Papež o duhovnosti škofijskega duhovnika: Škofijskost – odnos s škofom in odnos z drugimi duhovniki

CASERTA (torek, 29. julij 2014, RV) – Danes predstavljamo še drugi del vsebine sobotnega pogovora papeža Frančiška z duhovniki iz škofije Caserta. V včerajšnjem prispevku je papež naštel splošne lastnosti duhovnika v tretjem tisočletju, danes pa se bomo zaustavili ob njegovem odgovoru na vprašanje o duhovnosti škofijskega duhovnika, ki temelji na dveh odnosih.

Papež Frančišek je pri tem najprej spomnil na novost Svetega Duha: »Bog je Bog presenečenj, vedno nas preseneča, vedno. Ko beremo evangelij, najdemo vrsto presenečenj. Jezus nas preseneča, ker prvi prihaja k nam: prvi nas pričakuje, prvi nas ljubi, ko ga iščemo, nas že on išče.« Kar zadeva duhovnost škofijskega duhovnika, pa je papež zatem izpostavil »kontemplativnost«. Vendar ta kontemplativnost seveda ni enaka tisti, ki jo ima menih, na primer kartuzijan: »Duhovnik mora imeti kontemplativnost, sposobnost kontemplacije Boga in soljudi. Duhovnik je človek, ki gleda, ki napolni svoje oči in svoje srce s takšno kontemplacijo: z evangelijem pred Bogom, s človeškimi težavami pred ljudmi. V tem smislu mora biti kontemplativec.«

Kje pa je središče duhovnosti škofijskega duhovnika? »Rekel bi, da je v škofijskosti: duhovnik se zna odpreti škofiji.« Duhovnost redovnika je drugačna, je sposobnost, da se odpre Bogu in drugim v skupnosti. In kaj torej pomeni škofijskost? »Pomeni, da imamo odnos s škofom in odnos z drugimi duhovniki. Odnos s škofom je pomemben, je nujen. Škofijski duhovnik ne sme biti odmaknjen od škofa. Škof sicer utegne imeti slab značaj, a je tvoj škof. Tudi v takšnem ne pozitivnem pristopu moraš najti pot, da ohranjaš stik z njim.« V obredu duhovniškega posvečenja, kot je zatem spomnil papež Frančišek, je zelo pomembna prav obljuba pokorščine škofu. Odnos s škofom je tako treba nenehno udejanjati in gojiti.

Na drugem mestu pa škofijskost vključuje odnos z drugimi duhovniki. »'Jaz dobro shajam s škofom, a duhovniških srečanj se ne udeležujem, ker klatijo neumnosti.' S takšnim stališčem veliko izgubiš: nimaš prave duhovnosti škofijskega duhovnika.« Odnos s škofom in odnos z drugimi duhovniki sta bistvena, četudi ni vedno lahko. Ni se vedno lahko strinjati, mogoče pa je razpravljati. »Morda se pogovarjamo glasno? Tudi prav! Kolikokrat se sin prereka s svojim očetom, a vedno ostajata oče in sin. Kadar pa v ta dva odnosa, bodisi s škofom ali z duhovniki, vstopi diplomacija, ni Svetega Duha, ker ni duha svobode. Moraš imeti pogum reči: 'Jaz mislim tako, mislim drugače.' Moraš pa imeti tudi ponižnost, da sprejmeš svarilo.«

Najhujši sovražnik teh dveh bistvenih odnosov, kot je nadaljeval papež, je obrekovanje. Ta skušnjava je v nas in hudič ve, da to seme obrodi sadove ter ga zato obilno seje. »Bodi torej možakar: če imaš kaj proti škofu, pojdi in mu povej. A posledice ne bodo dobre. Nosil boš križ, a bodi možakar! Če si zrel mož in vidiš pri svojem bratu nekaj, kar ti ni všeč, ali misliš, da je zgrešeno, pojdi in mu to povej naravnost. Če pa vidiš, da ne prenaša svarila, pojdi in povej škofu ali najboljšemu prijatelju tistega duhovnika, da mu boš pomagal in se bo poboljšal. A ne govori drugim: s tem drug drugega umažemo. Hudič pa je srečen ob tej 'pojedini', ker s tem napada samo središče duhovnosti škofijskega duhovnika.«

Razprtije so stvarnost, ki je bila navzoča že na začetku Cerkve. Hudič noče, da bi bila Cerkev rodovitna, zedinjena, vesela mati. Papež je opozoril na dve znamenji: veselje in zagrenjenost. Veselje je znamenje, da sta odnosa med duhovnikom in škofom ter med duhovniki in sobrati urejena. Zagrenjenost je znamenje, da ni prave škofijske duhovnosti, ker ni lepega odnosa s škofom in duhovniškim zborom. Kot je še nadalje razložil papež, se sicer lahko razpravlja, lahko se tudi razjezi, kar je včasih zdravo, a veselje mora biti nad vsem tem.

Med pogovorom z duhovniki iz Caserte je papež Frančišek sicer poudaril tudi edinost med škofi. Ta ne predstavlja edinosti v mišljenju ali v duhovnosti, saj je ta raznolikost pogosto dar Svetega Duha. Gre za edinost, za katero je Jezus prosil Očeta. Ne sme se recimo obrekovati, govoriti na skrivaj drug o drugem. Bolje je povedati si stvari glasno v obraz ter se nato ponovno objeti. Škofje se morajo vedno strinjati v edinosti, ne pa v uniformnosti. Gre torej za edinost, ki jo v raznolikosti ustvari Sveti Duh, pri čemer nihče ne izgubi lastne osebnosti. Ko je govoril o ljudskih pobožnostih, pa je papež Frančišek izpostavil njihovo vlogo pri evangelizaciji. So orodje evangelizacije, četudi lahko vsebujejo manjše zmote in je potrebno bdeti nad njimi. Primer so misijoni mladih na ulici ali romanja v znana romarska središča. Glede slednjih je papež poudaril še en element. Verniki tam pogosto pristopajo k zakramentu spovedi. Te spovednice pa so po njegovih besedah »kraj prenove« tudi za duhovnike in škofe. Ljudje povejo svoje grehe, a pripovedujejo tudi o svojih življenjih, ki pogosto pričujejo o svetosti preprostih. Za vso bedo duhovnik lahko prepozna Božjo milost, ki je to osebo pripeljala do tega trenutka. Tako je ta stik z ljudsko pobožnostjo kot »tečaj duhovnega izpopolnjevanja«.

Audio: