Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik svetih apostolov Petra in Pavla, dnevna maša
Danes rimska Cerkev obhaja praznik dveh svojih koreninin, apostolov Petra in Pavla.
Njuni relikviji hranita dve baziliki njima posvečeni, ki sta v okras celotnemu Mestu,
ljubemu tako romarjem kot njegovim prebivalcem. V berilih dnevne maše beremo Petrovo
izpoved vere o Jezusu: 'Ti si Kristus, Sin živega Boga' (Mt 16,16). Ta njegova
izjava ni sad premisleka, temveč je Očetovo razodetje preprostemu galilejskemu ribiču,
kot je to tudi potrdil Jezus sam, ko je rekel: 'Kajti tega ti nista razodela meso
in kri' (Mt 16,17). Simon Peter je tako zelo blizu Gospodu, da je postal skala
vere in ljubezni, na kateri je Jezus zgradil svojo Cerkev, da je postala, kakor pravi
sv. Janes Zlatousti, 'močnejša kot nebo' (Hom. in Matthæum 54, 2: PG
58,535).
Na Jezusovo vprašanje: 'Kaj pa vi pravite, kdo sem?' odgovori
Peter: 'Ti si Mesija, Sin živega Boga!' (Mt 16, 15-16). Kot odgovor na to izreče
Jezus slovesno izjavo, ki enkrat za vselej določi Petrovo vlogo v Cerkvi: 'Jaz
pa ti povem: Ti si Peter; Skala in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev... Dal ti
bom ključe nebeškega kraljestva; kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano
v nebesih in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih' (Mt 16,18-19).
Tri prispodobe, ki jih Jezus uporabi, so v sebi zelo razločne: Peter bo 'skalnati
temelj', na katerem bo stala zgradba Cerkve; imel bo 'ključe' nebeškega
kraljestva, da ga bo za ljudi odpiral ali zaklepal, tako kot misli, da je prav za
vsakogar; končno bo mogel 'zavezovati' in 'razvezovati', torej določati
ali prepovedovati, kar bo ocenil kot nujno potrebno za življenje Cerkve, ki je in
ostaja Kristusova Cerkev. Cerkev je vedno Kristusova in ne Petrova. Tako je v zelo
nazornih podobah opisano to, kar bo v poznejšem teološkem premisleku označeno s pojmom
'jurisdikcijsko prvenstvo'.
Sveti Pavel pa je s pomočjo Božje milosti
širil evangelij in sejal Besedo resnice in zveličanja med poganskimi ljudstvi. Pavel
je kot posebno nujno občutil vprašanje dostopa poganov k Bogu, ki v križanem in vstalem
Jezusu Kristusu ponuja zeličanje vsem ljudem brez izjeme. Od prvega trenutka je razumel,
da je bila to resničnost, ki ni zadevala le Jude ali določeno skupino oseb, marveč
da je imela vesoljni pomen in je zadevala vse, ker je Bog Bog vseh. Izhodišče za njegova
potovanja je bila občina v Antiohiji v Siriji, kjer je bil prvikrat evangelij oznanjen
Grkom in kjer je nastalo tudi ime 'kristjani' (prim. Apd 11,20.26). S tem so
mišljeni tisti, ki verujejo v Kristusa. Od tam se je Pavel odpravil najprej na Ciper
in je potem večkrat potoval v pokrajine Male Azije in pozneje v Evropo. Najpomembnejša
mesta, ki jih je obiskal so bila Efez, Filipi, Solun, Korint, da ne pozabimo Berojo,
Atene in Milet.
Pavlovemu apostolatu ni bilo prizaneseno s težavami, ki jih
je pogumno sprejemal nase. Sam omenja, da je 'prenašal napore..., bil v ječi...,
bil tepen, pogosto v smrtni nevarnosti: trikrat sem bil prebičan, enkrat kamenjan,
trikrat prestal brodolom...' (prim. 2Kor 11,23-28). Jasno je, da mu ne bi bilo
mogoče 'spopadati se' s tako težavnimi in mnogokrat obupnimi položaji, če ne
bi bilo temelja popolne vrednosti, spričo katerega je imel vse meje za premagljive.
Za Pavla je ta temelj, kakor vemo, Jezus Kristus, o katerem piše: 'Kajti priganja
nas Kristusova ljubezen..., zato da živeči ne bi več živeli zase, marveč za Njega,
ki je zanje' za nas, za vse, 'umrl in bil obujen' (2Kor 5,14-15).
Dva
sveta zavetnika mesta Rima, čeprav sta prijela od Boga različni karizmi ter različni
poslanstvi, sta oba temelja Cerkve, ki je ena, sveta, katoliška in apostolska, za
vedno odprta za misijonsko in ekumensko dinamiko, saj je poslana v svet oznanjat in
pričevat, udejanjat ter širit skrivnost občestva, ki je njeno ustanovno počelo.