Papež Frančišek prispel v Seul: Posvetimo te dni miru, molitvi zanj in poglobitvi našega sklepa, da ga dosežemo

SEUL (četrtek, 14. avgust 2014, RV) – Papež Frančišek je prispel v Južno Korejo. Letalo je ob 3.15 ponoči po našem oziroma ob 10.15 dopoldne po lokalnem času pristalo v seulskem letalskem oporišču. Tam je svetega očeta sprejela predsednica Republike Koreje, Park Geun-hye. Zatem je papež takoj odšel na sedež apostolske nunciature, kjer je maševal, nato pa je sledil počitek. Kasneje se je odpravil v predsedniško palačo. Ta je bila zgrajena leta 1991 in je zaradi 150 tisočih modrih strešnikov imenovana Blue House. Najprej je bila na vrsti protokolarna dobrodošlica, ki je potekala na vrtu. Nato je sledil vljudnostni obisk pri predsednici.

Zatem pa se je papež Frančišek srečal s predstavniki južnokorejske oblasti in člani diplomatskega zbora. Med tem srečanjem, ki je potekalo v veliki dvorani Blue House (dvorana Chungmu), je bil na vrsti prvi papežev govor na njegovem tretjem mednarodnem apostolskem potovanju:

»Zame je veliko veselje priti v Korejo, 'deželo jutranjega miru', in izkusiti ne le naravno lepoto države, temveč predvsem lepoto njenih ljudi in njene bogate zgodovine ter kulture.« S temi besedami je papež Frančišek nagovoril zbrane. Takoj na začetku je spomnil tudi, da je bila »ta narodna dediščina tekom let postavljena na preizkušnjo zaradi nasilja, preganjanja in vojne. Toda kljub tem preizkušnjam sta se toplota dneva in tema noči vedno umaknila jutranjemu miru, to je nespremenjenemu upanju pravičnosti, miru in edinosti.« Upanje je velik dar. Ne smemo se ustrašiti, ko »si prizadevamo za te cilje, ki niso le v dobro korejskega naroda, ampak celotne regije in celotnega sveta«.

Papež je nato spomnil, da ima njegov obisk za povod šesti azijski dan mladih in beatifikacijo Pavla Yun Ji-Chunga ter njegovih 123 tovarišev. Ta dva dogodka se medsebojno »dopolnjujeta«: »Korejska kultura dobro razume prirojeno dostojanstvo in modrost naših starejših ter spoštuje njihovo mesto v družbi.« Katoličani tako spoštujemo starejše, ki so trpeli mučeništvo zaradi vere. Ti nas učijo, kako v polnosti živeti za Boga in za dobro drug drugega. »Moder in velik narod pa ne neguje le tradicije svojih prednikov; skrbi tudi za mlade, prizadeva si jim posredovati zapuščino preteklosti in jo aplicirati na izzive sedanjosti.« Ko se mladi torej zberejo skupaj, je to »dragocena priložnost za nas vse, da prisluhnemo njihovim upanjem in skrbem«. Izzvani smo, je dodal papež, da »premislimo, kako posredujemo svoje vrednote prihodnjim generacijam« ter »kakšna svet in družbo pripravljamo, da jim ju bomo predali«. Premisliti moramo predvsem o nujnosti, da mladim damo »dar miru«.

»Ta poziv ima še toliko večji odmev tukaj v Koreji, deželi, ki je dolgo trpela zaradi pomanjkanja miru.« Papež Frančišek je spomnil na prizadevanja za spravo in stabilnost na korejskem polotoku. Le-ta so »edina zanesljiva pot k dolgotrajnemu miru«. »Iskanje miru predstavlja tudi izziv za vsakogar izmed nas, in na poseben način za tiste med vami, ki se posvečate prizadevanju za skupno dobro človeške družine preko potrpežljivega dela diplomacije. Gre za nenehen izziv podiranja zidov nezaupanja in sovraštva s spodbujanjem kulture sprave in solidarnosti.«

Diplomacija je kot »umetnost možnega« utemeljena na odločnem in neomajnem prepričanju, da se mir doseže »preko tihega poslušanja in dialoga, ter ne preko medsebojnega obtoževanja, jalovega kritiziranja in dokazovanja moči«. »Mir ni preprosto odsotnost vojne, ampak 'delo pravičnosti' (glej Iz 32,17). Mir kot vrednota pa kliče k vedi prizanašanja; ne zahteva, da pozabimo pretekle krivice, temveč da jih premagamo z odpuščanjem, strpnostjo in sodelovanjem. Zahteva pripravljenost, da spoznamo in dosežemo skupne dobrodejne cilje, da gradimo temelje medsebojnega spoštovanja, razumevanja in sprave.« »Posvetimo vsi te dni miru, molitvi zanj in poglobitvi našega sklepa, da ga dosežemo,« tako je še spodbudil papež Frančišek.

Izkušnja nas uči, da mora biti v vedno bolj globaliziranem svetu razumevanje skupnega dobrega, napredka in razvoja končno ne le ekonomskega značaja, ampak človeškega. Kot večina razvitih narodov se tudi Koreja sooča s pomembnimi družbenimi vprašanji, ekonomskimi neenakostmi in skrbmi glede odgovornega upravljanja z naravnim okoljem. Pomembno je, da se prisluhne glasu vsakega člana družbe in da se goji »duha odprte komunikacije, dialoga in sodelovanja«. Prav tako je pomembna skrb za uboge, ranljive in tiste, ki nimajo glasu. Papež Frančišek je izrazil upanje, da se bo korejski narod izkazal za vodilnega v »globalizaciji solidarnosti«. Ta je danes nujna: solidarnost, ki ima za cilj celostni razvoj vsakega člana človeške družine.

Sv. Janez Pavel II. je med svojim drugim obiskom Republike Koreje pred 25 leti dejal, da je »prihodnost države odvisna od prisotnosti mnogih modrih, krepostnih in globoko duhovnih moških in žensk sredi njenega naroda« (8. oktober 1989). Papež Frančišek je ponovil te njegove besede in dodal še, da želi biti »korejska katoliška skupnost v polnosti soudeležena v življenju naroda«. Cerkev želi prispevati »k vzgoji mladih, k razvoju duha solidarnosti z ubogimi, k formaciji novih generacij državljanov, ki bodo pripravljeni ponuditi modrost in daljnovidnost, podedovane po njihovih prednikih in porojene iz njihove vere, da bi se soočili z velikimi političnimi in družbenimi vprašanji naroda«.

Audio: