Cerkev, OZN in problematika beguncev

ŽENEVA (torek, 8. julij 2014, RV) – Papež Frančišek je že lani povabil »voditelje, zakonodajalce ter celotno mednarodno skupnost, naj se soočimo z usodo vseh tistih, ki so razseljeni na silo. Politiki naj pripravijo učinkovite projekte in nove pristope, da bi zaščitili dostojanstvo teh ljudi, izboljšali kakovost njihovega življenja in se spopadli z izzivi sodobnih oblik preganjanja, zatiranja in suženjstva.« Na te papeževe besede je v govoru ob 60-letnici Visokega komisariata Združenih narodov za begunce spomnil nadškof Silvano Maria Tomasi, stalni opazovalec Svetega sedeža pri Organizaciji združenih narodov v Ženevi.

Svoj nastop je začel z vrsto zgovornih podatkov. »Današnji svet se sooča z največjim številom beguncev po drugi svetovni vojni. Več kot 50 milijonov je teh, ki bežijo iz svojih domov. Bežijo, ker so preganjani, ker so kršene človeške pravice, ker so se znašli sredi oboroženih spopadov in v smrtni nevarnosti, bežijo, ker jim grozi skrajna revščina. Upoštevati moramo še tiste, ki so prisiljeni zapustiti dom zaradi naravnih nesreč. Žal smo se na vzroke za to tragično stanje preveč navadili.«

V nadaljevanju je nadškof Silvano Tomasi poudaril, da nas ta dejstva izzivajo. »Ljudem, ki so odrezani od doma in domovine, je potrebno zagotoviti minimalno svobodo in dostojanstvo. Obenem se moramo zavedati, da imajo begunci in razseljenci enake pravice in dolžnosti kot vsi ljudje. Ne moremo jih obravnavati le kot predmet naše pomoči.« Zaščita, ki jo prejmejo, mora prerasti v konkretna dejanja, ki morajo postati del svetovne politike. Konkretno bi to najprej pomenilo bolj »odpreti meje posameznih držav in olajšati pot do pridobitve političnega azila.«

Pogled na razmere v Evropi nam pove, da begunci in razseljenci najbolj obtežijo takoimenovane države prvega prihoda, ki so trenutno prisiljene, da nosijo to breme v celoti na svojih ramah. »Potrebno bi bilo razvijati nove strategije razporejanja prišlekov v vse države in pri tem izhajati iz gospodarskega stanja in gostote prebivalstva v vsaki posamezni državi«, predlaga nadškof Tomasi. S tem so povezane nove naloge, med katerimi je govornik kot prvo izpostavil vzgojo in osveščanje javnosti o skupni odgovornosti za spopade in za iskanje mirnih rešitev.

Posebno nalogo v procesu osveščanja imajo po Tomasijevem mnenju »verske skupnosti, ki se zavzemajo za skupno sporočilo sočutja in solidarnosti.« Le-te lahko veliko prispevajo pri spremljanju ljudi na poti v varno življenje. Pomagajo nam razumeti širšo perspektivo pojava prisiljenih selitev ter njegove posledice za posameznika, družbo in skupnost. »To bi omogočilo celovito analizo vzrokov in posledic in jo obogatilo s polnim spoštovanjem človekovega življenja in dostojanstva,« je še poudaril nadškof.

Skratka, trenutno stanje kaže, da se ponavlja že znana tragedija. Drugi so le obrazi in načini. Novi pa so poudarki v razmišljanju, saj nas »zanima etična odgovornost za odpravo temeljnih vzrokov tolikega trpljenja. V današnjem svetu je nujno spet obnoviti prizadevanje na tem področju ter dobro izvajati sprejete sklepe,« je proti koncu govora ob 60-letnici Visokega komisariata Združenih narodov za begunce dejal nadškof Silvano Maria Tomasi, stalni opazovalec Svetega sedeža pri Organizaciji združenih narodov v Ženevi.

Audio: