2014-08-17 10:03:33

Papež Frančišek azijskim škofom: Dialog, krščanska identiteta, sposobnost empatije


HAEMI (nedelja, 17. avgust 2014, RV) – »Na tej prostrani celini, na kateri prebiva 62 ali 65 odstotkov prebivalstva in zelo raznotere kulture, je Cerkev poklicana biti mnogostranska in ustvarjalna v svojem pričevanju za evangelij, preko dialoga in odprtosti za vse.« Te besede je papež Frančišek namenil azijskim škofom. Srečanje z njimi je bilo prvi dogodek na programu današnjega dne obiska v Južni Koreji. Potekalo je v svetišču Haemi v škofiji Daejeon. To je kraj, ki je posvečen 132 mučencem, usmrčenim na tem mestu. Identiteta večine izmed njih ni znana: »Njihove molitve naj nam pomagajo biti zvesti pastirji duš, ki so zaupane naši skrbi.«

Dialog in odprtost
V svojem govoru azijskim škofom je papež Frančišek najprej poudaril pomen dialoga in odprtosti. Le-to zanje predstavlja izziv. Dialog je bistveni del poslanstva Cerkve v Aziji, je dejal. Izhodišče in oporna točka poti dialoga s posamezniki in kulturami pa je »naša lastna identiteta«. Brez zavedanja le-te pristen dialog ni mogoč. Po drugi strani pa pravega dialoga tudi ne more biti, če nismo sposobni z empatijo in iskrenim sprejemanjem odpreti uma in srca za tiste, s katerimi se pogovarjamo. »Če želimo na svoboden, odprt in ploden način komunicirati z drugimi, nam mora biti zelo jasno, kdo smo, kaj je Bog storil za nas in kaj zahteva od nas. In če naše komuniciranje ne želi biti monolog, mora v njem biti odprtost uma in srca za sprejemanje posameznikov in kultur. Brez strahu. Strah je sovražnik te odprtosti

Tri skušnjave
Izražati svojo identiteto ni vedno enostavno. Smo namreč grešniki, ki jih duh sveta vedno preizkuša. In sicer na razne načine, a papež Frančišek je posebej opozoril na tri. Prvi je »varljiva zmota relativizma«. Ta zatemni sijaj resnice. Stresa tla pod našimi nogami, nas potiska proti »gibljivemu pesku zmede in obupa«. Kristjani zaradi te skušnjave lahko pozabijo, da je onstran vsega, kar se spreminja, tudi nespremenljiva stvarnost s temeljem v Kristusu, ki je vedno isti: »Ne govorim o relativizmu, razumljenem le kot sistemu miselnosti, ampak o tistem praktičnem vsakdanjem relativizmu, ki na skoraj nezaznaven način oslabi katerokoli identiteto.«

Drugo, s čimer svet ogroža trdnost naše krščanske identitete, je »površinskost«. Pri duhovnikih se ta lahko izrazi preko očaranosti nad pastoralnimi programi in teorijami, pri čemer pa trpi neposredno in rodovitno srečanje z verniki, pa tudi z neverniki in zlasti z mladimi: »Brez ukoreninjenosti v Kristusu so resnice, za katere živimo, načete, udejanjanje kreposti postane formalistično in dialog se omeji na nekakšno obliko pogajanja ali na soglasje glede nesoglasja.«

Tretja skušnjava, ki jo je izpostavil papež Frančišek, pa je »navidezna varnost skrivanja za lahkimi odgovori, praznimi frazami, zakoni in pravilniki«. Jezus je take ljudi imenoval »hinavci«. »Vera po svoji naravi ni osredotočena sama nase, teži, da bi 'šla ven'.« Prizadeva si biti razumljena, rojeva pričevanje, poraja poslanstvo.

Krščanska identiteta: Živa vera v Kristusa
Krščanska identiteta je v prizadevanju, da bi častili Boga in ljubili drug drugega, da bi služili drug drugemu, da bi preko svojega zgleda kazali, v kaj verjamemo in v kaj upamo, ter tudi, kdo je On, v kogar smo položili svoje zaupanje. Našo najglobljo identiteto torej predstavlja »živa vera v Kristusa«. To pomeni biti ukoreninjeni v Gospodu. Vse ostalo je drugotnega pomena. Iz te globoke identitete, žive vere v Kristusa in ukoreninjenosti v Njem se začenja dialog. »Ker je Kristus naše življenje, govorimo o Njem in izhajajoč iz Njega, brez obotavljanja in strahu. Preprostost njegove besede postane jasna v preprostosti našega življenja, v preprostosti našega načina komuniciranja, v preprostosti naših dejanj služenja in dejavne ljubezni do bratov in sester

Krščanska identiteta je rodovitna
Še en element naše krščanske identitete je, da je rodovitna. Ker se nenehno poraja in hrani iz milosti našega dialoga z Gospodom in spodbud Duha, prinaša sadove pravičnosti, dobrote in miru. »Dovolite mi torej, da vam zastavim vprašanje glede sadov, ki jih krščanska identiteta prinaša v vaše življenje in življenje skupnosti, ki so zaupane v vašo pastoralno skrb. Se krščanska identiteta vaših posameznih Cerkva jasno kaže v vaših programih za kateheze in mladinsko pastoralo, v vašem služenju ubogim in tistim, ki pešajo na robovih naše bogate družbe, v vaših prizadevanjih za gojenje duhovniških in redovniških poklicev?«

Sposobnost empatije vodi k pristnemu srečanju
Skupaj z jasnim poznavanjem lastne identitete pravi dialog zahteva tudi »sposobnost empatije«, je v nadaljevanju ponovno spomnil papež. Izziv je, da se ne omejimo na poslušanje besed, ki jih drugi izgovorijo, temveč da doumemo tudi njihove izkušnje, njihova upanja, njihove želje, težave in tisto, kar jim je najbolj pri srcu, četudi ni izgovorjeno. Ne morem začeti dialoga, če sem za drugega zaprt in če ga ne sprejmem, če ga ne poslušam s srcem. Taka empatija mora biti »sad duhovnega pogleda in osebne izkušnje«. Usposobi nas za pravi človeški dialog, v katerem besede, mnenja in vprašanja izvirajo iz izkušnje bratstva in človeškosti. Vodi k pristnemu srečanju, v katerem srce govori srcu. Modrost drugega nas tako obogati. Odpremo se, da nato skupaj prehodimo »pot globljega poznavanja, prijateljstva in solidarnosti«. Hoditi pa moramo v prisotnosti Očeta in brez graje, kakor je Bog zapovedal Adamu.

Papež Frančišek je spomnil še na besede Janeza Pavla II., da je naše prizadevanje za dialog utemeljeno na logiki učlovečenja: v Jezusu je Bog postal eden izmed nas. Pri tem ne gre samo za političen, ampak bratski dialog. Kristjani ne hodijo kot osvajalci, drugim ne odvzemajo njihove identitete. Pač pa prinesejo svojo identiteto in hodijo poleg. Gospod nato lahko deluje s svojo milostjo in gane srca. Nekdo lahko zaprosi za krst, drugi ne. »Toda vedno hodimo skupaj. To je jedro dialoga.«

Nagovor azijskim škofom je sveti oče nato sklenil z besedami: »Ko gledamo veliko azijsko celino, z njenim prostranim obsegom dežel, njenimi starodavnimi kulturami in tradicijami, se zavedamo, da so v Božjem načrtu vaše krščanske skupnosti resnično pusillus grex, majhna čreda, kateri pa je kljub temu bilo zaupano poslanstvo, da luč evangelija prinaša vse do meja zemlje. Tako kot majhno gorčično zrno … Dobri pastir, ki pozna in ljubi vsako od svojih ovc, naj vodi in krepi vaša prizadevanja, ko jih zbirate v edinosti z Njim in z vsemi drugimi člani njegove črede, razpršene po svetu. Sedaj vsi skupaj izročimo Mariji vaše Cerkve in azijsko celino, da bi nas kot Mati naučila tistega, kar zna naučiti samo mama: kdo si, kako se imenuješ in kako se v življenju hodi skupaj z drugimi.«

Audio: RealAudioMP3







All the contents on this site are copyrighted ©.