Čudovito in prisrčno srečanje papeža Frančiška z mladimi Azijci pri svetišču Korejskih
mučencev v Solmoeu
SOLMOE (petek, 15. avgust 2014, RV) – »Dragi mladi! 'Lepo je, da smo tukaj'
(Mt 17,4). Te besede je izgovoril sveti Peter na gori Tabor, ko se je znašel pred
spremenjenim Jezusom v slavi. Zares lepo je za nas biti skupaj tukaj pri tem svetišču
korejskih mučencev, v katerih se je Gospodova slava razodela v jutranji zarji življenja
Cerkve v tej deželi. V tej mnogovrstni množici, v kateri ste mladi kristjani iz vse
Azije, lahko na nek način zaznamo slavo Jezusa, navzočega med nami, navzočega v svoji
Cerkvi, v kateri so vsi narodi, jeziki in ljudstva, navzoč z močjo svojega Svetega
Duha, ki dela vse novo, pomlaja in živi vse stvari.« Tako je papež Frančišek
nagovoril deset tisoč mladih udeležencev 6. azijskega dneva mladih v šotoru pred svetiščem
Korejskih mučencev v Solmoeju in nadaljeval: »Zahvaljujem se vam za topel
sprejem ter za dar vašega navdušenja, za petje polno veselja, za lepe izraze različnosti
in bogastva vaših kultur. Še posebej se zahvaljujem trem mladim, ki so z mano podelili
vaša upanja, vaš nemire ter zaskrbljenosti. Pozorno sem jih poslušal in jih sprejel
v svojo dušo. Zahvaljujem se škofu Lazarju You Heung-Siku za izrečeno dobrodošlico.
Vse vas iz srca pozdravljam.«
Azijsko srečanje mladih: Slava
mučencev se sveti nad vami To popoldne bi rad z vami premišljeval o enem
vidiku teme tega 6. azijskega dneva mladih: Slava mučencev se sveti nad vami. Kakor
je Gospod storil, da je njegova slava zasvetila v junaškem pričevanju mučencev, na
isti način On želi, da njegova slava zasveti v vašem življenju in po vas želi razsvetliti
življenje te velike celine. Danes Kristus trka na vrata vašega srca. Poziva vas, da
vstanete, da popolnoma budni in pozorni vidite stvari, ki v življenju res nekaj veljajo.
In še več. On vas prosi, da greste na ceste ter poti sveta in trkate na srca drugih
s povabilom, da Ga sprejmejo v svoje življenje.
To veliko srečanje mladih iz
Azije nam omogoča opaziti nekaj, k čemur je po večnem Božjem načrtu Cerkev poklicana,
da je. Skupaj z vsemi mladimi si želite prizadevati za izgradnjo sveta, v katerem
bodo vsi živeli v miru ter prijateljstvu, prerasti vse pregrade, združiti razdvojeno,
zavreči nasilje in predsodke. In to je točno to, kar Bog želi od nas. Cerkev je poganjek
edinosti celotne človeške družine. V Kristusu so vsi narodi poklicani k edinosti,
ki ne uničuje različnosti temveč jo priznava, jo spravi med seboj ter obogati.
Vendar
se zdi, da je duh tega sveta tako daleč stran od te čudovite vizije ter od tega projekta.
Kolikokrat se zdi, da semena dobrega ter upanja, ki jih skušamo sejati, grmovje sebičnosti,
sovražnosti ter krivičnosti zaduši in sicer ne samo okoli nas, temveč tudi v naših
srcih. Vznemirja nas naraščajoča razlika med bogatimi in revnimi v naših družbah.
Opažamo znamenja malikovanja bogastva, oblasti in užitkov, za katere ljudje v življenju
plačajo ogromno ceno. Blizu nas mnogi naši prijatelji in sodobniki trpijo zaradi duhovne
revščine, osamljenosti in tihega obupa. Zdi se, kot da bi bil Bog iz tega obzorja
odstranjen, kot da bi se duhovna puščava začela širiti po vsem svetu. To prizadene
tudi mlade, jim ukrade upanje in v številnih primerih tudi življenje.
Poklicani
za pričevanje evangelija upanja Takšen je ta svet, v katerega ste poklicani,
da greste in pričujete za evangelij upanja, evangelij Jezusa Kristusa in obljubo njegovega
Kraljestva. Jezus nas po prilikah uči, da Kraljestvo vstopa na ponižen način v svet
in se tiho, a vztrajno razvija tam, kjer je odprto srce sprejelo njegovo sporočilo
upanja in zveličanja. Evangelij nas uči, da Jezusov Duh lahko prinese novo življenje
v srce vsakega človeka in lahko spremeni vsako stanje, tudi tisto, pri katerem se
zdi, da ni upanja. To je sporočilo, ki ste ga vi poklicani razdeliti z vašimi sodobniki
bodisi v šoli, v službi, v vaših družinah, na univerzah, v vaših skupnostih. Iz dejstva,
ker je Kristus vstal od mrtvih, vemo, da ima »besede večnega življenja« in da ima
njegova beseda moč dotakniti se vsakega srca, z dobrim premagati zlo, spremeniti in
odrešiti svet.
Dragi mladi, Gospod v tej vaši generaciji računa na vas! V naša
srca je vstopil na dan našega krsta. Dal vam je svojega Duha na dan vaše birme. Nenehno
pa vam daje moč po svoji navzočnosti v evharistiji, da ste lahko njegove priče pred
svetom.«
Frančiškov dialog z mladimi V tem trenutku je papež
Frančišek vstopil v dialog z mladimi, najprej v angleščini, nato pa v italijanščini.
»Ste pripravljeni reči: Da.« Mladi so zavpili: »Da!«»Ste
pripravljeni?« »Da!« »Hvala!«»Ste utrujeni« »Ne!«»Zares?«»Da!«»Moji prijatelji so mi včeraj rekli, da mladim ne smem brati. Prosto moraš
govoriti, spontano iz srca nagovoriti mlade. Toda sem v veliki težavi.
Moja angleščina je zelo revna.« Mladi se niso čisto strinjali s tem ponižnim
papeževim priznanjem. Zato jim je zatrdil: »Da, da! Vendar, če želite vam
lahko še kaj spontano povem. Ste utrujeni?«»Ne.« »Lahko začnem?«
»Da!«»Vendar bom to storil v italijanščini.« »Boste to prevajali?
Hvala! Začnimo!«
Mayino vprašanje glede poklicanosti Sveti
oče je začel v italijanščini razmišljati in razlagati o Mayinem pričevanju. »Močno
sem čutil to, kar je povedala May in sicer o konfliktu v svojem življenju?
Kaj storiti? Ali iti po poti redovniškega, posvečenega življenja ali
pa naj študira, da bo potem lažje pomagala drugim. To je le navidezen konflikt,
kajti Bog vedno kliče, da delamo dobro drugim, bodisi v redovnem, posvečenem
življenju, bodisi v laiškem življenju kot družinski očetje ali matere. Toda namen
je isti: častiti Boga in drugim delati dobro. Kaj mora storiti Marina (May) in mnogi
med vami, ki si postavljate isto vprašanje. Tudi jaz sem se podobno spraševal:
'Katero pot naj izberem?' Tebi ni treba izbirati poti. Gospod jo mora izbrati! Jezus
jo je izbral. Ti ga moraš le poslušati in ga vprašati: 'Gospod, kaj naj naredim?'
To naj bo molitev mladega: Gospod, kaj Ti želiš od mene? Z molitvijo in nasvetom pravih
prijateljev: laikov, duhovnikov, redovnic, škofov, papežev…, tudi papež lahko dobro
svetuje. Z nasvetom le-teh boste našli pot, ki jo zate želi Gospod.«
Papež
Frančišek je mlade v angleščini pozval»Molimo skupaj!« Korejskemu jezuitu,
ki je prevajal papežev govor v italijanščini je rekel: »V korejščini ponovi:
Gospod, kaj ti hočeš od mojega življenja? Trikrat! Molimo! Let's pray together!«
Po molitvi je sveti oče nadaljeval: »Prepričan sem, da vas bo Gospod poslušal,
prav gotovo tudi tebe Marina (May). Hvala za tvoje pričevanje. O, oprosti! Pomešal
sem ime! Vprašanje je postavila May, ne Marina!
Papeževa
obljuba glede kamboških mučencev »Marina je govorila o nečem
drugim: o mučencih, svetnikih, pričevalcih. Z nekaj bolečine,
z nekaj nostalgije je rekla, da v njeni deželi, Kambodži, še ni svetnikov. Svetniki
so in to mnogi. ampak Cerkev jih še ni priznala, še ni nikogar beatificirala, kanonizirala.
Za to se ti Mai (Marina) zelo zahvaljujem. Obljubim ti, da se bom zavzel glede tega,
ko se vrnem domov, da bom govoril z odgovornim za te zadeve, ki je dober človek,
ime mu je Angelo, in ga bom prosil, naj razišče to zadevo, da bo šlo to naprej. Hvala!
Najlepša hvala!«
Trajna je le sreča ljubezni Papež
Frančišek je zatem dejal: »Čas je, da zaključimo. Ste utrujeni?«
»Ne!«»Še malo nadaljujemo? Preidimo sedaj k Marini. Marina je postavila
dve vprašanji, pravzaprav ne vprašanji, temveč dve razmišljanji in postavila vprašanje
o sreči. Rekla je, da sreče ne moremo kupiti, kajti, ko jo kupiš, se zaveš,
da je izginila. Sreča, ki jo kupimo, ne traja dolgo. Trajna je
le sreča ljubezni. Pot ljubezni pa je preprosta: ljubi Boga in ljubi bližnjega,
svojega brata, tistega, ki je ob tebi, tistega, ki potrebuje ljubezen, ki potrebuje
toliko drugih reči. 'Toda oče, kako naj jaz vem, da ljubim Boga?' Preprosto,
če ljubiš bližnjega, če ne sovražiš, če ne nosiš sovraštva v svojem srcu, ljubiš
Boga. To je najboljši dokaz.«
Molitev za ponovno združitev
korejskega ljudstva »In potem je Marina postavila vprašanje, razumem
jo, to je boleče vprašanje in se ji zahvaljujem, da ga je postavila: razdeljenost
med brati obeh Korej. Sta dve Koreji? Ne, ena je, ampak razdeljena. Družina je razdeljena.
Od tu bolečina… Kako torej pomagati, da bi se ta družina združila? O tem bom rekel
dvoje: najprej nasvet in zatem upanje.
Najprej nasvet: moliti, moliti za naše
severne brate. 'Gospod ena družina smo, pomagaj, pomagaj nam k edinosti. Ti to lahko
narediš in da ne bo zmagovalcev in poražencev, ampak samo ena družina in da so samo
bratje med seboj'.«
Sveti oče je mlade povabil: »V tišini molimo. In silence
we pray.«
»Sedaj pa o upanju. Katero pa je upanje? Upanj je več,
eno pa je, ki je lepo: Koreja je ena, je ena družina. Vi govorite isti jezik,
družinski jezik, ste bratje, ki govorite isti jezik. Ko so šli Jožefovi bratje v Egipt
kupit hrano, bili so namreč lačni. Denar so imeli, niso pa imeli za jesti.
Šli so torej tja, da bi kupili hrano in so našli brata. Kako? Ker je Jožef
opazil, da so govorili isti jezik. Pomislite na brate s severa. Oni govorijo
isti jezik in ko se v družini govori isti jezik, obstaja tudi človeško upanje.
Pred
kratkim smo videli lep 'skeč' o izgubljenem sinu, o tistem sinu, ki
je odšel in zapravil ves denar, izdal je očeta, družino. V določenem
trenutku se je zaradi potreb, a z veliko sramu vrnil. Mislil je, kako bo prosil odpuščanja
svojega očeta. Mislil je reči: 'Oče, grešil sem, storil sem to zlo, želim biti le
eden od zaposlenih, nikakor ne tvoj sin in še toliko lepega…' Evangelij pa
pravi, da ga je oče zagledal, ko je bil še daleč. Kako
to, da ga je zagledal? Zato, ker je vsak dan hodil na teraso, da bi videl,
če se sin vrača. Objel ga je, ni mu pustil govoriti, ni mu pustil, da bi izrekel
tisti govor, niti da bi ga prosil odpuščanja, ampak mu je pripravil
praznovanje. Pripravil mu je praznovanje. To je praznovanje, ki je Bogu všeč.
Ko se vrnemo domov, se namreč vrnemo k Njemu. 'Toda Oče, grešnik
sem, grešnica sem.«' »Že prav, a čaka te, napravil ti bo praznovanje.
Jezus sam namreč pravi, da bo v nebesih večje praznovanje zaradi enega
spreobrnjenega, kakor sto pravičnih, ki so ostali doma.Nihče od
nas ne ve, kaj nas čaka v življenju. Vi mladi boste rekli: 'Kaj nas torej čaka? Lahko
smo naredil grde, zelo grde stvari, vendar prosim vas, nikoli ne obupajte. Oče je,
ki nas vedno čaka. Vrnite se! Vrnite se! To je ta beseda. Come back! Vrnite se domov,
ker vas čaka Očeta. In če tudi sem velik grešnik, bo naredil velik praznik. Vi duhovniki,
prosim vas, objemite grešnike in bodite usmiljeni! Zelo rad to slišim in sem zaradi
tega srečen, da se Bog ne nikoli ne utrudi odpuščati, nikoli se ne utrudi čakati na
nas«, je papež Frančišek zaključil svoj spontan nagovor mladim v italijanščini.
Zaključek
in blagoslov Sveti oče je nadaljeval v angleščini: »Napisal sem tri
priporočila, o katerih sem pa že govoril: molitev, evharistija ter delo za druge,
za revne, delo za druge. Zdaj pa je čas, da grem. V prihodnjih dneh vas bom
spet videl, ter vam spregovoril, ko se bomo v nedeljo zbrali pri sveti maši. Sedaj
pa se zahvalimo Gospodu za blagoslov tega skupaj preživetega časa in ga prosimo,
da bomo zveste in vesele priče Njegove ljubezni za Azijo in ves svet.
Naj vas Marija, naša Mati varuje in ohranja v bližini Jezusa, njenega Sina.
Iz nebes naj vas tudi spremlja sveti Janez Pavel II., začetnik Svetovnih dnevov
mladih. Iz vsega srca vam podelim blagoslov.« Po blagoslovu je papež Frančišek
še dejal: »Prosim vas, molite zame. Nikar ne pozabite moliti zame! Najlepša hvala!«.
Papež
nepričakovano obiskal jezuitsko univerzo Preden se je papež Frančišek vrnil
v nunciaturo, kjer je nastanjen, je še nepričakovano obiskal jezuitsko univerzo v
Seulu.