Papež o lastnostih duhovnika v tretjem tisočletju: Ustvarjalnost, molitev, bližina, dialog

CASERTA (ponedeljek, 28. julij 2014, RV) – Ustvarjalnost, molitev, bližina, dialog: to je nekaj elementov, ki jih je papež Frančišek položil na srce duhovnikom iz škofije Caserta. Z njimi se je srečal to soboto, ko je kraj obiskal na praznik njihove zavetnice, sv. Ane. Papež je za duhovnike predhodno sicer pripravil govor, a se je z njimi nato raje zadržal v dialogu in v vzdušju domačnosti odgovoril na nekaj njihovih vprašanj. Pogovor je tako trajal nekoliko več kot eno uro. Vsebino bomo predstavili v dveh delih.

Na vprašanje o lastnostih duhovnika v tretjem tisočletju je papež izpostavil predvsem ustvarjalnost. Le-ta je »Božji dar« in omogoča Cerkvi iti dalje. Bog je Adamu zaukazal, naj bo ustvarjalen, ko obdeluje zemljo. Tudi Jezus je svojim dejal, naj bodo s pomočjo Svetega Duha ustvarjalni. Ustvarjalna sta bila Pavel in Peter. Toda kako doseči to ustvarjalnost? »Predvsem – in to je pogoj, če želimo biti ustvarjalni v Duhu, to je v Duhu Gospoda Jezusa – ni druge poti kot molitev. Škof, ki ne moli, duhovnik, ki ne moli, sta zaprla vrata, sta zaprla pot ustvarjalnosti.«

Molitev je pogoj, da bi šli dalje. Četudi se pogosto lahko zdi dolgočasna, je zelo pomembna. Če ne molimo, smo morda sicer lahko »dobri pastoralni in duhovni podjetniki«, toda Cerkev postane zgolj nevladna organizacija, brez maziljenja Svetega Duha (unctio Spiritu Sancti). »Molitev je prvi korak, kajti pomeni odpreti se Gospodu, da bi se lahko odprli drugim.« Gospod je namreč tisti, ki naroči: »Pojdi sem, pojdi tja, naredi to …« In tako vzbudi ustvarjalnost, ki sicer lahko veliko stane, kot se je zgodilo nekaterim svetnikom. Papež Frančišek je spomnil na primer bl. Antonia Rosminija, avtorja dela Pet odprtih ran Cerkve. Bil je »ustvarjalen kritik, ker je molil«. Napisal je, kar mu je dal čutiti Duh. Zato je moral nato v »duhovni zapor«, kar pomeni, da ni smel govoriti, ni smel učiti, ni smel pisati. Njegova dela so končala na seznamu prepovedanih knjig. »Danes pa je blažen. Ustvarjalnost te pogosto pripelje na križ. Toda kadar prihaja iz molitve, obrodi sad,« tako je pojasnil papež.

Nato je nadaljeval, da molitev odpira za Boga in za bližnjega: »Cerkev ne sme biti zaprta sama vase in gledati lastnega popka, ne sme biti samoreferenčna Cerkev, ki gleda le nase in ni zmožna preseči.« A iti ven iz sebe ni »pustolovščina«, je pot, »pot, ki jo je Bog pokazal ljudem«. Ko grem ven iz sebe, srečam Boga in srečam druge. Druge pa lahko srečam le od blizu. Potrebno je torej iti ven iz sebe, da bi bili drugim blizu, ne da bi se česarkoli prestrašili. »Božji človek se namreč ne prestraši.« Tako kot Pavel, ki se ni prestrašil in se je približal drugim ljudstvom. Gre za bližino drugim kulturam, osebam, njihovemu načinu razmišljanja, njihovi bolečini, njihovim obžalovanjem.

Ta bližina, kot je zatem poudaril papež Frančišek, lahko pomeni tudi pokoro, saj predpostavlja poslušanje nadležnih, napadalnih besed. Biti mora previdna, vedeti, do kod lahko gre. A bližina predstavlja tudi dialog. Dialog je zelo pomemben, a zanj sta po papeževih besedah potrebni dve stvari: »Lastna identiteta kot izhodišče in empatija z drugimi.« Če sam nisem prepričan o svoji identiteti, a se podam v dialog, končam tako, da svojo vero sprevrnem. Empatija pa je nujna, da drugega ne obsojam že vnaprej. »Vsak moški, vsaka ženska imata nekaj lastnega, kar nam lahko podarita; vsak moški, vsaka ženska imata lastno zgodovino, lastno situacijo, ki jo moramo poslušati. Potem pa nam bo previdnost Svetega Duha povedala, kako odgovoriti.« Dialog je nekaj človeškega. V dialogu so srca in duše. »Ne bojte se vstopiti v dialog s komerkoli,« je spodbudil papež Frančišek in obenem opozoril na prozelitizem, ki je »past«, v katero lahko pripelje gotovost o lastni identiteti. Kot je poudaril že Benedikt XVI., Cerkev ne raste zaradi prozelitizma, ampak zaradi privlačnosti. Privlačnost pa je v človeški empatiji, ki jo vodi Sveti Duh.

Profil duhovnika v aktualnem obdobju je papež nato povzel z besedami: »Človek ustvarjalnosti, ki se drži Božje zapovedi 'ustvarjati stvari'; človek transcendence, tako z Bogom v molitvi kot z drugimi, vedno; človek bližine, ki se ljudem približa. Oddaljiti ljudi ni duhovniško in te drže so ljudje včasih siti, pa vendar to vseeno delamo. Toda kdor sprejme ljudi in jim je blizu, je z njimi v dialogu, to naredi, ker se počuti gotovega v lastno identiteto, ki ga spodbuja, da ima srce odprto za empatijo.«

Audio: