Papež Frančišek azijskim škofom: Dialog, krščanska identiteta, sposobnost empatije
HAEMI (nedelja, 17. avgust 2014, RV) – »Na tej prostrani celini, na kateri
prebiva 62 ali 65 odstotkov prebivalstva in zelo raznotere kulture, je Cerkev
poklicana biti mnogostranska in ustvarjalna v svojem pričevanju za evangelij, preko
dialoga in odprtosti za vse.« Te besede je papež Frančišek namenil azijskim
škofom. Srečanje z njimi je bilo prvi dogodek na programu današnjega dne obiska v
Južni Koreji. Potekalo je v svetišču Haemi v škofiji Daejeon. To je kraj, ki je posvečen
132 mučencem, usmrčenim na tem mestu. Identiteta večine izmed njih ni znana: »Njihove
molitve naj nam pomagajo biti zvesti pastirji duš, ki so zaupane naši skrbi.«
Dialog
in odprtost V svojem govoru azijskim škofom je papež Frančišek najprej poudaril
pomen dialoga in odprtosti. Le-to zanje predstavlja izziv. Dialog je bistveni del
poslanstva Cerkve v Aziji, je dejal. Izhodišče in oporna točka poti dialoga s posamezniki
in kulturami pa je »naša lastna identiteta«. Brez zavedanja le-te pristen dialog
ni mogoč. Po drugi strani pa pravega dialoga tudi ne more biti, če nismo sposobni
z empatijo in iskrenim sprejemanjem odpreti uma in srca za tiste, s katerimi se pogovarjamo.
»Če želimo na svoboden, odprt in ploden način komunicirati z drugimi, nam mora
biti zelo jasno, kdo smo, kaj je Bog storil za nas in kaj zahteva od nas. In če naše
komuniciranje ne želi biti monolog, mora v njem biti odprtost uma in srca za
sprejemanje posameznikov in kultur. Brez strahu. Strah je sovražnik te odprtosti.«
Tri
skušnjave Izražati svojo identiteto ni vedno enostavno. Smo namreč grešniki,
ki jih duh sveta vedno preizkuša. In sicer na razne načine, a papež Frančišek je posebej
opozoril na tri. Prvi je »varljiva zmota relativizma«. Ta zatemni sijaj resnice.
Stresa tla pod našimi nogami, nas potiska proti »gibljivemu pesku zmede in obupa«.
Kristjani zaradi te skušnjave lahko pozabijo, da je onstran vsega, kar se spreminja,
tudi nespremenljiva stvarnost s temeljem v Kristusu, ki je vedno isti: »Ne govorim
o relativizmu, razumljenem le kot sistemu miselnosti, ampak o tistem praktičnem
vsakdanjem relativizmu, ki na skoraj nezaznaven način oslabi katerokoli identiteto.«
Drugo,
s čimer svet ogroža trdnost naše krščanske identitete, je »površinskost«. Pri
duhovnikih se ta lahko izrazi preko očaranosti nad pastoralnimi programi in teorijami,
pri čemer pa trpi neposredno in rodovitno srečanje z verniki, pa tudi z neverniki
in zlasti z mladimi: »Brez ukoreninjenosti v Kristusu so resnice, za katere živimo,
načete, udejanjanje kreposti postane formalistično in dialog se omeji na nekakšno
obliko pogajanja ali na soglasje glede nesoglasja.«
Tretja skušnjava, ki
jo je izpostavil papež Frančišek, pa je »navidezna varnost skrivanja za lahkimi
odgovori, praznimi frazami, zakoni in pravilniki«. Jezus je take ljudi imenoval
»hinavci«. »Vera po svoji naravi ni osredotočena sama nase, teži, da bi
'šla ven'.« Prizadeva si biti razumljena, rojeva pričevanje, poraja poslanstvo.
Krščanska
identiteta: Živa vera v Kristusa Krščanska identiteta je v prizadevanju, da
bi častili Boga in ljubili drug drugega, da bi služili drug drugemu, da bi preko svojega
zgleda kazali, v kaj verjamemo in v kaj upamo, ter tudi, kdo je On, v kogar smo položili
svoje zaupanje. Našo najglobljo identiteto torej predstavlja »živa vera v Kristusa«.
To pomeni biti ukoreninjeni v Gospodu. Vse ostalo je drugotnega pomena. Iz te globoke
identitete, žive vere v Kristusa in ukoreninjenosti v Njem se začenja dialog. »Ker
je Kristus naše življenje, govorimo o Njem in izhajajoč iz Njega, brez obotavljanja
in strahu. Preprostost njegove besede postane jasna v preprostosti našega življenja,
v preprostosti našega načina komuniciranja, v preprostosti naših dejanj služenja in
dejavne ljubezni do bratov in sester.«
Krščanska identiteta je rodovitna Še
en element naše krščanske identitete je, da je rodovitna. Ker se nenehno poraja in
hrani iz milosti našega dialoga z Gospodom in spodbud Duha, prinaša sadove pravičnosti,
dobrote in miru. »Dovolite mi torej, da vam zastavim vprašanje glede sadov, ki
jih krščanska identiteta prinaša v vaše življenje in življenje skupnosti, ki
so zaupane v vašo pastoralno skrb. Se krščanska identiteta vaših posameznih
Cerkva jasno kaže v vaših programih za kateheze in mladinsko pastoralo, v vašem služenju
ubogim in tistim, ki pešajo na robovih naše bogate družbe, v vaših prizadevanjih
za gojenje duhovniških in redovniških poklicev?«
Sposobnost empatijevodi k pristnemu srečanju Skupaj z jasnim poznavanjem lastne identitete
pravi dialog zahteva tudi »sposobnost empatije«, je v nadaljevanju ponovno
spomnil papež. Izziv je, da se ne omejimo na poslušanje besed, ki jih drugi izgovorijo,
temveč da doumemo tudi njihove izkušnje, njihova upanja, njihove želje, težave in
tisto, kar jim je najbolj pri srcu, četudi ni izgovorjeno. Ne morem začeti dialoga,
če sem za drugega zaprt in če ga ne sprejmem, če ga ne poslušam s srcem. Taka empatija
mora biti »sad duhovnega pogleda in osebne izkušnje«. Usposobi nas za pravi
človeški dialog, v katerem besede, mnenja in vprašanja izvirajo iz izkušnje bratstva
in človeškosti. Vodi k pristnemu srečanju, v katerem srce govori srcu. Modrost drugega
nas tako obogati. Odpremo se, da nato skupaj prehodimo »pot globljega poznavanja,
prijateljstva in solidarnosti«. Hoditi pa moramo v prisotnosti Očeta in brez graje,
kakor je Bog zapovedal Adamu.
Papež Frančišek je spomnil še na besede Janeza
Pavla II., da je naše prizadevanje za dialog utemeljeno na logiki učlovečenja: v Jezusu
je Bog postal eden izmed nas. Pri tem ne gre samo za političen, ampak bratski dialog.
Kristjani ne hodijo kot osvajalci, drugim ne odvzemajo njihove identitete. Pač pa
prinesejo svojo identiteto in hodijo poleg. Gospod nato lahko deluje s svojo milostjo
in gane srca. Nekdo lahko zaprosi za krst, drugi ne. »Toda vedno hodimo skupaj.
To je jedro dialoga.«
Nagovor azijskim škofom je sveti oče nato sklenil
z besedami: »Ko gledamo veliko azijsko celino, z njenim prostranim obsegom dežel,
njenimi starodavnimi kulturami in tradicijami, se zavedamo, da so v Božjem načrtu
vaše krščanske skupnosti resnično pusillus grex, majhna čreda, kateri pa je kljub
temu bilo zaupano poslanstvo, da luč evangelija prinaša vse do meja zemlje. Tako kot
majhno gorčično zrno … Dobri pastir, ki pozna in ljubi vsako od svojih ovc,
naj vodi in krepi vaša prizadevanja, ko jih zbirate v edinosti z Njim in z
vsemi drugimi člani njegove črede, razpršene po svetu. Sedaj vsi skupaj izročimo Mariji
vaše Cerkve in azijsko celino, da bi nas kot Mati naučila tistega, kar
zna naučiti samo mama: kdo si, kako se imenuješ in kako se v življenju hodi
skupaj z drugimi.«