Misli Benedikta XVI. za 22. nedeljo med letom

V današnjem evangeliju Jezus razlaga svojim učencem, 'da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen' (Mt 16,21). Zdi se, da se je v srcih učencev vse obrnilo na glavo. Kako je mogoče, da bo 'Mesija, Sin živega Boga' (v. 16) moral trpeti vse do smrti. Apostol Peter se je uprl, saj ni mogel sprejeti te poti. Prevzel je besedo in rekel Učitelju: 'Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!' (v. 22). S tem se je pokazala zelo jasna razlika med Očetovim načrtom ljubezni, ki se izrazi vse do darovanja Edinorojenega Sina na križu za zveličanje človeštva ter med pričakovanji, željami in načrti učencev. To nasprotje se ponavlja tudi danes. Kadar je uresničitev lastnega življenja usmerjena samo v uspeh v družbi, v materialno in ekonomsko blaginjo, se ne misli več na to, 'kar je Božje, ampak kar je človeško' (v. 23). Misliti kakor svet, pomeni postaviti na stran Boga, ne sprejeti njegovega načrta ljubezni, skoraj preprečiti mu, da bi izpolnil svojo razumno hotenje. Zato je Jezus namenil Petru še posebej trdo besedo: 'Za menoj, satan! V spotiko si mi' (v. 23). Gospod namreč uči, da je 'pot učencev, hoja za njim, postaviti se za Njim, Križanim. V vseh treh evangelijih pa tudi razlaga, da je ta hoja za njim v znamenju križa..., nujna pot človeka, da izgublja samega sebe, saj brez tega ni mogoče najti samega sebe' (prim. Jezus iz Nazareta I. Str. 293).

Da je moral zaradi našega zveličanja Božji Sin trpeti in umreti na križu, gotovo ni zaradi morebitne krute zamisli nebeškega Očeta. Vzrok je bila zelo težka bolezen, od katere nas je moral ozdraviti; tako težka in smrtna, da je zahtevala vso njegovo kri. S svojo smrtjo in vstajenjem je namreč Jezus premagal greh in smrt ter tako ponovno vzpostavil Božje gospodovanje. Toda boj še ni končan. Zlo obstaja in ostaja v vsaki generaciji, tudi v današnji. Kaj so grozote vojne, nasilje nad nedolžnimi, revščina ter krivičnost, ki jo trpijo slabotni, če ne nasprotovanje zla Božjemu kraljestvu. In kako odgovoriti na vso to podlost, če ne z neoboroženo močjo ljubezni, ki premaga sovraštvo, z življenjem, ki se ne boji smrti. To je ista skrivnostna moč, ki jo je uporabil Jezus in bil zaradi tega nerazumljen in od mnogih bližnjih zavržen.

Kakor na svoje učence, tako se tudi na nas Jezus obrača s povabilom: 'Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj' (Mt 16,24). Kristjan hodi za Gospodom takrat, ko z ljubeznijo sprejme svoj križ, ki pa je v očeh sveta poraz in 'izguba življenja' (prim. Mt 16,25-26). Kristjan namreč ve, da ga ne nosi sam, temveč z Jezusom ter tako deli z njim isto pot podaritve. Božji služabnik Pavel VI. je zapisal: 'Na skrivnosten način je Kristus sam, da bi izkoreninil iz človekovega srca greh napuha ter pokazal Očetu popolno in sinovsko poslušnost, sprejel, da bo umrl na križu' (Es. ap. Gaudete in Domino (9. maj, 1975), AAS 67, [1975], 300-301). S tem, ko je prostovoljno sprejel smrt, Jezus nosi križ vseh ljudi ter je tako postal vir zveličanja za vse človeštvo.

Dragi bratje in sestre, da bi lahko Odrešenik dopolnil delo zveličanja, še vedno pridružuje svojemu poslanstvu može in žene, ki so pripravljeni sprejeti križ in hoditi za njim. Kakor za Kristusa, tako tudi za kristjane nositi križ, ni nekaj obrobnega, temveč je poslanstvo, ki ga je treba objeti z ljubeznijo. Tudi sedanjemu svetu, za katerega se zdi, da mu vladajo sile, ki ločujejo in uničujejo, Kristus ponuja vsem jasno povabilo: kdor hoče biti moj učenec, naj se odpove lastni sebičnosti in z menoj nosi križ. Prosimo za pomoč Sveto Devico, ki je prva ter do konca hodila po poti križa za Jezusom. Naj nam pomaga, da bomo odločno šli za Gospodom, ter že sedaj kljub preizkušnjam okušali slavo vstajenja.