21. tabor Slovencev po svetu. Na Brezjah na izseljeniško nedeljo kardinal Franc Rode daroval sveto mašo

LJUBLJANA, BREZJE (nedelja, 7. julij 2014, RV) – Izseljensko društvo Slovenija v svetu je danes pripravila v Zavodu sv. Stanislava 21. tabor Slovencev po svetu. V Ljubljani je daroval sveto mašo dr. Anton Jamnik, na Brezjah pa je daroval sveto mašo kardinal Franc Rode.

audio homilije kardinala Franca Rodeta:


Program tabora

9.00 sv. maša za Slovence po svetu s škofom dr. Antonom Jamnikom in izseljenskimi duhovniki

audio homilije dr. Antona Jamnika:


10.30 dvorana Matije Tomca:
Pozdrav predsednika SVS dr. Andreja Vovka in predstavnikov iz izseljenstva in zamejstva.

audio:


Okrogla miza: SLOVENSKA SAMOSTOJNOST IN DRŽAVNOST SKOZI ČAS
Zakaj smo se ravno zdaj ustavili? - Izseljenski prispevek k slovenski samostojnosti in državnosti

Dr. Rosvita Pesek (roj. 1965 v Mariboru) je kariero diplomirane novinarke začela na Televiziji Slovenija, kjer je še vedno zaposlena. Slovensko demokratizacijo je spremljala še kot novinarka pripravnica, o procesu slovenskega osamosvajanja pa hrani televizijski arhiv več kot 200 samostojnih prispevkov in poročil. Opravljala je novinarsko in uredniško delo, pripravila več raziskovalno-dokumentarnih filmov (Dosje Kočevska Reka, Projekt osamosvojitev, Roška – pripoved ulice, Lustracija, Demo(s)kracija, Osamosvojitvena vlada) in tri dokumentarne portrete: Korak pred drugimi (Jože Pučnik), Ivan Oman, kmet iz Zminca in Ponovno sem sam (France Bučar). Nazadnje je pripravila dokumentarni poldrugo uro dolg film z naslovom Osamosvojitvena vlada. Od leta 2007 vodi osrednjo informativno oddajo Odmevi.

Magistrica znanosti je postala leta 1999 na Fakulteti za družbene vede, leta 2006 pa je na Filozofski fakulteti zagovarjala doktorsko disertacijo s področja zgodovine Politični subjekti in osamosvojitev Slovenije (1989–1992). Leto zatem je njen doktorat v delno spremenjeni obliki izšel kot obsežna samostojna monografija z naslovom Osamosvojitev Slovenije: ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država? Decembra 2008 je izdala drugo obsežno delo Skupščinski koraki k samostojni državi, Izbor iz Dobesednih zapisov sej Skupščine Republike Slovenije, odločilnih za nastanek neodvisne države Slovenije v obdobju 1990–1991, s komentarjem.

Maja 2012 je točno na 22 letnico imenovanja prve demokratično izvoljene vlade pri Mohorjevi založbi Celovec izdala spet obsežno knjigo na 762 straneh Osamosvojitvena vlada, kako so gradili državo. Po treh mesecih od izdaje, je knjiga dočakala svoj prvi ponatis.

Pri isti založbi je novembra 2013 izdala še knjigo o pomembnem slovenskem disidentu in politiku dr. Jožetu Pučniku s kratkim naslovom Pučnik. Tudi ta je po nekaj mesecih doživela ponatis. Z družino živi v Repnjah pri Vodicah.

Dr. Rosvita Pesek : Jože Pučnik kot izseljenec, bil je navdih in vzor …
(Predstavitveni povzetek)
Čeprav precejšen del svojega življenja ni prebil v Sloveniji, je bil stalno prisoten. Bil je tu, ko se je borilo za svobodo do znanstvene kritičnosti obstoječih jugoslovanskih razmerij. Bil je tu, ko je na lastnem hrbtu občutil ječo in samico. Kljub delu in življenju v Nemčiji je bil spet tu, ko se je pisalo prve tekste za 57. številko Nove revije in ko se je vanjo pisalo prve pobožne intelektualne zahteve za suvereno slovensko državo.

Ko se je začel boj za demokratizacijo monopolne partijske scene, je bil spet tu. Nekaj mesecev po nastanku Socialdemokratske zveze je prevzel njeno predsedovanje.

Ko se je v kletnih prostorih neke privatne hiše v Šiški sklepalo in podpisovalo dogovor o združenem nastopu opozicijskih strank v koaliciji Demos, je prevzel njegovo predsedovanje. Ko se je stara politična elita začela v okviru okrogle mize (Alko) pogovarjati z novo nastalimi zvezami o njihovi participaciji na oblasti in ko je vztrajala, da se ta dogaja le znotraj SZDL, je odločno povedal, da se je okrogla miza s to prevaro tudi končala.

Kljub pričakovanju mnogih ni postal prvi demokratično izvoljeni slovenski predsednik. Predsednik države ne zato, ker je na volitvah v boju proti Milanu Kučanu izgubil, predsednik Demosove vlade pa ne zato, ker se je tej funkciji sam odpovedal.

Slovenski plebiscit je razumel kot enkratno priložnost v narodovi zgodovini in je skupaj z drugimi političnimi strankami agitiral zanj. Na večer veličastne razglasitve plebiscitnih izidov je bila zanj »Jugoslavija mrtva«. Kljub vsemu je trajalo še skoraj leto, da se je tudi mednarodno-pravno osamosvojila in privolila v brionsko deklaracijo.

Samostojna Slovenija je bil njegov življenjski projekt. Kdo ve, ali zaradi pelina, ki ga je skusil v letih jugoslovanske države ali iz njegovega trdnega in premočrtnega prepričanja, da bomo kot narod v Jugoslaviji propadli skupaj z njo.

Njegova vizija je bila Slovenija, ki bo pravna in predvsem socialna država. Ne eno, ne drugo se ni, glede na njegove pripombe, uresničilo v pričakovani meri.

audio celotnega predavanja:


Dr. Andreja Valič Zver je zgodovinarka in direktorica Študijskega centra za narodno spravo. Diplomirala in magistrirala je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, doktorirala pa na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Njena doktorska disertacija je posvečena vlogi Demosa v času demokratizacije in slovenske osamosvojitve.

Andreja Valič Zver je poleg poučevanja zgodovine sodelovala v številnih državnih in mednarodnih projektih, povezanih s poukom zgodovine in proučevanjem totalitarnih režimov. Je avtorica znanstvenih in strokovnih člankov, monografij in izobraževalnih gradiv ter udeleženka in referentka na mednarodnih konferencah. Bila je med ustanovitelji Društva učiteljev zgodovine Slovenije in v letih od 2004 do 2008 njegova predsednica. Vodi šolsko sekcijo Zveze zgodovinskih društev Slovenije in Arhivsko komisijo Republike Slovenije. Sodeluje v glavnem odboru Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve in svetu Zbora za republiko. Andreja Valič Zver je članica Izvršnega odbora Platforme evropskega spomina in vesti ter članica upravnega odbora Agencije


Dr. Andreja Valič-Zver: Izseljenski prispevek k slovenski samostojnosti in državnosti
Predstavitveni povzetek
Dobršen del slovenskega naroda je že pred 2. svetovno vojno, v glavnem pa po njej, zapustil domovino. Razlogi za to so bili različni od ekonomsko-socialnih do političnih. V novih okoljih so ustanavljali izseljenske organizacije in tako so mnoge med njimi imele stike z domovino še pred osamosvojitvijo Slovenije.

Demosova vlada je s Slovenci po svetu hotela vzpostaviti nov odnos, ki ne bi bil pokroviteljski, kot v preteklosti, ko je matica financirala, a tudi usmerjala delovanje mnogih manjšinskih organizacij in jih kot take spreminjala v instrument svoje politike, ampak si je želela odnos, ki bi slonel na partnerstvu. Demos je sodeloval tudi s sorodnimi stranskarskimi organzacijami, še posebej z evropskimi.

Slovenci v zamejstvu in po svetu so imeli pri osamosvajanju Slovenije pomembno vlogo. Organizirali so demonstracije, zborovanja ter druge množične prireditve, podpisovali peticije ter tako ustvarili večjo prepoznavnost nastajajoče države in hkrati vplivali na svoje vlade, da podprejo osamosvojitev Slovenije oziroma priznajo njeno suverenost in neodvisnost. Odpirali so tudi poti do najvišjih političnih predstavnikov evropske in svetovne politike.

Pokazali so visoko stopnjo angažiranosti, solidarnosti in sodelovanja ter na ta način podprli procese demokratizacije in osamosvajanja Slovenije.

audio celotnega predavanja:


Mag. Renato Podbersič se je rodil leta 1970 v Šempetru pri Gorici, danes živi v Novi Gorici. Leta 1997 je diplomiral na Oddelku za zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani s temo "Razvoj goriškega podeželja v dobi narodnega prebujanja". Jeseni istega leta se je vpisal na podiplomski študij zgodovine, za magistrsko nalogo si je izbral temo "Katoliška Cerkev na Goriškem med prvo svetovno vojno", pod mentorstvom prof. dr. Petra Vodopivca. V novembru 2004 je uspešno zagovarjal magistrsko nalogo na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. Ob študiju je dvanajst let delal kot turistični vodnik. Od septembra 2005 je bil zaposlen na Ministrstvu za pravosodje RS, od maja 2008 pa dela kot zgodovinar-raziskovalec v okviru Študijskega centra za narodno spravo v Ljubljani. Redno sodeluje na mednarodnih posvetih in simpozijih v organizaciji različnih evropskih ustanov, ki se ukvarjajo s proučevanjem totalitarizmov. Leta 2012 je izdal knjigo "Revolucionarno nasilje na Primorskem".

Poleg tega raziskuje tudi preganjanje Judov v Evropi med holokavstom. Je član uredniškega odbora revije Na fronti, ki jo izdaja Društvo soška fronta Nova Gorica. Od leta 2007 je tudi predsednik Zgodovinskega društva za Severno Primorsko.

Mag. Renato Podbersič: Več desetletno prizadevanje slovenskega zamejstva za slovensko samostojnost in državnost
Slovenci po svetu so bili navdušeni nad demokracijo in samostojnostjo Slovenije ter so imeli v času osamosvajanja zelo pomembno vlogo, predvsem v obdobju priznavanja nove države. Podobno je veljalo v velikem delu zamejstva. V ta kontekst lahko uvrstimo Slovence v Furlaniji-Julijski krajini v Italiji, Slovence na Koroškem in Štajerskem v Avstriji ter Slovence iz Porabja na Madžarskem. V zamejstvu naj bi po nekaterih ocenah po II. svetovni vojni ostalo okrog 150.000 Slovencev, od tega dobra polovica v Italiji. Skozi celotno 20. stoletje je nanje zelo pritiskala asimilacija, posebej v Avstriji in na Madžarskem.

Ko analiziramo pomen zamejskih Slovencev za demokratizacijo in osamosvajanje Slovenije, ne moremo mimo študijskih dni v Dragi pri Trstu, kjer so se vsako leto septembra srečevali Slovenci iz matice, zamejstva in izseljenstva ter iskali odgovore na aktualna vprašanja, tudi na področju slovenske državnosti. Študijska srečanja, ki so se začela že sredi šestdesetih let, so prehodila zanimivo pot »od skromnih začetkov preko poskusov neke oblike dialoga z nekdanjo slovensko oblastjo in potem, ko je slednja uspeh te pobude onemogočila – kasnejše prelevitve v nekakšno resonančno škatlo slovenske opozicije, do letošnjega uradnega priznanja s strani nove slovenske oblasti in vse slovenske demokratične javnosti«, kot jih je leta 1990 označil Sergij Pahor, dolgoletni tržaški slovenski politik in javni delavec.

Prve zamisli o samostojni slovenski državi po drugi svetovni vojni so se pojavile v ozkih krogih slovenskih izobražencev tako v Sloveniji kot v zamejstvu, izhajale pa so iz kulturnih argumentov in protikomunizma. Z rešitvijo t.i. tržaškega vprašanja leta 1954 so take ideje nekoliko potihnile, ponovno pa prišle na dan konec 50-ih let v zelo omejenem obsegu in kot odgovor na beograjski centralizem. Pristaši slovenske samostojnosti so sicer že leta 1946 ustanovili Akcijski odbor za zedinjeno in suvereno slovensko državo, ki ga je vodil Ciril Žebot, kasneje so se preimenovali v Slovensko državno gibanje. Precej močna izpostava omenjenega gibanja je delovala v Trstu, ki jo je vodil politični emigrant Franc Jeza (1916–1984) s somišljeniki. Ukvarjali so se predvsem s propagando, npr. znana je akcija zatikanja letakov s pozivi za samostojno Slovenijo, ki so jih zatikali za brisalce avtomobilov z jugoslovanskimi registrskimi tablicami.

Po Titovi smrti in stopnjevanju gospodarske ter politične krize v tedanji jugoslovanski državi so se v tradicionalno razklanih zamejskih skupnostih zmanjševale ideološke razlike. Večina zamejcev je podpirala ideje o demokratizaciji in ustvarjanju neodvisne države. Nekateri so te ideje zagovarjali precej prej, preden so prišle na politično prizorišče v matični domovini. V tem smislu velja ponovno izpostaviti v Trstu živečega Franca Jezo, slovenskega časnikarja, pisatelja, publicista. Leta 1983 je namreč v uvodniku zbornika Neodvisna Slovenija zapisal: »Naš cilj je taka neodvisna slovenska država, v kateri bo živel slovenski narod svobodno in v kateri se bo lahko vedno odločil za tak politični, gospodarski in socialni red, kakor mu bo najbolj prijal.« Jezova pobuda sicer ni bila deležna posebne podpore, niti v zamejstvu, vendar je kljub temu tedanja Služba državne varnosti avtorju namenila posebno pozornost in ga skrbno spremljala. Franc Jeza je postal objekt stalnega nadzora SDV v okviru akcije »Separatist«, tako danes iz dokumentov lahko vidimo, da ga je leta 1964 spremljalo kar 13 sodelavcev jugoslovanske politične policije.

Zaradi sorazmerno dobrega sodelovanja med jugoslovansko državo in Italijo od konca sedemdesetih let dalje je bil t.i. levi del slovenske manjšine sprva skeptičen do procesov demokratizacije in slovenske osamosvojitve. Po mnenju nekaterih preučevalcev naj bi bila v ozadju bojazen, da majhna neodvisna slovenska država ne bi mogla braniti pozicij slovenske manjšine v odnosu do italijanske večine. Slovenci v Italiji so na različne načine ter v okviru različnih organizacij in združenj promovirali politično alternativo iz Slovenije in ji pomagali navezovati stike z italijanskimi strankarskimi ter deželnimi upravnimi strukturami. V začetku leta 1990 je Demosova delegacija pod vodstvom Jožeta Pučnika in na povabilo Slovenske skupnosti, zbirne stranke Slovencev v Italiji, obiskala zamejce v Trstu, o čemer je že naslednji dan poročal tudi Primorski dnevnik, sicer naslednik Partizanskega dnevnika. Delegacijo je sprejel tudi predsednik deželne vlade Furlanije Julijske krajine, krščanski demokrat Adriano Biasutti. V pogovorih je jasno zaželel zmago koalicije Demos na prihajajočih volitvah. Obisk je bil deležen velike pozornosti italijanskih medijev. Na dobro obiskani novinarski konferenci so jih zanimale zlasti priprave na prve demokratične volitve v Sloveniji ter odnosi s federacijo. Tri dni kasneje je Jože Pučnik na povabilo Društva slovenskih izobražencev ponovno obiskal Trst in predaval o razmerah v Sloveniji, Jugoslaviji in Evropi. Ti prvi tako uspešni stiki so dali jasno sporočilo, da bo demokratična opozicija v Sloveniji spoštovala pluralizem tudi znotraj struktur manjšine. Glede pluralizma sta bila pomembna tudi nastopa zamejskih politikov Marjana Terpina, tedaj predsednika Slovenske skupnosti, in Damjana Paulina na uradnem sprejemu v Ljubljani, ki ga je gostil predsednik slovenskega predsedstva Janez Stanovnik. Oba zamejska politika sta poudarila pomen demokratizacije oziroma pluralizacije slovenskega političnega prostora.

Tudi slovenska manjšina na avstrijskem Koroškem je bila v zgodovinskem smislu na prav poseben način povezana z matico. Večstoletno sobivanje z Nemci pa koroškim Slovencem ni prineslo enakopravnega položaja. Asimilacija in germanizacija sta močno vplivali na slovenski živelj, ki si je sicer intenzivno prizadeval za osnovne manjšinske pravice. Urejanje manjšinskega vprašanja je bilo na Koroškem dostikrat predmet političnih računov. Zlasti v obdobjih predvolilnih kampanj so postajali »hvaležna tema« domala vseh pomembnih političnih subjektov na avstrijskem Koroškem. V prizadevanjih za svoje manjšinske pravice in v nastopanju proti nacionalistični politiki desničarskih strank so se zanašali na vsestransko pomoč Slovenije oz. Jugoslavije. Ob koncu 80-ih let, ko so se vedno bolj kazale razpoke v jugoslovanski federaciji, so začeli tudi koroški Slovenci intenzivneje spremljati dogajanje v Sloveniji. Tako leta 1988 zasledimo številne prispevke v obeh koroških slovenskih časopisih (Naš tednik, Slovenski vestnik), ki so izražali podropo Slovencem v matici pri demokratizaciji in v procesu osamosvajanja.

Obe krovni organizaciji Slovencev na Koroškem sta podpirali matično Slovenijo v procesu demokratizacije in osamosvajanja, sodelovali z njenimi politiki in vabili delegate na Koroško.

Že kmalu po volitvah leta 1990 so tudi koroški Slovenci vzpostavili tesne stike z novo Demosovo oblastjo. Pri podpori procesom demokratizacije in osamosvajanja Slovenije je imel pomembno vlogo rojak Karel Smolle, ki je bil v mandatu 1986–1990 na listi poslanske skupine zelenih poslanec v avstrijskem državnem zboru. Prav Smolle je s svojim visokim političnim položajem v Avstriji pomagal navezovati prve mednarodne stike mnogim politikom in drugim vplivnim osebnostim iz Slovenije. Tako je že v začetku februarja 1987 ljubljanskemu nadškofu Alojziju Šuštarju omogočil srečanje z nekaterimi avstrijskimi politiki.

Koroška Slovenca Borut Sommeregger in Peter Millonig sta omogočala stike nove slovenske politične elite z mednarodno diplomatsko mrežo, prvi v Avstriji, drugi pa v ZDA. Tudi t. i. levi del slovenske narodne skupnosti v Avstriji je podpiral demokratizacijo in slovensko osamosvojitev.

Razmere za slovenske rojake v Porabju so se začele izboljševati ob demokratičnih spremembah na Madžarskem in z vstopom te države v Svet Evrope, ko je tudi ta država začela spreminjati svoj odnos do manjšin. Ob demokratizaciji in procesu osamosvajanja v matični Sloveniji so se reorganizirali tudi rojaki na Madžarskem, ki so dotlej delovali v širšem, to je jugoslovanskem konceptu, v okviru skupne organizacije Hrvatov, Srbov in Slovencev (Demokratično zvezo Južnih Slovanov). Tako je bila šele konec oktobra 1990 ustanovljena samostojna krovna organizacija Zveza Slovencev na Madžarskem s sedežem v Monoštru.

Slovenci v zamejstvu so po volitvah leta 1990 pozdravili dejstvo, da je nova Demosova vlada maja 1990 postavila ministra, ki je posebej skrbel za vprašanja Slovencev izven meja Slovenije.

Po napadu JA je velika večina Slovencev v zamejstvu deklarativno nastopila v podporo matični Sloveniji. Predstavniki slovenske manjšine so 28. junija 1991 sklicali tiskovno konferenco po izrednem zasedanju deželnega sveta Furlanije–Julijske krajine. Sprejeli so resolucijo, s katero je omenjeni deželni svet vlado v Rimu pozval k aktivnejši vlogi pri reševanju krize, soglasno izrazili podporo slovenskemu osamosvojitvenemu procesu in obsodili agresijo JA na Slovenijo. Po množičnih protestnih manifestacijah v Trstu in Gorici 30. junija 1991 je bil sprejet skupni sklep slovenskih organizacij v Italiji o ustanovitvi posebnega Kriznega štaba Slovencev v Italiji. Štab, ki se je vsakodnevno sestajal na sedežu Slovenske kulturno-gospodarske zveze, je usklajeval vse akcije za pomoč in podporo Sloveniji. Zlasti pomembna je bila finančna pomoč v različnih oblikah. Zamejski Slovenci iz Italije so skupaj z zamejskimi Slovenci iz Avstrije in Madžarske 14. julija 1991 sprejeli skupno izjavo, v kateri so pozvali Italijo, Avstrijo in Madžarsko pa tudi mednarodno skupnost, naj spoštuje voljo Slovencev, da živijo v samostojni in suvereni državi Sloveniji. Obsodili so reševanje sporov z agresijo in podprli slovensko vodstvo. Skupna izjava je bila poslana na številne naslove visokih italijanskih politikov.

Namesto zaključka:
Nekoč je Ivan Tavčar zapisal še danes aktualno misel: »Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa njena pljuča. Brez pljuč srce ne bo utripalo, brez srca ne bodo pljuča dihala«.

audio celotnega predavanja:


Dr. Andrej Vovko se je rodil 22. 3. 1947 v Seebodnu na avstrijskem Koroškem. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. Leta 1972 je diplomiral iz zgodovine in zgodovine umetnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Istega leta je za svojo diplomsko nalogo o La Yougoslavie, reviji slovenske federalistične emigracije v Švici med I. svetovno vojno prejel študentsko Prešernovo nagrado. Od leta 1972 do 1976 je bil asistent na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani, nato od l976 do 1985 kustos ter od 1985 do 1987 višji kustos v Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani. Leta 1978 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani obranil magisterij na temo slovenskih beguncev iz Italije v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno. 1. novembra 1987 je postal višji raziskovalni sodelavec na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU in od 1. 12. 1987 do 31. 5. 1992 njegov upravnik. Oktobra 1992 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani doktoriral z disertacijo o Družbi sv. Cirila in Metoda v letih 1885-1918. Marca 1993 je bil izvoljen v naziv višjega znanstvenega sodelavca. Bil je glavni urednik Two Homelands/ Dve domovini, in Valvasorjevega zbornika iz leta 1990. Od 1. 8.1993 do 30. 4. 1998 je bil ravnatelj Slovenskega šolskega muzeja v Ljubljani. Decembra 1996 je pridobil naziv muzejski svetnik. V letih 1993-1997 je bil odgovorni urednik Šolske kronike. Bil je član slovenskega dela slovensko-italijanske zgodovinske komisije. Od Vlade Republike Slovenije je bil na 48. seji 10. 11. 2005 imenovan za člana Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč.

Od 1. 5. 1998 je bil zaposlen na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede, Sekcija za biografiko, bibliografijo in dokumentacijo. Dne 28. 5. 1998 je bil izvoljen v naziv znanstveni svetnik. Po preoblikovanju Sekcije v Inštitut za biografiko in bibliografijo ZRC SAZU je od 1. 1. 2000 predstojnik omenjenega inštituta. Za predstojnika je bil ponovno imenovan leta 2004 in leta 2008. Leta 2005 se je Inštitut preimenoval v Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Predstojništvo je odložil s 1. 11. 2009. Upokojil se je 1. 8. 2010.

Marca 1999 je bil na mariborski univerzi habilitiran za docenta za novejšo in sodobno zgodovino, od akademskega leta 1999/2000 do akademskega leta 2010/11 je predaval novejšo kulturno zgodovino na oddelku za sociologijo mariborske Pedagoške oz. Filozofske fakultete. V akademskem letu 2003/2004 je začel predavati muzeologijo izrednim študentom enopredmetnega študija zgodovine na PF Maribor. Oktobra 2004 je bil na mariborski univerzi izvoljen v naziv izrednega profesorja za novejšo in sodobno zgodovino. Od akademskega leta 2005/2006 do akademskega leta 2008/09 je predaval muzeologijo rednim in izrednim študentom enopredmetnega programa zgodovine. Oktobra 2009 je bil ponovno izvoljen v naziv izrednega profesorja. Od šolskega leta 2011/12 predava Kulturno zgodovino (novejšo) na Oddelku za zgodovino mariborske Filozofske fakultete.

Proučuje predvsem novejšo slovensko zgodovino: zamejska, izseljenska vprašanja, vprašanja šolske zgodovine, zgodovine Primorske, posebno beguncev v kraljevino Jugoslavijo v letih med obema svetovnima vojnama, zgodovino slovenskih narodno-obrambnih in narodno-prebudnih društev ter organizacij za pomoč izseljencem, predvsem Družbe sv. Cirila in Metoda, Družbe sv. Mohorja in Družbe sv. Rafaela.

Ima 30 knjižnih objav, med katerimi so najpomembnejše Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, Slovenski šolski muzej, Ljubljana 1987, 200 str. (Soavtor Jože Ciperle), Mal položi dar ..., Portret slovenske narodnoobrambne šolske organizacije Družbe sv. Cirila in Metoda 1885-1918, Slovenska matica, Ljubljana 1994, 237 str., Prvih sto let Kranjsko slovenske katoliške jednote, Izseljensko društvo Slovenija v svetu, Založba Ilex, Ljubljana 1997, 294 str. (Soavtorja Darko Friš in Bogdan Kolar), Odborniki in članstvo podružnic Družbe sv. Cirila in Metoda 1885-1918, Življenja in dela, Biografske in bibliografske študije 2, Založba ZRC SAZU, Ljubljana 2004, 520 str. Objavil je več kot 1.100 znanstvenih, strokovnih in poljudnoznanstvenih člankov, ocen in poročil in ima več kot 150 mentorstev diplomskih in diplomskih seminarskih nalog. Z referati in drugimi prispevki je sodeloval na več kot 30 znanstvenih simpozijih in posvetovanjih doma in preko 10 v tujini (Trst, Miami, Rim, Pariz, Dubrovnik, Boca Raton, St. Louis).

Deloval je tudi na področju leposlovja z objavljanjem pesmi in krajših proznih prispevkov (Obzornik Prešernove družbe, Nova mladika, Planinski vestnik, Družina), kot prevajalec in kot publicist (Družina, Slovenec, Katoliški glas, Radio Ognjišče).

Dr. Andrej Vovko: France Dolinar (Rim) »Prerok slovenske državnosti«
Totalitarnemu režimu bivše države je med drugim uspelo, da je iz slovenske tako splošne, kot tudi znanstvene zavesti izbrisal vrsto političnih, verskih, kulturnih, znanstvenih, in drugih javnih osebnosti iz naše zgodovine, tako iz matične domovine, kot zlasti iz zamejstva in zdomstva, ki niso sodile v njegove utesnjevalne ideološke kalupe. Med takimi orwelovskimi neosebami, kot jih je poimenoval George Orwell, je bil tudi duhovnik, teolog, zgodovinar, izredno plodoviti in vsestranski avtor ter žlahtni mislec France Dolinar.

Rodil se je v Ljubljani 28. aprila 1915 kot prvi od petih otrok v družini znanega ljubljanskega peka Franceta Dolinarja st., ki se je poleg izredne odprtosti za napredek odlikoval tudi po izredni dobrodelnosti do dijakov in drugih socialno zapostavljenih, tako da se je njegove pekarne prijelo zasluženo ime Betlehem- Hiša kruha. Leta 1938 ga je škof Rožman posvetil v duhovnika. Naslednje leto je vpisal študij cerkvene zgodovine na rimski jezuitski univerzi Gregoriana. Že naslednje leto je bil imenovan za prefekta zavoda v Št. Vidu nad Ljubljano. Ob nemški zasedbi se je vrnil v Ljubljano. V letih 1941-43 je bil spet na Gregoriani, Leta 1945 se je kot tisoči in tisoči drugih tudi on umaknil pred komunističnim terorjem na Koroško in bival v taborišču v Spittalu. Študije je leta 1948 nadaljeval na Gregoriani v Rimu. Prijavil je doktorsko tezo o srbskih unijah, vendar je zaradi izredne znanstvene tankovestnosti in samokritičnosti ter zlasti zaradi preobloženosti z drugim delom, ki si ga je neumorno nalagal, zlasti s pisanjem nikoli ni zaključil. Leta 1970 je po lastnih besedah dobil izredno zanimivo, a bolj pičlo plačano službo arhivarja v Vatikanskem tajnem arhivu. Leta 1980 se je za leto dni preselil v zamejsko Gorico. V Rimu je umrl 25. oktobra 1983 za rakom na jetrih. Pokopali so ga v Sovodnjah pri Gorici, saj mu totalitarni režim na Slovenskem ni odpustil njegovega nepopustljivega odklonilnega stališča do njega.

France Dolinar pa ni bil odklonilen samo do komunizma, tehtno in utemeljeno je zavračal tudi vse eksperimentiranje »nove teologije«, ki je po II. vatikanskem koncilu pretresalo vesoljno katoliško Cerkev in našlo svoj odmev tudi v slovenski Cerkvi, zlasti v delu teologa p. Karla Vladimirja Truhlarja Katolicizem v poglobitvenem procesu, France Dolinar je ob tem poleg mnogih drugih kritičnih mnenj lucidno zapisal, da je ta proces tako globok, da reže korenine katoliške Cerkve.

Namen tega prispevka nikakor ni celovit prikaz življenja in dela tako izredno vsestranske plodne in ustvarjalne osebnosti kot je bil France Dolinar. Za to so zelo temeljito poskrbeli pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu, kjer so leta 1990 izdali izbor Dolinarjevih esejev, razprav, člankov in recenzij pod naslovom Slovenska katoliška obzorja na kar 715 straneh. Življenje in delo Franceta Dolinarja sta v tej knjigi predstavila njegova dolgoletna prijatelja in sopotnika po slovenskih velikokrat trnjevih izseljenskih poteh Alojzij Geržinič in Janez Grum. V duhu te okrogle mize je poudarek na eni od najznačilnejših potez Dolinarjevega življenja in dela: na njegovem dolgoletnem, neomajnem, vztrajnem, mirno lahko rečemo naravnost preroškem zavzemanju za samostojno slovensko državo. Tudi v krogih tedanjega slovenskega povojnega izseljenstva je bilo tako gledanje v veliki večini označeno kot »pregrešno«, saj so njegovi najvidnejši politični voditelji kot recimo načelnika izseljenske Slovenske ljudske stranke dr. Krek in Miloš Stare bodočnost Slovenije še vedno videli v komunističnega totalitarizma osvobojeni in resnično demokratični Jugoslaviji.

Prerok samostojne države Slovenije France Dolinar je bil po besedah Janeza Gruma, njegovega prijatelja od gimnazijskih let dalje in pobudnika izdaje in sodelavca knjige Slovenska katoliška obzorja, do dna duše prepričan, da bo slovenski narod preživel le, če bo imel lastno državo. To je stalno ponavljal v svojih spisih kot tudi v korespondenci prijateljem in znancem po vsem svetu. Idejo samostojne slovenske države je zagovarjal že v begunskem taborišču Servignano v Italiji v novembru 1945 v svojih predavanjih. Na podlagi teh predavanj je leta 1948 v begunskem taborišču v Spittalu pod psevdonimom Peter Levičnik objavil brošuro Slovenska državna misel s podnaslovom Ob stoletnici njenega oživljenja. V mislih je imel seveda program Zedinjene Slovenije iz leta 1848. Izvodi brošur so krožili tako po avstrijskih in italijanskih begunskih taboriščih, kot po Trstu, Gorici in Rimu. Razširjena kot Uvod v slovensko zgodovino od leta 1982 služi kot učbenik slovenskim srednješolcem v Argentini.

Ob koncu leta 1948 je France Dolinar sestavil Teze k slovenski politiki, namenjene sicer za prvi Koledar Svobodne Slovenije za leto 1949, spet pod psevdonimom Peter Levičnik. Zaradi že omenjenega prevladujočega projugoslovanskega stališča vodstva slovenskega političnega izseljenstva teze v Koledarju niso bile objavljene, Dolinar je oblikoval 7 tez, osma o veri je bila samo omenjena v osnutku.

Teze nedvomno potrjujejo že poudarjeno Dolinarjevo preroštvo. Že prva teza jasno naglaša, da slovenska politika uresničuje pravico in voljo slovenskega naroda do lastne samostojne in suverene narodne države, po drugi tezi slovenski narod vodi lastno zunanjo politiko, po tretji mora slovenska politika zlasti dograditi narodno pravno-oblastno strukturo, po šesti kjer porok slovenske državnosti lastna slovenska oborožena sila, podrejena in odgovorna zakoniti slovenski vladi, po peti mora slovenska politika skrbeti za zagotovitev tvarnih in tehničnih pogojev samostojnega narodnega življenja, po šesti v skladu z duhom slovenskega državnega izročila in zgodovinskimi izkušnjami slovenskega narodnega preporoda ter političnim čustvovanjem slovenskega človeka samo demokratično urejena slovenska država, po sedmi pa, da mora biti cilj slovenske politike ob izhajanju iz dejstva, da proletarski položaj slovenskega delavstva tvori stalno nevarnost za organično enoto naroda, zagotoviti čimprejšnjo stvarno odpravo proletarstva ter zoper državni in privatni kapital zagotoviti delavske osebe dostojne delovne pogoje in delavčev delež na produkciji. Kasneje, v letu 1980, oz. ob Dolinarjevem bivanju v Gorici, kot domneva Janez Grum, je nastal osnutek za razpravo o idejnih temeljih slovenske države Boj za slovensko državo in slovenski katoličani.

Tudi po zaslugah Dolinarjevega delovanja si je ideja slovenske samostojne države začela utirati svojo pot med mlajše slovenske izseljence in na koncu tudi prevladala. Teze in ostala dejavnost tako postavljajo Franceta Dolinarja povsem enakovredno ob bok najvidnejšim vizionarjem in zagovornikov samostojne slovenske države, tako Slovenskega državnega gibanja, katerega nosilec je bil krog okoli dr. Cirila Žebota in mesečnika Slovenska država ter Franca Jeze iz tržaškega zamejstva. Njegov pomen za slovensko osamosvojitev seveda še zdaleč ni pravično ocenjen, seveda še zdaleč ne tudi s to skromno predstavitvijo. Naj bo le-ta le majhen opomin, koliko državljani samostojne Slovenije dolgujemo takim krivično zamolčanim in v preteklosti (in sedanjosti?) načrtno prezrtim in zamolčanim osebnostim, kot je bil prerok slovenske države France Dolinar.

audio celotnega predavanja:


12.30 Kulturni program:
Nastop dijakov iz Argentine in Kanade
Nastop kantavtorja Milana VinčecaMladi glasbeniki iz izseljenstva in Slovenije