Papež na praznik Srca Jezusovega: Da bi razumeli Očetovo ljubezen do nas, moramo
postati mali
VATIKAN (petek, 27. junij 2014, RV) – »Danes je praznik Božje ljubezni do
nas,« je dejal papež Frančišek med jutranjo mašo, ki jo je na današnji praznik
Srca Jezusovega daroval v kapeli Doma sv. Marte.
Bog ne čaka, ampak daje; ne
govori, ampak deluje. Niti sence pasivnosti ni v načinu, s katerim Stvarnik želi izkazati
ljubezen do svojih ustvarjenih bitij. Bog nam daje milost in veselje, da lahko v srcu
njegovega Sina obhajamo velika dela njegove ljubezni. »Lahko rečemo, da je danes
praznik Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, Božje ljubezni do nas, Božje ljubezni
v nas,« je dejal papež in nakazal dve potezi ljubezni: »Prva: ljubezen je bolj
v dajanju kot sprejemanju. In druga poteza: ljubezen je bolj v delih kot v besedah.
Ko pravimo, da je bolj v dajanju kot sprejemanju, pomeni, da se ljubezen prenaša.
Je sprejeta od tistega, ki ljubi. In ko pravimo, da je ljubezen bolj v delih kot besedah,
pomeni, da ljubezen vedno daje življenje in rast.«
A da bi človek razumel
Božjo ljubezen, je potrebno, da poišče razsežnost, ki je obratno sorazmerna z neizmernostjo.
To je majhnost, majhnost srca. Kot beremo v današnjem berilu, je Mojzes judovskemu
ljudstvu pojasnil, da je bilo izbrano od Boga zato, ker je bilo najmanjše od vseh
ljudstev. Jezus pa v evangeliju slavi Očeta, ker je božje stvari prikril modrim in
jih razodel malim. To, kar Bog želi od človeka, je odnos med očkom in otrokom, ljubkuje
ga, pravi mu: S tabo sem.
»To je Gospodova nežnost, v njegovi ljubezni.
To je tisto, kar nam on posreduje in nam daje moč za našo nežnost. A če se
čutimo močne, ne bomo nikoli dospeli do izkušnje Gospodovega ljubkovanja,« je
dejal papež. Gospod namreč pravi: Ne boj sem, jaz sem s tabo, držim te za roko. »Vse
to so Gospodove besede, ki nam dajo razumeti tisto skrivnost ljubezni, ki jo
ima do nas. In ko Jezus govori o sebi, pravi: Krotak sem in iz srca ponižen. Tudi
on, Božji Sin, se poniža, da bi prejel Očetovo ljubezen.«
Papež Frančišek
je izpostavil še eno pomembno znamenje Božje ljubezni, in sicer, da nas je on prvi
ljubil. In je vedno prvi, čaka nas. Homilijo je sklenil s prošnjo, naj nam Bog podeli
milost, da bi vstopili v ta tako skrivnosten svet, da bi ostrmeli in imeli mir ob
tej ljubezni, ki nam jo izkazuje; naj nam podeli veselje in nas kot otroke za roko
vodi po poti življenja. »Ko mi prispemo, je on že tam. Ko ga mi iščemo, nas je
on že prvi iskal. On je vedno pred nami, čaka nas, da bi nas sprejel v svoje srce,
v svojo ljubezen. To dvoje nam lahko pomaga razumeti skrivnost Božje ljubezni do nas,«
je papež sklenil homilijo. »A da bi se izrazil, potrebuje našo majhnost, naše pomanjšanje.
Prav tako potrebuje našo osuplost, ko ga iščemo in najdemo, kako nas že čaka.«