Duhovne misli Benedikta XVI. za 16. nedeljo med letom
Duhovne misli Benedikta XVI. za 16. nedeljo med letom so iz Benediktovega govora,
ki ga je imel klerikom škofije Aosta 25. julija 2005.
»V preteklem tednu smo
dvakrat ali celo trikrat slišali priliko o sejalcu, ki nam prinaša tolažbo sicer v
drugačni situaciji, ki pa je gotovo podobna tej iz današnje prilike.
Gospod
je začel svoje delo z velikim navdušenjem. Lahko se je opazilo, da so bolniki ozdraveli,
vsi so z veseljem poslušali besede: 'Božje kraljestvo se je prebližalo'. Zdelo
se je, da bo takoj prišlo do spremembe sveta in uveljavitve Božjega kraljestva in
da se bo žalost Božjega ljudstva kočno spremenila v veselje. Pričakovali so namreč
Božjega poslanca, ki bo prevzel v svoje roke krmilo zgodovine. Sicer so videli, da
so bolniki ozdraveli, hudi duhovi bili izgnani in da se oznanja evangelij, pa vendar
je svet ostal takšen kot je bil. Nič se ni spremenilo. Rimska nadvlada je ostala.
Kljub tem znamenjem ter kljub lepim besedam je vsakodnevno življenje ostalo težko.
Tako je navdušenje počasi ugašalo in kot vemo iz šestega poglavja Janezovega evangelija
so celo učenci začeli zapuščati Pridigarja, ki je pridigal, ni pa po njihovo spremenil
sveta.
Kaj je torej to sporočilo? Kaj nam torej prinaša ta Božji prerok, so
se končno začeli vsi spraševati. Gospod govori o sejalcu, ki seje na njivi sveta.
Seme naj bi bila njegova Beseda, kakor tudi tista ozdravljenja. Torej nekaj tako majhnega
v primerjavi z zgodovinsko in politično resničnostjo. Kakor je seme zanemarljivo majhno,
tako tudi Beseda.
Kjub temu pa je v semenu navzoča prihodnjost, saj seme vsebuje
v sebi kruh in življenje v prihodnjosti. Seme je skoraj zanemarljivo majhno, pa kljub
temu predstavlja prihodnjost v sedanjosti, je obljuba, ki je navzoča že sedaj. To
nam daje razumeti, da moramo biti pogumni, četudi se zdi, da Božja Beseda, Božje kraljestvo,
nimata kakšne zgodovinsko politične veljave. Jezus je na Cvetno nedeljo v nekem smislu
povzel svoj nauk o semenu – besedi z besedami: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in
ne umrje ostane samo, če pa pade v zemljo in umrje, obrodi veliko sadu. S križanjem
se je zdelo, da je vsega konec, pa vendar ravno s tem s padcem v zemljo, s smrtjo,
na tej poti križa, je Kristus prinesel sad za vse čase. Poleg kristološkega vidika
lahko v tem vidimo tudi evharistično razsežnost. To pšenično seme je padlo v zemljo
in iz tega raste novi Kruh, Kruh prihodnjega življenja, sveta evharistija, ki nas
hrani in ki nas odpira za nove božje skrivnosti, za novo življenje.
Toda zdi
se, da je skozi vso zgodovino Cerkve, sicer v različnih oblikah vedno vprašanje, ki
nas vznemirja: kaj storiti? Zdi se, da nas ljudje ne potrebujejo, zdi se, da je vse
to, kar počnemo zaman. Vendar iz Božje Besede vemo, da samo to seme vedno znova spreminja
zemljo ter odpira v resnično življenje.«
Benedikt XVI. se je v tem govoru
dotaknil tudi problema pomanjkanja duhovnih poklicev v zahodnem svetu ter velikega
števila duhovnih poklicev na Šrilanki in v nekaterih deželah južne Afrike.
»Tam
so številni poklici, tako številni, da ne morejo zgraditi zadostnih semenišč za vse
mladeniče, ki bi radi postali duhovniki. Vendar pa je tudi tukaj med veselje pomešana
neka grenkoba, saj vsaj del fantov pride v semenišče z namenom, da bi napredovali
na socialni lestvici. Ko pridejo do duhovništva, postanejo kot neke vrste plemenski
poglavarji, dobijo seveda privilegije in imajo drugačno življenje od prejšnjega. Torej
sta ljuljka in pšenica skupaj pri tem povečanju števila poklicev v teh deželah. Škofje
morajo biti zelo pozorni pri razločevanju in se ne morejo preprosto pripustiti zadovoljstvu,
da bodo imeli v prihodnjosti številne duhovnike. Prepoznati morajo resnične poklice,
razločevati med ljuljko in dobrim semenom. Kljub vsemu pa je v teh deželah neko navdušenje
za vero, saj so v takem obdobju zgodovine, ko so se tradicionalna verstva pokazala
za nezadostna.
Drugačno pa je stanje v zahodnem svetu, ki je utrujen od svoje
kulture. To je svet, ki je prišel do točke, ko ne čuti več jasno potrebe po Bogu,
še manj po Kristusu, saj se zdi, da lahko človek ustvari sebe samega. V tem ozračju
racionalizma, ki se je zaprl vase in ki ima samo model znanosti za edini model spoznanja,
je vse ostalo zanj subjektivno. Tako je tudi krščansko življenje postalo subjektivna
izbira, torej nekaj samovojnega in ne več kot pot življenja. Zaradi tega postane vera
težka in če je težko verovati je še toliko težje ponuditi svoje življenje Gospodu
kot njegov služabnik.
Vendar pa človek tretjega tisočletja, kakor seveda v
vsakem obdobju, potrebuje Boga in ga išče, čeprav se morda tega včasih niti ne zaveda.
Zato je naloga kristjanov, še posebej pa duhovnikov prepoznati to globoko hrepenenje
človeškega srca ter ponuditi vsem z sredstvi, primernimi zahtevam časa, nespremenljivo
in zato vedno živo Besedo večnega življenja, ki je Kristus, Upanje sveta.«
»Evangeljske
prilike so kratke pripovedi, ki se jih Jezus poslužuje, da bi oznanil skrivnosti Nebeškega
kraljestva. S tem, ko je Gospod uporabil podobe in dogodke iz vsakdanjega življenja,
je hotel nakazati resnični temelj vseh stvari. Pokazal nam je, da Bog deluje, da vstopa
v naše življenje, ter nas želi prijeti za roko. S to vrsto govorov nas božanski Učitelj
vabi, da priznamo prvenstvo Boga Očeta, saj kjer ni Njega, nič ni dobro. To prvenstvo
je odločilno za vse ostalo. Nebeško kraljestvo dejansko pomeni gospodovanje Boga,
to pa tudi pomeni, da moramo njegovo voljo prevzeti kot merilo in vodilo našega bivanja«.