Papež Frančišek v intervjuju za rimski časnik Il Messaggero: Moje odločitve so sad srečevanj pred konklavom. Ničesar nisem storil sam

VATIKAN (torek, 1. julij 2014, RV) – Rimski časopis Il Messaggero je prejšnji teden objavil intervju s papežem Frančiškom. Z njim se je v Domu sv. Marte pogovarjala novinarka Franca Giansoldati, mi pa povzemamo papeževe odgovore na nekatera vprašanja.

Ali je kaj rimskega v argentinskem Bergogliu, je eno od začetnih vprašanj. »Malo in nič,« odgovarja papež in doda, da je bolj piemontski, saj od tam izhajajo njegove družinske korenine. »Pa vendar se začnem čutiti Rimljana,« pripomni in izpostavi, da si prizadeva obiskovati župnije in tako počasi odkrivati mesto. Rim je po njegovem prepričanju čudovita in edinstvena prestolnica, ki pa ima tudi probleme velikih prestolnic. Na vprašanje, zakaj je od vsega začetka toliko poudarjal vlogo rimskega škofa, odgovarja, da je prva služba papeža to, da je rimski škof. Vse ostale nazive – papež, vesoljni pastir, Kristusov vikar – ima zato, ker je najprej rimski škof. To je prva izbira in je posledica Petrovega primata.

Pri upravljanju javnih zadev obstaja hierarhija vrednot in to je po Frančiškovih besedah skupno dobro, ki ga je treba vedno varovati. To je tudi poklicanost vsakega politika. Gre za široko področje, ki med drugim obsega tudi zaščito človeškega življenja in njegovega dostojanstva. Pavel VI. je govoril, da poslanstvo politike ostaja ena od najvišjih oblik ljubezni. Danes je problem politike v svetovnem merilu to, da je razvrednotena, propadla je zaradi korupcije. Papež doda, da če v osnovi ni služenja, politične identitete ni mogoče razumeti. Korupcija, pokvarjenost je po Frančiškovih besedah svetovni fenomen. Obstajajo politični voditelji, ki hočejo samo to. Veliko hudih reči nastane ravno v dobah sprememb. »Ne živimo toliko dobo sprememb, ampak bolj spremembo dobe,« zatrdi. »Torej gre za spremembo kulture in ravno v tej fazi pride do takih stvari. Sprememba dobe pa goji moralno dekadenco, ne samo v politiki, ampak tudi v socialnem in finančnem svetu.« Okolje je tisto, ki olajšuje pokvarjenost. To ne pomeni, da so vsi pokvarjeni, ampak da je težko ostati pošten v politiki. Papež pravi, da se včasih osebe, ki želijo delati stvari na jasen način, znajdejo v težavah, kot da bi jih pogoltnil nek endemičen fenomen, ki je transverzalen, obstaja na več ravneh. Ne zato, ker je takšna narava politike, ampak ker so v spreminjanju neke dobe sunki proti določenemu moralnemu toku močnejši.

In kaj je za papeža bolj zaskrbljujoče: moralna ali materialna revščina? Frančišek odgovarja, da oboje. Lačnemu lahko pomagam, da ne bo več lačen, a če je izgubil delo in ne najde več službe, gre za neko drugo revščino, kot primer navaja papež in doda: »Nima več dostojanstva. Lahko gre na Karitas in odnese domov paket živeža, a doživlja veliko revščino, ki uničuje njegovo srce … Mnoge osebe gredo v menzo in naskrivaj, polne sramu, odnašajo domov hrano. Njihovo dostojanstvo se postopno siromaši, živijo v stanju onemoglosti.«

Sogovornika se dotakneta tudi vprašanj Cerkve. »Cerkev mora iti na ulice, iskati ljudi, iti v hiše, obiskati družine, iti na periferije. Ne sme biti Cerkev, ki samo sprejema, ampak ki tudi daje,« poudari papež Frančišek in tako odgovori na vprašanje, kako se odzvati na pojav, da vedno manj mladih hodi v cerkev, da je vedno manj otrok krščenih, da ne znajo narediti znamenje križa. Tu je tudi pojav upadanja rojstev. Papež doda, da »je treba več delati za skupno dobro otroštva«. Kot da se je Evropa utrudila biti mama, raje je babica, nazorno pojasni. Veliko je tudi odvisno od ekonomske krize in ne samo od kulturnega toka, ki je zaznamovan z egoizmom in hedonizmom. Pravi, da je pred kratkim zasledil, kako ljudje na svetovni ravni največ denarja potrošijo za prehrano, obleke in zdravila. To so tri nujne stvari. Tem pa takoj sledijo stroški za kozmetiko in domače živali. Glede slednjega pripomni, da gre za »pojav kulturnega propadanja«, kajti čustveni odnos do živali je lažji, največkrat načrtovan. Žival ni svobodna, medtem ko je imeti otroka zelo kompleksna stvar.

Pogovor se dotakne še papeževega potovanja v Azijo. Avgusta letos bo obiskal Južno Korejo in se srečal z azijsko mladino, januarja prihodnje leto pa Šrilanko in Filipine. »Cerkev v Aziji je obljuba,« zatrdi Frančišek. Koreja po njegovem prepričanju predstavlja veliko, za sabo ima čudovito zgodovino, dve stoletji ni imela duhovnikov in katolištvo je napredovalo zahvaljujoč laikom. Veliko je bilo tudi mučencev. Kar se tiče Kitajske, gre za velik kulturni izziv.

Kam gre Bergoglieva Cerkev? »Hvala Bogu, nimam nobene Cerkve, sledim Kristusu,« odgovori papež Frančišek. Pojasni, da se njegov stil ni nič spremenil, ostal je tak, kot je bil v Buenos Airesu. »Spremeniti se pri mojih letih bi bilo smešno,« pripomni. Kar se tiče programa, papež sledi tistemu, kar so kardinali prosili na generalnih kongregacijah pred konklavom. Tudi svet osmih kardinalov je nastal tukaj. Predlagalo se ga je, da bi bil v pomoč pri reformi kurije. »Moje odločitve so sad srečevanj pred konklavom. Ničesar nisem storil sam,« doda papež Frančišek.

Audio: