Papež Frančišek začel obisk v Moliseju: Če nimamo poguma, da bi razbijali vzorce,
ne bomo šli nikoli naprej
CAMPOBASSO (sobota, 5. julij 2014, RV) – Papež Frančišek je danes na pastoralnem
obisku v južnoitalijanski deželi Molise. Bog se ne utrudi odpuščati: tako se
glasi geslo njegovega potovanja, ki se je začelo malo pred 8. uro zjutraj, ko je s
helikopterjem odšel iz Vatikana. Njegova prva postaja je bila mesto Campobasso. Po
uradnem sprejemu se je najprej srečal s predstavniki sveta dela in industrije.
»Moj
obisk v Moliseju se začenja s tem srečanjem s svetom dela, toda kraj, kjer se nahajamo,
je univerza.« S temi besedami je papež Frančišek nagovoril zbrane, ki so ga pričakali
v slavnostni dvorani na univerzi v Campobassu. Pojasnil je, da izbrani kraj »izraža
pomen raziskovanja in izobraževanja tudi pri odgovarjanju na nova zapletena vprašanja,
ki jih zastavlja aktualna ekonomska kriza na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni«.
Papež je na začetku spomnil tudi, da je »naš Bog Bog presenečenj«. In
kot je pred njim dejal že rektor univerze, je tudi »Bog, ki razbija vzorce«.
»Če nimamo poguma, da bi razbijali vzorce, ne bomo šli nikoli naprej, kajti
naš Bog nas spodbuja k temu: da bi bili ustvarjalni glede prihodnosti.«
Obdelovanje
zemlje pomeni biti v dialogu Nadalje je papež Frančišek spregovoril o dveh
izzivih: o spoštovanju stvarstva in o usklajevanju dela z družinskimi obveznostmi.
Le-to sta namreč izpostavila tudi predstavnika sveta dela, ki sta na začetku srečanja
podala svoji pričevanji. Glede prvega je papež dejal, da pot dobre izobrazbe sicer
ne ponuja lahkih rešitev. Pomaga pa imeti bolj odprt in ustvarjalen pogled, ki lažje
vidi vrednost virov teritorija. Obdelovati zemljo, biti kmet pomeni »biti v dialogu,
v rodovitnem in ustvarjalnem dialogu«. To je »dialog Človeka z njegovo
zemljo«. Zemljo je treba »varovati«, da bi obrodila sadove, ne da bi bila
»izkoriščana«. »To je eden največjih izzivov naše dobe: spreobrniti se k
razvoju, ki bi znal spoštovati stvarstvo.« Izkoriščati zemljo in ji ne dopustiti,
da bi nam s pomočjo našega obdelovanja dala, kar ima v sebi, je naš greh.
Se
igraš s svojimi otroki? Usklajevanje časa za delo in časa za družino, je zatem
spomnil papež, je »kritična točka«. Kako zelo pomembno je igrati se z otroki,
»zapravljati čas z njimi«, je poudaril. To je veda, ki jo izgubljamo:
veda igranja z našimi otroki. S tem izgubljamo prostor zastonjskosti. Omenjena kritična
točka nam torej omogoča razločevati in oceniti »človeško kakovost ekonomskega sistema«.
V tem okviru se nahaja tudi vprašanje delovne nedelje, ki ne zadeva samo vernikov,
ampak kot etična izbira zadeva vse. »Vprašanje je: čemu želimo dati prednost? Nedelja,
prosta dela – izvzemši nujne službe – potrjuje, da prednosti nima ekonomsko, ampak
človeško, zastonjsko; da je nimajo komercialni, ampak družinski, prijateljski odnosi,
za vernike jo ima odnos z Bogom in s skupnostjo. Morda je nastopil trenutek, da se
vprašamo, če je delati v nedeljo resnična svoboda. Bog
presenečenj in Bog, ki razbija vzorce, namreč preseneča in lomi vzorce,
da bi mi postali bolj svobodni: je Bog svobode.«
Ne imeti dela prikrajša
za dostojanstvo Papež Frančišek je nato izpostavil še problem brezposelnosti.
Mnoga delovna mesta bi lahko pridobili preko strategije, usklajene z narodnimi oblastmi,
s pomočjo tako imenovanega »pakta za delo«, ki bi znal izkoristiti priložnosti,
katere nudijo narodna in evropska določila. Ne imeti dela ne pomeni samo ne imeti
nujnega za preživetje. Kljub temu namreč lahko s pomočjo raznih organizacij vsak dan
jemo. »Ni to problem. Problem je: ne prinašati kruha domov. To je težko in prikrajša
za dostojanstvo.«
Na koncu pa se je papež posebej zahvalil še za dar slike,
ki predstavlja materinstvo. Le-to namreč vsebuje bolečine. Toda porodna bolečina je
»usmerjena v življenje, je polna upanja«: »Torej se vam ne zahvaljujem samo
za ta dar, ampak se vam še bolj zahvaljujem za pričevanje, ki ga vsebuje: to
je, bolečina, polna upanja.«