Papež Frančišek v pogovoru z novinarji med povratkom iz Koreje
VATIKAN (torek, 19. avgust 2014, RV) – Papež Frančišek se je včeraj vrnil z
apostolskega potovanja v Južni Koreji. Letalo je nekaj minut pred 18. uro, po skoraj
dvanajstih urah leta, pristalo na rimskem letališču Ciampino. Pred povratkom v Vatikan
se je sveti oče, tako kot pred svojim odhodom, ustavil v molitvi v rimski baziliki
Marije Velike. Pred Marijino podobo je položil šopek vrtnic, ki jih je, kot je povedal
v pogovoru z novinarji, ob odhodu z nunciature v Seulu dobil v dar od sedemletne deklice,
kateri je obljubil da jih bo nesel Mariji v Rimu.
Tudi tokrat je med povratnim
letom papež Frančišek odgovarjal na vprašanja novinarjev, ki so potovali z njim. Spregovoril
je o nekaterih srečanjih z ljudmi med obiskom Koreje, o prihodnjih potovanjih, pa
tudi o nekaterih aktualnih mednarodnih vprašanjih.
Kadar se znajdeš pred
bolečino človeka, moraš storiti to, kar ti narekuje srce Na vprašanje o občutkih
med srečanjem s svojci žrtev nesreče trajekta Sewol ter če ga ni skrbelo, da bi to
njegovo gesto kdo lahko razumel kot politično dejanje, je sveti oče odgovoril: »Kadar
se znajdeš pred bolečino človeka, moraš storiti to, kar ti narekuje
srce. Ko pomisliš na te ljudi, na te žene, na matere in očete, ki so izgubili
otroke, na brate in sestre, ki so izgubili svoje brate in sestre, na tako
veliko bolečino katastrofe... jaz sem duhovnik in čutim, da se moram približati.
Vem, da tolažba, ki jo lahko dá moja beseda, ni zdravilo, ne povrne življenja tistim,
ki so umrli, vendar pa nam človeška bližina v teh trenutkih dá moč...
Človeška bolečina je močna in če se v teh žalostnih trenutkih približamo drug
drugemu, si zelo pomagamo.«
Trpljenje, dostojanstvo... Razmislite o
besedah krutost in mučenje V nadaljevanju
je papež Frančišek spregovoril o srečanju s sedmimi starejšimi ženskami, ki jih je
japonska vojska med drugo svetovno vojno prisilila v spolno suženjstvo. »Danes
so bile te ženske tam zato, ker kljub vsemu, kar so pretrpele, niso izgubile svojega
dostojanstva,« je poudaril sveti oče ter dodal, da je celotno korejsko ljudstvo
močno v svojem dostojanstvu – kljub temu, da so si ga prilaščali, ponižali, da je
utrpelo vojne. Papež je bil ganjen nad muzejem mučencev, katerega je obiskal po srečanju
z mladimi ter rekel, da je korejsko ljudstvo zmožno trpeti in tudi to je del njihovega
dostojanstva. Ob mučeništvu in trpljenju je poudaril, da so vse to sadovi vojne.
»In danes smo v svetu, ki je v vojni, povsod,« je izpostavil papež ter rekel,
da se želi ustaviti ob besedah krutost in mučenje. »Danes bomba ubije
nedolžnega skupaj s storilcem, z otrokom, ženo, mamo... ubije vse. Morali bi se ustaviti
ter razmisliti, na kakšen nivo krutosti je prišlo človeštvo danes, saj je res
zastrašujoče. Podobno pa je tudi mučenje danes skoraj eno od običajnih sredstev v
postopanju obveščevalnih služb, sodnih procesov itd. Mučenje je greh
proti človeštvu, je zločin proti človeštvu.« Katoličane je papež spomnil,
da je mučenje smrtni greh, novinarjem pa rekel, da bi želel, da bi tudi sami v svojih
medijih razmišljali o tem, kako vidijo danes te stvari: Kakšna je stopnja krutosti
človeštva ter kaj mislijo o mučenju.
O vojni v Iraku Na vprašanje,
kaj meni o začetku napadov Združenih držav na teroriste v Iraku, je sveti oče rekel,
da je v primeru neopravičenega napada dovoljeno ustaviti napadalca. »Poudarjam
glagol: ustaviti. Ne pravim bombardirati, povzročiti vojno, ampak ustaviti.
Potrebno je pretehtati, s kakšnimi sredstvi,« je dodal papež Frančišek ter
poudaril, da se je potrebno prav tako spominjati preteklosti, da ne bi pod pretvezo,
da bi ustavili napadalca, prišlo do prave osvajalne vojne. Po papeževih besedah ena
sama država ne more presojati, kako ustaviti nepravičnega napadalca, ampak je to naloga
Združenih narodov.
Nekaj vprašanj je bilo povezano z dogajanjem na Bližnjem
vzhodu, novinarje je med drugim zanimalo tudi, če papež misli, da bo šel lahko nekega
dne v Irak. V svojem odgovoru je sveti oče opisal različne korake, ki so jih s sodelavci
naredili takoj, ko so slišali o položaju verskih manjšin v Iraku ter o odločitvi,
da pošlje kardinala Filonija kot svojega posebnega odposlanca. Zagotovil je, da je
tudi sam pripravljen iti v Irak, vendar pa v tem trenutku to verjetno ni najboljša
stvar, ki jo lahko naredi.
Molitev za mir v Vatikanu je odprla vrata Glede
tega, če v luči dogajanja v Gazi, junijsko molitev za mir skupaj s predsednikoma Izraela
in Palestine vidi kot neuspeh pa je papež zatrdil, da zagotovo ni bila neuspešna.
Najprej je izpostavil dejstvo, da pobude zanjo ni dal on, ampak predsednika med njegovim
obiskom v Sveti deželi. Skupaj so želeli moliti že takrat, vendar niso našli kraja,
kjer bi bilo to možno. Zato sta predsednika sama predlagala, da bi prišla v Vatikan.
»Oba sta človeka miru,« je dodal sveti oče, »verujeta v Boga in bila
sta priči mnogim krutim stvarem, tako da sta prepričana, da je edina
pot za razrešitev konflikta v pogajanju, dialogu in miru. Molitev v Vatikanu
ni bila neuspeh, ampak so se z njo odprla vrata molitve... Zdaj nam dim bomb in vojne
ne dovoljuje, da bi videli vrata, vendar vrata so ostala odprta od tistega trenutka
naprej.«
O nadaljnjih potovanjih Veliko zanimanje je bilo s strani
novinarjev glede nadaljnjih apostolskih potovanj. Papež je spregovoril o razlogih
za septembrski obisk v Albaniji ter dodal, da bi želel iti prihodnje leto na svetovno
srečanje družin v Filadelfijo. Povedal je še, da je dobil tudi povabilo ameriškega
predsednika ter generalnega sekretarja Združenih narodov, tako da obstaja možnost,
da bi združili vse te obiske. Mehičani si želijo, da bi papež obiskal romarsko
svetišče Guadalupe, prav tako ga pričakujejo v Španiji, vendar pa je sveti oče rekel,
da glede tega še ni dokončne odločitve. Izrazil je takojšnjo pripravljenost, da bi
šel tudi na Kitajsko ter da bi bilo čudovito, če bi lahko prihodnje leto molil skupaj
z Japonci v Nagasakiju.
Kako papež živi svojo priljubljenost? Novinarka
francoskega radia je papeža vprašala, kako živi svojo veliko priljubljenost. »Ne
vem, kako naj povem... Živim jo tako, da se zahvaljujem Gospodu, da je njegovo ljudstvo
srečno in tako, da Božjemu ljudstvu želim najboljše. Živim jo kot velikodušnost
ljudstva. Notranje si prizadevam misliti na svoje grehe in napake, da si ne bi delal
utvar. Vem namreč, da bo to trajalo kratek čas, dve ali tri leta in potem... v Očetovo
Hišo. Živim jo kot prisotnost Gospoda sredi ljudstva, ki uporabi škofa, ki
je pastir ljudstva, za to, da razodene mnoge stvari.«
Nekaj besed je
papež Frančišek namenil vprašanjem o življenju v Vatikanu ter o zahtevnem ritmu, ki
ga živi - z malo počitka ter brez dopusta. Povedal je, da je bil na dopustu doma,
kot po navadi. Zanj dopust pomeni, da spremeni ritem življenja: več spi, bere stvari,
ki so mu všeč, posluša glasbo, več moli - tako si odpočije.
Odnos z zaslužnim
papežem Benediktom Eno izmed vprašanj pa je tudi tokrat zadevalo odnos z zaslužnim
papežem Benediktom XVI. Papež Frančišek je poudaril njun bratski odnos ter rekel,
da ga je obiskal pred svojim odhodom v Korejo. Ponovno je povedal, da je navzočnost
Benedikta XVI. v Vatikanu zanj »kot bi imel doma modrega dedka.« Je resnično
mož modrosti, dobro mi dene, da ga poslušam, prav tako pa me tudi opogumlja, je še
dodal sveti oče.