Nadškof Celso Morga Iruzubieta: Duhovniki in skušnjava funkcionalizma

VATIKAN (petek, 27. junij 2014, RV) – Razpoloženje duše, s čimer so duhovniki vedno pripravljeni iskati voljo tistega, ki jih je poslal, in ne svoje, je prva med krepostmi, ki jim koncilski dekret Presbyterorum ordinis daje prav posebno duhovno pomembnost. Gre za ključno točko duhovniškega življenja, od katere je odvisna človeška in nadnaravna sreča služabnika ter uspeh določene službe, ki jo duhovnik opravlja v neki cerkveni skupnosti. Tako je za vatikanski časopis L'Osservatore Romano zapisal nadškof Celso Morga Iruzubieta, tajnik Kongregacije za kler.

Celotna apostolska spodbuda Evangelii gaudium papeža Frančiška, se hrani iz te limfe duha služenja, da bi privedla k izpolnitvi oznanila evangelija v sedanjem svetu. Pozorneje preberimo 104. točko spodbude, ko papež v ospredje postavi zahtevo pravic žensk, ki Cerkvi zastavljajo globoka vprašanja in ki se jim ni mogoče površno izogniti: »Možem pridržano duhovništvo kot znamenje Kristusa Ženina, ki se daruje v evharistiji, je vprašanje, ki ni predmet razprave, a je lahko povod za posebne spore, če se zakramentalno polnomočje preveč istoveti z oblastjo na splošno.« Duhovniško polnomočje je »na ravni funkcije in ne na ravni dostojanstva ali svetosti.« Jezus obogati svoje ljudstvo z novim načinom soudeleženosti pri svojem edinem in vzvišenem duhovništvu, a dostojanstvo prihaja iz krsta, ki je dostopen vsem. Bilo bi torej napačno misliti ali živeti duhovniško službo kot povišanje ali vprašanje človeškega ugleda.

Tako ta izvorna enakost kot tudi funkcionalna raznolikost imata za temelj sámo naravo Cerkve, ki jo je hotel Kristus. Ključ in osnovno jedro funkcije duhovniške službe ni oblast kot premoč, »ampak njeno polnomočje za podeljevanje zakramenta evharistije. Na tem sloni njena avtoriteta, ki je vedno služenje ljudstvu.« Ta služba v evharistiji, ki je spomin Kristusove smrti in vstajenja, od duhovnika zahteva, da se absolutno izogiba vsake vrste človeškega protagonizma. So in vedno bodo zelo aktualne besede škofa na dan duhovnikovega posvečenja, ko mu pravi, naj nikoli ne neha upirati pogleda v Kristusa, dobrega pastirja, ki je prišel ne da bi mu služili, ampak da bi služil in si prizadeval rešiti tiste, ki so se izgubili.

Ta ljubeča razpoložljivost za duhovniško službo ali »pastoralna ljubezen«, ki je tesno povezana z evharistijo, je notranje in dinamično načelo, ki prežema celotno bitje pastirja. Zmožno je združiti vse njegovo življenje ter ga napolniti z izjemno človeško in nadnaravno polnostjo, virom veselja in rodovitne duhovnosti, da lahko vodi ljudi k življenju v milosti. Poleg tega je to njihova posebna pot svetosti. Vsa duhovniška dejavnost, tudi tisti bolj ali manj birokratski del, mora biti do kraja poistovetena s Kristusovo ljubeznijo, ki jo duhovnik izžareva v vsem svojem obnašanju, vse do popolne daritve sebe za čredo, ki mu je zaupana, predvsem kar se tiče trpečih, malih, otrok, mladih, oseb v težavah, priseljencev in revežev. Duhovnik bo vsem prinašal ljubezen in usmiljenje dobrega pastirja.

Ta pastoralna ljubezen je za duhovnika vesela zahteva njegovega poklica, za vernike pa je pravica do tega, da v njem najdejo Božjega moža, svetovalca, posredovalca miru, zvestega in preudarnega prijatelja ter tudi varnega voditelja, ki se mu je mogoče zaupati v najtežjih življenjskih trenutkih, da bi prejeli tolažbo in moč. Običajna skušnjava za duhovnika bi lahko bila to, da se hoče izmakniti tej zahtevi, temu »lahkemu bremenu«, ki mu ga je Gospod naložil z duhovniškim posvečenjem. Jona za vsako ceno išče svoj mir in varnost, ko sliši glas Boga, naj gre v Ninive in opravi težko poslanstvo. Za Jona je svoboda pomenila osvoboditi se od svojega poslanstva, narediti se gluhega, izbrisati znamenja svoje identitete. A prerok ne more zaseči Boga, kajti Bog se nikoli ne pusti ujeti v past, niti s strani tistih, katerih poslanstvo je, da ga oznanjajo, in bi lahko mislili, da poznajo vse Božje skrivnosti. Med obredom posvetitve najprej škof, nato pa vsi navzoči duhovniki položijo roke na novega duhovnika, kar pomeni po eni strani udeležbo pri isti stopnji službe, po drugi strani pa kaže, da duhovnik ne more delovati sam, ampak vedno znotraj duhovniške skupnosti, kot brat vseh.

S tem, da se duhovnik zaveda vsega tega, od sebe oddalji predstavo o »individualni službi«, da ne rečemo »individualistični« ali »samotarski«. Obenem mu to daje globok teološki motiv, da pristopi ne le k pastorali vzajemnosti, ampak prav tako k najpomembnejšemu problemu duhovniškega življenja, to je osamljenost. Duhovnik, pastir vsega Božjega ljudstva, mora druge duhovnike smatrati kot člane iste duhovniške službe, kot svojo neposredno in najljubšo čredo, biti z njimi solidaren kot soduhovnik v vsej pastoralni dejavnosti. Ta realnost, utemeljena na zakramentu svetega reda, ima praktične posledice, ne samo v službi, ampak tudi v duhovnem življenju pastirja. Če se duhovnik zna boriti proti skušnjavam individualne službe, se bo znal boriti tudi proti nevarnosti, da bi v službi videl praznino zaradi t.i. funkcionalizma.

Kot zadnjo lastnost pastirjev v današnji Cerkvi je nadškof Iruzubieta izpostavil usmiljenje. Vemo, s kolikšno vztrajnostjo papež Frančišek o usmiljenju govori in tudi daje zgled, in sicer s svojim načinom približevanja vernikom in s svojimi gestami. Cerkev, ki je »v izhodu«, je Cerkev z odprtimi vrati. Zveličanje je v Gospodovi dobrohotnosti. Začenši z usmiljenjem in Gospodovo milostjo se odprejo poti v resnično človečnost in trajni zagon proti krščanski popolnosti.

Audio: