Papež Frančišek se je vrnil nazaj v Vatikan

JUŽNA KOREJA (torek, 19. avgust 2014, RV) – Papež Frančišek se je včeraj popoldne vrnil nazaj v Vatikan. Njegovo tretje mednarodno apostolsko potovanje, namenjeno Republiki Koreji, se je tako sklenilo.

»Zame je veliko veselje priti v Korejo, 'deželo jutranjega miru', in izkusiti ne le naravno lepoto države, temveč predvsem lepoto njenih ljudi in njene bogate zgodovine ter kulture.« To so bile ene prvih besed, ki jih je papež izgovoril na korejskih tleh, in sicer med srečanjem s predstavniki oblasti v četrtek. Le-te je med drugim spomnil na nujnost, da mladim damo »dar miru«: »Ta poziv ima še toliko večji odmev tukaj v Koreji, deželi, ki je dolgo trpela zaradi pomanjkanja miru.«

»Biti varuhi spomina in biti varuhi upanja.« K temu je papež Frančišek spodbudil korejske škofe, s katerimi se je prav tako srečal v četrtek: »Biti varuhi spomina je veliko več, kot samo spominjati se ali skupaj zbirati zaklad vseh prejetih milosti preteklosti. Pomeni tudi potegniti ven duhovne zaloge, da se dolgoročno in odločno soočite z upanji, obljubami in izzivi prihodnosti.« »Poleg tega, da ste varuhi spomina, dragi bratje,« tako je še dejal papež škofom, »ste tudi poklicani, da ste varuhi upanja (…). To upanje smo poklicani oznanjati svetu, ki kljub materialnemu razcvetu išče nekaj več, nekaj večjega, nekaj bolj pristnega in daje polnost.«

»Če želimo na svoboden, odprt in ploden način komunicirati z drugimi, nam mora biti zelo jasno, kdo smo, kaj je Bog storil za nas in kaj zahteva od nas. In če naše komuniciranje ne želi biti monolog, mora v njem biti odprtost uma in srca za sprejemanje posameznikov in kultur.« Te besede je papež Frančišek v nedeljo namenil škofom iz celotne Azije, katere je opozoril na skušnjave relativizma, površinskosti in skrivanja za praznimi frazami: »Ker je Kristus naše življenje, govorimo o Njem in izhajajoč iz Njega, brez obotavljanja in strahu. Preprostost njegove besede postane jasna v preprostosti našega življenja, v preprostosti našega načina komuniciranja, v preprostosti naših dejanj služenja in dejavne ljubezni do bratov in sester.«

»Obrnimo se na Marijo, Božjo Mater, in prosimo za milost, da bi bili veseli v svobodi Božjih otrok, da bi to svobodo uporabili na moder način za služenje našim bratom in sestram, ter da bi živeli in delali tako, da bi bili znamenja upanja, tistega upanja, ki bo svojo izpolnitev našlo v večnem kraljestvu, tam, kjer vladati pomeni služiti.« S temi besedami je papež Frančišek nagovoril vernike med homilijo pri sveti maši na praznik Marijinega vnebovzetja, ki smo ga obhajali v petek: »To upanje, dragi bratje in sestre, upanje, ki nam ga ponuja evangelij, je protistrup za duha obupovanja, ki na videz kot rak raste sredi družbe, navzven bogate, a ki vseeno pogosto izkuša notranjo grenkobo in praznino.«

»Tudi jaz sem se podobno spraševal: 'Katero pot naj izberem?' Tebi ni treba izbirati poti. Gospod jo mora izbrati! Jezus jo je izbral. Ti ga moraš le poslušati in ga vprašati: 'Gospod, kaj naj naredim?'« Tako je papež Frančišek v petek nagovoril udeležence 6. azijskega dneva mladih. Spomnil jih je, da »Bog vedno kliče, da delamo dobro drugim, bodisi v redovnem, posvečenem življenju, bodisi v laiškem življenju kot družinski očetje ali matere«. Ponovil pa jim je še Jezusove besede, da bo »v nebesih večje praznovanje zaradi enega spreobrnjenega, kakor sto pravičnih, ki so ostali doma. Nihče od nas ne ve, kaj nas čaka v življenju (…). Lahko smo naredili grde, zelo grde stvari, vendar prosim vas, nikoli ne obupajte. Oče je, ki nas vedno čaka. Vrnite se!«

»Azijska mladina, zbudi se!« Ob teh besedah iz gesla 6. azijskega dneva mladih pa se je papež zaustavil v nedeljo med homilijo pri zaključni sveti maši tega dogodka: »Mladi Azije: vi ste dediči velikega pričevanja, dragocene izpovedi vere v Kristusa. On je luč sveta, on je luč našega življenja. Korejski mučenci – ter mnogi drugi po vsej Aziji – so svoja telesa izročili svojim preganjalcem; nam pa so predali trajno pričevanje dejstva, da luč Kristusove resnice prežene vsako temo in da Kristusova ljubezen slavno zmaga. Z gotovostjo njegove zmage nad smrtjo ter naše soudeležbe pri njej se moremo soočiti z izzivom biti njegovi učenci danes, v naših življenjskih situacijah in v našem času.« Na koncu je papež Frančišek mlade še spodbudil: »Nihče ne more peti, plesati, biti vesel, če spi. Ni dobro, ko vidim mlade, ki spijo. Ne. Zbudite se! Pojdite! Pojdite naprej!«

»Danes je za vse Korejce dan velikega veselja. Dediščina blaženega Pavla Yun Ji-Chunga in njegovih tovarišev – njihova poštenost v iskanju resnice, njihova zvestoba najvišjim načelom vere, katero so se odločili sprejeti, in tudi njihovo pričevanje dejavne ljubezni ter solidarnosti z vsemi – vse to je del bogate zgodovine korejskega naroda.« To so bile papeževe besede v soboto med sveto mašo, med katero je za blažene razglasil 124 korejskih mučencev: »Njihov zgled veliko pove nam, ki živimo v družbi, kjer poleg neizmernega bogastva v tihoti raste tudi revščina; kjer se le redko prisluhne kriku ubogih; in kjer Kristus še naprej kliče, nas prosi, naj ga ljubimo in mu služimo tako, da podamo roko našim ubogim bratom in sestram.«

»Trdna gotovost, da smo ljubljeni od Boga, je v središču vaše poklicanosti: biti za druge vidno znamenje prisotnosti Božjega Kraljestva, predokus večnega nebeškega veselja.« Te besede je papež Frančišek izgovoril, ko se je istega dne v centru Kkottongnae srečal z redovniki in redovnicami: »Vaša čistost, uboštvo in pokorščina bodo postali veselo pričevanje Božje ljubezni, v kolikor boste ostali trdni na skali njegovega usmiljenja. To je skala.«

Papež je v centru Kkottongnae zatem pozdravil še predstavnike laiškega apostolata. Le-ta je v Koreji po njegovih besedah cvet, ki ostane: »Vemo, da je eno samo poslanstvo Božje Cerkve in da ima vsak, ki je krščen, pomembno vlogo pri tem poslanstvu.« »Dobro in potrebno je pomagati revnim, toda ni dovolj,« je še poudaril papež in spomnil na prizadevanje za človeško rast, za razvoj človeške osebe.

»Molimo torej, da bi se porodile nove priložnosti za dialog, srečanje in preseganje razlik, da bi nenehna velikodušnost nudila človekoljubno podporo vsem, ki jo potrebujejo, in da bi bila vse bolj na široko prepoznana resničnost, da so vsi Korejci bratje in sestre, člani ene same družine in enega samega naroda. Govorijo isti jezik.« Tako pa so se glasile ene zadnjih besed, ki jih papež izgovoril na korejskih tleh, in sicer v ponedeljek med sveto mašo za mir in spravo. Božje povabilo k spreobrnjenju kliče Kristusove učence v Koreji, da pregledajo kakovost svojega prispevka pri gradnji pravičnejše in bolj človeške družbe: »Kliče vas, kot kristjane in kot Korejce, da odločno zavrnete mentaliteto, osnovano na sumničavosti, nasprotovanju in tekmovalnosti, ter da raje podpirate kulturo, oblikovano z evangeljskim naukom in najplemenitejšimi tradicionalnimi vrednotami korejskega naroda.« Zadnje sporočilo, ki ga je papež Frančišek želel pustiti ob sklepu svojega obiska v Koreji, pa je bilo: »Zaupajte v moč Kristusovega križa!«

Audio: