Pogovor z g. Miranom Sajovicem SDB, novim dekanom Fakultete za krščansko in klasično literaturo v Rimu

RIM (četrtek, 31. julij 2014, RV) – Kongregacija za katoliško vzgojo v Vatikanu je 21. julija 2014 za triletje 2014-2017 imenovala za dekana Fakultete za krščansko in klasično literaturo (Pontificium Institutum Altioris Latinitatis) g. Mirana Sajovica SDB, doktorja krščanske in klasične literature in izrednega profesorja krščanske antične latinske literature. Poklicali smo g. Mirana Sajovica in mu zastavili nekaj vprašanj.

G. Miran, čestitke za imenovanje.
Gospod Ivan, prav lepo se zahvaljujem za čestitke in tudi za to, da lahko z Vami in poslušalci Radia Vatikan podelim nekaj svojih misli.

Najprej Vas prosim, da za poslušalce Radia Vatikan na kratko predstavite svojo pot salezijanca in raziskovalca krščanske ter klasične literature in profesorja krščanske antične latinske literature.
Prihajam iz župnije sv. Martina na Teharjah pri Celju. S petnajstimi leti sem začel obiskovati salezijansko Srednjo versko šolo v Želimljem, kjer sem leta 1988 napravil tudi prve zaobljube v družbi Don Boskovih salezijancev. Tam se je v meni prebudila ljubezen do latinščine. Po študiju filozofije v Ljubljani in teologije v Rimu, sem bil leta 1999 posvečen v duhovnika, a hkrati že obiskoval predavanja na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer sem se seznanjal poglobljeno z latinščino in grščino. Študij v klasičnih jezikov sem zaključil leta 2006 in nepričakovano, sredi junija, so me predstojniki poklicali v Rim, da bi tam nadaljeval svoj študij in če bi bilo potrebno, prevzel predavateljsko mesto. Leta 2008 sem doktoriral in bil na isti fakulteti vključen med predavatelje.

G. Miran, nam lahko sedaj prestavite svoje dosedanje in svoje bodoče delo na Fakulteti za krščansko in klasično literaturo.
Naša Fakulteta ima to posebnost, da je ustanovljena od Svetega sedeža in dana v oskrbo salezijancem. Zavezani smo navodilom dveh papežev: sv. Janeza XXIII in skoraj blaženega Pavla VI, in sicer da ohranjamo latinski jezik v Cerkvi, da študiramo, komentiramo in izdajamo latinska besedila, ki so se nam ohranila od začetkov pa do današnjih dni, saj latinščina ni nikoli zares umrl, in da razmišljamo o novih načinih poučevanja latinščine (t.i. didaktika klasičnih jezikov). V to delo sem bil do sedaj tudi sam vključen: zlasti poučevanje latinskega jezika z "naravno metodo", to pomeni, da se študenti pričnejo učiti jezika starih Rimljanov kot govorjenega jezika. Drugi sklop mojega dela predstavlja krščanska latinska književnost, ali spisi latinski cerkvenih očetov kot so sv. Avguštin, sv. Ambrož, sv. Hieronim, da naštejem le nekatere. Na Fakulteti sem opravljal v prvih letih tudi službo tajnika, zadnje leto mi je bila zaupana nehvaležna služba ekonoma, hkrati pa sem imel še nekaj drugih zadolžitev na univerzi in v redovni skupnosti.

Mojemu dosedanjemu delu se sedaj pridružuje dekanska služba, to pomeni, da bom imel nekoliko manj predavanj, in več odgovornosti pri usmerjanju življenja na fakulteti. Sedaj smo v času počitnic, delo si bomo na novo razdelili v mesecu septembru. Dekanska služba je na naši fakulteti povezana s tremi segmenti: bdenje nad identiteto ali istovetnostjo fakultete, skrb za kakovostno pedagoško in raziskovalno delo in pospeševanje latinske ali bolje klasične kulture tako znotraj kot zunaj univerze. Vsekakor želim biti to, kar sem že do sedaj delal: profesor med študenti, kolega med svojimi kolegi profesorji ter sobrat med sobrati.

G. Miran, za konec pa še o poletnem tečaju latinščine v Pekingu na Kitajskem, o njegovem namenu ter morda tudi kakšen utrinek.
Ko sem dobro zajadral v vode naše Fakultete, mi je moj mentor, odlični latinist in sobrat, prof. Biagio Amata, dejal: "Miran, prihodnost je Kitajska. Dobro bi bilo ustanoviti podružnico v Pekingu!" Bile so to, danes lahko rečem, preroške besede. To, kar je moj mentor sanjal, sedaj jaz nekako uresničujem. Že tretje leto zapored sem v drugi polovici junija in v prvem tednu julija preživel v Pekingu, na zelo elitni državni univerzi za tuje jezike, kjer smo organizirali skupaj s centrom za latinske študije Latinitas Sinica, intenzivni tečaj latinskega jezika. Skoraj vsako leto se vpiše okoli 200 študentov, ki želijo spoznati osnove latinščine. Štirinajst dni vsekakor ni dovolj za poglobljeno poznavanje latinščine, lahko pa damo nekaj temeljnih informacij, nekaj latinskih misli in predvsem prebudimo zanimanje za ta lepi jezik. Kitajci imajo na primer v veliki časti misijonarja Mateja Riccija, jezuitskega misijonarja, ki je prinesel latinsko kulturo v to prostrano deželo, zato jih zanima, kakšna je bila Riccijeva kultura, pri tem odkrijejo, da je bil kristjan, misijonar, Italijan, Evropejec. Mimogrede povedano, med temi jezuitskimi misijonarji si je odlično mesto izboril tudi naš Hallerstain iz Kamnika. Mnogi mladi Kitajci se zanimajo za primerjalno jezikoslovje ali književnost, mnogi resno študirajo romanske jezike, nekateri se ogrevajo za prevajanje, nekaj jih tudi hoče dobro poznati latinščino. Na našem tečaju uporabljamo kar veliko stavkov iz Vulgate, latinskega Svetega pisma, tako da mnogi študentje prvič lahko slišijo tudi za krščanskega Boga. Mi, profesorji v Pekingu, seveda ne smemo biti misijonarji, a nikjer ni prepovedano odgovarjati na vprašanja študentov. Letošnji tečaj je bil še zlasti zanimiv, ker se ga je udeležila skupina študentov, ki se uči latinščino privatno. Njihov učitelj je mladi Kitajec, ki že zelo dobro govori latinsko, sam pa se je latinščine naučil pri nekem starem menihu. Zanimivo je bilo zlasti, da je vsaj polovica teh študentov tudi kristjanov, nekateri so se mi tudi zaupali in spregovorili o svojih križih, o svojem krščanskem življenju. Trenutno tudi tukaj v Rimu gostimo skupino kitajskih študentov na mesečnem tečaju latinščine in latinsko-krščanske kulture. Vsako tako srečanje med različnimi kulturami, je lahko obogatitev in pomeni osebno rast.

Audio: