Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 14. nedeljo med letom
Mt 11,25-30 Evangelij se razodene preprostim. Oče in Sin Tedaj
je Jezus spregovoril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to
prikril modrim in razumnim in razodel malim. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse
mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta,
razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.« Jezus nalaga lahko breme Pridite
k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste
spočili. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen,
in našli boste počitek svojim dušam, kajti moj jarem je prijeten in moje breme je
lahko.« Razlaga cerkvenih očetov Origen pravi: »V tem odlomku
Sin slavi Očeta, ki je že predvidel, da bo Beseda prešla od judov k poganom.«
Teodor iz Erakleje pa pravi: »Jezus je imenoval modre pismouke in farizeje, čeprav
oni nimajo v posesti modrosti, ampak nekaj, kar je podobno modrosti, zaradi zvitosti
njihovih besed. Ribiče ,nevajene zla, pa je imenoval otročiče, katerim lahko razodene
svojo Besedo.« Sv. Hilarij iz Poitiersa nadaljuje: »Mi lahko spoznamo Očeta,
ker poznamo Sina.« Sveti Ciril iz Aleksandrije in sv. Janez Krizostom to bolj
podrobno razložita: »Samo Oče pozna Sina in samo božanski Sin pozna večnega Gospoda,
iz katerega je bil rojen. Samo Sveti Duh, ki je Bog, lahko razume Božje globine, ker
je sodeležen pri Očetu in Sinu.« Sveti Avguštin se sprašuje: »Kaj se naučimo od njega,
katerega jarem nosimo? Globoko koplji, pojdi v globino, odpri svoje srce karitativni
ljubezni, pripravi temelj ponižnosti.« Neznani avtor k temu dodaja: »To je breme,
ki spodbuja in daje moč tistemu, ki ga prenaša. Ne podpiramo namreč mi milosti, temveč
je milost, ki nas podpira.«
Misli Benedikta XVI. »Vstal sem
in sem še vedno in zmeraj s teboj.« Te besede nas vabijo, da se zazremo v vstalega
Kristusa in pustimo, da njihov glas odmeva v našem srcu. S svojo odrešilno žrtvijo
nas je Jezus iz Nazareta napravil za Božje posinovljene otroke, tako da se moremo
zdaj tudi mi vključiti v skrivnostni razgovor med njim in Očetom. Na misel nam prihaja,
kako je nekega dne rekel svojim poslušalcem: »Vse mi je izročil moj Oče
in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega,
komur hoče Sin razodeti« (Mt 11,27). S tega vidika razumevamo, da trditev,
ki jo danes vstali Jezus naslavlja na Očeta: »Še vedno in zmeraj sem s teboj«, kot
v odsevu zadeva tudi nas, »otroke Boga, sodediče s Kristusom, če le trpimo
z njim, da bomo z njim tudi poveličani« (Rim 8,17). »Pridite
k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste
spočili. Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste
počitek svojim dušam« (Mt 11,28.29-30). Jezus povabi vsakega učenca, naj se ustavi
pri Njem in bo dobil pri Njem tolažbo, podporo in počitek. A lahko ostanemo ravnodušni
pred njegovo ljubeznijo? Tukaj, kakor tudi drugje, so mnogi v preteklih stoletjih
veliko trpeli, da bi ostali zvesti evangliju in niso izgubili upanja. Številni, ki
so se žrtvovali, da bi povrnili človeku dostojanstvo in svobodo ljudstvom, so našli
v velikodušni privolitvi Kristusu moč, ustvariti prenovljeno človeško kulturo. To
je možno tudi v sedanji družbi, v kateri se porajajo številne oblike revščine zaradi
osamljenosti, ne čutiti se ljubljene, zaradi zavračanja Boga ali zaradi tragičnega
zapiranja človeka vase, ko misli, da zadošča sam sebi ali pa celo, ko misli, da je
samo nepomebno in minljivo dejstvo. V tem današnjem svetu, ki postane odtujen, če
zaupa samo človeškim načrtom, je lahko samo Kristus naše gotovo upanje. Kristjani
smo poklicani, da to oznanilo vsak dan z našim pričevanjem širimo.