o nizkem vagusnem tonu. Kljub temu, da je veljalo, da se ta ton skozi življenje ne spreminja, je zdaj jasno, da tudi posamezniki, ki imajo po naravi ali kot posledico travme, vagusni ton nižji, preko trenutkov stika in razvoja sposobnosti.

Pozitivna medosebna uglašenost gradi in krepi sposobnost za uglaševanje, ki zopet omogoči še več medsebojne uglašenosti. Tako kot spirala travme in strahu zablokira možgane in posameznika preko oslabljenega imunskega sistema, stresnih hormonov (kortizol) in kaotičnega delovanja možganov izolira od drugih in okrepi njegovo pozornost na negativno, spirala stika odpre organizem v medosebno povezovanje v pozitivnih čustvih, integriranega delovanja možganov, zmanjšanja količine stresnega hormona in bolj uravnoteženega delovanja srca ter posledično močnejšega imunskega sistema. Tako kot telesno, pa se moč pozitivne uglašenosti kaže tudi v medosebnih odnosih, ki preko trenutkov pozitivnega stika postanejo odnosi varne navezanosti, ki krepi osebnostno čvrstost in odpornost na travmo.
Audio:


14.15 - 15.00
Vodja 4. panela: dr. Damjan Hančič

Jože Dežman: Slovensko mesto mrtvih – ogledalo živih

Izvleček
Po prvi svetovni vojni je slovensko katoliško okolje v pravoslavni kraljevini žalovalo za padlimi za monarhijo, ki je ni bilo več. Šlo je za simbolni pokop žrtev, padlih na različnih frontah. Načrtovali so osrednji spomenik pod varstvom nacionalne Marije Pomagaj na Brezjah. Po drugi svetovni vojni je titoizem na osnovi delitve mrtvih razdelil tudi žive. Skoraj polovico mrtvih zaradi vojne, revolucije in državljanske vojne zadane damnatio memoriae. Slavljeni mrtvi pa so instrumentalizirani sveta mrtvih pod ideološkim okvirom svetovne proletarske revolucije. Republika Slovenija še ni zmogla nacionalnega konsenza o pokopu in memorializaciji vseh žrtev vojn in revolucije. Nima službe za vojna grobišča, ne uresničuje določb Zakona o vojnih grobiščih in Zakona o varstvu kulturne dediščine.

Povzetek
Slovenija ima izredne težave pri uresničevanju Zakona o vojnih grobiščih in Zakona o varstvu kulturne dediščine. Konec leta 2011 je bila razpuščena Služba za vojna grobišča. Omenimo, da ni vzpostavljen register vojnih grobišč in da se ugotovljene lokacije t.i. prikritih morišč in grobišč ne vpisujejo v register kulturne dediščine.

Na slovenskem ozemlju v okviru kraljevine Jugoslavije so predvsem na pobudo Zveze bojevnikov postavili številne spomenike padlim. Slovensko katoliško okolje je simbolno počastilo padle in umrle vojake prve svetovne vojne, ki so padli za monarhijo, ki je ni bilo več in ki je bila glavna sovražnica Srbije, vodilnega akterja prve Jugoslavije. Npr. samo na gorenjskem je 78 spomenikov in več pokopališč iz prve svetovne vojne in večina jih ni zaščitenih kot kulturna dediščina. Kot simbolno zavetnico žrtev o izbrali Marijo Pomagaj na Brezjah in tam so načrtovali gradnjo spomenika neznanemu vojaku.

Titotizem je drugo Jugoslavijo zgradil prav na delitvi mrtvih, ki je bila podlaga tudi za rasistično delitev živih. V Sloveniji je titoistična damnatio memoriae zadela skoraj polovico mrtvih oz. več kot 40.0000 zaradi vojne, revolucije in državljanske vojne. Slavljeni mrtvi pa so bili instrumentalizirani pod ideološkim okvirom svetovne proletarske revolucije. Grobovi zamolčanih žrtev so bili sistematično uničeni.

Prav na detabuiziranju titoističnega tabuja, ki je prikrival zločine titoizma (in obenem tudi nekatere zločine okupatorskih oblasti . npr. mobilizacijo v okupatorske armade) in njegove žrtve, je temeljil t.i. spravni proces, ki je bil eden konstitutivnih v procesu demokratizacije in osamosvajanja Slovenije. Silovite ofenzive v teh memorialnih vojnah potekajo še dandanes. Opravljeno je bilo ogromno delo tako v Sloveniji kot v mednarodnih okvirih, vendar še več ga je pred nami. Za nadaljevanje dela velja preveriti tako pojmovne kot vsebinske kategorije, na katerih temeljijo dosedanji dialogi oz. soočenja. Naj omenim, da v pojmu prikrito grobišče ni grobov npr. padlih Slovencev v okupatorskih armadah, da nimamo mednarodnih sporazumov z vsemi državami, katerih mrtvi ne/pokopani ležijo v Sloveniji. Na osnovi tega bo možno graditi nov konsenz o tem, da je mrtve treba pokopati in seveda o tem, kaj nam to izvedbeno pomeni. Pri tem naj ustrezno pobudo prevzamejo segmenti civilne družbe, občine, župnije…

Država naj vzpostavi službo za vojna grobišča, zagotovi uresničevanje Zakona o vojnih grobiščih in Zakona o kulturni dediščini.
Audio:

Jelka Piškurić: Imam še zmeraj lepe stike dol, lepe spomine na tiste čase, ki so bili trdi časi za vse

Življenje v Sloveniji od začetka druge svetovne vojne do začetka 60. let skozi življenjsko izkušnjo gospe Anuške

Izvleček
Druga svetovna vojna je močno zarezala v življenje Slovencev. Dežela je bila razdeljena med tri okupatorje, njeni prebivalci pa so se znašli na dveh političnih straneh. Ljudje so tako trpeli zaradi okupacije in medsebojnih obračunavanj. Težko pričakovani konec vojne je prinesel mir, a utrjevanje nove družbene ureditve je poskrbelo za nove kršitve človekovih pravic. Avtorica skozi življenjsko zgodbo gospe Anuške Lekan pokaže, na kakšen način sta druga svetovna vojna in prvo desetletje po vojni vplivala na njeno življenje. Njena zgodba se začne v otroštvu, ko je doživela prihod Nemcev v Maribor, ter konča v zgodnji odrasli dobi, ko je po začetni poklicni poti kot učiteljica z neustrezno karakteristiko emigrirala v Združene države Amerike. Njena izkušnja je le ena od mnogih, ki pa lahko pokaže, kakšne izzive so prinašali turbulentni časi sredine 20. stoletja v vsakdanje življenje.

Povzetek
Življenjska zgodba gospe Anuške Lekan je umeščena v čas od začetka druge svetovne vojne do začetka 60. let. Skozi njeno konkretno izkušnjo je avtorica želela pokazati, kako se je to nemirno in negotovo obdobje dotaknilo vsakdanjega življenja ljudi. Slovenija je v sredini 20. stoletja doživela težko preizkušnjo. Druga svetovna vojna je deželo razdelila med tri okupatorje, že tako težki situaciji pa sta se pridružili še revolucija in državljanska vojna, ki sta politično in nazorsko razklali prebivalstvo. Toda tudi težko pričakovani konec vojne ni prinesel olajšanja za vse. Življenje v porušeni domovini je bilo treba obnoviti, večina ljudi je trpela pomanjkanje, utrjevanje nove komunistične oblasti pa je poskrbelo za nove kršitve človekovih pravic, predvsem med tistimi, ki so ji nasprotovali ali pa ki so imeli sorodnike na napačni strani.

Gospa Lekan, ki se je rodila leta 1932, je bila med vojno še otrok. Nacistična okupacija Jugoslavije je družino spodbudila, da se je kmalu preselila v Ljubljano. V njihovo življenje je nato močno zarezala internacija brata, ki so ga odpeljali v Gonars. Ko se je vrnil in se mu je zdravje izboljšalo, je odšel k domobrancem. Oče je bil aktiven pri katoliški akciji. Ob koncu vojne so se brat, oče ter dve starejši sestri umaknili na Koroško in od tam kasneje v Združene države Amerike. Gospa Lekan pa je skupaj z mamo ostala v Ljubljani. Zaradi družinskih članov, ki so odšli, je vsakdanje življenje za njiju postalo težje. Oče je bil v odsotnosti obsojen na sodišču narodne časti, zaplenili so jim nekaj premoženja, mama pa na začetku ni mogla dobiti službe. V tej situaciji sta si pomagali, kakor sta najbolje vedeli in znali. Gospa Lekan je vseeno dobila ustrezno dovoljenje od kvarta za vpis na učiteljišče. Nove težave so prišle ob koncu šolanja, saj ji zaradi slabe karakteristike niso hoteli dati službe. Končno so ji dali mesto v Fari pri Kočevju, po nekaj letih pa v Kočevju. Tudi tam se je morala soočiti z mnogimi izzivi, saj za učiteljico ni bilo sprejemljivo, da hodi v cerkev. Kljub temu, da je imela rada Slovenijo, pa je zelo pogrešala družino. V začetku 60. let je po nekaterih zapletih tja odšla tudi sama ter si tam ustvarila novo življenje.

Iz pričevanja gospe Lekan lahko vidimo, kako so individualne izkušnje prepletene z družinsko zgodbo, osebnimi prepričanji, socialnim in kulturnim okoljem, v katerem živi, kar je na splošno značilno za vsa pričevanja. Njena življenjska zgodba je bila prikazana prav zato, da bi lažje razumeli, kako so posameznikove odločitve in strategije prepletene s širšimi družbenimi okoliščinami, v katerih živi.
Audio:

Marta Keršič: Zaporniške celice na Beethovnovi 3

Izvleček
Na Beethovnovi ulici 3 v Ljubljani se v kletnih prostorih nahaja šest zaporniških celic, ki so bile do leta 1966 v uporabi Službe državne varnosti (Sdv). To so, po do sedaj znanih podatkih, edine ohranjene zaporniške celice, v katerih so bili takoj po 2. svetovni vojni zapori Oddelka za zaščito naroda (Ozna). Ozna se je leta 1946 razdelila na civilni oddelek oziroma Upravo državne varnosti (Udba) in na vojaški oddelek, ki je dobil ime Kontraobveščevalna služba (Kos). Pisnih dokumentov, ki bi govorili o obstoju omenjenih celic do sedaj nismo odkrili. Na podlagi ustnih virov pa naj bi se zaslišanja in pridržanja tu dogajala vse do leta 1966, ko je prišlo do ponovnega preimenovanja varnostne službe v Službo državne varnosti (Sdv).

Povzetek
V prispevku želimo predstaviti totalitarnost povojnega političnega sistema v Sloveniji, ki se med drugim kaže tudi v tem, da za seboj ni pustil nobenih materialnih sledi, ki bi govorile o samem totalitarnem delovanju in sistematičnem kršenju človekovih pravic v času komunistične vladavine. Ohranjene zaporniške celice povojnega obdobja so v Sloveniji velika redkost, saj je na voljo zelo malo materialnih dokazov, ki kažejo na obstoj zaporov, taborišč in drugih ustanov za omejevanje svobode posameznika. Verjetno smo na tem področju unikum v Evropi, druge države imajo namreč ohranjenih več materialnih ostankov, ki govorijo o uporabi represivnih metod pri teptanju svoboščin, dostojanstva in življenja nasprotnikov totalitarnih režimov, tako nacizma, fašizma in komunizma. V Sloveniji so koncentracijska, delovna in uničevalna taborišča uničena. Praktično ni večjih vidnih ostankov preko 600 do sedaj evidentiranih komunističnih morišč. Tudi dokumentarnih in arhivskih virov je ohranjenih zelo malo. Prav tako ni zaslediti fotografskih posnetkov. Totalitarni režim za seboj ni pustil materialnih dokazov o izvajanju grozodejstev.

Študijski center za narodno spravo načrtuje, da bo v prihodnosti prostore celic pripravil in namenil za muzejsko dejavnost oziroma, da bo v njem odprl muzej totalitarizma, kar je praksa v številnih evropskih državah. Lokacija celic je v središču mesta Ljubljane in je na zelo frekventnem mestu za obiskovalce. Zanimiva bi bila tako za domače kot tuje obiskovalce, za obiske učencev, dijakov in študentov ter za strokovno in znanstveno stroko.

Muzej želimo opremiti z ohranjenim slikovnim, materialnim in arhivskim gradivom, posameznimi dokumenti, pismi, ohranjeno literaturo, s pričevanji žrtev in njihovih svojcev. V njem želimo prikazati različne oblike nasilja, ki ga je izvajala povojna oblast in ki se je dotaknilo različnih slojev prebivalstva. Želimo predstaviti zgodbe svojcev umorjenih žrtev, obsojencev, političnih zapornikov, podjetnikov, obrtnikov, lastnikov zemljišč, kmetov, intelektualcev, izseljencev in zamejcev, članov verskih skupnosti, disidentov, prebežnikov čez mejo, navadnih državljanov, zgodbe otrok in ostalih žrtev, ki so trpeli pod nedemokratičnim režimom. Poleg slikovnega gradiva bi predvajali zvočne in video posnetke.

Nujno je, da slovenski družbeni in kulturni prostor pridobi muzej, ki bo pripomogel k ohranjanju spomina na nedavno zgodovino in bo tudi mladi populaciji omogočil vpogled v čas, ko so bile izrazito kršene temeljne človekove pravice in svoboščine. Omenjeni muzej bo predstavljal korak na poti do odkrivanja novih dejstev, do soočanja z zgodovinsko resnico in ne nazadnje do pomiritve v slovenskem narodu.
Audio:

Razprava
Audio: