Korejski mučenci

JUŽNA KOREJA (torek, 12. avgust 2014, RV) – Papež Frančišek bo med obiskom v Južni Koreji za blažene razglasil 124 korejskih mučencev. Med njimi so verniki, ki veljajo za »ustanovitelje« Cerkve v Koreji in pripadajo »prvi generaciji« katoličanov v državi. Raziskave o njihovih življenjih in mučeništvu so bile narejene predvsem v zadnjih letih. Bolje od njih so bili v preteklosti poznani mučenci, ki so živeli kasneje in med katerimi so med drugim tudi mnogi sinovi ter hčere bodočih blaženih. Le-te je maja 1984 v Seulu med svojim apostolskim potovanjem za svetnike razglasil Janez Pavel II. Njihovo število je 103. 79 jih je za blažene razglasil že papež Pij XI. leta 1925, 24 pa papež Pavel VI. leta 1968.

»Sijajen razcvet današnje Cerkve v Koreji je resnično sad junaškega pričevanja mučencev. Še danes njihov nesmrten duh podpira kristjane utišane Cerkve na severu te tragično razdeljene države.« To so besede Janeza Pavla II., izgovorjene med homilijo na dan kanonizacije 103 korejskih mučencev: »So vaši predniki po rodu, jeziku in kulturi. In istočasno so vaši očetje in vaše matere v veri, veri, ki so jo dokazali s prelitjem lastne krvi. Od trinajstletnega Petra Yuja do dvainsedemdesetletnega Marka Chonga, moški in ženske, duhovniki in laiki, bogati in revni, ljudje preprostega in plemenitega rodu, mnogi izmed njih potomci neznanih mučencev predhodnih obdobij. Vsi so z veseljem umrli za Kristusa.«

Papež Janez Pavel II., danes tudi sam prištet med svetnike, je spomnil na poslednje besede Terese Kwon, ene prvih mučenk: »Glede na to, da je Gospod nebes Oče vsega človeštva in Gospod vsega stvarstva, kako lahko od mene zahtevate, naj ga izdam?«

»Korejski mučenci so pričevali za križanega in vstalega Kristusa. Preko darovanja lastnega življenja so postali podobni Kristusu na zelo poseben način. (…) Smrt mučencev je podobna smrti Kristusa na križu, ker je tako tudi njihova, tako kot njegova smrt, postala začetek novega življenja. (…) Postala je kvas Cerkve kot živa skupnost učencev in pričevalcev Jezusa Kristusa.«

O korejskih mučencih je Janez Pavel II. še enkrat spregovoril oktobra leta 1984: »Ti mučenci iz Koreje predstavljajo majhno, a posebej pomenljivo število med tisoči in tisoči, ki se jih zgodovina spominja. Kar nas napolnjuje z globokim občudovanjem, vsaj v najbolj junaških pričevanjih, ki jih poznamo, sta izjemna vedrina in skrivnostno veselje, katerih so bili zaradi posebnega Božjega daru sposobni, četudi so se jim obetala kruta mučenja in smrt. Trdnost korejskih mučencev v spomin kliče tisto, o kateri se govori pri kristjanih prvih stoletij.«

»Krščanstvo v njihovo miselnost in v njihove moralne drže ni prodrlo kot pravilo, uvoženo iz tuje in oddaljene kulture, ampak kot sporočilo, zasnovano po njihovih merah. Skoraj kot da bi bilo namerno vnaprej pripravljeno za poživitev njihovih naravnih vrlin in za obuditev njihovih najboljših osebnih sposobnosti.« Tako pa je korejske mučence opisal papež Pavel VI., ko jih je leta 1968 beatificiral. Poudaril je, da je bilo njihovo krščanstvo popolnoma avtentično in hkrati »popolnoma korejsko«: »Ukoreninilo se je v tistih preprostih in dobrih srcih, ki so jih vzgajala tradicionalna človeška in versko zelo vzvišena čustva.«

Ob beatifikaciji korejskih mučencev je Pavel VI. pojasnil tudi, kdo je mučenec: »Mučenec svojo vero zapiše s krvjo: s svojim darovanjem oznani, da je resnica, ki jo sam pozna in zaradi katere se pusti ubiti, vredna več od njegovega zemeljskega življenja. Kajti vera je njegovo novo nadnaravno življenje, sedanje in v večnosti. Nihče ni bolj neoborožen, šibkejši ali krotkejši od njega. Mučenec je kot jagnje. Toda nihče ni pogumnejši, nihče bolj neustrašen, nihče bolj zmagovit. Mučenec jasno opozarja na resnico, ki nam jo je prinesel Kristus; mučenec potrjuje ljubezen v njeni najvišji obliki, to je darovanju. Tolikšna je duhovna veličina mučenca, da se preoblikuje v lepoto in v tistem, ki dojame to nam skoraj nedoumljivo ljubezen, porodi željo po mučeništvu.«

Audio: