Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 19. nedeljo med letom
VATIKAN (sobota, 9. avgust 2014, RV) – Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta
XVI. za 19. nedeljo med letom
1Kr 19,9.11-13 Elija na gori Horeb (Na
gori Horeb je Elija) prišel do votline in je tam prenočil. In glej, zgodila
se mu je Gospodova beseda, rekoč: »Kaj delaš tu, Elija?« Še je rekel: »Pojdi ven in
se postavi na gori pred Gospoda.« In glej, Gospod je šel mimo, velik in silen
vihar, ki kruši gore in lomi skale, je bil pred Gospodom; a Gospod ni bil v viharju.
Za viharjem je bil potres; a Gospod ni bil v potresu. In za potresom ogenj; a Gospod
ni bil v ognju. Za ognjem glas rahlega šepeta. Ko je Elija to slišal, si je s plaščem
zagrnil obraz, šel ven in obstal pri vhodu v votlino. In glej, nagovoril ga
je glas in rekel: »Kaj delaš tu, Elija?«
Mt 14,22-33 Jezus
hodi po vodi, Peter ob njem In takoj je primoral učence, da so šli v čoln
in se peljali pred njim na drugo stran; medtem bi on odpustil množice. In ko je množice
odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam.
Čoln pa se je medtem oddaljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali,
kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in
prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli:
»Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni!
Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovoril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži,
da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil
po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je
potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel
in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvomil?« In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal.
Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično si Božji
Sin.«
Razlaga cerkvenih očetov Sveti Janez Krizostom pravi: »Jezus
se je umaknil na goro, da bi nas poučil o koristnosti samote med trenutki molitve.«
Sv. Hilarij iz Poitiersa vidi v današnjem odlomku veliko simbolov: »Samota,
čoln, odslovitev množice imajo svoj natančen simboličen pomen; so predpodoba njegovega
končnega prihoda ter njegove slave.« Kromacij Oglejski k temu dodaja: »Jezusov
čudež hoje po vodi je bil pred mnogimi leti preroško napovedan, saj kaže na
nekoga, ki lahko hodi po vodi tako, kot bi hodil po zemlji, ker je resnično
človek in hkrati edinorojeni Božji Sin.« Sv. Janez Krizostom nadalje pravi:
»Jezus ne skoči učencemtakoj na pomoč, ampak
jih preko strahu poučuje, kako se soočiti z nevarnostmi ter nadlogami.«
O Petru sv. Janez Krizostom pravi: »S slabostjo mesa ter v strahu pred smrtjo izgine
Petrova gotovost.« Tudi sv. Hilarij iz Poitiersa se ustavi ob Petru, ki se potaplja:
»On zakriči in prosi Gospoda, da ga reši. Ta krik je izraz njegovega
kesanja.« Sveti Avguštin, ki si je predstavljal, da nagovarja apostola, je razložil:
»Gospod, se je sklonil in te prijel za roko. S svojimi močmi ne moreš vstati.
Oprimi se roke Njega, ki se je spustil vse do tebe.«
Misli Benedikta
XVI. V tem dogodku so cerkveni očetje našli bogastvo pomenov. Morje predstavlja
sedanje življenje ter nestanovitnost vidnega sveta. Nevihta nakazuje vsakovrstno trpljenje
in težave, ki stiskajo človeka. Čoln pa predstavlja Cerkev, ki jo je ustanovil Kristus
in jo vodijo apostoli. Jezus želi vzgajati učence, da bodo v življenju s pogumom prenašali
nasprotovanja ter zaupali v Boga, v Njega, ki se je na gori Horeb razodel preroku
Eliju v 'glasu rahlega šepeta' (1Kr 19,12). Evangeljski odlomek se nadaljuje
z dejanjem apostola Petra, ki je prevzet od ljubezni do Učitelja, prosil, da bi mu
šel po vodi naproti. 'Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je
potapljati in je zavpil: “Gospod, reši me!” (Mt 14,30). Peter namreč ne hodi po
vodi iz lastne moči, temveč zaradi božje milosti, v katero veruje. Ko pa ga prevzame
dvom, ko njegov pogled ni usmerjen na Jezusa, temveč v strah pred vetrom, ko popolnoma
ne zaupa Učiteljevim besedam, pomeni, da se začenja notranje oddaljevati od njega
in tvega, da se utopi v morju življenja. Tako tudi mi, če vidimo samo sebe, postanemo
odvisni od tokov in ne moremo več iti skozi viharje življenja.
Dragi prijatelji,
izkušnja preroka Elija, ki je slišal Božji mimohod ter Petrova slabotna vera, nam
dasta razumeti, da nam Gospod, še preden ga mi iščemo ali ga pokličemo, pride On sam
naproti. Zniža nebo, da nas prime za roko in nas dvigne na svojo višino. Od nas pričakuje
samo, da mu popolnoma zaupamo. Prosimo Devico Marijo, zgled popolnega zaupanja v Boga,
da bi sredi tolikšnih skrbi, problemov, težav, ki razburkajo morje našega življenja,
odmevale v naših srcih Jezusove pomirjajoče besede, ki jih pravi tudi nam: »Pogum,
jaz sem, ne bojte se!« in bi v nas rastla vera Vanj.