Papež odobril dekrete za sedem primerov junaških kreposti

VATIKAN (sreda, 9. julij 2014, RV) – Papež Frančišek se je včeraj srečal s kardinalom Angelom Amatom, prefektom Kongregacije za zadeve svetnikov. Med avdienco je ta vatikanski dikasterij pooblastil, da objavi dekrete za sedem primerov junaških kreposti. Le-te so bile s tem potrjene štirim moškim in trem ženskam. Med njimi so trije italijanske narodnosti in eden izmed njih je laik.

To so: škof Antonio Ferreira Viçoso, ki je bil rojen na Portugalskem leta 1787 in je umrl v Braziliji leta 1875, njegovo življenje je bilo v celoti posvečeno formaciji duhovnikov, in sicer v obdobju, ko so civilne oblasti stalno napadale cerkveno avtonomijo; drugi je duhovnik in redovni soustanovitelj Saturnino López Novoa, ki je živel v Španiji med leti 1830 in 1905; sledi salezijanski duhovnik, Giuseppe Augusto Arribat, po rodu Francoz, ki je živel med leti 1879 in 1963; karmeličanka Marija Veronika trpljenja (Sofia Leeves), rojena v Turčiji leta 1823 in umrla v Franciji leta 1906, odraščala je v anglikanski družini, v katoliško vero pa se je kasneje spreobrnila, ker sta jo pritegnila zakramenta evharistije in sprave; junaške kreposti so bile priznane tudi redovni ustanoviteljici Eleni da Persico, Italijanki, ki je živela med leti 1869 in 1948; sledi italijanska redovnica Gaetana Presvetega zakramenta (Maria Carlotta Fontana), ki je živela od 1870 do 1935; ter nazadnje še laik Marcello Candia, po rodu prav tako Italijan, ki je živel med leti 1916 in 1983.

Slednji je poznan kot misijonar v Braziliji. Bil je sin bogate milanske družine. Študiral je kemijo, farmacijo in biologijo. V veri ga je vzgajala njegova mati, ki je pomagala revežem na mestni periferiji, pri čemer jo je sin pogosto spremljal. Med drugo svetovno vojno je Marcello Candia pripomogel k pobegu nekaterih judov. Po vojni se je posvetil beguncem. Med drugim je osnoval vas za mladoletne matere. Leta 1965 se je odločil prodati očetovo tovarno in oditi v Brazilijo, v amazonske gozdove, kot laiški misijonar. Ko so mu nekateri nasprotovali, jim je odgovoril: »Ni dovolj le ekonomska pomoč. Z revnimi je potrebno deliti življenje, vsaj kolikor je mogoče. Zame bi bilo preveč udobno, če bi ostal tukaj in živel premožno ter mirno življenje, tja pa poslal, kar je odvečno. Poklican sem, da živim z njimi.« S temi besedami je Marcello Candia odšel. V Braziliji je nato najprej ustanovil bolnišnico, sledili so ustanove za gobavce, zdravstveni centri, šole, združenja prostovoljcev, samostani, semenišča in cerkve. V eni izmed svojih ustanov se je leta 1980 srečal tudi s papežem Janezom Pavlom II. Večkrat je govoril, da so bolniki postali del njegovega življenja, in pa, da so ubogi tisti, od katerih sam prejema več kot jim daje. Marcello Candia se je imel zgolj za skromno orodje Božje previdnosti.

Audio: