Čilenski škofje: Življenje in družina sta Božji dar

ČILE (sreda, 23. julij 2014, RV) – Čilenska škofovska konferenca je izdala dokument o zakonski zvezi in splavu. Gre za dve temi, ki sta trenutno v središču javnih razprav v Čilu. Najprej je tu predlog zakona o sklepanju zakonske zveze med osebami istega spola, nato pa še priprava zakona, ki bi omogočil terapevtski splav v primeru posilstva ali ogroženosti življenja matere.

Čilenski škofje poudarjajo, da sta »življenje in družina dar Boga za vsakega od nas«. Pred epohalnimi spremembami, ki jih danes živi človeštvo, želijo izreči evangeljsko besedo in to na jasen, odločen in spoštljiv način ter za dobro družine in celotne čilenske družbe. Z bojaznijo gledajo na ideologijo in določen populizem, ki pogojujeta razmišljanje o omenjenima temama. Škofje torej najprej ostro zavrnejo splav ter odločno izrazijo stališče, da je »pravica do človeškega življenja prva med človekovimi pravicami in mora biti spoštovana in vedno zaščitena, od spočetja do naravne smrti«.

Od tukaj poziv k solidarnosti do mnogih žensk, ki so pod pritiskom, da naj preprečijo rojstvo otroka. Zanikanje nezaželenega otroka je krivica in vodi v travmo, ki lahko zaznamuje vse življenje, poudarjajo škofje: »Mama, ki naredi splav, mora vse svoje življenje nositi ogromno težo.« In ravno zato se je ne sme obsojati, ampak jo podpirati in ji pomagati, kot to počne Cerkev preko raznih programov za najstniške matere ali preko fundacij, ki se ukvarjajo s posvojitvijo novorojenčkov. »Namesto da se razpravlja o prekinitvi življenja spočetega človeka, raje razpravljajmo o tem, kako lahko država poskrbi za pomoč in financiranje pobud, ki podpirajo življenje. Zakon, ki dovoljuje splav, ničemur ne služi,« piše v dokumentu, ki ga je podpisal predsednik čilenskih škofov kardinal Ricardo Ezzati Andrello.

V nadaljevanju je izpostavljena pomembnost družine, ki je »resnična temeljna vrednota človeške skupnosti«, bolj od same politične in družbene organizacije, bolj od zakonov in ustave. Glede ločenih parov škofje izpostavijo, da jih Cerkev »ne obsoja in ne izključuje«, vendar pa zagovarja »zakonsko stabilnost« in zahteva »zakone, ki podpirajo družino«.

Kar se tiče istospolnih zvez, Cerkev upa, da bo država bdela nad spreminjanjem že obstoječih zakonov, ki določajo pravice in dolžnosti teh zvez. Obenem poudarja, da se istospolne zveze ne morejo pravno izenačiti s »stabilno in neločljivo zakonsko zvezo med enim moškim in eno žensko, ki oblikujeta družino, osnovno celico družbe«. Govoriti o homoseksualnih porokah kot enakovrednih je po prepričanju čilenskih škofov zelo površinsko: »Površinsko je govoriti o enakovredni poroki, ker to preprosto ni. Ni zveza med moškim in žensko in nima zakonski zvezi lastne stabilnosti, klic k porajanju življenja.« Če torej dve osebi istega spola želita skupaj živeti in deliti imetje, to lahko storita tudi brez novih zakonov. Morebitni novi zakoni pa bi morali biti postavljeni tako, da bi te osebe bile spoštovane in ne diskriminirane, kajti homoseksualnost ni Božja kazen, kot mnogi morda mislijo, zapišejo škofje. »Cerkev homoseksualce ne obsoja, ampak trdi, da se vsak načrt človeškega življenja mora uskladiti z Božjo voljo, ki je izražena z zapovedmi.«

Ob koncu dokumenta čilenski škofje še izpostavijo, da »ne obstaja popolna družina, ki jo predstavlja potrošniška propaganda, v kateri se osebe ne starajo, kjer ni bolezni, bolečine in smrti«. Ravno nasprotno: referenčna točka je sveta družina, »jedro solidarnosti, ki se spoprijema s številnimi težavami, a ki ostaja priča vstajenja Božjega Sina.« Škofje pri tem pozivajo, naj se spoštujeta pravica in dolžnost staršev, da na podlagi svojih prepričanj izberejo vrsto vzgoje za svoje otroke.

Audio: