Papež na praznik Srca Jezusovega: Da bi razumeli Očetovo ljubezen do nas, moramo postati mali

VATIKAN (petek, 27. junij 2014, RV) – »Danes je praznik Božje ljubezni do nas,« je dejal papež Frančišek med jutranjo mašo, ki jo je na današnji praznik Srca Jezusovega daroval v kapeli Doma sv. Marte.

Bog ne čaka, ampak daje; ne govori, ampak deluje. Niti sence pasivnosti ni v načinu, s katerim Stvarnik želi izkazati ljubezen do svojih ustvarjenih bitij. Bog nam daje milost in veselje, da lahko v srcu njegovega Sina obhajamo velika dela njegove ljubezni. »Lahko rečemo, da je danes praznik Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, Božje ljubezni do nas, Božje ljubezni v nas,« je dejal papež in nakazal dve potezi ljubezni: »Prva: ljubezen je bolj v dajanju kot sprejemanju. In druga poteza: ljubezen je bolj v delih kot v besedah. Ko pravimo, da je bolj v dajanju kot sprejemanju, pomeni, da se ljubezen prenaša. Je sprejeta od tistega, ki ljubi. In ko pravimo, da je ljubezen bolj v delih kot besedah, pomeni, da ljubezen vedno daje življenje in rast.«

A da bi človek razumel Božjo ljubezen, je potrebno, da poišče razsežnost, ki je obratno sorazmerna z neizmernostjo. To je majhnost, majhnost srca. Kot beremo v današnjem berilu, je Mojzes judovskemu ljudstvu pojasnil, da je bilo izbrano od Boga zato, ker je bilo najmanjše od vseh ljudstev. Jezus pa v evangeliju slavi Očeta, ker je božje stvari prikril modrim in jih razodel malim. To, kar Bog želi od človeka, je odnos med očkom in otrokom, ljubkuje ga, pravi mu: S tabo sem.

»To je Gospodova nežnost, v njegovi ljubezni. To je tisto, kar nam on posreduje in nam daje moč za našo nežnost. A če se čutimo močne, ne bomo nikoli dospeli do izkušnje Gospodovega ljubkovanja,« je dejal papež. Gospod namreč pravi: Ne boj sem, jaz sem s tabo, držim te za roko. »Vse to so Gospodove besede, ki nam dajo razumeti tisto skrivnost ljubezni, ki jo ima do nas. In ko Jezus govori o sebi, pravi: Krotak sem in iz srca ponižen. Tudi on, Božji Sin, se poniža, da bi prejel Očetovo ljubezen.«

Papež Frančišek je izpostavil še eno pomembno znamenje Božje ljubezni, in sicer, da nas je on prvi ljubil. In je vedno prvi, čaka nas. Homilijo je sklenil s prošnjo, naj nam Bog podeli milost, da bi vstopili v ta tako skrivnosten svet, da bi ostrmeli in imeli mir ob tej ljubezni, ki nam jo izkazuje; naj nam podeli veselje in nas kot otroke za roko vodi po poti življenja. »Ko mi prispemo, je on že tam. Ko ga mi iščemo, nas je on že prvi iskal. On je vedno pred nami, čaka nas, da bi nas sprejel v svoje srce, v svojo ljubezen. To dvoje nam lahko pomaga razumeti skrivnost Božje ljubezni do nas,« je papež sklenil homilijo. »A da bi se izrazil, potrebuje našo majhnost, naše pomanjšanje. Prav tako potrebuje našo osuplost, ko ga iščemo in najdemo, kako nas že čaka.«

Audio: