III. Svetovni kongres o Božjem usmiljenju: Usmiljenje, naše poslanstvo v enem samem
srcu
BOGOTA (ponedeljek, 25. avgust 2014, RV) – »Naj sporočilo usmiljene ljubezni
odmeva s prenovljeno močjo.« To so besede sv. Janeza Pavla II., s katerimi je
18. avgusta 2002 v Krakovu Cerkev in ves svet spomnil, da smo vsi poklicani k usmiljenju.
Ob tem je pozval k oblikovanju in uresničevanju pastoralnega programa usmiljenja.
Kot odgovor na to povabilo so se leta 2008 začeli Svetovni apostolski kongresi o Božjem
usmiljenju. Le-ti potekajo vsaka tri leta – prvi je bil v Rimu, drugi v Krakovu, tretjega
pa je letos med 15. in 19. avgustom gostila Bogota, glavno mesto Kolumbije.
Glavni
namen svetovnega kongresa - pa tudi celinskih, regionalnih in nacionalnih kongresov
- je preko novih spodbud v pastorali in pri oznanjevanju Evangelija v Cerkvi gojiti
zavest, da smo poklicani k usmiljenju. Na srečanja so povabljeni škofi, duhovniki,
predstavniki škofij, kongregacij, gibanj ter novih skupnosti.
Usmiljenje
kot paradigma evangelizacije Letošnji kongres je potekal pod naslovom Usmiljenje,
naše poslanstvo v enem samem srcu. Njegov splošni namen je bil spodbuditi v Latinski
Ameriki in po vsem svetu duhovnost usmiljenja kot paradigmo evangelizacije, da bi
na ta način dali celovit odgovor na potrebe vsakega človeka. Udeleženci kongresa so
razmišljali predvsem o štirih smernicah: formacija preko izkušnje usmiljenja v srečanju
z Božjo Besedo in v zakramentih; poglobiti vidik, kako z drugimi razdeliti izkušnjo
srečanja z usmiljenim Bogom; kako se utrditi, da bi mogli živeti spravo in bratstvo
v družini, med najšibkejšimi ter v svetu; zadnje vodilo pa se je nanašalo na omogočanje
izkušenj usmiljenja v manjših skupnostih, po župnijah ter v občestvu s škofi.
Poklicani
smo živeti zahvaljujoč Božjemu usmiljenju ter biti tudi sami usmiljeni Kongresa
v Bogoti se je udeležil tudi papežev posebni odposlanec, kardinal Francisco Javier
Erràzuriza Ossa, upokojeni nadškof v mestu Santiago de Chile. V svojem nagovoru prisotnim
na kongresu je izpostavil dejstvo, da so »v Cerkvi vse skupnosti poklicane, da
živijo zahvaljujoč Božjemu usmiljenju in da so tudi same usmiljene.« Povabil
jih je k premišljevanju nekaterih smernic, ki jih je v zvezi s tem predlagal papež
Frančišek. »Nikoli ne bomo misijonarji usmiljenja, če ne bomo postali otroci usmiljenja.«
Zato, po kardinalovih besedah, sveti oče nenehno vabi, naj se zavedamo, da nas Bog
ljubi prvi, od začetka, in se ne naveliča vedno znova dati pobude. »On nas ljubi
prvi – je dodal kardinal – z usmiljeno ljubeznijo, ne da bi se naveličal odpuščati.
Njegova ljubezen prebuja našo ljubezen. Naša ljubezen je vedno odgovor na njegovo
ljubezen, je poklicanost, da bi ljubili tako, kot nas ljubi on.«
Bog
naredi prvi korak, nas čaka Kardinal je v nadaljevanju spomnil, da papež Frančišek
za opis te drže Boga uporablja skovanko primerear – prevzeti pobudo – oziroma,
kot je sam razložil v apostolski spodbudi Veselje Evangelija, »Bog naredi prvi
korak, nas čaka.« Po drugi strani »izkazovanje usmiljenja izhaja iz tega, da
smo sami izkusili neizmerno Očetovo usmiljenje« – je ponovno papeževe besede povzel
kardinal Ossa ter nadaljeval z mislimi svetega očeta: »Tisti, ki so doživeli, da
nas je Bog v svojem neizmernem usmiljenju vzljubil in nas ljubi prvi, znajo iti naprej,
brez strahuprevzeti pobudo, znajo biti Cerkev, 'ki gre iz sebe', proti geografskim
in bivanjskim periferijam, z neugasljivo željo, da bi ponudili usmiljenje.«
Papež
Frančišek nas vabi, da bi bili usmiljeni Nadalje je papežev posebni
odposlanec na kongresu o Božjem usmiljenju spomnil, da je kardinal Bergoglio v času
svojega pastoralnega poslanstva v Buenos Airesu, za razlago tega nagiba srca in vere
uporabil priliko o usmiljenem Samarijanu. To je prilika, ki »nam odpre obzorje
mnogih človeških stisk, katere nas rotijo, naj se naša srca sklonijo k njim.«
Kot v pomoč pri tem, da bi ponovno odkrili in živeli usmiljenje, je kardinal Bergoglio
leta 2003 spominjal, da se moramo ob tem, ko »drugim izkazujemo usmiljenje, sami
zavedati, da smo moški in ženske iz gline, vendar z zakladom. Zaklad je v lončenih
posodah.« Z drugimi besedami, sedanji papež »nas vabi, da bi bili usmiljeni
ter da bi se zavedali svojega lastnega dostojanstva in krhkosti.«
Sv.
Janez Pavel II: V Božjem usmiljenju bo svet našel mir in človek srečo Santiaški
upokojeni nadškof je prav tako spomnil na Janeza Pavla II., ki je »postavil Božje
usmiljenje v središče svojega duhovnega življenja, apostolskega pričevanja
ter nauka. Po tem, ko je živel bolečino svoje domovine in vsega sveta, bolečino mnogih
žrtev grozot druge svetovne vojne, je razumel sporočilo Božjega usmiljenja, katerga
je Bog zaupal sv. Faustini Kowalski, kot klic k zaupanju v usmiljenega Boga. Le-to
je edini vir upanja za človeka, saj more le Božje usmiljenje omejiti zlo.« Papež
Woytila je preroško naznanjal, da bo »v Božjem usmiljenju svet našel mir in človek
srečo.«
Prizadevajmo si, da bo naš čas čas usmiljenja Po
tem, ko je povedal, da se zdi, da je naša družba nasprotna krščanski veri, je Kardinal
Ossa ob koncu tudi spomnil, da ob vseh dogajanjih v svetu ne moremo ostati ravnodušni.
Zato je pozval, da bi si prizadevali za to, da bo današnji čas čas usmiljenja, da
bi bile naše kulture oplemenitene z neizmerno Kristusovo ljubeznijo, z modrostjo evangelija,
duhovnosti in deli usmiljenja.
Kardinal Christoph Schönborn: Mir
lahko zavlada le preko živega usmiljenja Med govorniki na kongresu o Božjem
usmiljenju je bil tudi dunajski nadškof, kardinal Christoph Schönborn, predsednik
odbora kardinalov, ki so pokrovitelji Kongresa. V svojem nagovoru je poglobil odnos
med pravičnostjo, resnico in usmiljenjem. Kot je poudaril, »usmiljenje vključuje
pravičnost, ne more delovati brez nje«. Navezal se je predvsem na dramo migrantov
ter dodal, da »vsaka oseba, ki je v stiski, potrebuje in zasluži usmiljenje in
pomoč.«. Prav tako pa po njegovih besedah »ne obstaja usmiljenje brez resnice,
čeprav je resnica brez usmiljenja kruta... Zato – je dodal - je v procesih
sprave potrebno združiti resnico in usmiljenje, saj lahko mir zavlada le preko živega
usmiljenja.«
Eno od predavanj na kongresu je bilo namenjeno mirovnemu posredovanju
v težki družbeni in politični situaciji v Kolumbiji. O njem je spregovoril kardinal
Ruben Salazar Gomez, msgr. Leonidas Ortiz Lozada pa je v svoji predstavitvi razmišljal
o dokumentu iz Aparecide.
Ob zaključku srečanja so organizatorji povedali,
da bo prihodnji Svetovni apostolski kongres o Božjem usmiljenju potekal v Manili leta
2017.