EVANGELII GAUDIUM: VESELJE EVANGELIJA svetega očeta Frančiška škofom,
duhovnikom in diakonom, Bogu posvečenim osebam in vsem krščanskim vernikom o
oznanjevanju evangelija v sedanjem svetu
1. VESELJE EVANGELIJA napolnjuje
srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo s Kristusom; ljudi, ki pustijo, da
jih Kristus odreši greha, žalosti, notranje praznine, osamljenosti. Z Jezusom Kristusom
se vedno rojeva in oživlja veselje. V tej spodbudi se želim obrniti na krščanske vernike,
da bi jih povabil k novi stopnji evangeljskega oznanjevanja, zaznamovanega s takšnim
veseljem. Hkrati želim nakazati pot Cerkve v prihodnih letih.
Audio:
I.
VESELJE, KI SE PRENAVLJA IN SE PODARJA 2. Velika nevarnost sedanjega sveta
s svojo mnogovrstno in neznosno ponudbo potrošnje je samoljubna žalost, ki prihaja
iz lagodnega in skopuškega srca, iz bolestnega iskanja površnih užitkov, iz osamljene
zavesti. Kadar se notranje življenje zapre v lastnih koristih, ni več prostora za
druge, ni posluha za uboge, ne poslušamo več Božjega glasu, ne uživamo več blagega
veselja njegove ljubezni, ne utripa navdušenja za dobro. Tudi verujočim preti ta resnična
in trajna nevarnost. Mnogi zapadejo vanjo in postanejo užaljeni, nezadovoljni, brez
življenja. To ni izbira dostojnega in polnega življenja. Bog nam tega ne želi. To
ni življenje v Duhu, ki priteka iz srca vstalega Kristusa.
3.Vabim vsakega
kristjana, kjer koli že je, naj takoj danes obnovi svoje osebno srečanje z Jezusom
Kristusom, ali se vsaj odloči za srečanje z njim in ga vsak dan nenehno išče. Ni razloga,
da bi kdo mislil, da to vabilo ni namenjeno njemu, kajti »nihče ni izključen od
veselja, ki ga prinaša Gospod« (Pavel VI., ap. spodbuda Gaudete in Domino (9.
maja 1975), 22: AAS 67 (1975), 297.). Kdor tvega, tega Gospod ne razočara.
Kadar kdo stori majhen korak naproti Jezusu, odkrije, da je Jezus že pričakoval njegov
prihod z odprtimi rokami. V tem trenutku lahko rečemo Jezusu Kristusu: »Gospod,
pustil sem se goljufati, na tisoč načinov sem bežal od tebe. Potrebujem te. Ponovno
me osvobodi, Gospod. Ponovno me sprejmi v svoje odrešilne roke«. Kako blagodejno
se je vrniti k njemu, potem ko smo se izgubili! Še enkrat ponavljam: Bog se nikoli
ne naveliča odpuščati. Mi se naveličamo prositi za njegovo usmiljenje. Gospod, ki
nas je povabil, da odpuščamo »sedemdesetkrat sedemkrat« (Mt 18,22), nam daje zgled:
On odpušča sedemdesetkrat sedemkrat. Vedno znova nas jemlje na svoje rame. Nihče nam
ne more odvzeti tega dostojanstva, ki nam ga podeljuje ta neskončna in neomajna ljubezen.
Jezus nam dovoli, da dvignemo glavo in začnemo znova, z nežnostjo, ki nas nikoli ne
razočara in ki nam more vedno vrniti veselje. Ne bežimo od Jezusovega vstajenja, nikoli
se ne vdajmo, naj se zgodi karkoli. Nič ni močnejše od njegovega življenja, ki nas
žene naprej!
4. Starozavezne knjige so predlagale veselje zveličanja ki bo
postalo preobilno v mesijanskih časih. Prerok Izaija se obrača na pričakovanega Mesija
in ga pozdravlja z vzklikom: »Bogato daruješ radost, veliko veselje delaš«
(9,2). Sionske prebivalce vabi, naj ga sprejmejo s pesmijo: »Vriskajte in se radujte!«
(12,6). Prerok vabi tistega, ki je že zagledal prihajajočega Mesija, naj ga razglaša
drugim: »Pojdi na visoko goro, sionski sel, kot glasnik veselja! Povzdigni močno
svoj glas, Jeruzalem, kot glasnik veselja« (40,9). Celotno stvarstvo je
deležno tega veselja zveličanja: »Vriskajte, nebesa, raduj se zemlja! Zavriskajte
gore! Gospod je potolažil svoje ljudstvo in se usmilil svojih ubogih« (49,13).
Ko
Zaharija vidi Gospodov dan, vabi, naj glasno pozdravljajo Kralja, ki prihaja krotak
in jezdi na osliču: »Močno se raduj, hči sionska, vriskaj od veselja, hči jeruzalemska!
Glej, k tebi prihaja tvoj kralj. Pravičen je in zmagoslaven!« (Zah 9,9). Morda
pa je najbolj privlačno povabilo preroka Sofonija, ki nam prikazuje Boga samega kot
žareče središče praznika in veselja, ki ga ta zveličaven klic želi nakloniti svojemu
ljudstvu. Ponovno prebiranje tega besedila me napolnjuje z življenjem: »Gospod,
tvoj Bog, je pri tebi, mogočni rešitelj. Veseli se nad teboj v obnovljeni ljubezni,
vriskajoč se raduje nad teboj« (Sof 3,17).
To veselje živimo med drobnimi
stvarmi vsakdanjega življenja, kot odgovor na ljubeče povabilo Boga, našega Očeta:
»Moj sin, stôri si dobro, kolikor moreš … Ne odpovej se srečnemu dnevu«
(Sir 14,11.14). Kakšno očetovsko nežnost zaslutimo v teh besedah!
5. Evangelij,
v katerem žari zmagoslavni Kristusov križ, vztrajno vabi k veselju. Dovolj je nekaj
primerov. Angel pozdravi Marijo: »Veseli se« (Lk 1,28). Marijin obisk pri Elizabeti
povzroči, da Janez od veselja poskoči v naročju svoje matere (prim. Lk 1,41). Marija
v svoji hvalnici razglaša: »Moj duh se raduje v Bogu, mojem zveličarju« (Lk
1,47). Ko Jezus začne svoje poslanstvo, Janez vzklikne: »To moje veselje je zdaj
dopolnjeno« (Jn 3,29). Jezus sam »se je razveselil v Svetem Duhu« (Lk 10,21).
Njegovo oznanilo je vir veselja: »To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas
in da bo vaše veselje dopolnjeno« (Jn 15,11). Naše krščansko veselje privre iz
izvira njegovega prekipevajočega srca. Svojim učencem obljublja: »Vi boste žalostni,
toda vaša žalost se bo spremenila v veselje« (Jn 16,20). In vztraja: »Spet
vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in vašega veselja vam nihče ne bo vzel«
(Jn 16,22). Ko so nato učenci videli Vstalega, »so se razveselili« (Jn 20,20).
Knjiga Apostolskih del pripoveduje, da so prvi kristjani »uživali hrano z veselim
srcem« (2,46). Kjer so bili učenci, »je vladalo veliko veselje« (8,8).
Učenci so bili tudi sredi preganjanja »polni veselja in Svetega Duha« (13,52).
Neki evnuh je takoj po krstu »šel veselo naprej po svoji poti« (8,39). Tudi ječarja
»in vso njegovo hišo je navdajalo veselje, ker so našli vero v Boga« (16,34).
Zakaj ne bi tudi mi stopili v ta veletok veselja?
6. Zdi se, da imajo nekateri
kristjani nekakšen postni čas brez velike noči. Seveda priznam, da veselja ne živimo
na isti način v vseh življenjskih stopnjah in okoliščinah, ki so včasih zelo hude.
Človek se navadi in spremeni. Vedno pa ostane vsaj svetlobni žarek, ki se poraja iz
osebne gotovosti, da smo neskončno in nad vse ljubljeni. Razumem osebe, ki se nagibajo
k žalosti zaradi hudih težav, ki jih morajo prestajati. Toda počasi je le treba dovoliti,
da se začenja porajati veselje vere kot skrito, a trdno zaupanje tudi sredi najhujših
stisk: »Ostal sem daleč od miru, pozabil sem, kaj je sreča … To si hočem priklicati
v spomin, da bom mogel upati: Gospodove milosti niso končane, njegove milosrčnosti
niso izčrpane. Obnavljajo se vsako jutro, velika je njegova zvestoba … Dobro je, tiho
čakati Gospodove pomoči« (Žal 3,17.21-23.26).
7. Skušnjava se pogosto pojavlja
v obliki opravičil in obtožb, kakor da bi moralo biti nešteto pogojev, zakaj je veselje
mogoče. To se dogaja zato, »ker je tehnološka družba pomnožila priložnosti za užitke,
a ji težko uspe poskrbeti za veselje« (Pr.t., 8: AAS 67 (1975),
292). Lahko rečem, da je najlepše in najbolj naravno veselje, ki sem ga videl v svojem
življenju, veselje zelo ubogih oseb, ki imajo malo dobrin, katerih se oklepajo. Spominjam
se tudi pristnega veselja tistih, ki so sredi velikih poklicnih obveznosti znali ohraniti
verujoče, velikodušno in iskreno srce. To veselje na različne načine zajema iz studenca
vedno večje Božje ljubezni, ki se je razodela v Jezusu Kristusu. Ne bom se naveličal
ponavljati besed Benedikta XVI., ki nas vodijo v središče evangelija: »Na začetku
krščanstva ni etična odločitev ali kakšna velika ideja, marveč je srečanje z dogodkom,
z Osebo, ki daje našemu življenju novo obzorje in s tem njegovo odločilno usmeritev«
(Okr. Deus caritas est (25. december), 1: AAS 98 (2006), 217).
8.
Samo po zaslugi tega srečanja – ali ponovnega srečanja –, z Božjo ljubeznijo, ki se
spreminja v srečno prijateljstvo, smo odkupljeni iz svoje osamljene zavesti in samozadostnosti.
V polnosti postajamo človeški, kadar smo več kakor človeški, ko namreč dovolimo Bogu,
da nas popelje onkraj nas samih, da bi dosegli svojo najbolj resnično bistvo. Tu je
izvir evangeljskega delovanja. Kdor je srečal to ljubezen, ki mu vrača smisel življenja,
jo mora posredovati drugim.
Audio:
II.
PRIJETNO IN TOLAŽILNO VESELJE OZNANJEVANJA EVANGELIJA 9. Dobro se vedno želi
podarjati. Vsaka pristna izkušnja resnice in lepote se sama po sebi želi podarjati.
Vsaka oseba, ki živi globoko osvoboditev, dosega večjo občutljivost za potrebe drugih.
Dobro se ukoreninja in razvija, ko ga podarjamo. Kdor torej želi živeti dostojanstveno
in polno, mora vsekakor priznavati drugega in iskati njegovo dobro. Zato nas ne bi
smele čuditi nekatere besede svetega Pavla: »Kristusova ljubezen nas priganja«
(2 Kor 5,14); »Gorje mi, če ne bi oznanjal evangelija« (1 Kor 9,16).
10.
Živeli naj bi torej na višji ravni, a ne manj polno: »Življenje se krepi, ko ga
podarjamo, in peša v osamljenosti in lenobnosti. Ljudje, ki bolj izkoristijo
priložnosti življenja, dejansko zapuščajo varno obrežje in se zavzemajo za poslanstvo,
da podarjajo življenje drugim« (Peto splošno zasedanje škofov Latinske
Amerike in Karibov, dokument iz Apareside (31. maj 2007), 360). Ko Cerkev kliče k
prizadevnemu oznanjevanju evangelija, kristjanom kaže moč osebnega uresničenja: »Tu
odkrivamo drugo globoko zakonitost resničnosti: življenje raste in zori, kolikor ga
podarjamo za življenje drugih. Poslanstvo je navsezadnje to« (Pr.t.).
Oznanjevalec evangelija potemtakem ne bi smel imeti pogrebnega obraza. Obnovimo in
povečajmo gorečnost, »prijetno in tolažilno veselje oznanjevanja evangelija tudi
tedaj, ko je treba sejati s solzami. /…/ Naj današnji svet – ki išče v bridkosti
in upanju – sprejme veselo oznanilo, ki ga ne prinašajo žalostni in malodušni,
nepotrpežljivi in tesnobni glasniki, ampak služabniki evangelija, katerih življenje
naj izžareva gorečnost, ker so sami sprejeli Kristusovo veselje« (Pavel
VI., Ap. spodbuda Evangelii nuntiandi (8. december 1975), 80: AAS 68
(1976), 75.).
Audio:
Večna
novost 11. Ponovno oznanilo podarja verujočim, tudi mlačnim in tistim,
ki ne živijo po veri, novo veselje vere in evangelizacijsko rodovitnost. V resnici
je središče oznanila in njegovo bistvo vedno isto: Bog, ki je razodel svojo neskončno
ljubezen v umrlem in vstalem Kristusu. Bog vedno prenavlja svoje vernike. Čeprav so
priletni, »dobivajo novo moč, razprostirajo peruti kakor orli,
tečejo in ne opešajo, hodijo in se ne utrudijo« (Iz 40,31). Kristus je »večni
evangelij« (Raz 14,6), je »isti včeraj in danes in na veke« (Heb 13,8),
a njegovo bogastvo in njegova lepota sta neizčrpni. Kristus je vedno mlad in trajen
izvir novosti. Cerkev se ne neha čuditi »globočini bogastva, modrosti in spoznanja
Boga« (Rim 11,33). Sveti Janez od Križa je rekel: »To bogastvo Božje modrosti
in vednosti je tako globoko in neskončno, da ga more duša vedno bolj
spoznavati, čeprav že nekaj ve o njem« (Duhovna pesem 36,10). Podobno
je povedal sv. Irenej: Kristus »je prinesel vso novost, ko je podaril samega sebe«
(Adversus haereses, IV, c.34, št.1: PG 7 pars prior, 1083: »Omnem novitatem
attulit, semetipsum afferens). S svojo novostjo more vedno prenavljati naše življenje
in našo skupnost. Tudi če doživljamo temna obdobja in slabosti Cerkve, se krščansko
oznanilo nikdar ne postara. Jezus Kristus more razbiti tudi turobne vzorce, v katere
smo ga domnevno vklenili, in nas preseneča s svojo nenehno božjo ustvarjalnostjo.
Vsakokrat, ko se skušamo vrniti k izviru in ponovno pridobiti izvirno evangeljsko
svežino, se pojavijo nove poti, ustvarjalni načini, druge izrazne oblike, zgovornejša
znamenja, besede z bogatim prenovljenim pomenom za sedanji čas. V resnici je vsaka
pristna oznanjevalna dejavnost »nova«.
12. Čeprav to poslanstvo terja
velikodušno zavzetost, bi bilo napačno, če bi ga razumeli kot junaško osebno nalogo.
To poslanstvo je namreč predvsem njegovo delo, visoko nad vsem, kar moremo odkriti
in doumeti. Jezus je »prvi in največji oznanjevalec evangelija« (Pavel VI., Ap. spodbuda
Evangelii nuntiandi (8. december 1975), 7: AAS 68 (1976), 9.). Bog ima
vedno prvenstvo v kakršni koli obliki oznanjevanja evangelija. Bog nas je hotel poklicati
za svoje sodelavce in nas okrepil z močjo svojega Duha. Bog sam hoče skrivnostno porajati
resnično novost, ki jo navdihuje, prebuja, usmerja in spremlja na tisoč načinov. V
vsem življenju Cerkve se mora vedno razodevati, da pobuda prihaja od Boga, ki »nas
je prvi ljubil« (1 Jn 4,10) in ki »daje rast« (1 Kor 3,7). To prepričanje
nam pomaga ohraniti veselje sredi tako zahtevne in izzivalne naloge, ki v celoti prežema
naše življenje. Od nas zahteva vse, a nam hkrati tudi podarja vse.
13. Novosti
tega poslanstva nikakor ne smemo razumeti kot izkoreninjenja, kot pozabe žive zgodovine,
ki nas sprejema in žene naprej. Spomin je razsežnost naše vere, ki bi jo mogli imenovati
»devteronomično« (op. p. obnovljeno), podobno Izraelovemu spominu. Jezus
nam zapušča evharistijo kot vsakodnevni spomin Cerkve, ki nas vedno bolj uvaja v veliko
noč (prim. Lk 22,19). Oznanjevalno veselje vedno blesti na ozadju hvaležnega spomina:
za to milost moramo vedno prositi. Apostoli niso nikoli pozabili trenutka, ko se je
Jezus dotaknil njihovega srca: »Bilo je okoli štirih popoldne« (Jn 1,39). Skupaj
z Jezusom nam spomin ponavzočuje cel »oblak prič« (Heb 12,1). Med njimi se
odlikujejo nekatere osebe, ki so se na poseben način vtisnile v spomin, da bi vzklilo
naše veselje v verovanju: »Spominjajte se svojih voditeljev, ki so vam oznanjali
Božjo besedo« (Heb 13,7). Včasih so to preproste in bližnje osebe, ki so nas uvajale
v življenje vere. »Spominjam se tvoje pristne vere, ki sta jo imeli tudi tvoja
babica Loída in tvoja mati Evníka« (2 Tim 1,5). Verujoči je v bistvu »človek,
ki se spominja«.
Audio:
III.
NOVA EVANGELIZACIJA ZA POSREDOVANJE VERE 14. V poslušanju Svetega Duha, ki
nam pomaga občestveno prepoznavati znamenja časov, smo od 7. do 28. oktobra 2012 obhajali
trinajsto redno splošno zasedanje škofovske sinode o vprašanju Nova evangelizacija
za posredovanje krščanske vere. Tam smo spomnili, da nova evangelizacija kliče
vse in se poglavitno uresničuje na treh področjih (prim. Propositio 7). Najprej
omenimo področje redne pastorale, »ki jo oživlja ogenj Svetega Duha, da
bi vnel srca vernikov, ki se redno shajajo v občestvu in se zbirajo na Gospodov dan,
da bi se hranili z njegovo besedo in s kruhom večnega življenja«(Benedikt
XVI., Homilija med sveto mašo ob zaključku XIII. splošnega zasedanja redne škofovske
sinode, 28. oktober 2012; AAS 104 2012), 890).V to področje so vključeni
tudi verniki, ki ohranjajo globoko in iskreno katoliško vero, jo izražajo na različne
načine, čeprav se ne udeležujejo pogosto bogoslužja. Ta pastorala se usmerja ob rasti
vernikov, tako da vedno bolje in z vsem svojim življenjem odgovarjajo na Božjo ljubezen.
Na
drugem mestu omenimo področje »krščenih oseb, ki ne živijo krstnih zahtev«,
(pr. t. ) ne pripadajo s srcem Cerkvi in ne doživljajo več tolažbe vere. Cerkev
kot vedno pozorna mati si prizadeva, da bi se spreobrnili, kar jim bo vrnilo veselje
vere in željo, da bi živeli po evangeliju.
Končno pripomnimo, da je evangelizacija
bistveno povezana z oznanjevanjem evangelija tistim, ki ne poznajo Jezusa Kristusa,
ali pa so ga vedno zavračali. Mnogi od njih tudi v deželah starega krščanskega
izročila iščejo Boga skrivaj, nagiba jih hrepenenje po njegovem obličju. Vsi imajo
pravico sprejeti evangelij. Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar
izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki nalaga novo dolžnost, ampak kakor tisti,
ki deli veselje, kaže lepo obzorje in podarja zaželeno gostijo. Cerkev ne raste s
prozelitizmom, ampak »s privlačnostjo« (Benedikt XVI., Homilija med sveto mašo
ob začetku 5. splošne konference Latinsko Ameriških in Karibskih škofov v svetišču
Aparecida, 13. maj 2007); AAS 99 (2007), 437.
Audio:
15. Janez
Pavel II. nas je povabil, naj priznamo, da »vsekakor ni potrebno izgubiti poleta
za oznanjevanje« tistim, ki so daleč od Kristusa, saj je »to je prva naloga
Cerkve« (Okr. Redemptoris missio (7. december 1990), 43: AAS 83
(1991), 280). Misijonarska dejavnost »še danes predstavlja največji izziv
za Cerkev« (pr. t. 40: AAS 83 (1991), 287). in »misijonska stvar
mora biti prva« (pr. t. 86: AAS 83 (1991), 333). Kaj bi se zgodilo,
če bi vzeli zares te besede? Preprosto bi priznali, da je misijonarsko delovanje vzorec
vsakega dejanja Cerkve. V tem smislu so latinskoameriški škofje rekli, da ne moremo
več ostati mirni, v nedejavnem čakanju, znotraj naših Cerkva« (5. splošna konferenca
Latinsko Ameriških in Karibskih škofov, Dokument iz Aparecide, 31. maj 2007). in da
je potrebno preiti »od ohranjevalne pastorale k odločno misijonarski pastorali«
(pr. t., 370). Ta naloga je še naprej vir največjega veselja za Cerkev: »V
nebesih bo večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi
pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja« (Lk 15,7).
Predlog
in meje te spodbude 16. Z veseljem sem sprejel povabilo sinodalnih očetov,
da napišem to spodbudo (prim. Propositio 1). Zbral sem bogastvo sinodalnih
del. Posvetoval sem se z različnimi osebami in nadalje nameravam izraziti zaskrbljenosti,
ki me navdajajo v tem trenutku oznanjevalnega poslanstva Cerkve. Nešteta so vprašanja,
povezana z evangelizacijo v sedanjem svetu, ki bi jih tu mogli obravnavati. Nisem
hotel podrobno obravnavati teh številnih vprašanj, ki morajo biti predmet študija
in pozorne poglobitve. Tudi ne mislim, da je od papeške učiteljske službe treba pričakovati
dokončno ali popolno besedo o vseh vprašanjih, ki se tičejo Cerkve in sveta. Ni primerno,
da papež namesto krajevnih škofov razsodi vse težave, ki se kažejo na njihovih ozemljih.
V tem smislu zaznavam nujnost, da nadaljujem z zdravo »decentralizacijo«.
17.
Tukaj sem se odločil predložiti nekatere točke, ki lahko opogumijo in usmerijo v vsej
Cerkvi novo stopnjo oznanjevanja, polno gorečnosti in moči. V tem okviru in na osnovi
nauka dogmatične konstitucije o Cerkvi Lumen gentium, sem se odločil, da se
med drugimi vprašanji obširno zaustavim pri naslednjih:
a) Prenova Cerkve
v misijonarski odprtosti. b) Skušnjave pastoralnih delavcev. c)
Cerkev kot celota Božjega ljudstva, ki oznanja evangelij. č) Homilija in njena
priprava. d) Družbena vključitev ubogih. e) Mir in družbeni pogovor. f)
Duhovni nagibi za misijonarsko zavzetost.
18. Morda se bo zdelo, da sem pretirano
dolgo govoril o teh vprašanjih. A tega nisem storil z namenom, da bi ponudil razpravo,
ampak samo zato, da bi pokazal, kako so ta vprašanja za sedanjo nalogo Cerkve pomembna.
Vsa ta vprašanja namreč pomagajo orisati določen evangelizacijski slog. Vabim, da
ga osvojimo in dejavno uresničimo. Na ta način moremo sredi svojega vsakdanjega dela
sprejeti spodbudo Božje Besede »Vedno se veselite v Gospodu. Ponavljam vam, veselite
se!« (Fil 4,4).
Audio:
PRVO
POGLAVJE
MISIJONARSKA PREOBRAZBA CERKVE 19. Evangelizacija izhaja
iz Jezusovega misijonarskega naročila: »Pojdite torej in naredite vse narode za
moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih spolnjevati
vse, kar koli sem vam zapovedal« (Mt 28,19-20). V teh vrsticah je predstavljen
trenutek, ko Vstali pošlje svoje učence oznanjat evangelij v vsakem času in v vsakem
prostoru, tako da bi se vera v Jezusa razširila v vsak kot zemlje.
I. CERKEV
V ODPRTOSTI 20. V Božji Besedi se stalno javlja ta živahnost »odprtosti«,
ki jo Bog hoče izzvati v verujočih. Abram je sprejel klic, da se poda v novo deželo
(prim. 1 Mz 12,1-3). Mojzes je poslušal klic Boga: »Pojdi, pošiljam te« (2
Mz 3,10) in je izpeljal ljudstvo v obljubljeno deželo (prim. 2 Mz 3,17). Jeremiju
je Bog rekel: »Pojdi k tistim, h katerim te pošiljam« (Jer 1,7). Danes so v
tem Jezusovem naročilu »pojdite« navzoči vedno novi scenariji in izzivi oznanjevalnega
poslanstva Cerkve. Vsi smo poklicani k tej novi misijonarski »odprtosti«. Vsak
kristjan in vsaka skupnost bo razločevala, kakšno pot terja Gospod. A vsi smo poklicani,
da sprejmemo ta klic: da zapustimo svojo udobnost in pogumno dosežemo vsa obrobja,
ki potrebujejo luč evangelija.
21. Evangeljsko veselje, ki napolnjuje življenje
skupnosti učencev, je misijonarsko veselje. Doživlja ga dvainsedemdeset učencev, ki
se veseli vrnejo s poslanstva (prim Lk 10,17). To veselje živi Jezus, ki se razveseli
v Svetem Duhu in hvali Očeta, da njegovo razodetje dosega uboge in najmanjše (prim
Lk 10,21). Polni občudovanja ga občutijo prvi kristjani, ki se spreobrnejo ob poslušanju
oznanjevanja apostolov na binkošti »vsak v svojem jeziku« (Apd 2,6). To veselje
je znamenje, da je bil evangelij oznanjen in rodi sad. Vedno pa gre za dinamiko izhoda
in daru, za izhod iz sebe, za hojo, za ponovno sejanje in tudi na novo. Gospod pravi:
»Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti zato sem prišel«
(Mr 1,38). Ko Jezus poseje seme na nekem kraju, se ne zadržuje več tam, da bi bolje
razložil ali storil nadaljnja znamenja, ampak ga Duh vodi, da odide v druga naselja.
22.
Beseda vsebuje zmožnost, ki je ne moremo predvideti. Evangelij govori o vsejanem semenu,
ki raste samo od sebe, ko poljedelec spi (prim. Mr 4,26-29). Cerkev mora sprejeti
to nedoumljivo svobodo Besede, ki je učinkovita na svoj način in v zelo različnih
oblikah, tako da pogosto izmakne našim predvidevanjem in razbije naše okvire.
23.
Zaupnost Cerkve z Gospodom je potujoča zaupnost, in občestvenost »se v bistvu izoblikuje
kot misijonarska občestvenost« (Janez Pavel II, posinodalna ap.
spodbuda Chirstifideles laici (30. december 1988), 32: CD 41 (1989). Danes
je življenjskega pomena, da gre Cerkev, zvesta Učenikovemu vzoru, oznanjat evangelij
vsem, v vse kraje, v vse okoliščine, brez odlašanja, brez odpora in brez strahu. Evangeljsko
veselje je za vse ljudstvo, nihče ne more izključiti nikogar. Tako angel oznanja betlehemskim
pastirjem: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo«
(Lk 2,10). Razodetje govori o »večnem evangeliju, ki ga je treba oznaniti
prebivalcem zemlje in vsakemu narodu, rodu, jeziku in ljudstvu« (Raz 14,6).
Audio:
Dajmo
pobudo, vključimo se, spremljajmo, obrodimo sad in praznujmo! 24.
Cerkev, 'ki gre iz sebe',je skupnost misijonarskih učencev, ki sprožijo
pobudo, se vključijo, spremljajo, obrodijo sad in praznujejo. »Primerear – prevzeti
pobudo«: oprostite mi, prosim, to novo skovanko. Skupnost, ki oznanja, doživlja, da
je Gospod prevzel pobudo, da jo je on prvi vzljubil (prim. 1 Jn 4,10). Zato zna skupnost
narediti prvi korak, zna brez strahu prevzeti pobudo, zna iti naproti, iskati oddaljene
in priti na razpotja, ter povabiti izključene. Neizmerno si želi podarjati usmiljenje,
saj je sama izkusila neskončno Očetovo usmiljenje in njegovo moč. Bolj pogumno prevzemimo
pobudo! Posledično bo Cerkev tudi bolj»vstopila v zadevo«. Jezus je umil noge
svojim učencem. Gospod je 'vstopil v zadevo' in v to pritegnil svoje. Pokleknil
je pred drugimi, da bi jih umil. Takoj zatem je rekel učencem: »Blagor vam, če
boste to delali« (Jn 13,17). Skupnost, ki oznanja, se s svojimi dejanji vključi
v vsakdanje življenje drugih, skrajša razdalje, skloni se vse do ponižanja, če je
potrebno, privzame človeško življenje, dotakne se trpečega Kristusovega mesa v ljudstvu.
Glasniki evangelija imajo zato »vonj po ovcah« in ovce poslušajo njihov glas.
Skupnost, ki oznanja, je torej pripravljena »spremljati«. Spremlja človeštvo
na vseh njegovih potih, pa naj bodo poti še tako težke in dolge. Zna dolgo pričakovati
in apostolsko potrpeti. Za evangelizacijo je potrebno veliko potrpežljivosti, ki se
ne ustavi ob omejitvah. Zvesta Gospodovemu daru zna tudi »obroditi sad«. Skupnost,
ki oznanja, je vedno pozorna do sadov, ker Gospod hoče, da je rodovitna. Skrbno pazi
na zrno in ne izgubi miru zaradi ljuljke. Ko sejalec vidi, da se med zrnjem pojavlja
ljuljka, se ne pritožuje in ne vznemirja. Najde način, da se Beseda utelesi v konkretni
razmeri in obrodi novo življenje, čeprav so sadovi navidezno nepopolni in nedokončani.
Učenec zna podariti vse življenje in gre do mučeništva, ki je pričevanje za Jezusa
Kristusa. Noče si nakopavati sovražnikov, ampak želi, da bi bila Beseda sprejeta in
bi razodela svojo osvobajajočo in prenavljajočo moč. Končno zna vesela skupnost, ki
oznanja, vedno »praznovati«. Obhaja in praznuje vsako majhno zmago, vsak napredek
v evangelizaciji. Vesela evangelizacija olepša bogoslužje in sredi vsakdanjih zahtev
pospešuje dobro. Cerkev evangelizira in se evangelizira z lepoto bogoslužja, ki je
tudi obhajanje oznanjevalne dejavnosti ter vir prenovljene spodbude za darovanje.
Audio:
II.
PASTORALA V SPREOBRNJENJU 25. Vem, da danes dokumenti ne prebujajo istega zanimanja
kakor v drugih časih, in so hitro pozabljeni. Kljub temu poudarjam, da ima to, kar
želim tu izreči, programski značaj in pomembne posledice. Upam, da bodo vse skupnosti
to storile tako, da bodo uporabile vsa potrebna sredstva za napredovanje na poti pastoralnega
in misijonarskega spreobrnjenja, ki ne more več pustiti stvari tako, kot so. Zdaj
nam ne koristi »navadna administracija« (Peto splošno zasedanje škofov Latinske
Amerike in Karibov, dokument iz Apareside (31. maj 2007), 201). V vseh pokrajinah
sveta se oblikujmo v »nenehno stanje misijona« (pr. t., 551.).
26.
Pavel VI. je vabil, naj okrepimo klic k prenovi. Jasno je povedal, da se ne obrača
samo na posameznike, ampak na vso Cerkev. Spomnimo na to znamenito besedilo, ki ni
izgubilo svoje moči. »Cerkev mora poglobiti zavest o sebi, premišljevati o svoji
lastni skrivnosti /…/ Iz te razsvetljene in dejavne zavesti izvira samodejna želja,
da bi soočila idealno podobo Cerkve, kakršno je Kristus videl, hotel
in ljubil kot svojo sveto in brezmadežno nevesto, s svojim resničnim današnjim
obličjem /…/ Iz tega izvira velikodušna in skoraj nepotrpežljiva potreba po
prenovi in popravi napak, ki jih ta zavest ob notranjem izpraševanju v ogledalu tega
modela, ki ji ga je Kristus zapustil, izpostavi in zavrže« (Pavel VI., okr. Ecclesiam
suam (6. Avgusta 1964), 10: AAS 56 (1964), 611.612). Drugi vatikanski cerkveni
zbor je predstavil cerkveno spreobrnjenje kot odprtost za nenehno reformo iz zvestobe
Jezusu Kristusu: »Vsaka prenova Cerkve je v bistvu pomnožitev zvestobe njegovi
poklicanosti/…/ Kristus kliče Cerkev na poti njenega romanja k tistemu stalnemu
prenavljanju, katerega Cerkev, kolikor je človeška in zemeljska ustanova, vedno potrebuje«
(Drugi vatikanski koncil, odlok o ekumenizmu Unitatis redintegratio, E 6).
Obstajajo cerkvene strukture, ki utegnejo pogojevati oznanjevalno živahnost, prav
tako pa dobre strukture služijo namenu, ko je v njih življenje, ki jih oživlja, podpira
in presoja. Brez novega življenja in pristnega evangeljskega duha, brez »zvestobe
Cerkve svoji poklicanosti«, se katera koli nova struktura v kratkem času polomi.
Audio:
Neodložljiva
cerkvena prenova 27. Sanjam o misijonarski izbiri, ki je zmožna preoblikovati
vse, da bi navade, slogi, urniki, govorica in vsaka cerkvena struktura postali ustrezen
prevodnik za evangelizacijo sedanjega sveta, bolj kakor pa za varovanje sebe. Prenovo
struktur, ki jo terja pastoralno spreobrnjenje, je mogoče razumeti v tem smislu: omogoča
naj, da bodo vse strukture postale bolj misijonarske, in bo redna pastorala v vseh
svojih zahtevah bolj odkrita in odprta. Vse pastoralne delavce naj postavi v trajno
»izhajanje« in tako pospeši pozitiven odgovor vseh ljudi, katerim Jezus daje
svoje prijateljstvo. Janez Pavel II. je takole dejal škofom Oceanije: »Vsaka prenova
v Cerkvi mora imeti za svoj cilj poslanstvo, da se ne bi vdala nekakšni cerkveni obrnjenosti
vase« (Janez Pavel II., posinodalna ap. spodbua Ecclesia in Oceania (22.
Novembra 2001), 19: AAS (2002), 3).
28. Župnija ni kratkotrajna struktura.
Prav zato, ker je zelo prožna, si more privzeti zelo različne oblike, ki terjajo učljivost
in misijonarsko ustvarjalnost tako pastirja kot župnijske skupnosti. Čeprav seveda
ni edina evangelizacijska ustanova, bo še naprej, če se je le sposobna nenehno prenavljati
in prilagajati, »Cerkev sama, ki živi sredi hiš svojih sinov in svojih hčera«
(Janez Pavel II, posinodalna ap. spodbuda Chirstifideles laici (30. december
1988), 81: CD 41 (1989)). To predpostavlja, da je resnično v stiku z družinami in
z življenjem ljudi in ne postane preobširna struktura, ločena od ljudi, ali skupina
izbrancev, ki gledajo sami nase. Župnija je cerkvena navzočnost na ozemlju, prostor
poslušanja Besede, rasti v krščanskem življenju, pogovoru, oznanjevanju, velikodušni
ljubezni, češčenju in obhajanju (prim. Propositio 26). Župnija z vsemi svojimi
dejavnostmi opogumlja in oblikuje svoje člane, da bodo dejavniki evangelizacije (prim.
Propositio 44). Je občestvo občestev. Je svetišče, v katero žejni prihajajo
pit, da bi nadaljevali pot, je središče nenehnega misijonarskega poslanstva. Toda
priznati moramo, da klic po obnovi in prenovi župnij še ni obrodil zadostnih sadov,
da bi bile bolj blizu ljudem, da bi bile okolja živega občestva in sodelovanja, ter
bi se popolnoma usmerile k misijonarskemu poslanstvu.
29. Druge cerkvene
institucije, temeljna občestva in mala občestva, gibanja in druge oblike združenj,
so bogastvo Cerkve, ki jih Duh prebuja za evangeliziranje vseh okolij in področij.
Pogosto prinašajo novo oznanjevalno gorečnost in zmožnost pogovora s svetom, ter prenavljajo
Cerkev. Zelo koristno je, da ne izgubijo stika s to tako bogato stvarnostjo krajevne
župnije, in se z veseljem vključijo v organsko pastoralo krajevne Cerkve (prim. Propositio
26). Ta vključitev jih bo obvarovala, da bi ostale samo z enim delom evangelija in
Cerkve, ali da se spremenijo v nomade brez korenin.
30. Vsaka krajevna Cerkev,
ki je en del katoliške Cerkve pod vodstvom svojega škofa, je prav tako poklicana k
misijonarskemu spreobrnjenju. Krajevna Cerkev je subjekt evangelizacije (prim. Propositio
41), kot konkreten izraz ene Cerkve na nekem kraju sveta, saj je v njej »resnično
navzoča in deluje ena, sveta, katoliška in apostolska Cerkev« (Drugi vatikanski
koncil, odlok o pastirski službi škofov, Š 11). Krajevna Cerkev je na določnem
prostoru učlovečena Cerkev, preskrbljena z vsemi sredstvi zveličanja, ki jih daje
Kristus, a s krajevnim obličjem. Njeno veselje prinašati Jezusa Kristusa se izraža
tako v njeni skrbi, da ga oznanja na drugih najbolj potrebnih krajih, kakor v stalnem
izhajanju na obrobja svojega ozemlja in na nova družbeno kulturna področja (Prim.
Benedikt XVI., Nagovor udeležencem mednarodnega srečanja ob 40. obletnici
koncilskega odloka o misijonski dejavnosti (11. marca 2006): AAS 98 (2006),
337). Krajevna Cerkev si prizadeva, da bi bila vedno tam, kjer najbolj manjkata luč
in življenje Vstalega (prim. Propositio 42). Da bi bil ta misijonarski zagon
vedno močnejši, bolj velikodušen in rodoviten, spodbujam vsako krajevno Cerkev, naj
vstopi v odločen proces razpoznavanja, očiščenja in prenove.
31. Škof mora
vedno pospeševati misijonarsko občestvenost v svoji škofiji tako, da zasleduje ideal
prvih krščanskih skupnosti, v katerih so bili verniki enega srca in enega duha (prim.
Apd 4,32). Zato bo škof včasih stopil naprej, da bi nakazal pot in podpiral upanje
ljudstva, drugič pa bo preprosto sredi vseh s svojo preprosto in milosrčno bližino.
V drugih okoliščinah pa bo moral hoditi za ljudstvom, da bi pomagal tistim, ki so
zaostali in – zlasti zato – da bi čreda sama imela njegov voh za odkrivanje novih
poti. V svojem poslanstvu pospeševanja dinamične občestvenosti, odprte in misijonarske,
bo moral spodbujati in pridno iskati zorenje tistih oblik sodelovanja, ki jih predlaga
Zakonik cerkvenega prava (prim. kan. 460-468; 492-502; 511-514; 536-537) ter
druge oblike pastoralnega pogovora, z željo, da bi poslušal vse, ne samo tiste, ki
se mu vedno radi klanjajo. Toda cilj teh oblik sodelovanja ne bo v prvi vrsti cerkvena
organizacija, ampak misijonarske sanje, da bi prišli k vsem.
32. Glede na to,
da sem poklican živeti tisto, kar zahtevam od drugih, moram misliti tudi na spreobrnjenje
papeštva. Meni kot rimskemu škofu pripada naloga, da ostanem odprt za pobude glede
izvrševanja moje službe, da bi bila bolj zvesta pomenu, ki ga ji je Jezus Kristus
nameraval dati in sedanjim nujnostim evangelizacije. Papež Janez Pavel II. je prosil,
naj mu pomagajo najti takšno »obliko izvrševanja papeštva, ki bo odprta za na novo
nastalo stanje, ne da bi se kakor koli odpovedala bistvu svojega poslanstva« (Okr.
Ut unum sint:Da bi bili eno (25. maja 1995), 95: AAS 87 (1995), 977-978).
V tem pogledu nismo veliko napredovali. Tudi papeštvo in osrednje ustanove Cerkve
morajo poslušati klic k pastoralnemu spreobrnjenju. Drugi vatikanski cerkveni zbor
je zatrdil, da morejo škofovske konference, »na podoben način,
kakor starodavne patriarhalne Cerkve, v mnogočem izdatno pripomoči, da se smisel zbornosti
uveljavi v praksi« (Drugi vatikanski koncil, dogmatična konstitucija o Cerkvi
Lumen gentium, C 23). Toda ta želja se ni v polnosti uresničila, ker se še ni
zadosti jasno izrazil statut škofovskih konferenc; ki bi si jih zamislil kot subjekte
s stvarnimi pristojnostmi, vključno z neke vrste pristno učiteljsko avtoriteto (Prim.
Janez Pavel II., motu proprio Apostolos suos (21. maja 1998): AAS 90
(1998), 641-658). Saj pretirana centraliziranost, namesto da pomaga, zapletne življenje
Cerkve ter njeno misijonarsko dinamičnost.
33. Pastorala v misijonarskem smislu
zahteva, da opustimo lagodno pastoralno vodilo, ki pravi: »vedno so delali tako«.
Vabim vse, da bi bili drzni in ustvarjalni v tej nalogi. Premislimo cilje, strukture,
slog in načine evangelizacije svojih skupnosti. Določanje ciljev brez ustreznega občestvenega
iskanja sredstev za dosego ciljev je obsojeno, da izpuhti kot domišljija. Spodbujam
vse, da velikodušno in pogumno uveljavljajo smernice tega dokumenta, brez prepovedi
in brez strahu. Pomembno je, da ne hodimo sami, ampak vedno računamo na brate in predvsem
na vodstvo škofov, z razumnim in stvarnim pastoralnim razločevanjem.
Audio:
III.
IZ SRCA EVANGELIJA 34. Če nameravamo vse izpeljati v misijonarskem smislu,
to velja tudi za način sporočanja sporočila. V današnjem svetu, kjer sredstvaobveščanja delujejo z naglico sporočanja ter z namenskim izbiranjem vsebin,
bolj kakor prej preti nevarnost, da bo naše oznanjevanje popačeno in skrčeno na drugotne
vidike. Iz tega izhaja, da nekatera vprašanja, ki so del moralnega učenja Cerkve,
ostajajo zunaj konteksta, ki bi jim dajal pomen. Največja težava nastane, kadar naše
oznanilo poistovetijo s takšnimi drugotnimi vidiki, ki pa čeprav po sebi pomembni,
sami ne razodevajo srčike oznanila Jezusa Kristusa. Zato moramo biti realisti in ne
smemo predpostavljati, da naši sogovorniki poznajo popolno ozadje tega, kar govorimo,
ali da morejo naš govor povezati z bistvenim jedrom evangelija, ki mu daje smisel,
lepoto in privlačnost.
35. Pastorala v misijonarskem smislu ni obsedena
z nerazločno oblikovanim posredovanjem številnih naukov, ki jih hočemo uveljaviti
s silo. Ko sprejmemo pastoralni cilj in misijonarski slog, da bi oznanilo res prišlo
do vseh brez izjem in izključevanj, se oznanilo osredini na bistveno, na to, kar je
lepše, večje, bolj privlačno in hkrati bolj potrebno. Predlog se tako poenostavi,
a zaradi tega ne izgubi globine in resnice. Postane pa bolj prepričljiv in žareč.
36.
Vse razodete resnice izhajajo iz istega božjega vira in jih sprejemamo z isto vero.
Toda nekatere so pomembnejše, in bolj neposredno izražajo srce evangelija. V tem temeljnem
jedru žari lepota Božje zveličavne ljubezni, razodete v umrlem in vstalem Jezusu
Kristusu. V tem smislu je drugi vatikanski cerkveni zbor povedal, da »znotraj
katoliškega nauka obstoji neki red ali 'hierarhija' resnic, ker je povezava
teh resnic s temeljem krščanske vere različna« (Drugi vatikanski koncil, Odlok
o ekumenizmu Unitasis redintegratio, E11). To velja tako za verske
dogme kakor za celotno učenje Cerkve, vključno za moralni nauk.
37. Sveti Tomaž
je učil, da je tudi v moralnem oznanilu Cerkve hierarhija, in sicer v krepostih
in v dejanjih, ki izvirajo iz njih (prim. Summa Theologiae, I-II, q. 66, čl.
4-6). Tu je pomembna zlasti »vera, ki deluje po ljubezni« (Jak 5,6). Dela ljubezni
bližnjemu so najpopolnejše zunanje razkritje notranje milosti Duha: »Glavna prvina
nove postave je milost Svetega Duha, ki se kaže v veri, ki deluje po ljubezni«
(Summa Theologiae, I-II, q. 108, čl. 1). Tomaž zato trdi, da je usmiljenje
največja krepost, kar se tiče zunanjega delovanja: »Usmiljenje je samo v sebi največja
krepost. Usmiljenju je namreč lastno, da se daje drugim in da blaži bridkosti drugih,
kar je najpomembnejše. To pa je posebna naloga višjega. Zato pravimo, da je Bogu lastno,
da izkazuje usmiljenje, in prav v tem se razodeva njegova vsemogočnost«. (Prim. Summa
Theologiae, II-II, q. 30, čl. 4. prim. pr.t., q. 30, čl. 4, 1: »Bogu ne opravljamo
bogočastja z daritvami in zunanjimi darovi v korist Boga, ampak v svojo korist in
v korist bližnjega. Bog namreč ne potrebuje naših daritev, ampak hoče, da mu jih darujemo
zaradi naše pobožnosti in v korist bližnjega. Zato je usmiljenje, s katerim blažimo
bedo drugih, Bogu najprijetnejša daritev, ker z njo najbolj zagotavljamo blagor bližnjega.«
38. Pomembno je potegniti posledice iz koncilskega nauka, ki povzema starodavno
prepričanje Cerkve. Pred vsem je treba reči, da mora biti v oznanjevanju evangelija
ustrezno razmerje. To razmerje spoznamo v pogostnosti, s katero so omenjena posamezna
vprašanja, in v poudarkih v oznanjevanju. Če na primer kakšen župnik v celotnem bogoslužnem
letu desetkrat govori o zmernosti in samo dva ali trikrat o ljubezni in pravičnosti,
nastane nesorazmerje. Zaradi tega so zatemnjene prav tiste kreposti, ki bi morale
biti bolj navzoče v pridigi in katehezi. Isto se dogaja, kadar govorijo več o postavi
kakor o milosti, več o Cerkvi kakor o Jezusu Kristusu, več o papežu kakor o Božji
besedi.
39. Organskost med krepostmi preprečuje, da bi kakšno krepost izključili
iz krščanskega ideala. Tedaj ni zanikana nobena resnica. Ne smemo pohabiti neokrnjenosti
evangeljskega oznanila. Še več, vsako resnico razumemo bolje, če jo postavimo v odnos
s harmonično celoto krščanskega oznanila. V takšnem okviru imajo vse resnice svojo
pomembnost in se vzajemno osvetljujejo. Kadar je oznanjevanje zvesto evangeliju, se
jasno razodeva osrednjost nekaterih resnic in se razločno pokaže, da krščansko moralno
oznanilo ni zgodovinska etika. Je več kakor askeza. Ni zgolj uporabna filozofija ali
seznam grehov in napak. Evangelij v prvi vrsti vabi k odgovoru Bogu, ki nas ljubi
in rešuje, ko ga prepoznavamo v drugih in ko gremo ven iz sebe, da bi iskali blagor
vseh. Tega povabila ne smemo zatemniti v nobeni okoliščini! Vse kreposti služijo temu
odgovoru ljubezni. Če to povabilo ne žari z močjo in privlačnostjo, grozi moralni
zgradbi Cerkve nevarnost, da postane grad iz papirja. To je naša najhujša nevarnost.
Tedaj namreč ne oznanjamo evangelija samega, ampak nekatere doktrinalne ali moralne
poudarke, ki izhajajo iz določenih ideoloških izbir. Oznanilo se bo znašlo v nevarnosti,
da izgubi svojo svežino in »evangeljski vonj«.
Audio:
IV.
POSLANSTVO, KI SE UTELEŠA V ČLOVEŠKIH MEJAH Cerkev, ki je misijonarska učenka,
mora rasti v svoji razlagi razodete besede in v svojem dojemanju resnice. Naloga razlagalcev
in teologov prispeva k temu, da »zori sodba Cerkve« (Drugi vatikanski koncil,
Dogmatična konstitucija o božjem razodetju Dei verbum, BR 12). Druge vede to
store na drugi način. Janez Pavel II. se je na primer oprl na družbene vede in dejal,
da Cerkev pozorno spremlja njihove prispevke, »da bi iz njih izluščila navodila,
ki ji pomagajo uresničevati svoje učiteljsko poslanstvo« (Motu proprio Socialium
Scientiarum (1. januar 1994): AAS 86 (1994), 209. V osrčju Cerkve so nešteta
vprašanja, o katerih raziskujemo in premišljujemo z veliko svobodo. Različne smeri
filozofske, teološke in pastoralne misli lahko pomagajo Cerkvi v rasti, če jih Duh
uskladi v spoštovanju in ljubezni, in kadar pomagajo bolje izraziti prebogati zaklad
Besede. Tistim, ki sanjajo o monolitnem nauku, ki bi ga vsi branili brez odtenkov,
se to lahko zdi kot nepopolnost in razdrobitev. Toda resničnost, ki je velika različnost,
pomaga bolje odražati in razvijati različne vidike neizčrpnega bogastva evangelija.
(Sv. Tomaž Akvinski je poudarjal, da mnogovrstnost in razlikovanje »izhaja od namena
prvega dejavnika«, ki je hotel, da to, »kar je manjkalo vsaki stvari za ponazarjanje
božje dobrote so nadomestile druge«. Božje dobrote »ne more ustrezno ponazoriti eno
samo ustvarjeno bitje« (Summa Theologiae I, q. 47, čl. 1). Zato moramo zbrati
različnosti stvari v njihovih mnogovrstnih odnosih (prim. Summa Theologiae I,
q. 47, čl. 2, ad 1; q. 47, čl. 3). Iz podobnih razlogov moramo poslušati drug drugega
in se dopolnjevati v svojem delnem dojemanju stvarnosti in evangelija).
41.
Hkrati velikanske in hitre kulturne spremembe zahtevajo nenehno pozornost, da bi skušali
trajne resnice izraziti v govorici, ki dopušča, da prepoznamo trajno novost resnice.
V zakladu krščanskega nauka je namreč »ena stvar bistvo /…/ drugo pa je način, kako
ga izrazimo« (Janez XXIII. Nagovor ob slovesnem odprtju drugega vatikanskega cerkvenega
zbora (11. oktober 1962): AAS 45 (1962), 786: » Est enim aliud ipsum depositum
Fidei, seu veritates, quae veneranda doctrina nostra continentur, aliud modus, quo
eaedem enuntiantur«). Ko poslušamo povsem pravoverno govorico, ki jo verniki sprejemajo,
to včasih ne ustreza pravemu evangeliju Jezusa Kristusa zaradi govorice, ki jo verniki
uporabljajo in razumevajo. Z najboljšim namenom, da bi jim posredovali resnico o Bogu
in o človeškem bivanju, jim včasih dajemo napačnega boga ali človeški ideal, ki ni
zares krščanski. Na ta način smo sicer zvesti formulaciji, a ne predajamo bistva.
To je največja nevarnost. Spomnimo, da »je izraz vere lahko mnogovrsten, in da je
prenova izraznih oblik nujna, zato da bi današnjemu človeku predajali evangeljsko
oznanilo v njegovem nespremenljivem pomenu« (Janez Pavel II. okr. Ut unum sint:
Da bi bili eno (25. maj 1995), 19: CD 63, Ljubljana 1996).
42. To je zelo
pomembno pri oznanjevanju evangelija, če nam je res pri srcu, da bi vsi bolje dojeli
njegovo lepoto in jo sprejeli. Vsekakor ne bomo nikoli mogli naukov Cerkve podajati
tako, da jih bodo vsi lahko razumeli in cenili. Vera vedno ohranja vidik križa, neko
nejasnost, kar ne odvzame trdnosti pri njenem sprejemanju. So stvari, ki jih razumemo
in cenimo samo na osnovi te privolitve, ki je sestra ljubezni, onkraj jasnosti, s
katero je mogoče doumeti razloge in dokaze. Zato je treba spomniti, da mora vsako
podajanje nauka potekati v evangelizacijskem duhu, ki prebuja privolitev srca z bližino,
ljubeznijo in pričevanjem.
43. Cerkev more v svojem zanesljivem razlikovanju
priti tudi do tega, da spozna lastne navade, ki niso neposredno povezane z jedrom
evangelija, ampak so delno zakoreninjene v zgodovini. Teh navad danes ne razlagamo
več na isti način in njihovega sporočila navadno ne zaznavamo ustrezno. Te navade
so morda lepe, a zdaj niso enako koristne za predajanje evangelija. Ne bojmo se jih
preveriti! Prav tako obstajajo cerkvena navodila ali predpisi, ki so bila v drugih
časih morda zelo učinkoviti, a nimajo več iste vzgojne moči kot življenjske smernice.
Sv. Tomaž Akvinski je poudaril, da je »zelo malo« predpisov (Summa Theologiae,
I-II, q. 107, čl. 4.), ki so jih Kristus in apostoli dali božjemu ljudstvu. Navedel
je sv. Avguština in zapisal, da je treba z zmernostjo zahtevati izpolnjevanje predpisov,
ki jih je Cerkev pozneje dodala, »da ne bi vernikom oteževali življenja« in
našo vero spremenili v suženjstvo, saj je vendar »Božje usmiljenje hotelo, da je
vera svobodna« (Summa Theologiae, I-II, q. 107, čl. 4). To svarilo, ki
je bilo dano pred več stoletji ima zastrašujočo aktualnost. To svarilo bi moralo biti
eno od kriterijev, ki jih je treba upoštevati, ko premišljujemo o takšni prenovi Cerkve
in njenega oznanjevanja, ki v resnici omogoča, da dosežemo vse ljudi.
44.
Po drugi strani pa pastirji kakor tudi verniki, ki spremljajo svoje brate v veri ali
na poti odpiranja Bogu ne smejo pozabiti tega, kar Katekizem katoliške Cerkve
uči z veliko jasnostjo: »Prištevnost in odgovornost za kako dejanje morejo zmanjšati
ali celo odpraviti nevednost, nepazljivost, nasilje, strah, navade, čezmerna čustva
in drugi psihični in družbeni dejavniki« (KKC 1735).
Zato je treba, ne da bi
zmanjšali vrednost evangeljskega ideala, z usmiljenjem in potrpežljivostjo spremljati
možne stopnje rasti oseb, ki se gradijo dan za dnem (Prim. Janez Pavel II., posinodalna
ap. spodbuda Familiaris consortio (22. november 1981), 34: AAS 74 (1982),
123-125). Duhovnike opominjam, da spovednica ne sme biti mučilnica, ampak prostor
Gospodove milosrčnosti, ki nas spodbuja, da storimo kolikor mogoče dobrega. Majhen
korak sredi velikih človeških omejitev je lahko Bogu bolj všeč, kakor na zunaj neoporečno
življenje tistega, ki preživlja svoje dni, ne da bi se spopadal z omembe vrednimi
težavami. Vse mora doseči tolažba in spodbuda odrešujoče ljubezni Boga, ki skrivnostno
deluje v vsakem človeku, onkraj njegovih pomanjkljivosti in prestopkov.
45.
Vidimo, da se zavzetost za evangelizacijo giblje sredi meja jezika in okoliščin. Vedno
skuša kar najbolje posredovati resnico evangelija v določenem okviru, ne da bi se
odpovedali resnici, dobroti in luči. Slednje se lahko porajajo tudi tedaj, ko popolnost
ni dosegljiva. Misijonarsko srce se zaveda teh meja in postane »slabotno s slabotnimi
/…/ vsem vse« (prim. 1 Kor 9,22). Nikdar se ne zapira vase, nikdar ne išče svoje
varnosti, nikdar se ne odloča za togost obrambe samega sebe. Ve, da mora samo rasti
v razumevanju evangelija in v razločevanju poti duha. Ne odpove se možnemu dobremu,
čeprav tvega, da se umaže s cestnim blatom.
Audio:
V.
MATI Z ODPRTIM SRCEM 46. »Odprta« Cerkev je Cerkev z odprtimi vrati. Ko gremo
naproti drugim, da bi prišli na človeška obrobja, to ne pomeni, da tečemo v svet brez
smeri in smisla. Pogosto je bolje upočasniti korak, odložiti tesnobnost, da bi drugemu
videli v oči in mu prisluhnili. Mnogokrat je bolje odpovedati se nujnim stvarem, da
bi spremljali človeka, ki je obtičal na robu ceste. Včasih je Cerkev kakor oče izgubljenega
sina, ki pušča odprta vrata, da more sin ob vrnitvi vstopiti brez težav.
47.
Cerkev je poklicana, da bi bila vedno odprta Očetova hiša. Eno od stvarnih znamenj
te odprtosti je, da imamo povsod cerkve z odprtimi vrati. Tako človek, če hoče slediti
navdihu Duha in se približa, ker išče Boga, ne naleti na hladnost zaprtih vrat. Obstajajo
še druga vrata, ki prav tako ne smejo biti zaprta. Vsi se morejo na neki način udeleževati
cerkvenega življenja, zato tudi vrata zakramentov ne smejo biti zaprta iz katerega
koli razloga. To velja predvsem za tisti zakrament, ki je »vrata«: krst. Evharistija
predstavlja polnost zakramentalnega življenja. Ni plačilo za popolne, ampak velikodušno
zdravilo in hrana za slabotne (Prim. Ambrozij De Sacramentis, IV, VI, 28: PL
16, 464: »Vedno moram prejemati Gospoda, da vedno odpušča moje grehe. Če stalno grešim,
moram vedno imeti zdravilo«; pr. t.., IV, V, 24: PL 16, 463:
»Kdor je užival mano, je umrl: kdor je od tega telesa, bo prejel odpuščanje svojih
grehov«; Ciril Aleksandrijski, In Joh. Evang. IV, 2: PG 73, 584-585: »Izpraševal
sem se in spoznal, da sem nevreden. Tistim, ki tako govorijo, rečem: Kdaj pa boste
vredni? Kdaj boste torej stopili pred Kristusa? In če vas vaši grehi ovirajo, da se
približate, in če nikdar ne nehate padati – kdo opazi svoje napake?, pravi
psalm – ali ne boste končno deležni posvečenja, ki daje življenje za večnost?«). Ta
prepričanja imajo tudi pastoralne posledice. Poklicani smo, da jih upoštevamo s preudarnostjo
in smelostjo. Pogosto se obnašamo kakor nadzorniki milosti in ne kot njeni podporniki.
Vendar Cerkev ni carinska postaja. Cerkev je Očetova hiša, v kateri je prostor za
vsakega z njegovim težavnim življenjem.
48. Če celotna Cerkev sprejme to misijonarsko
živahnost, mora doseči vse, brez izjem. A komu bi morala dajati prednost? Če beremo
evangelij, najdemo povsem jasno usmeritev: to niso toliko bogati prijatelji in sosedje,
ampak predvsem ubogi in bolni, tisti, ki so pogosto zaničevani in pozabljeni, ki »ti
ne morejo povrniti« (Lk 14,14). Ne smejo ostati ne dvomi, ne razlage, ki bi mogle
oslabiti to tako jasno sporočilo. Danes in vedno velja: »ubogi so prvi naslovljenci
evangelija« (Benedikt XVI., Nagovor ob srečanju z brazilskimi škofi
v stolnici Sao Paulo (11. maj 2007) 3: AAS 99 (2007), 428). Brezplačno
oznanjevanje evangelija ubogim je znamenje Božjega kraljestva, ki ga je prinesel Jezus.
Naravnost je treba povedati, da obstaja neločljiva povezanost med našo vero in ubogimi.
Ubogih nikdar ne pustimo samih!
49. Vstanimo, pojdimo ven, da bi vsem podarili
življenje Jezusa Kristusa! Tukaj za vso Cerkev ponavljam, kar sem večkrat govoril
duhovnikom in laikom v Buenos Airesu: veliko raje imam »obtolčeno« Cerkev,
ki je ranjena in zamazana, ker je šla ven na ceste, kakor pa bolno Cerkev, ki se zaradi
svoje zaprtosti in lagodnosti oklepa lastnih varnosti. Ne maram Cerkve, ki skrbi za
to, da bi bila v središču in se končno zaplete v kup morečih skrbi in sporov. Če naj
nas kaj navdaja s sveto skrbjo in vznemirja našo vest, tedaj je to dejstvo, da mnogi
naši bratje in sestre živijo brez moči, luči in tolažbe prijateljstva z Jezusom Kristusom,
brez skupnosti vernikov, ki jih sprejme, brez obzorja smisla in življenja. Bolj kakor
strah, da bi se zmotili, upam, da nas navdaja strah pred tem, da bi se zapirali v
strukture, ki nam dajejo napačno varnost, v predpise, ki nas spreminjajo v nepopustljive
sodnike, v navade, v katerih se čutimo mirne, medtem ko zunaj čaka množica lačnih
ljudi in nam Jezus nenehno ponavlja: »Dajte jim vi jesti« (Mr 6,37).
Audio:
DRUGO
POGLAVJE V KRIZI OBČESTVENEGA ZAVZEMANJA 50. Preden spregovorimo
o nekaterih osnovnih vprašanjih glede evangelizacijskega delovanja, naj bo na kratko
omenjeno v kakšnem okviru nam je dano živeti in delovati. Danes navadno govorijo o
diagnostičnem presežku, ki ga ne spremljajo vedno uresničljivi predlogi za rešitev.
Z druge strani nam ne bi koristilo zgolj sociološko gledanje, ki hoče zaobjeti celotno
resničnost s svojo metodologijo na zgolj hipotetično nevtralen in neoseben način.
Kar nameravam predložiti, gre marveč v smer razločevanja s pomočjo evangelija .
To je pogled misijonarskega učenca, ki »se hrani z lučjo in močjo Svetega Duha«
(Janez Pavel II., posinodalna ap. spodbuda Pastores dabo vobis – dal vam bom pastirjev
(25. marec. 1992), 10, v: CD 48, Ljubljana 1992).
51. Ni papeževa naloga,
podati podrobno in popolno analizo sedanje resničnosti. Toda vse skupnosti pozivam,
naj si prizadevajo za »vedno budno zmožnost preučevati znamenja časa« (Pavel
VI., okr. Ecclesiam suam (6. avgust 1964), 19: AAS 56 (1964), 632) Smo
pred težko odgovornostjo, ker nekateri sedanji položaji, kolikor ni dobrih rešitev,
lahko sprožijo procese razčlovečenja, ki jih je nato zelo težko razveljaviti. Primerno
je pojasniti, kaj je lahko sad Božjega kraljestva in tudi, kaj škoduje Božjemu načrtu.
To vključuje ne le, da spoznavamo in razlagamo navdihe dobrega in hudega duha, ampak
– in to je odločilno – izbirati navdihe dobrega duha in zavračati navdihe hudega duha.
Predpostavljam različne analize, ki so jih podali drugi dokumenti vesoljnega cerkvenega
učiteljstva, kakor tudi predloge, ki so jih predstavile pokrajinske in narodne škofovske
konference. V tej spodbudi nameravam le na kratko in pod pastoralnim vidikom obravnavati
nekatere vidike stvarnosti. Ti vidiki morejo zadržati ali oslabiti živost misijonarske
prenove Cerkve, bodisi ker se tičejo življenja in dostojanstva Božjega ljudstva, bodisi
ker vplivajo tudi na osebe, ki neposredneje spadajo k cerkvenim institucijam in izpolnjujejo
naloge evangelizacije.
Audio:
I.
NEKATERI IZZIVI DANAŠNJEGA SVETA 52. Človeštvo trenutno doživlja zgodovinski
preobrat, ki ga lahko vidimo ob napredku na različnih področjih. Hvalevredni so uspehi,
ki prispevajo k blaginji ljudi, na primer na področju zdravja, vzgoje in komunikacije.
Vsekakor ne smemo pozabiti, da večji del mož in žena našega časa živi v vsakodnevni
negotovosti, z usodnimi posledicami. Nekatere patologije se bohotno širijo. Stiska
in obup se polaščata src mnogih ljudi, celo v tako imenovanih bogatih deželah. Pogosto
ugaša življenjsko veselje, razrašča se nespoštljivost in nasilje, družbena neenakost
vedno jasneje prihaja na dan. Človek se mora boriti za življenje, ki pogosto nima
pravega dostojanstva. To veliko spremembo so povzročili velikanski skoki, ki jih je
mogoče zabeležiti glede kakovosti, količine, naglice in kopičenja v znanstvenem napredku,
kakor tudi v tehnoloških novostih in njihovi takojšnji uporabi na različnih področjih
narave in življenja. Smo v dobi znanja in informacije, vira novih oblik zelo pogosto
brezimne oblasti.
Audio:
Zavračanje
ekonomije izključevanja 53. Zapoved »ne ubijaj« postavlja jasno
mejo, da bi zavarovala vrednost človeškega življenja. Danes moramo »zavračati ekonomijo
izključevanja in neenakosti dohodkov«. Takšna ekonomija ubija. Neverjetno je, da ne
vzbuja nobene pozornosti, če zmrzne star človek, ki je prisiljen živeti na cesti,
medtem ko zbuja pozornost padec za dve točki na borzi. To je izključevanje. Ni mogoče
več prenašati, da mečejo proč hrano, ko ljudje trpijo zaradi lakote. To je družbena
neenakost. Danes se vse odvija po merilih konkurenčnosti in po zakonu močnejšega,
kjer mogočnejši uničuje šibkejšega. Posledica tega položaja je, da so velike množice
prebivalstva izključene in potisnjene na rob: so brez dela, brez možnosti, brez izhoda.
Človeka obravnavajo kot potrošno dobrino, ki jo lahko uporabiš in nato vržeš proč.
Začeli smo kulturo »metanja proč«, ki jo celo pospešujejo. Ne gre več samo za pojav
izkoriščanja in zatiranja, ampak za nekaj novega: z izključevanjem je v svoji korenini
prizadeta pripadnost k družbi, v kateri živimo. Zaradi izključevanja človek ni le
v spodnjem sloju, na robu ali brez moči, marveč je čisto zunaj. Izključeni niso »izkoriščani«,
ampak so smeti, »odpadek«.
54. V tej povezavi nekateri zagovarjajo tudi
teorije o »kipenju«(teorija trickle-down), ki predpostavljajo,
da vsaka gospodarska rast, ki jo pospešuje svobodni trg, zmore sama po sebi povzročiti
večjo enakost in družbeno vključitev v svet. Ta nazor, ki ga dejstva nikdar niso potrdila,
izraža nespametno, lahkoverno zaupanje v dobroto tistih, ki imajo v rokah gospodarsko
moč, kakor tudi zaupanje v oboževane mehanizme prevladujočega gospodarskega sistema.
Medtem izključeni še naprej čakajo. Razvila se je globalizacija ravnodušnosti, da
bi mogli zastopati življenjski slog, ki izključuje druge ali da bi se mogli navdušiti
za ta sebični ideal. Skoraj neopazno postajamo nezmožni občutiti sočutje spričo bolečega
krika drugih. Ne jokamo več zaradi drame drugih, niti nam ni do tega, da bi se zanje
brigali, kakor da bi bilo vse to odgovornost, ki je daleč od nas in se nas ne tiče.
Kultura blaginje nas omamlja. Nemirni postajamo, če nam trg ponuja nekaj, česar še
nismo kupili, medtem ko se nam vsa ta zatirana življenja zaradi pomanjkanja možnosti
zdijo kakor navaden prizor, ki nas ne pretrese na noben način.
Audio:
Zavračanje
novega malikovanja denarja 55. Eden od razlogov za ta položaj je v odnosu,
ki smo ga vzpostavili do denarja. Mirno namreč sprejemamo njegovo nadvlado nad nami
in našimi družbami. Zaradi finančne krize, ki jo prestajamo, pozabljamo, da je na
njenem izvoru globoka antropološka kriza: tajitev človekove prednosti! Ustvarili smo
nove malike. Češčenje starodavnega teleta (prim. 2 Mz 32,1-35) ima novo in neusmiljeno
obliko v malikovanju denarja in diktaturi gospodarstva brez obraza in brez pravega
človeškega cilja. Svetovna kriza, ki obsega finance in gospodarstvo, jasno kaže njune
neuravnovešenosti in predvsem hudo pomanjkanje antropološke usmeritve. To je pomanjkanje,
ki človeka zoži samo na eno njegovih potreb, to je na potrošnjo.
56. Medtem
ko prihodki maloštevilnih posameznikov strmo naraščajo, so prihodki večine še vedno
zelo oddaljeni od blagostanja te srečne manjšine. To neravnotežje izvira iz ideologij,
ki zagovarjajo popolno avtonomijo trgov in denarno preračunljivost. Zato izpodbijajo
nadzorno pravico držav, ki so pooblaščene, da bdijo nad varstvom skupne blaginje.
Nastaja nova, nevidna, virtualna tiranija, ki enostransko in neizprosno vsiljuje svoje
zakone in svoja pravila. Vrhu tega dolgovi in njihove obresti oddaljujejo dežele od
dejanskih možnosti njihovega gospodarstva in državljane od njihove stvarne kupne moči.
Vsemu temu se pridružuje razvejana korupcija in sebična utaja davkov, ki sta si privzela
svetovne razsežnosti. Pohlep po oblasti in posesti ne pozna nobenih meja. V tem sistemu,
ki se nagiba k temu, da vse vsrka, da bi stopnjeval dobiček, je vse kar je slabotno,
kakor okolje, brez obrambe pred interesi pobožanstvenega trga, ki postanejo najvišje
pravilo.
Audio:
Zavračanje
denarja, ki vlada, namesto da bi služil 57. Za to usmeritvijo se skrivata
odklanjanje etike in odklanjanje Boga. Na etiko navadno gledajo z nekim posmehljivim
prezirom. Imajo jo za proti ustvarjalno in preveč človeško, ker relativira denar in
oblast. Občutijo jo kot ogroženost, ker obsoja manipuliranje in degradiranje osebe.
Končno etika kaže na Boga, ki pričakuje obvezujoč odgovor, ki je izven kategorij trga.
Za te kategorije, če so absolutizirane, je Bog nevaren, ker ga ni mogoče nadzirati
in z njim manipulirati. Bog namreč kliče človeka k polnemu uresničenju in neodvisnosti
od vsakršnega podjarmljenja. Etika, torej etika, ki ni ideologija, omogoča ustvariti
ravnovesje in bolj človeško družbeno ureditev. V tem smislu pozivam finančne strokovnjake
in vladajoče raznih dežel, da premislijo besede nekega modrijana starega veka: »Če
svojih dobrin ne delimo z ubogimi, pomeni, da uboge okrademo in jim odvzamemo življenje.
Dobrine, ki jih imamo, ne pripadajo nam, ampak njim« (Janez Zlatousti, De Lazaro
concineso II, 6: PG 48, 992).
58. Finančna reforma, ki ne prezira
etike, bi terjala krepko spremembo temeljne usmeritve političnih voditeljev. Pozivam,
da z odločnostjo in daljnovidnostjo sprejmejo ta izziv, ne da bi pri tem prezrli posebnost
vsakega okolja. Denar mora služiti in ne vladati! Papež ljubi vse, bogate in revne.
V Kristusovem imenu pa ima dolžnost spomniti, da morajo bogati pomagati revnim, jih
spoštovati in podpirati. Spodbujam vas k nesebični solidarnosti in k vrnitvi gospodarstva
in financ k etiki v blagor človeka.
Audio:
Zavračanje
družbene neenakosti, ki rojeva nasilje 59. Danes z mnogih strani zahtevajo
večjo varnost. A dokler ne bosta odstranjeni izključevanje in socialna neenakost v
družbi in med različnimi narodi, bo nemogoče iztrebiti nasilje. Ubogi in najrevnejša
ljudstva so obtoženi nasilja, toda brez enakih možnosti najdejo različne oblike agresije
in vojne rodovitna tla, ki bodo prej ali slej povzročila eksplozijo. Če krajevna,
narodna ali svetovna družba prepušča usodi del same sebe na obrobjih, ne bo nobenih
političnih programov, niti moči reda ali intelligence, ki morejo neomejeno
zagotoviti mir. To se ne zgodi samo zato, ker družbena neenakost izzove nasilne odzive
tistih, ki so izključeni iz sistema, ampak tudi zato, ker je družbeni in gospodarski
sistem krivičen v korenini. Tako kakor se dobro želi razširjati, se tudi zlo, v katero
privolimo, se pravi nepravičnost nagiba k temu, da bi razširjala svojo škodljivo moč
in bi na tihem dvignila s tečajev temelje vsakega političnega in družbenega sistema,
pa naj se zdi še tako trden. Če ima vsako dejanje svoje posledice, potem vsebuje zlo,
ki se je ugnezdilo v strukture neke družbe, vedno rušilno in smrtonosno moč. Zlo,
strnjeno v krivičnih družbenih strukturah, je razlog, zakaj ne moremo pričakovati
boljše prihodnosti. Smo zelo oddaljeni od tako imenovanega »konca zgodovine«,
ker pogoji za sprejemljiv in miren razvoj še niso ustrezno sproženi in uresničeni.
60. Mehanizmi sedanjega gospodarstva pospešujejo brezupno potrošnjo. A pokaže
se, da nebrzdano porabništvo, povezano z družbeno neenakostjo, podvojeno škoduje družbenemu
tkivu. Na ta način družbena neenakost prej ali slej poraja nasilje, ki ne rešuje svetovne
oboroževalne tekme in je nikoli ne bo rešila. Služi le poskusu, da bi zavajala tiste,
ki terjajo večjo varnost. Saj vendar vemo, da orožje in nasilno zatiranje ustvarjata
nove in hujše spopade namesto da bi prinašala rešitve. Nekaterim je kar všeč, da uboge
in revne dežele obtožujejo z neprimernimi posploševanji njihovega zla in si domišljajo,
da bi našli rešitev v »vzgoji«, ki jih pomirja in spreminja v ukročena nenevarna
bitja. To je še bolj pohujšljivo, če izključeni vidijo, kako raste tisti družbeni
rak, ki je v mnogih deželah, vladah, podjetništvu in institucijah, globoko zakoreninjena
korupcija, neodvisno od politične ideologije vladajočih.
Audio:
Nekateri
kulturni izzivi 61. Evangeliziramo tudi tedaj, ko se skušamo soočiti z
različnimi izzivi, ki se lahko pojavijo (prim. Propositio 13). Včasih se kažejo
v pravih napadih na versko svobodo ali v novih položajih preganjanja kristjanov, ki
so v nekaterih deželah dosegle preplah vzbujajoče stopnje sovraštva in nasilja. Na
mnogih krajih gre bolj za razširjeno relativistično ravnodušnost, povezano s streznitvijo
in krizo ideologij, ki je nastopila kot reakcija na vse, kar je totalitarno. To ne
škoduje samo Cerkvi, ampak družbenemu življenju splošno. Recimo, da hoče v neki kulturi
vsak uveljavljati svojo subjektivno resnico. V takšni kulturi bodo državljani komajda
imeli možnost za sodelovanje pri skupnem projektu, ki presega osebne interese in želje.
62. V prevladujoči kulturi zavzema prvo mesto tisto, kar je zunanje, neposredno,
vidno, hitro, površno in začasno. Kar je resnično odstopa prostor videzu. V mnogih
deželah je globalizacija z vdorom teženj iz drugih, gospodarsko razvitih, a etično
oslabljenih kultur, povzročila pospešen propad kulturnih korenin. To so na več sinodah
izrazili škofje različnih celin. Afriški škofje so na primer v navezavi na okrožnico
Sollicitudo rei socialis, pred nekaj leti opozorili, da hoče /bogati svet/
dostikrat spremeniti afriške dežele zgolj v »kolesa mehanizma, dele mogočne mašinerije«.
»To se pogosto dogaja tudi na področju družbenih sredstev obveščanja. Ker te večinoma
upravljajo iz središč na severu sveta, ne upoštevajo vedno v ustrezni meri
prednostnih potreb in težav teh dežel, niti ne spoštujejo njihove kulturne svojskosti«
(Janez Pavel II., posinodalno. ap. pismo Ecclesia in Africa (14. september
1995), 52: AAS 88 (1996), 32-33; Isti, okr. Sollicitudo rei socialis: O
skrbi za socialno vprašanje (30. december 1987), 22: CD 37, Ljubljana 1988.).
Na podoben način so azijski škofje poudarili »vplive, ki od zunaj delujejo na azijske
kulture«. »Porajajo se nove oblike ravnanja, ki jih je treba razlagati iz pretirane
uporabe sredstev obveščanja /…/ Neposredna posledica so negativni vidiki medijske
in zabavne industrije nevarnost za tradicionalne vrednote« (Janez Pavel II., posinodalna
ap. spodbuda Ecclesia in Asia (6. november 1999), 7: AAS 92 (2000),
458).
63. Katoliška vera številnih ljudstev je danes pred izzivom širjenja
novih verskih gibanj. Nekatera od njih se nagibajo k fundamentalizmu in druga ponujajo
duhovnost brez Boga. To je po eni strani plod človeške reakcije na materialistično,
k potrošnji naravnano in individualistično družbo. Po drugi strani izkorišča stisko
prebivalstva, ki živi na obrobjih in v obubožanih predelih. To prebivalstvo živi sredi
hudega človeškega trpljenja in išče neposredne rešitve za svoje potrebe. Ta verska
gibanja, za katere je značilno, da vdirajo prefinjeno, zapolnjujejo praznino znotraj
prevladujočega individualizma. To praznino je zapustil laicistični racionalizem. Poleg
tega moramo dodati naslednje: del naših krščenih ne občuti več svoje pripadnosti Cerkvi.
To je treba pripisati tudi nekaterim strukturam in nekoliko zadržanemu in negostoljubnemu
ozračju v nekaterih naših župnijah in skupnostih ali birokratskemu ravnanju, s katerim
odgovarjamo na preproste ali tudi zapletene življenjske probleme naših ljudstev. Marsikje
prevladuje administrativni vidik pred dušnopastirskim, kakor tudi podeljevanje zakramentov
brez drugih oblik evangelizacije.
64. Proces razkristjanjenja se nagiba k
temu, da bi vero in Cerkev omejil na zasebno, čisto osebno področje. Ta proces je
poleg tega s tajitvijo vsake presežnosti povzročil naraščajočo etično popačenje, slabitev
zavesti osebnega in družbenega greha in naraščanje relativizma. Vse to je povod za
splošno izgubo orientacije, zlasti v dobi odraščanja in mladosti, ki je tako občutljiva
za spremembe. Medtem ko Cerkev vztraja na obstoju objektivnih, za vse veljavnih moralnih
pravil, so, kakor so po pravici ugotovili škofje Združenih držav Amerika, »takšni,
ki ta nauk predstavljajo kot nepravičen, oz. nezdružljiv s temeljnimi človeškimi
pravicami. Ta utemeljevanja navadno izhajajo iz oblike moralnega relativizma, ki se
– ne brez notranjega protislovja – povezuje z zaupanjem v absolutne pravice posameznika.
V takšnem gledanju zaznavajo Cerkev kakor da bi pospeševala poseben predsodek in kakor
da bi posegala v svobodo posameznika« (Konferenca katoliških škofov Združenih
držav Amerike, Ministry to persons with a Homosexual Inclination: Guidelines for
Pastoral Care (2006), 17). Živimo v informacijski družbi, ki nas brez izbiranja
zasipa s podatki, ki so vsi na isti ravni. Končno nas pripelje v zastrašujočo površnost,
ko gre za moralna vprašanja. Zato je nujno potrebna vzgoja, ki uči kritično mišljenje
in omogoča pot zorenja v vrednotah.
65. Kljub vsemu laicističnemu toku, ki
preplavlja družbo, je Cerkev v mnogih deželah – tudi tam, kjer je krščanstvo v manjšini
– v javnem mnenju verodostojna ustanova, zanesljiva z ozirom na območje solidarnosti
in skrbi za najbolj potrebne. Ob mnogih priložnostih je Cerkev posredovala pri pospešenem
reševanju problemov, ki se tičejo miru, sloge okolja, varovanja življenja, človekovih
in civilnih pravic, itn. Kako velik je prispevek katoliških šol in univerz po vsem
svetu! Zelo pozitivno, da je tako. Toda, če omenimo druga vprašanja, ki zbujajo manj
javnega pritrjevanja, težko pokažemo, da to storimo iz zvestobe do istih prepričanj
z ozirom na dostojanstvo osebe in skupne blaginje.
66. Družina prestaja globoko
kulturno krizo kakor vse skupnosti in družbene povezave. V primeru družine je krhkost
povezav posebno resna, ker gre za temeljno celico družbe, za prostor, kjer se učimo
živeti skupaj v različnosti in pripadati drugim, za prostor, kjer starši predajajo
vero otokom. Zakon namerno pojmujejo zgolj kot obliko čustvene zadovoljitve, ki jo
je mogoče poljubno osnovati in spremeniti v skladu z občutkom posameznika. Nepogrešljivi
prispevek družine družbi pa vendar presega raven čustvenosti in naključnih potreb
dvojice. Francoski škofje pojasnjujejo, da zakon ne izhaja »iz čustva ljubezni,
ki je po opredelitvi minljiv, ampak iz globine obveznosti, ki jo prevzameta
ženin in nevesta, ki privolita, da skleneta vsestransko življenjsko skupnost«
(Francoska škofovska konferenca, Svet za družino in družbo, Élargir le mariage
aux personnes de même sexe? Ouvrons le débat! (28. september 2012)).
67.
Postmoderni in globalizirani individualizem podpira življenjski slog, ki slabi razvoj
in obstojnost povezanosti med ljudmi in ruši naravo družinskih vezi. Dušnopastirsko
delo mora še bolje pokazati, da odnos do našega nebeškega Očeta zahteva in pospešuje
communio, občestvo, ki ozdravlja, podpira in krepi medčloveške vezi. Po svetu,
zlasti v nekaterih deželah, ponovno prihajajo na dan različne oblike vojn in spopadov.
Mi kristjani pa vztrajamo pri predlogu, da priznavamo drugega, ozdravljamo rane, gradimo
mostove, navezujemo odnose in pomagamo drug drugemu, tako da »nosimo breme drug drugega«
(Gal 6,2). Po drugi strani danes nastajajo številne oblike združenj za pravno varstvo
in dosego plemenitih ciljev. Na ta način se jasno kaže volja številnih državljanov
po soodločanju. Ti državljani hočejo graditi družbeni in kulturni napredek.
Audio:
Izzivi
inkulturacije vere 68. Krščanska osnova nekaterih ljudstev – zlasti v zahodnem
svetu – je živa resničnost. Tu najdemo, predvsem med največjimi siromaki, moralno
rezervo, ki ohranja vrednote pristnega krščanskega humanizma. Pogled vere na resničnost
mora priznati to, kar seje Sveti Duh. Pomenilo bi, da ne zaupamo njegovemu svobodnemu
in velikodušnemu delovanju, če bi mislili, da ni nobenih pravih krščanskih vrednot
tam, kjer je večina prebivalstva prejela krst in na mnogovrstne načine izraža svojo
vero in svojo bratsko solidarnost. Spričo dejstva, da gre za pristno katoliško vero
z lastnimi izraznimi oblikami in pripadnostjo Cerkvi, moramo tu veliko bolj spoznavati
»seme Besede«. Ni dobro prezreti odločilnega pomena, ki ga ima z vero zaznamovana
kultura. Ta evangelizirana kultura ima namreč onkraj svojih meja veliko več možnosti,
kakor preprost seštevek vernikov, ki je izpostavljen napadom današnjega sekularizma.
Evangelizirana ljudska kultura vsebuje vrednote vere in solidarnosti, ki morejo spodbuditi
razvoj pravičnejše in bolj verne družbe. Poleg tega ima posebno modrost. In to modrost
je potrebno spoznati s hvaležnim pogledom.
69. Nujno potrebno je evangelizirati
kulture, da bi evangelij prepojil vse kulture. V deželah s katoliškim izročilom bo
zato treba spremljati, negovati in krepiti že obstoječe bogastvo. V deželah z drugimi
verskimi izročili ali globoko segajočim razkristjanjenjem bo treba pospeševati nove
oblike evangeliziranja kulture, tudi če zahtevajo zelo dolgoročna načrtovanja. Vendar
ne smemo prezreti, da vedno obstaja klic k rasti. Vsaka kultura in vsak družbena skupina
potrebuje očiščenje in zorenje. Pri ljudskih kulturah katoliških prebivalstev lahko
spoznamo nekatere slabosti, ki jih mora evangelij še ozdraviti. To so: šovinizem,
alkoholizem, nasilje v družinah, majhna udeležba pri sveti maši, vera v usodo ali
praznoverje, ki vodijo k čaranju in magiji in drugo. A prav ljudska pobožnost je najboljše
izhodišče, da bi te slabosti ozdravili in se jih otresli.
70. Drži tudi, da
je včasih težišče bolj na zunanjih oblikah izročila nekaterih skupin ali na domnevnih
zasebnih razodetjih, ki jih imajo za edino veljavne. Obstaja neko krščanstvo iz pobožnih
vaj. Za osnovo ima individualen in čustveno poudarjen način življenja vere, ki v resnici
ne ustreza pristni »ljudski pobožnosti«. Nekateri podpirajo te izrazne oblike, ne
da bi se brigali za družbeno udejstvovanje in oblikovanje vernikov. V nekaterih primerih
delajo to, da bi dosegli gospodarske koristi ali dobili oblast nad drugimi. Ne smemo
prezreti, da je v zadnjih desetletjih prišlo tudi do preloma v več rodov trajajočem
predajanju krščanske vere v katoliškem ljudstvu. Nesporno je, da se mnogi čutijo razočarane
in se prenehajo istovetiti s krščanskim izročilom. Nesporno je, da narašča število
staršev, ki ne dajejo krstiti svojih otrok in jih ne učijo moliti. Nekateri odidejo
v druge verske skupnosti. Nekateri vzroki tega preloma so: pomanjkanje pogovora v
družini, vpliv sredstev obveščanja, relativistični subjektivizem, nebrzdano potrošništvo,
ki ga trg spodbuja, pomanjkanje pastoralnega spremstva za uboge, premalo prisrčen
sprejem v naših ustanovah in naša težava, da bi v večverstvenem okolju na novo omogočili
vzpostaviti nadnaraven dostop do vere.
Audio:
Izzivi
mestnih kultur 71. Novi Jeruzalem, sveto mesto (prim. Raz 21,2-4), je cilj
h kateremu potuje celotno človeštvo. Zanimivo je, da nam razodetje pove, da se izpolnitev
človeštva in zgodovine uresniči v mestu. Mesto moramo spoznati s kontemplativnega
stališča, se pravi s pogledom vere, ki odkriva Boga, ki prebiva v hišah mesta, na
njegovih cestah in na njegovih trgih. Božja navzočnost spremlja iskreno iskanje posameznikov
in skupin, da bi našli oporo in smisel za svoje življenje. Bog prebiva med meščani
in podpira solidarnost, bratstvo in teženje po dobrem, po resnici in pravici. Te navzočnosti
ni treba vzpostaviti, ampak jo odkriti in razkriti. Bog se ne skriva pred ljudmi,
ki ga iščejo z iskrenim srcem, tudi če to delajo tipaje, negotovo in po ovinkih.
72.
Religiozni vidik v mestu posredujejo različni življenjski slogi in navade, ki so povezani
z občutkom za čas, ozemlje in odnose, kar se razlikuje od sloga prebivalstva na deželi.
Meščani se v vsakdanjosti pogosto borijo za preživetje, in v tem boju se skriva globoko
občutek za življenje, ki navadno vključuje tudi globoka verska čustva. To moramo upoštevati,
da bi dosegli takšen pogovor, kakršnega je imel Gospod s Samarijanko ob vodnjaku,
kjer je želela potešiti svojo žejo (prim. Jn 4,7-26).
73. Nenehno nastajajo
nove kulture v teh velikanskih človeških geografijah. Tu kristjan navadno ne pospešuje
ali posreduje več smisla, ampak od teh kultur sprejema drugačne jezikovne rabe, simbole,
sporočila in vzorce, ki nudijo nove življenjske usmeritve, katere so pogosto v nasprotju
do Jezusovega evangelija. V mestu utripa nova kultura, ki je v njem zasnovana. Sinoda
je ugotovila, da so danes spremembe teh velikih območij in kultura v kateri se spremembe
izražajo, odličen prostor za novo evangelizacijo (prim. Propositio 25). To
zahteva, da iznajdemo nova področja za molitev in občestvo, ki so privlačnejša in
pomenljivejša za mestno prebivalstvo. Zaradi vpliva sredstev družbenega obveščanja
podeželjska področja niso izvzeta iz teh kulturnih sprememb, ki povzročajo tudi znatne
spremembe v njihovem načinu življenja. 74. To terja novo evangelizacijo, ki razsvetljuje
nove oblike in prebuja temeljne vrednote, da bi stopili v stik z Bogom, z drugimi
in z okoljem. Potrebno je, da dospemo tja, kjer nastajajo nove zgodovine in vzorci,
in z Jezusovo besedo dosežemo najgloblje jedro duše mest. Ne smemo pozabiti, da je
mesto področje mnogih kultur. V velikih mestih lahko opažamo »vezno tkivo«, v katerem
skupine oseb med seboj delijo iste življenjske prostore in podobne nazore in se združujejo
v nove človeške povezave, kulturne prostore in nevidna mesta. Različne kulturne oblike
dejansko živijo skupaj, a pogosto delujejo ločevalno in nasilno. Cerkev je
poklicana, da se postavi v službo težavnega pogovora. So meščani, ki prejemajo primerna
sredstva za razvoj osebnega in družinskega življenja. Po drugi strani pa je zelo veliko
»nemeščanov«, »polmeščanov« ali »brezdomcev«. Mesto poraja nekakšno stalno dvoumnost.
Svojim meščanom nudi neskončno veliko možnosti. Istočasno pa se pojavljajo tudi številne
težave za poln razcvet življenja. To nasprotje povzroča pretresljivo trpljenje. V
mnogih delih sveta so mesta prizorišča množičnih protestov, v katerih na tisoče prebivalcev
zahteva svobodo, udeležbo in pravičnost. Prav tako uveljavljajo različne zahteve,
ki jih tudi s silo ni mogoče utišati, če niso deležne ustreznega razumevanja.
75.
Ne smemo prezreti, da se v mestih lahko množijo trgovina z mamili in ljudmi, zloraba
in izkoriščanje mladoletnih, zanemarjanje starih in bolnih, kakor tudi različne oblike
korupcije in kriminala. Hkrati se tudi to, kar bi bil lahko dragocen prostor srečanja
in solidarnosti, pogosto spreminja v prostor bega in medsebojnega nezaupanja. Hiše
in soseske se gradijo bolj za osamitev in obrambo, kakor pa za povezovanje in vključevanje.
Oznanjevanje evangelija bo podlaga za to, da bi v teh povezavah spet vzpostavili dostojanstvo
človekovega življenja, kajti Jezus bi rad v mestih podarjal življenje v polnosti (prim.
Jn 10,10). Enkraten in popoln smisel človeškega življenja, ki ga oznanja evangelij,
je najboljše zdravilo proti zlom mesta. Pri tem moramo upoštevati, da načrtovana evangelizacija
in enoličen ter tog evangelizacijski slog, nista primerna za to resničnost. Če pa
človeškost živimo temeljito, tako da kvas pričevanja prodre v globino izzivov, in
sicer v kateri koli kulturi in katerem koli mestu, to pomaga, da kristjani postajajo
boljši in mestu prinaša življenje.
Audio:
II.
SKUŠNJAVE DELAVCEV V DUŠNEM PASTIRSTVU 76. Neskončno sem hvaležen za zavzetost
vseh, ki delajo v Cerkvi. Sedaj se ne bi rad zadrževal pri tem, da predstavljam dejavnosti
različnih ljudi, ki delujejo v dušnem pastirstvu, od škofov do najbolj skritih cerkvenih
služb. Namesto tega bi rad premišljeval o izzivih, s katerimi se morajo vsi soočiti
v okviru trenutne svetovne kulture. Torej najprej in zaradi pravičnosti moram povedati,
da je prispevek Cerkve v sedanjem svetu velikanski. Naša bolečina in naš sram zaradi
grehov nekaterih udov Cerkve in zaradi naših lastnih grehov ne sme biti vzrok, da
bi pozabili, koliko kristjanov iz ljubezni žrtvuje svoje življenje. Koliko ljudi zdravijo
in negujejo v zasilnih bolnišnicah ali jim tam omogočijo umreti v miru. V najubožnejših
pokrajinah sveta spremljajo ljudi, ki so postali sužnji najrazličnejših odvisnosti.
Žrtvujejo se za vzgojo otrok in mladih. Skrbijo za stare ljudi, ki so zapuščeni od
vseh. V sovražnem okolju skušajo posredovati vrednote ali se posvečajo na mnoge druge
načine, ki razodevajo brezmejno ljubezen do človeštva, ki jim jo je navdihnil učlovečeni
Bog. Zahvaljujem se za lep zgled, ki mi ga dajejo mnogi kristjani, ki veselo žrtvujejo
svoje življenje in svoj čas. To pričevanje mi dobro de in me podpira v mojem osebnem
prizadevanju, da bi premagoval sebičnost, in se mogel še bolj razdajati.
77.
Kljub temu smo kot otroci našega časa vsi nekako pod vplivom sedanje globalizirane
kulture, ki nam sicer ponuja vrednote in nove možnosti, a nas lahko tudi omejuje,
vpliva na nas in nas celo napravi bolne. Priznavam, da moramo ustvariti primerne prostore,
ki bi motivirali in ozdravili delavce v dušnem pastirstvu, »kraje, kjer lahko obnovimo
svojo vero v križanega in vstalega Jezusa Kristusa, kjer lahko med seboj delimo svoja
najgloblja vprašanja in vsakodnevne skrbi, kjer lahko svoje življenje in svoje izkušnje
globoko preverimo v luči evangelija, s ciljem, da bi svoje osebne in družbene
odločitve usmerili k dobremu in lepemu« (Italijanska katoliška akcija, Sporočilo
štirinajstega narodnega zasedanja o Cerkvi in deželi (18. maj 2011)). Hkrati
bi rad opozoril na nekatere posebne skušnjave, s katerimi se spoprijemajo pastoralni
delavci.
Audio:
Pritrditev
izzivu misijonarske duhovnosti 78. Danes je mogoče pri mnogih pastoralnih
delavcih, tudi posvečenih osebah, zaznati pretirano skrb za osebno samostojnost in
sprostitev. To je razlog, da doživljajo svoje naloge le kot dodatek življenja, kakor
da ne bi bile del njihove istovetnosti. Duhovno življenje je hkrati pomešano z nekaterimi
verskimi prvinami, ki dajejo neko tolažbo, a ne hranijo srečanja z drugimi, zavzetosti
v svetu in gorečnosti za evangelizacijo. Zato je mogoče pri mnogih, ki so dejavni
v oznanjevanju, ugotoviti poudarjanje individualizma, krizo istovetnosti
in upadanje vneme, čeprav molijo. Te tri tegobe se med seboj prepletajo.
79.
Medijska kultura in nekateri intelektualni krogi priložnostno posredujejo izrazito
nezaupanje do oznanila Cerkve in neko ohladitev. Zato mnogi pastoralni delavci, čeprav
molijo, razvijejo nekakšen manjvrednostni kompleks, ki jih vodi k temu, da zmanjšujejo
ali skrivajo svojo krščansko istovetnost in prepričanje. Tako nastane začarani krog,
ker niso več srečni ob tem, kar so in kar delajo. Ne istovetijo se več z oznanjevalnim
poslanstvom, kar slabi njihovo zavzetost. Končno zadušijo misijonsko veselje v nepremagljivi
želji, da bi bili takšni kakor drugi, in da bi imeli, kar imajo vsi drugi. Na ta način
oznanjevalno nalogo občutijo kot prisilo, posvečajo ji malo truda in zelo malo časa.
80.
Pri pastoralnih delavcih se neodvisno od duhovnega sloga ali miselne usmeritve, ki
jo morda imajo, razvije relativizem, ki je še nevarnejši, kakor če nauk postavljamo
pod vprašaj. To je povezano z najglobljimi in najiskrenejšimi odločitvami, ki določajo
življenjsko obliko. Ta praktični relativizem obstoji v tem, da ravnamo, kakor da Boga
ni, da se odločamo, kakor da ne bi bilo ubogih, da sanjamo, kakor da ne bi bilo drugih,
da delamo tako, kakor da ne bi bilo ljudi, ki še niso sprejeli oznanila. Treba je
omeniti, da celo tisti, ki ima na videz trdna doktrinalna in duhovna prepričanja,
pogosto pade v življenjski slog, ki vodi k temu, da se oklepa gospodarskih gotovosti,
oblasti in človeške slave, ki si jih zagotovi na vse načine, namesto da bi življenje
daroval za druge v poslanstvu. Ne pustimo si vzeti misijonarskega poleta!
Audio:
Zavračanje
sebične naveličanosti 81. V času, ko potrebujemo več misijonarske
vneme, ki svetu prinaša sol in luč, se mnogi laiki bojijo, da jih bo kdo povabil,
naj prevzamejo kakšno apostolsko nalogo. Zato se skušajo izogibati vsaki obveznosti,
ki bi jim mogla vzeti prosti čas. Danes je na primer zelo težko najti usposobljene
katehiste za župnije, ki bi v svoji nalogi vztrajali več let. A nekaj podobnega se
dogaja pri duhovnikih, ki so kakor obsedeni s skrbjo za svoj prosti čas. To pogosto
izhaja iz tega, da imajo nujno potrebo ohraniti svojo samostojnost, kakor da bi bilo
evangelizacijsko poslanstvo nevaren strup in ne vesel odgovor na Božjo ljubezen, ki
nas kliče k poslanstvu in nas izpolnjuje ter napravlja rodovitne. Nekateri se upirajo
temu, da bi se scela predali poslanstvu, in zapadajo v hromečo naveličanost.
82.
Težava ni vedno pretirana dejavnost, ampak so predvsem dejavnosti, ki jih slabo izpolnjujemo,
brez ustreznih nagibov, brez duhovnosti, ki prežema dejavnost in jo napravlja zaželeno.
Zato se dogaja, da dolžnosti prekomerno utrujajo in nas včasih napravijo bolne. Ne
gre za miren in veder napor, ampak za napet, ubijajoč trud, ki nas ne zadovolji in
ga zato ne sprejmemo. Ta pastoralna naveličanost ima lahko različne vzroke. Nekateri
ji zapadejo, ker se ukvarjajo z neuresničljivimi načrti in se ne posvečajo temu, kar
bi mogli mirno storiti. Drugi, ker ne sprejmejo težavnega razvoja dogodkov in hočejo,
da vse pade z neba. Spet drugi, ker se oklepajo načrtov ali uspehov, ki jih gojijo
v svoji nečimrnosti. Spet drugi, ker so izgubili pravi stik z ljudi. Zašli so v razosebljeno
dušno pastirstvo, ki vodi k temu, da so bolj pozorni na organizacijo kakor na ljudi,
tako da jih bolj zanima »zemljevid potovanja« kakor pot sama. Drugi padejo v naveličanost,
ker ne morejo čakati in hočejo obvladati ritem življenja. Današnje hlepenje, da bi
dosegli neposredne učinke, ima za posledico, da pastoralni delavci težko prenašajo
nestrinjanje, možno polomijo, kritiko, križ.
83. Tako nastaja največja nevarnost,
»sivi pragmatizem cerkvene vsakdanjosti, kjer na videz vse poteka v redu, v resnici
pa vera peša in se utaplja v malodušju« (Joseph Ratzinger, Trenutni položaj
vere in teologije. Predavanje na srečanju med Kongregacijo za verski nauk in
predsedniki verskih komisij latinsko ameriških škofovskih konferenc, Guadalajara,
Mehika, 1996. Obj. v: L’Osservatore Romano, 1 nov. 1996; slov. prevod: Communio-Kristjanova
obzorja 11, 46 (1996) 325-340). Nastaja pokopališka psihologija, ki postopno spreminja
kristjane v muzejske mumije. Razočarani nad resničnostjo, nad Cerkvijo ali nad samim
seboj, kristjani živijo v stalni skušnjavi, da bi se oklepali žalosti, ki se polasti
srca, kakor »najdragocenejši od demonovih eliksirjev« (Georges Bernanos, Journal
d’un curé de campagne, Pariz, 1974, 135; slov. prevod: Dnevnik vaškega župnika).
Kristjani, poklicani, da bi prinašali luč in življenje, pustijo, da jih končno očarajo
stvari, ki porajajo samo temo in notranjo utrujenost ter slabijo apostolsko gorečnost.
Iz vseh teh razlogov si upam vztrajati: ne pustimo si vzeti veselja evangeliziranja!
Audio:
Zavračanje
jalovega pesimizma 84. Veselja iz evangelija nam ne more nič in nihče vzeti
(prim. Jn 16,22). Tegobe našega sveta – in tegobe Cerkve – nam nikdar ne bi smele
biti opravičilo za zmanjševanje naše zavzetosti in gorečnosti. Glejmo nanje kot na
izzive, da bi bili budni. Poleg tega je pogled vere zmožen prepoznavati luč, ki jo
Sveti Duh vedno podarja sredi teme, saj velja: »Kjer se je pomnožil greh, se je
še veliko bolj pomnožila milost« (Rim 5,20). Naša vera je poklicana, da zasluti
vino, v katero je bila spremenjena voda, in odkrije pšenico, ki raste med plevelom.
Petdeset let po drugem vatikanskem cerkvenem zboru največji realizem ne sme pomeniti
manjšega zaupanja v Duha, ne manjše velikodušnosti, tudi če nas bolijo težave našega
časa in nikakor nismo naivni optimisti. V tem smislu lahko še enkrat poslušamo besede
blaženega Janeza XXIII. tistega znamenitega dne, 11. oktobra 1962: »Včasih prihajajo
do naši ušes žalostni glasovi, ki sicer pričujejo o veliki vnemi, a vrednotijo
dejstva brez zadostne objektivnosti in modre sodbe. V modernih časih vidijo
samo krivico in propad. /…/ Toda tem prerokom nesreče nikakor ne moremo
pritrditi, če napovedujejo samo usodne dogodke, kakor da je konec sveta pred
vrati. V sedanjem svetu nas Božja previdnost vodi k novemu redu odnosov med ljudmi.
Ta red z delom ljudi samih in daleč onkraj njihovih pričakovanj vedno v večji
meri dopolnjuje njihove načrte, ki so višji kot človeške misli in jih ni mogoče preračunati.
In vse, tudi različna mnenja med ljudmi, so vedno bolj v blagor Cerkve.«
(Nagovor ob odprtju drugega vatikanskega cerkvenega zbora (11. oktober 1962),
4, 2-4: AAS 54 (1962), 789).
85. Ena najresnejših skušnjav, ki dušijo vnemo
in smelost, je občutek poraza, ki nas spreminja v nezadovoljne in zamorjene pesimiste
z mrkim obrazom. Nihče se ne more lotiti boja, če vnaprej popolnoma ne računa na zmago.
Kdor začenja brez zaupanja, je že vnaprej napol izgubil bitko in zakopal svoje talente.
Tudi če se človek boleče zaveda svojih slabosti, mora iti naprej, ne sme se vdati.
Misliti mora na to, kar je Gospod rekel sv. Pavlu: »Dovolj ti je moja milost,
moč se namreč v slabotnosti izpopolnjuje« (2 Kor 12,9). Krščanska zmaga je vedno
križ, a križ, ki je hkrati zmagoslavni prapor, ki ga nosimo z bojevito krotkostjo
nasproti hudičevim napadom. Hudobni duh poraza je brat skušnjave, da bi predčasno
ločili pšenico od plevela. Je sad tesnobnega, samozadostnega nezaupanja.
86.
Očitno je, da je na nekaterih krajih prišlo do duhovnega »opustošenja«. To je posledica
načrtovanja družb, ki so se hotele graditi brez Boga ali pa so uničile svoje krščanske
korenine. Tam »krščanski svet postaja nerodoviten in izčrpan kakor popolnoma izžeta
tla« (John Henry Newman, Letter of 26 January 1833, v: The Letters
and Diaries of John Henry Newman, zv. III, Oxford 1979, 204). V drugih deželah
nasilno nasprotovanje zoper krščanstvo sili kristjane, da svojo vero živijo tako rekoč
skrito v deželi, ki jo imajo radi. To je druga, zelo boleča oblika puščave. Tudi lastna
družina ali lastno delovno mesto moreta biti to suho okolje, v katerem moraš ohraniti
vero in jo skušaš izžarevati. »A prav iz izkušnje puščave, iz te praznine moremo
ponovno odkriti veselje vere, njen življenjski pomen za nas ljudi. V puščavi človek
spet odkrije vrednost tega, kar je bistveno za življenje. Tako so v današnjem
svetu nešteta, pogosto vključna ali negativno izražena znamenja žeje po Bogu,
po zadnjem smislu življenja. V puščavi potrebuješ predvsem verujoče ljudi, ki s svojim
življenjem kažejo pot v obljubljeno deželo in tako ohranjajo upanje.« (Benedikt
XVI., Homilija pri bogoslužju ob začetku leta vere (11. oktober 2012):
AAS 104 (2012), 881). V vsakem primeru smo v teh okoliščinah poklicani, da
bi bili velike amfore (vrči z vodo), da bi drugim dali piti. Včasih se amfora spremeni
v težak križ. A prav na križu se nam je Gospod, preboden s sulico, podaril kot vir
žive vode. Ne pustimo si vzeti upanja!
Audio:
Pritrditev
novim odnosom, ki jih oblikuje Jezus Kristus 87. Danes, ko so mreže in
sredstva človeške komunikacije dosegli neverjetne razvoje, čutimo izziv, da bi odkrili
in posredovali »mistiko«, ki je v tem, da živimo skupaj, da se pomešamo med druge,
se med seboj srečujemo, se držimo za roke, se opiramo drug na drugega, da smo deležni
te nekoliko zmedene množice, ki se more spremeniti v pravo izkušnjo bratstva, v solidarno
karavano, v sveto romanje. Na ta način se največje možnosti komunikacije lahko izkažejo
za največje možnosti srečanja in solidarnosti med vsemi. Če bi mogli slediti tej poti,
bi bilo to nekaj zelo dobrega, zelo zdravilnega, zelo osvobajajočega, velik izvir
upanja! Blagodejno je, če gremo iz sebe, da bi se združili z drugimi. Zapiranje vase
pomeni, da okusimo grenek strup brezizhodnosti. Zaradi vsake naše sebične izbire bo
človeštvo prikrajšano.
88. Krščanski ideal bo vedno klical k premagovanju
sumničenja in stalnega nezaupanja, strahu, da bi nas preplavilo, in obrambnih naravnanosti,
ki nam jih nalaga današnji svet. Mnogi skušajo pred drugimi pobegniti v prijetno zasebno
življenje ali v ozek krog najbližjih in se odrečejo realizmu družbene razsežnosti
evangelija. Nekateri namreč hočejo povsem duhovnega Kristusa brez telesa in brez križa.
Zato iščejo tudi medosebne odnose samo prek visoko razvitih aparatov, prek zaslonov
in sistemov, ki jih na ukaz lahko vključijo in izključijo. Medtem pa nas evangelij
vedno vabi, da pristanemo na tveganje srečanja z obličjem drugega, z njegovo telesno
navzočnostjo, ki nas kliče k nenehnemu, neposrednemu telesnemu stiku, z njegovo bolečino
in njegovimi prošnjami, z njegovim nalezljivim veseljem. Resnična vera v učlovečenega
Božjega Sina je neločljiva od darovanja samega sebe, od pripadnosti skupnosti, od
služenja, od sprave z osebo drugih. Božji Sin nas je v svojem učlovečenju povabil
k revoluciji nežne ljubezni.
89. Osamljenost, ki je oblika zaprtosti vase,
se lahko izraža v napačni avtonomiji, ki izključuje Boga in lahko celo v verskem območju
najde obliko duhovnega potrošništva, ki se prilagaja njegovemu bolestnemu individualizmu.
Vračanje k svetemu in duhovno iskanje, ki zaznamujeta naš čas, sta dvoumna pojava.
Bolj kakor brezboštvo je danes pred nami izziv, kako naj ustrezno odgovorimo na žejo
po Bogu pri mnogih ljudeh. Ljudje naj ne poskušajo potešiti te žeje z zavajajočimi
odgovori ali tako, da iščejo Jezusa Kristusa brez telesa in brez dejavne zavzetosti
za druge. Če v Cerkvi ne najdejo duhovnosti, ki jih ozdravlja, osvobaja, napolnjuje
z življenjem in mirom in jih hkrati kliče k solidarni medsebojnosti in k misijonarski
rodovitnosti, bodo končno podlegli varljivim ponudbam, ki niti ne počlovečujejo niti
ne dajejo časti Bogu.
90. Pristne oblike ljudske pobožnosti so zdrave, ker
so porojene iz utelešenja krščanske vere v ljudsko kulturo. Prav zato vključujejo
osebni odnos z Bogom, z Jezusom Kristusom, z Marijo, s svetniki, ki imajo telo in
obraz, ne pa z nekimi meglenimi energijami ali silami. Primerne so za krepitev možnosti
odnosa in ne za pobeg v samotnost. V drugih delih naše družbe pa vedno bolj cenijo
oblike »duhovnosti ugodja« brez skupnosti, »teologije blaginje« brez bratske odgovornosti
ali pa razosebljenih izkušenj, ki niso nič drugega kot oblika osredinjenja nase.
91.
Pomemben izziv je pokazati, da rešitev nikoli ni v tem, da bežimo pred osebnim in
zavzetim odnosom z Bogom, ki se hkrati zavzema za služenje drugim. Prav to se dogaja
danes, če se verniki nekako izmikajo in skrivajo pred drugimi in če premeteno bežijo
z enega na drug kraj, ali od ene naloge k drugi, ne da bi pognali globoke in trdne
korenine: »Imaginatio locorum et mutatio multos fefellit.« (Tomaž Kempčan,
Hoja za Kristusom I, 9, 1: »Misel, da je drugod bolje, in želja po spremembi,
je že mnoge prevarala«). Nekoristna je pomoč, ki napravlja srce, včasih pa tudi
telo, bolno. Pomembno je pomagati drugim spoznati, da je edina pot v tem, da se naučimo
pravilno srečevati z ljudmi, ko jih cenimo in sprejemamo kot sopotnike brez notranjega
odpora. Še bolje: gre za to, da se naučimo spoznati Jezusa v obličju drugih, v njihovem
glasu, v njihovih prošnjah. Prav tako je pomembno, da se naučimo trpeti v objemu s
križanim Jezusom, kadar doživljamo krivične napade ali nehvaležnosti, ne da bi se
kadarkoli naveličali izbirati bratstvo. (Dragoceno je pričevanje sv. Terezije iz
Lisieuxa glede njenega odnosa do sosestre, ki ji je bila posebno neprijetna. Pri tem
je imelo notranje izkustvo odločilen vpliv: »Zimski večer je bil. Kot navadno sem
pomagala sestri Petri. Mraz in tema. Iznenada zaslišim iz dalje prihajajoči glas nekakšnega
glasbila. V duhu sem si predstavila bogato razsvetljeno sobano, sijočo v zlatu. Mlade,
bogato oblečene gospodične so se na dolgo in na široko klanjale druga drugi. Nehote
mi je pogled obstal na moji ubogi bolnici, ki sem jo podpirala. Namesto prijetne melodije
sem zdaj od časa do časa slišala samo njene bolestne vzdihe (…) Ne znam povedati,
kaj sem tedaj čutila. Vem le, da mi je Gospod dušo razsvetlil z žarki resnice,
ki so tako zelo prekrili mrki blesk posvetnega slavja, da sem bila od sreče
vsa blažena.« (Sv. Tereza Deteta Jezusa, Avtobiografski spisi, Karmel
Sora 1997, 221)).
92. Prava ozdravitev je v tem, da z drugimi stopimo v tak
odnos, ki nas res ozdravlja in ne napravlja bolne. To je mistično kontemplativno
bratstvo, ki zna gledati sveto veličino bližnjega, ki zna najti Boga v vsaki človeški
osebi, ki zna prenašati tegobe skupnega življenja s tem, da se oklepa Božje ljubezni;
ki zna odpreti srce za Božjo ljubezen, da bi iskali srečo drugih, kakor jo želi njihov
nebeški Oče. Prav v tem času in tudi tam, kjer so Gospodovi učenci »mala čreda«
(Lk 12,32), so poklicani, da živijo občestvo, ki je sol zemlje in luč sveta (prim.
Mt 5,13,16). Poklicani so, da na vedno nov način pričujejo za evangelij (prim. Propositio
8). Ne pustimo si vzeti, ukrasti občestva!
Audio:
Zavračanje
duhovne posvetnosti 93. Duhovna posvetnost, ki se skriva za videzom vernosti
in celo ljubezni do Cerkve, je v tem, da iščemo človeško čast in osebni blagor namesto
Gospodove časti. Prav to Jezus očita farizejem: »Kako bi mogli verovati vi, ki sprejemate
čast drug od drugega in ne iščete časti, ki jo daje edini Bog?« (Jn 5,44). Gre za
pretanjenj način iskanja »svoje koristi in ne tega, kar je Jezusa Kristusa« (Flp 2,21).
Privzema si različne oblike, glede na človekovo naravo in njegov položaj. Ker se duhovna
posvetnost navezuje na iskanje videza, ni vedno povezana z javnimi grehi in je na
zunaj videti vse v redu. A če bi ta miselnost preplavila Cerkev, »bi bilo to neskončno
bolj pogubno kakor vsaka druga zgolj moralna posvetnost« (Henri de Lubac, Méditation
sur l’Église, Aubier-Montaigne, FV 60, 1968, 321).
94. Ta posvetnost lahko
izhaja zlasti iz dveh med seboj najgloblje povezanih izvirov. Prvi je očarljivost
gnosticizma, vere zaprte v subjektivizem, pri katerem je pomembna edino določena izkušnja
ali vrsta utemeljitev in spoznanj, o katerih človek misli, da morejo tolažiti in razsvetljevati.
A tu je človek navsezadnje zaprt v svojem lastnem razumu in svojih čustvih. Drugi
izvir posvetnosti je nase naravnan in prometejski neopelagijanizem tistih, ki se navsezadnje
zanašajo samo na svoje moči in se počutijo vzvišene nad druge, ker izpolnjujejo določene
predpise ali ker so neomajno zvesti nekemu katoliškemu slogu iz preteklosti. To je
domnevna, doktrinalna ali disciplinska varnost, ki je povod za narcistično ali avtoritarno
zavest izbrancev. Tukaj človek analizira in vrednoti, namesto da bi evangeliziral
druge, porablja moči v nadziranju, namesto da bi olajševal pristop k milosti. V nobenem
primeru ni pravega zanimanja ne za Jezusa Kristusa ne za ljudi. Tu se izraža antropocentrična
zaprtost vase. Oba pojava pomenita zapiranje vase. Ni si mogoče predstavljati, da
bi moglo iz teh ponarejenih oblik krščanstva izhajati pravo evangelizacijsko zaupanje.
95. Ta grozeča posvetnost se kaže v mnogih oblikah ravnanja, ki so si med
seboj nasprotne, a vse hočejo »obvladati cerkveni prostor«. Pri nekaterih je
mogoče ugotoviti razkazovanje v bogoslužju, nauku in ugledu Cerkve. Pri tem pa se
ne menijo za to, da bi res vsadili evangelij v Božje ljudstvo in dejanske zahteve
našega časa. Na ta način se življenje Cerkve spreminja v muzejski predmet ali v posest
posameznikov. Pri drugih se ista duhovna posvetnost skriva za privlačnostjo, da bi
mogli razkazovati družbene ali politične dosežke, ali v častihlepju, ki je povezano
z upravljanjem zunanjih zadev, ali tudi v tem, da jim je mar le lasten ugled in uresničenje
samega sebe. Duhovna posvetnost se lahko izraža tudi v različnih oblikah, ko človek
prepričuje sebe, da je močno vpet v družbeno življenje, napolnjeno s potovanji, zborovanji,
večerjami in sprejemi. Ali pa se odraža v funkcionalističnem upravljanju, ki je prenapolnjeno
s statistikami, načrtovanji in vrednotenji, kjer glavne koristi nima verno ljudstvo,
ampak Cerkev kot organizacija. V vseh primerih tej miselnosti manjka pečat učlovečenega,
križanega in vstalega Kristusa. Zapira se v skupine izbrancev in ne išče oddaljenih
ali neskončnih množic, ki so žejne Kristusa. Tu ni več vneme za evangelij, ampak za
prazno samovšečnost.
96. V tem okviru raste častihlepje tistih, ki se zadovoljijo
s tem, da imajo neko oblast, in hočejo biti raje generali poraženih vojsk, kakor navadni
vojaki, ki se še naprej borijo. Kolikokrat sanjamo o natančnih in dobro zasnovanih
apostolskih razširitvenih načrtih, ki so tako značilni za poražene generale! Tako
zatajimo svojo cerkveno zgodovino, ki je slavna, kolikor je zgodovina žrtev, upanja,
vsakodnevnih bojev, življenja v služenju, stanovitnosti v delu, saj vedno delamo v
»potu svojega obraza«. Namesto tega se nečimrno pogovarjamo in govorimo o »tem,
kar bi morali storiti« in sicer kot duhovni učitelji in izvedenci, ki kažejo pot,
po kateri sami ne hodijo. Namesto tega izgubljamo čas z govoričenjem, »kaj bi bilo
treba storiti«. V španščini temu rečemo greh »habriaqueísmo«. Neskončno
sanjarimo in izgubljamo stik z dejanskim življenjem in težavami svojega ljudstva.
97. Kdor je padel v to posvetnost, gleda od zgoraj navzdol in od daleč, zavrača
preroštvo bratov, spravlja na slab glas tistega, ki njega postavlja pod vprašaj, stalno
izpostavlja napake drugih in je suženj videza. Polet srca utesni na ozko obzorje svoje
zaprtosti vase in svojih ciljev. Posledica je, da se ničesar ne nauči iz svojih grehov
in tudi ni zares odprt za odpuščanje. To je strašna korupcija z videzom dobrega. Moramo
se ji izogibati, ko Cerkev usmerjamo k temu, da gre ven iz sebe v poslanstvo, naravnano
na Jezusa Kristusa, v zavzemanju za uboge. Bog nas obvaruj pred posvetno Cerkvijo,
pred duhovnimi ali pastoralnimi pretvezami! Ta dušeča posvetnost doseže ozdravljenje,
ko človek okusi zrak Svetega Duha, ki nas osvobaja tega, da krožimo okrog sebe, skriti
v religioznem videzu brez Boga. Ne pustimo si vzeti evangelija!
Audio:
Zavračanje
medsebojne vojne 98. Koliko vojn je znotraj Božjega ljudstva
in v različnih skupnostih! Koliko vojn iz zavisti in ljubosumnosti v soseski, na delovnem
mestu, tudi med kristjani! Duhovna posvetnost nekatere kristjane vodi k temu, da so
v sporu z drugimi kristjani, ki se upirajo njihovemu stremljenju po oblasti, videzu,
zabavi ali gospodarski varnosti. Poleg tega nekateri v srcu ne čutijo več pripadnosti
Cerkvi, da bi izrazili svoje nestrinjanje. Bolj kakor k celotni Cerkvi z njeno bogato
mnogovrstnostjo pripadajo tej ali oni skupini, ki se počuti kot nekaj drugačnega ali
nekaj posebnega.
99. Vojne in nasilje trgajo Cerkev ali pa jo rani razširjeni
individualizem, ki ločuje ljudi in jih postavlja druge nasproti drugim, ko vsak stremi
za svojim udobjem. V različnih deželah ponovno oživijo napetosti in stare ločitve,
ki so jih delno že imeli za premagane. Kristjane vseh skupnosti sveta bi rad posebej
prosil za pričevanje bratskega sožitja, ki privlači in razsvetljuje. Naj bi vsi mogli
občudovati, kako skrbite drug za drugega, kako se medsebojno spodbujate in drug drugega
spremljate: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen
med seboj« (Jn 13,35). Prav to je Jezus z gorečo molitvijo prosil Očeta: »Da
bi bili vsi eno … v nama … da bo svet veroval« (Jn 17,21). Pazimo na skušnjavo
zavisti! Vsi smo v istem čolnu in gremo proti istemu pristanišču. Izprosimo si milost,
da se bomo veselili sadov drugih, ki pripadajo vsem.
100. Za tiste, ki so
ranjeni s starimi ločitvami, je težko sprejeti, da jih spodbujamo k odpuščanju in
spravi, ker mislijo, da ne opazimo njihove bolečine ali pa si lastimo pravico, da
jih vodimo k izgubi njihovega spomina in njihovih idealov. Če pa vidijo pričevanje
zares bratskih in spravljenih skupnosti, je to vedno luč, ki privlači. Zato z bolečino
ugotavljam, da je v nekaterih krščanskih skupnostih in celo med posvečenimi osebami
prostor za razne oblike sovraštva, razdora, obrekovanja, opravljanja, maščevanja,
ljubosumja in želje, da bi za vsako ceno uveljavili svoje predstave, vse do preganjanj,
ki so podobna pravemu preganjanju čarovnic. Koga hočemo evangelizirati s tem ravnanjem?
101.
Prosimo Gospoda, naj nam da razumeti zapoved ljubezni. Kako dobro je, da imamo to
zapoved! Kako dobro nam dene, da ljubimo drug drugega, kljub vsemu! Da, kljub vsemu!
Opomin sv. Pavla velja vsem nam: »Ne daj se premagati hudemu, ampak premaguj hudo
z dobrim« (Rim 12,21). In spet: »Ne omagujmo, ko delamo dobro« (Gal 6,9). Vsi
imamo simpatije in antipatije in morda smo prav v tem trenutku jezni na koga. Recimo
vsaj Gospodu: »Gospod, jezen sem na tega, na ono. Prosim te zanj in zanjo.«
Moliti za človeka, na katerega smo jezni, je lep korak k ljubezni in dejanje evangelizacije.
Storimo to že danes! Ne pustimo si vzeti ideala bratske ljubezni!
Audio:
Naslednji
cerkveni izzivi 102. Laiki so velikanska večina Božjega ljudstva. V njihovi
službi je manjšina: posvečeni nosilci službe. Zavest istovetnosti in poslanstva laikov
v Cerkvi je v porastu. Imamo številne laike, čeprav jih še ni dovolj. Ti laiki imajo
globok čut za skupnost in zvesto zavzetost v ljubezni do bližnjega, v katehezi, v
obhajanju vere. Toda ozaveščanje odgovornosti laikov, ki izhaja iz krsta in birme,
se ne kaže povsod v isti meri. V nekaterih primerih zato, ker niso dovolj izobraženi,
da bi prevzeli pomembne odgovornosti. V drugih pa zato, ker v svojih krajevnih Cerkvah
zaradi pretiranega klerikalizma, ki jih ne priteguje k odgovornostim, niso našli prostora,
da bi se mogli izražati in delovati. Tudi če je mogoče zaznati večjo udeleženost mnogih
pri laiških službah, se ta zavzetost ne kaže tako, da bi krščanske vrednote prodirale
v družbeni, politični in gospodarski svet. Večkrat se omejuje na cerkvene naloge brez
stvarnega prizadevanja za to, da bi z evangelijem spremenili družbo. Oblikovanje laikov
in evangeliziranje poklicnih in intelektualnih skupin predstavljata pomemben pastoralni
izziv.
103. Cerkev priznava nepogrešljiv prispevek, ki ga daje žena v družbi
s tenkočutnostjo, intuicijo in značajskimi zmožnostmi, ki so navadno značilnejše za
žene kakor za može. Na primer posebna ženska pozornost do drugih, ki se izraža posebej,
tudi če ne izključno, v materinstvu. Z veseljem vidim, kako številne žene skupaj z
duhovniki delijo pastoralne odgovornosti, dajejo svoj prispevek k spremljanju posameznikov,
družin ali skupin in dajejo nove pobude za teološko premišljevanje. Toda še je treba
razširiti prostore za učinkovito žensko navzočnost v Cerkvi. Kajti »ženski talent
je nepogrešljiv v vseh izraznih oblikah družbenega življenja. Zato mora biti navzočnost
žena zajamčena tudi na področju dela« (Papeški svet za pravičnost in mir, Kompendij
družbenega nauka Cerkve, 295). In tudi na različnih mestih, kjer sprejemajo pomembne
odločitve, v Cerkvi prav tako kakor v družbenih strukturah.
104. Zahtevanje
zakonitih pravic žena na osnovi trdnega prepričanja, da imajo možje in žene isto dostojanstvo,
postavlja Cerkev pred globoka vprašanja, ki jo izzivajo in ki jih ni mogoče površno
obiti. Možem pridržano duhovništvo kot znamenje Kristusa Ženina, ki se daruje v evharistiji,
je vprašanje, ki ni predmet razprave, a je lahko povod za posebne spore, če se zakramentalno
polnomočje preveč istoveti z oblastjo na splošno. Ne smemo pozabiti, da smo, ko govorimo
o duhovniškem polnomočju, »na ravni funkcije in ne na ravni dostojanstva
ali svetosti« (Janez Pavel II., Posinodalna ap. spodbuda Christifideles laici- O krščanskih laikih (30. december 1988), 51, v: CD 41, Ljubljana 1989).
Službeno duhovništvo je eno od sredstev, ki jih je Jezus postavil za služenje svojemu
ljudstvu. A naše veliko dostojanstvo izvira iz krsta, ki je dostopen vsem. Priličenje
duhovnika s Kristusom Glavo – se pravi, z glavnim virom milosti – ne vključuje povzdignjenja,
ki ga postavlja na vrh vsega drugega. V Cerkvi funkcije ne utemeljujejo »nadrejenosti
enih nad drugimi« (Kongregacija za verski nauk, Izjava Inter insigniores,
o vprašanju pripustitve žene k službenemu duhovništvu (15. oktober 1976), VI: AAS
68 (1977) 115; nav.: Janez Pavel II., posinodalna ap. spodbuda Christifideles laici- O krščanskih laikih (30. december 1988), 51, opomba190, v: CD 41, Ljubljana
1989). V resnici je žena Marija pomembnejša kakor škofje. Tudi če funkcijo službenega
duhovništva pojmujemo »hierarhično«, moramo upoštevati, da je »povsem naravnana
na svetost Kristusovih udov« (Janez Pavel II., ap. pismo Mulierisdignitatem
– O dostojanstvu žene (15. avgust 1988), 27, v: CD 40, Ljubljana 1989). Njen
ključ in osišče ni njena oblast, pojmovana kot gospodovanje, ampak njeno polnomočje
za podeljevanje zakramenta evharistije. Na tem sloni njena avtoriteta, ki je vedno
služenje ljudstvu. Tu se javlja velik izziv za pastirje in teologe, ki bi mogli pomagati
bolje spoznavati, kaj to vključuje glede možne vloge žene tam, kjer sprejemajo pomembne
odločitve v različnih območjih Cerkve.
105. Mladinsko pastoralo, kakor jo
navadno uresničujemo, je prizadel val družbenih sprememb. Mladi v splošnih strukturah
pogosto ne najdejo odgovorov na svoje skrbi, stiske, težave in ranjenosti. Mi odrasli
jim moramo potrpežljivo prisluhniti, razumeti njihove skrbi in njihove zahteve in
se naučiti z njimi govoriti jezik, ki ga razumejo. Prav zaradi tega razloga vzgojni
predlogi ne obrodijo pričakovanih sadov. Povečanje in rast združenj in gibanj pretežno
mladih lahko razlagamo kot delovanje Svetega Duha, ki omogoča nova pota, ki se ujemajo
z njihovimi pričakovanji in njihovim iskanjem globlje duhovnosti in občutka dejanske
pripadnosti. Vendar je potrebno dejavno udeležbo teh skupin okrepiti znotraj celotne
pastorale Cerkve (prim. Propositio 51).
106. Tudi če ni vedno enostavno
pritegniti mladih, smo vendarle dosegli napredek na dveh področjih: v zavesti, da
jih evangelizira in vzgaja celotna skupnost, in v nujnosti, da pridejo bolj do veljave.
Priznati je treba, da so v sedanjem trenutku krize zavzetosti in občestvenih vezi
vendar mnogi mladi, ki spričo trpljenja na svetu prispevajo svojo solidarno pomoč
in se lotevajo različnih oblik dejavnosti in prostovoljstva. Nekateri se udeležujejo
župnijskega življenja in v svojih škofijah ali na drugih krajih ustanavljajo skupine
pomoči in različne misijonarske pobude. Kako lepo, če so mladi »sopotniki vere«,
srečni, da prinašajo Jezusa na vsako cesto, na vsak trg, na vsak konec sveta!
107. Marsikje primanjkuje poklicanosti za duhovništvo in posvečeno življenje.
Vzrok je pogosto pomanjkanje nalezljive apostolske gorečnosti v župnijah, tako da
te poklicanosti ne navdušujejo in ne pritegujejo. Prave poklicanosti vzniknejo tam,
kjer je življenje, gorečnost in volja, da bi Kristusa prinašali drugim. Celo v župnijah,
kjer duhovniki niso zelo zavzeti in veseli, bratsko in vneto občestveno življenje
prebuja željo, da bi se povsem posvetili Bogu in evangelizaciji. To se dogaja zlasti,
če ta živa župnija stanovitno moli za poklice in ima pogum, da svojim mladim predlaga
pot posebne posvetitve. Po drugi strani pa se danes kljub pomanjkanju poklicanosti
jasneje zavedamo nujnosti boljše izbire duhovniških kandidatov. Semenišč ne smemo
polniti na osnovi vsakovrstnih nagibov, še zlasti ne, če so ti nagibi povezani s čustveno
negotovostjo ali iskanjem oblik oblasti, človeške časti ali gospodarske blaginje.
108.
Kakor sem že rekel, ni bil moj namen podati popolne analize. Pač pa vabim skupnosti,
da izpopolnijo in obogatijo te poglede na osnovi zavesti izzivov, ki se tičejo njih
samih in njihovih bližnjih. Upam, da pri tem upoštevajo, da je vsakokrat, ko skušamo
v trenutnem položaju spoznati znamenja časa, primerno poslušati mlade in stare. Oboji
so upanje narodov. Stari prispevajo spomin in modrost izkušnje, ki vabi, da ne bi
po neumnem ponavljali istih napak preteklosti. Mladi nas kličejo, da bi spet prebudili
in okrepili upanje. Mladi namreč nosijo v sebi nova pričakovanja in nas odpirajo prihodnosti,
tako da ne ostajamo ujeti v domotožju po strukturah in navadah, ki v današnjem svetu
ne prinašajo več življenja.
109. Izzivi so zato, da bi jih premagali. Bodimo
stvarni, a ne izgubimo vedrine, drznosti in upanja polne podaritve! Ne pustimo si
vzeti misijonarske moči!
Audio:
TRETJE
POGLAVJE
OZNANJEVANJE EVANGELIJA 110. Potem ko sem posvetil
pozornost nekaterim izzivom sedanjega položaja, bi zdaj rad spomnil na nalogo, ki
nas pritiska v vsaki dobi in na vsakem kraju. Saj »ne more biti nobene prave evangelizacije
brez jasnega oznanjevanja, da je Jezus Gospod«, in brez »prvenstva oznanjevanja
Jezusa Kristusa /…/, kakorkoli že poteka evangelizacija« ( Janez Pavel II., posinodalna
ap. spodbuda Ecclesia in Africa (6. november 1999), 19: AAS 92 (2000),
478). Janez Pavel II. je povzel skrbi azijskih škofov in zatrdil: »Če naj Cerkev
v Aziji izpolni nalogo, katero ji je namenila Božja previdnost, potem mora imeti vašo
popolno prednost evangelizacija kot veselo, potrpežljivo in nadaljnje oznanjevanje
zveličavne smrti in vstajenja Jezusa Kristusa« (pr. t., 2, AAS
(2000), 451). To velja za vse.
I. CELOTNO BOŽJE LJUDSTVO OZNANJA EVANGELIJ 111.
Evangelizacija je naloga Cerkve. A ta nosilka evangelizacije je veliko več kakor organska
in hierarhična institucija; je predvsem ljudstvo na svojem romanju k Bogu. Gotovo
gre za skrivnost, ki je zakoreninjena v Presveti Trojici. Njen zgodovinski
lik pa je ljudstvo romarjev in oznanjevalcev, ki presega vsak, še tako nujen institucionalni
izraz. Predlagam, da se nekoliko pomudimo pri tem načinu umevanja Cerkve, ki ima svoj
poslednji temelj v svobodni in nedolgovani pobudi Boga.
Audio:
Ljudstvo
za vse 112. Zveličanje, ki nam ga naklanja Bog, je delo njegovega usmiljenja.
Nobenega človeškega dejanja ni, pa naj bo še tako dobro, ki bi nam zaslužilo tako
velik dar. Bog nas priteguje k sebi iz čiste milosti, da bi nas združil s seboj (prim.
Propositio 4). Bog pošilja svojega Duha v naša srca, da bi nas napravil za
svoje otroke, da bi nas spremenil in usposobil za to, da bi s svojim življenjem odgovorili
na njegovo ljubezen. Jezus Kristus pošilja Cerkev kot od Boga podarjeni zakrament
zveličanja (prim. Drugi vatikanski koncil, dogmatična konstitucija o Cerkvi Lumen
gentium, C 1). Cerkev s svojim oznanjevalnim delovanjem sodeluje kot orodje tiste
Božje milosti, ki učinkuje nenehno in onkraj vsakršnega nadzora. Benedikt XVI. je
to posrečeno izrazil, ko je odprl sinodalno zasedanje: »Zato je vedno pomembno
vedeti, da prva beseda, resnična pobuda, resnično delovanje prihaja od Boga. Samo
ko se pridružimo tej Božji pobudi, samo ko si izprosimo to Božjo pobudo, moremo
skupaj z njim in v njem postati oznanjevalci« (Meditacija na prvi splošni kongregaciji
13. rednega zasedanja škofovske sinode (8. september 2012); AAS 104 (2012),
897). Načelo prvenstva milosti mora biti svetilnik, ki nenehno razsvetljuje
naša premišljevanja o evangelizaciji.
113. To zveličanje, ki ga Bog uresničuje
in Cerkev veselo oznanja, je namenjeno vsem (prim. Propositio 6; Drugi vatikanski
koncil, pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu Gaudium et spes, CS
22). Bog je ustvaril možnost, da bi se združil z vsakim posameznim človekom vseh časov.
Odločil se je, da jih skliče kot ljudstvo in ne kot osamljena bitja (prim. Drugi vatikanski
koncil, dogmatična konstitucija o Cerkvi Lumen gentium, 9). Nihče ne doseže
zveličanja sam, se pravi niti kot osamljeno bitje, niti iz lastne moči. Bog nas priteguje,
upoštevajoč različen potek medčloveških odnosov, ki ga prinaša s seboj življenje v
človeški družbi. To ljudstvo, ki si ga je Bog izvolil in ga sklical skupaj, je Cerkev.
Jezus ne reče apostolom, naj sestavljajo izključno skupino, skupino izbrancev. Jezus
pravi: »Pojdite in naredite za moje učence vse narode« (Mt 28,19). Sveti Pavel
poudarja, da v Cerkvi »ni več Juda in Grka …, ampak ste vsi 'eno' v Kristusu
Jezusu« (Gal 3,38). Tistim, ki se čutijo daleč od Boga in od Cerkve, bi rad rekel:
Gospod kliče tudi tebe, da bi bil del njegovega ljudstva. To stôri z velikim spoštovanjem
in veliko ljubeznijo!
114. Cerkev pomeni Božje ljudstvo v soglasju z velikim
načrtom Očetove ljubezni. To vključuje, da smo kvas Boga sredi človeštva. To pomeni,
da oznanjamo Božje zveličanje v tem našem svetu in ga prinašamo v ta naš svet, ki
se pogosto izgublja. Zato potrebuje odgovore, ki spodbujajo, dajejo upanje, podarjajo
novo moč na poti. Cerkev mora biti prostor svobodno podarjenega usmiljenja, kjer se
lahko vsi čutijo ljubljene in sprejete, kjer morejo izkusiti odpuščanje in začutiti
spodbudo ter živeti v skladu z evangelijem.
Audio:
Ljudstvo
mnogih obrazov 115. To ljudstvo dobiva lik v ljudstvih sveta. Vsako ljudstvo
ima svojo kulturo. Pojem kulture je dragoceno sredstvo, da bi razumeli različne izrazne
oblike krščanskega življenja, ki obstajajo v Božjem ljudstvu. Gre za življenjski slog
določene družbe, za značilni način, kako njeni člani stopajo v stik z drugimi ustvarjenimi
bitji in z Bogom. V tem smislu kultura obsega celoto življenja kakega ljudstva (prim.
Tretje splošno zasedanje škofov Latinske Amerike in Karibov, Dokument iz Pueble
(23. marec 1979), 386-387). Vsako ljudstvo razvija v svojem zgodovinskem življenjepisu
lastno kulturo v zakoniti samostojnosti (Drugi vatikanski koncil, pastoralna konstitucija
o Cerkvi v sedanjem svetu Gaudium et spes, CS 36). To razlagamo iz tega, da
človeška oseba »po svojem bistvu potrebuje družbeno življenje« (pr. t.) in
je vedno naravnana na družbo, kjer dejansko živi tako, da stopa v stik z resničnostjo.
Človek je vedno kulturno udomačen: »Narava in kultura tesno spadata skupaj«
(pr. t.). Milost predpostavlja kulturo. Božji dar dobiva lik v kulturi tistega, ki
ga prejme.
116. V teh dveh tisočletjih krščanstva so neštevilna ljudstva prejela
milost vere, ki se je razcvetela v njihovem vsakdanjem življenju in ki so jo skladno
s svojo kulturno kakovostjo predajali naprej. Če skupnost sprejme oznanilo zveličanja,
Sveti Duh oplemeniti njeno kulturo s preobražujočo močjo evangelija. Zato krščanstvo,
kakor moremo videti v zgodovini Cerkve, nima enega samega kulturnega vzorca, ampak
»povsem ohranja svojo istovetnost v popolni zvestobi oznanjevanju evangelija
in izročilu Cerkve in ima tudi obličje mnogih kultur in ljudstev, v katerih je bilo
sprejeto in se zakoreninilo« (Janez Pavel II., ap. pismo Novo millennio ineunte:
Ob začetku novega tisočletja (6. januar 2000), 40, v: CD 91, Ljubljana
2001). V različnih ljudstvih, ki izkušajo Božji dar v skladu s svojo kulturo, Cerkev
izraža svojo pristno katoliškost in kaže »lepoto tega mnogovrstnega obličja«
(pr. t.). V krščanskih izraznih oblikah evangeliziranega ljudstva Sveti Duh olepša
Cerkev, ko ji kaže nove vidike razodetja in ji podarja novo obličje. V inkulturaciji
Cerkev »uvaja ljudstva z njihovimi kulturami v občestvo s seboj« (Janez Pavel
II., okr. Redemptoris missio: Odrešenikovo poslanstvo (7. december 1990), 52,
v: CD 46, Ljubljana 1991), kajti »vsaka kultura daje vrednote in pozitivne
oblike, ki lahko obogatijo način, kako naj oznanjamo, razumemo in živimo evangelij«
(Janez Pavel II., posinodalna ap. spodbuda Ecclesia in Oceania (22. november
2001), 16: AAS 94 (2002), 384). Na ta način »Cerkev, ki sprejema
vrednote različnih kultur, postaja 'sponsa ornata monilibus suis', 'nevesta, ki se
krasi s svojim nakitom' (prim. Iz 61,10)« (Janez Pavel II., posinodalna
ap. spodbuda Ecclesia in Africa (14. september 1995), 61: AAS 88 (1996),
39).
117. Kulturna različnost ne ogroža edinosti Cerkve, če jo le prav razumemo.
Sveti Duh, poslan od Očeta in Sina, spreminja naša srca in jih usposablja, da vstopijo
v popolno občestvo s Presveto Trojico, kjer vsaka stvar najde svojo edinost (prim.
Tomaž Akvinski, Summa Theologiae, I, q. 39, čl. 8, 2: »Če izključimo Svetega
Duha, ki je vez med obema, ne moremo razumeti edinosti med Očetom in Sinom«: I,
q. 37, art. 1, ad 3). Sveti Duh vzbuja mnogovrstno in različno bogastvo darov in hkrati
ustvarja edinost, ki ni nikoli enoličnost, temveč mnogovrstna skladnost, ki privlači.
Evangelizacija z veseljem priznava ta mnogovrstna bogastva, ki jih Sveti Duh poraja
v Cerkvi. Ne bi bilo v skladu z logiko učlovečenja, če bi mislili na krščanstvo z
eno kulturo in enim glasom. Čeprav je res, da so bile nekatere kulture tesno povezane
z evangeljskim oznanilom in z razvojem krščanske misli, se vendarle razodetje ne istoveti
z nobeno od njih in je njena vsebina nad kulturami. Zato se je pri evangelizaciji
novih kultur ali tistih, ki še niso sprejele krščanskega oznanila, mogoče odpovedati
temu, da bi s ponudbo evangelija hoteli hkrati uveljaviti tudi določeno kulturno obliko,
naj bo še tako lepa in stara. Sporočilo, ki ga oznanjamo, je vedno odeto v kulturno
oblačilo, a v Cerkvi lahko včasih zapademo samovšečnemu povzdigovanju lastne kulture.
S tem pokažemo več fanatizma kakor pristne misijonarske gorečnosti.
118. Škofje
Oceanije so zahtevali, da Cerkev tam »razvije takšno razumevanje in predstavitev
Kristusove resnice, ki vključuje izročila in kulture pokrajine«. Vse misijonarje
so spodbudili, »naj delujejo v soglasju z domačimi kristjani, da bi zagotovili,
da se bosta vera in življenje Cerkve izražala v zakonitih, vsaki posamezni kulturi
ustreznih oblikah« (Janez Pavel II., posinodalna ap. spodbua Ecclesia in Oceania
(22. november 2001), 17: AAS (2002), 385). Ne moremo zahtevati, da vsa
ljudstva vseh celin v svojem izražanju krščanske vere posnemajo načine, ki so jih
evropska ljudstva sprejela v nekem zgodovinskem obdobju, kajti vere ni mogoče vkleniti
v meje razumevanja in načina izražanja ene same kulture (prim. Isti, posinodalna ap.
spodbuda Ecclesia in Asia (6. november 1999), 20: AAS 92 (2000), 482).
Nesporno je, da nobena kultura ne more izčrpno predstaviti Kristusove odrešenjske
skrivnosti.
Vsi smo misijonarski učenci 119. V vseh krščenih,
od prvega do zadnjega, deluje posvečujoča moč Svetega Duha, ki priganja k evangelizaciji.
Božje ljudstvo je sveto zaradi tega maziljenja, ki ga napravlja nezmotljivo v verovanju,
»in credendo«. To pomeni, da se ne moti, ko veruje, tudi če ne najde besed, da
bi izrazilo svojo vero. Duh ga vodi v resnico in k zveličanju (prim. Drugi vatikanski
koncil, dogmatična konstitucija o Cerkvi Lumen gentium, C 12). Bog obdaruje
celoto verujočih z verskim čutom (sensus fidei), ki jim pomaga razlikovati,
kaj zares prihaja od Boga. To je del njegove skrivnostne ljubezni do človeštva. Navzočnost
Duha zagotavlja kristjanom neko sonaravnost z božjimi resnicami in modrost, ki jim
omogoča, da te resnice intuitivno dojamejo, čeprav nimajo na voljo ustreznih sredstev,
da bi jih natančno izrazili.
120. V moči prejetega krsta je vsak član Božjega
ljudstva postal misijonarski učenec (prim. Mt 28,19). Vsak krščeni je, ne glede na
svojo vlogo v Cerkvi in na stopnjo verskega znanja, dejaven nosilec evangelizacije.
Bilo bi neustrezno misliti na evangelizacijski načrt, ki bi ga izvajali usposobljeni
sodelavci, medtem ko bi ostali verniki samo sprejemali njihovo delovanje. Nova evangelizacija
mora vključevati novo pojmovanje nosilne vloge vsakega krščenega. To prepričanje postane
neposreden klic vsakemu kristjanu, da ne odneha od svojega prizadevanja v evangelizaciji.
Če je kdo zares izkusil odrešilno Božjo ljubezen, ne potrebuje veliko pripravljalnega
časa, da bi se odpravil oznanjat. Ne more čakati, da mu bodo dodelili veliko pouka
ali dali dolga navodila. Vsak kristjan je misijonar toliko, kolikor se je srečal z
Božjo ljubeznijo v Jezusu Kristusu. Ne govorimo več, da smo »učenci« in »misijonarji«,
ampak, da smo vedno »misijonarski učenci«. Če nismo prepričani, poglejmo
prve učence, ki so se takoj, ko so spoznali Jezusov pogled, odpravili, da bi ga oznanjali
polni veselja: »Našli smo Mesija« (Jn 1,41). Samarijanka je komaj končala svoj
pogovor z Jezusom, pa je že postala misijonarka. In veliko Samarijanov je sprejelo
vero v Jezusa »zaradi besede žene« (Jn 4,39). Po svojem srečanju z Jezusom
Kristusom se je sveti Pavel odpravil, »in takoj oznanjal Jezusa … ter učil: On
je Božji Sin« (Apd 9,20). Kaj pa mi čakamo?
121. Gotovo smo vsi poklicani,
da napredujemo kot glasniki evangelija. Hkrati si prizadevamo za boljšo izobrazbo,
poglobitev svoje ljubezni in odločnejše pričevanje za evangelij. Pri tem moramo dopustiti,
da nas drugi stalno evangelizirajo. To seveda ne pomeni, da moramo medtem opustiti
svojo evangelizacijsko nalogo, ampak, da naj najdemo način, ki je primeren položaju,
v katerem smo. V vsakem primeru smo poklicani, da dajemo drugim jasno pričevanje Gospodove
odrešilne ljubezni, ki nam kljub našim nepopolnostim podarja svojo bližino, svojo
besedo in svojo moč in našemu življenju daje smisel. Tvoje srce ve, da življenje brez
njega ni isto. Kar si odkril, posreduj drugim. Naša nepopolnost ne sme biti opravičilo.
Nasprotno, naloga je stalni opomin, da se ne vdajamo povprečnosti, ampak da rastemo
naprej. Pričevanje vere, ki ga mora dajati vsak kristjan, vključuje, da zatrdimo kakor
sveti Pavel: »Ne kakor da sem že dosegel ali da bi bil že popoln. A stegujem se
za tem, da bi dosegel, kakor je mene dosegel Kristus. Stegujem se za tem, kar je pred
menoj« (Flp 3,12-13).
Evangelizacijska moč ljudske pobožnosti 122.
Enako si moremo predstavljati, da so različni narodi, v katere je bil evangelij inkulturiran,
dejavni skupinski nosilci in posredovalci evangelizacije. To je v resnici tako, ker
vsako ljudstvo ustvarja svojo kulturo in udejanja svojo zgodovino. Kultura je nekaj
dinamičnega, kar vsako ljudstvo ustvarja stalno na novo. Vsak rod predaja naslednjim
celoto naravnanosti, ki se navezujejo na različne življenjske položaje. Naslednji
rodovi pa jih morajo predelati glede na svoje izzive. Človek »je hkrati otrok in
oče kulture, v katero je vključen« (Janez Pavel II., okr. Fides et ratio –
Vera in razum (14. september 1998), 71: v: CD 80, Ljubljana 1999). Če je bil
v nekem ljudstvu evangelij inkulturiran, potem ljudstvo v svoji predelavi kulture
tudi vero predaja naprej na vedno nov način. Zato je pomembno evangelizacijo pojmovati
kot inkulturacijo. Vsak del Božjega ljudstva pričuje za prejeto vero in jo bogati
z novimi, krepkimi izraznimi oblikami, ko prenaša Božji dar v svoje življenje v skladu
s svojim duhom. Lahko rečemo: »Ljudstvo samo sebe nenehno evangelizira« (Tretje
splošno zasedanje škofov Latinske Amerike in Karibov, Dokument iz Pueble (23.
marec 1979), 450; peto splošno zasedanje škofov Latinske Amerike in Karibov, Dokument
iz Aparecide (29. junij 2007), 264). Tu je pomembna ljudska pobožnost, ki je pristen
izraz samodejnega misijonarskega delovanja Božjega ljudstva. Gre za resničnost v trajnem
razvoju, v kateri ima glavno pobudo Sveti Duh (prim. Janez Pavel II., posinodalna
ap. spodbuda Ecclesia in Asia (6. november 1999), 21: AAS 92 (2000),
482-484).
123. V ljudski pobožnosti lahko dojamemo način, v katerem si je sprejeta
vera v kulturi privzela lik in ga nenehno predaja naprej. Medtem ko so od časa do
časa na ljudsko pobožnost gledali z nezaupanjem, so jo v desetletjih po koncilu na
novo vrednotili. Pavel VI. je v svojem apostolskem pismu Evangelii nuntiandi
dal odločilno spodbudo v tem smislu. Tam pojasnjuje, da v ljudski pobožnosti »prihaja
do izraza lakota po Bogu, kakor jo poznajo samo preprosti in ubogi«, (Št. 48:
AAS 68 (1976), 38) in nadaljuje: »Ljudska pobožnost usposablja za velikodušnost
in žrtev, celo za junaštvo, ko je treba izpričevati vero« (pr. t.). Pred nedavnim
je Benedikt XVI. v Latinski Ameriki opozoril, da je ljudska pobožnost »dragocen
zaklad katoliške Cerkve« in da v njej »prihaja na dan duša latinskoameriških ljudstev«
(Nagovor ob odprtju petega splošnega zasedanja škofov Latinske Amerike in Karibov
(13. maj 2007), 1: AAS 99 (2007), 44-6-447).
124. V Dokumentu
iz Aparecide so opisana bogastva, ki jih Sveti Duh s svojo svobodno pobudo podarja
v ljudski pobožnosti. Na tej ljubljeni celini, kjer mnogi kristjani svojo vero izražajo
z ljudsko pobožnostjo, jo škofje imenujejo tudi »ljudska duhovnost« ali »ljudska
mistika« (Peto splošno zasedanje škofov Latinske Amerike in Karibov, Dokument
iz Aparecide (29. junij 2007), 262). Gre za pravo »duhovnost, utelešeno v kulturi
preprostih« (pr. t., 263). Nikakor ni brez vsebin, ampak jih odkriva in
izraža bolj simbolno kakor pa z rabo funkcionalnega razuma. V dejanju vere pa bolj
poudarja credere in Deum kakor pa credere Deum (prim. Tomaž Akvinski,
Summa Theologiae II-II, q. 2, a. 2).Je »zakonit način življenja
vere, način, da se čutiš del Cerkve in misijonar« (Peto splošno zasedanje škofov
Latinske Amerike in Karibov, Dokument iz Aparecide (29. junij 2007), 264).
Prinaša milost misijonskega duha, izhajanja iz samega sebe in romarstva: »Skupna
hoja na romarske kraje in udeležba pri drugih izraznih oblikah ljudske pobožnosti,
ko vzamemo s seboj tudi otroke ali povabimo druge ljudi, je samo po sebi dejanje evangelizacije«
(pr. t.). Ne delajmo nasilja tej misijonarski moči in si ne prilaščajmo nadzora nad
njo!
125. Da bi razumeli to resničnost, se ji moramo približati s pogledom
na Dobrega Pastirja, ki ne sodi, ampak ljubi. Že iz naravnega nagnjenja, ki ga podarja
ljubezen, moremo ceniti Bogu všečno življenje, ki je prisotno v pobožnosti krščanskih
ljudstev, zlasti pri ubogih. Mislim na trdno vero tistih mater ob sinovi bolniški
postelji, ki se oklepajo rožnega venca, tudi če ne zmorejo spraviti skupaj členov
veroizpovedi; ali na velikansko upanje, ki se razširja s svečo, prižgano v
preprostem stanovanju, da bi prosili Marijo za pomoč; ali na poglede na Križanega,
ki jih napolnjuje nežna ljubezen. Kdor ljubi sveto Božje ljudstvo, teh dejanj ne more
imeti samo za naravno iskanje Božjega. Izražajo Bogu všečno življenje, ki ga oživlja
delovanje Svetega Duha, izlitega v naša srca (prim. Rim 5,5).
126. Ker je ljudska
pobožnost sad inkulturiranega evangelija, je v njej vključena dejavna evangelizacijska
moč, ki je ne smemo podcenjevati; sicer bi spregledali delovanje Svetega Duha. Prej
smo poklicani, da ga pospešujemo in krepimo, da bi poglobili potekanje inkulturacije,
ki ni nikoli končano. Izrazne oblike ljudske pobožnosti nas morejo marsičesa naučiti.
Za tistega, ki jih zmore razlagati, so teološki kraj. Temu naj bi posvečali
pozornost, zlasti glede nove evangelizacije.
Audio:
Od človeka
do človeka 127. Cerkev bi torej rada dosegla misijonarsko prenovo, zato
obstaja oblika oznanjevanja, ki je za nas vse dnevna dolžnost. Gre za to, da evangelij
prinesemo ljudem, s katerimi ima vsak opraviti, bližnjim kakor tudi nepoznanim. Neformalno
oznanjevanje lahko uresničimo v pogovoru, misijonar pa oznanja, ko obišče hišo. Učenec
je stalno pripravljen drugim prinašati Jezusovo ljubezen. To se dogaja samodejno na
vsakem poljubnem kraju, na poti, na trgu, pri delu, na cesti.
128. Prvi korak
tega vedno spoštljivega in prijaznega oznanjevanja je v osebnem pogovoru, v katerem
se drugi človek izpove in izreče svoje veselje, svoje upanje, skrbi za svoje drage
in veliko stvari, katerih je njegovo srce polno. Šele po tem pogovoru je mogoče predstaviti
Besedo, bodisi z branjem kakega svetopisemskega mesta ali s pripovedovanjem, a vedno
v mislih na temeljno oznanilo: to je osebna ljubezen Boga, ki je postal človek, se
daroval za nas in kot Živi naklanja svoje odrešenje in svoje prijateljstvo. To oznanilo
sporočamo v ponižnosti in pričevanju kakor učenec, ki ve, da se mora vedno učiti,
v zavesti, da je sporočilo tako bogato in tako globoko, da nas vedno presega. Včasih
ga izrečemo neposredno, drugič z osebnim pričevanjem, s pripovedjo, kretnjo ali obliko,
ki jo sam Sveti Duh lahko prikliče v tisti okoliščini. Če se zdi pametno in so dani
ustrezni pogoji, je dobro, če to bratsko in misijonarsko srečanje sklenemo s kratko
molitvijo, ki povzame skrbi, katere je sogovornik izrekel. Tedaj bo jasneje čutil,
da smo ga poslušali in razumeli, da je njegov položaj postavljen v Božje roke; spoznal
bo, da Beseda res nagovarja njegovo življenje.
129. Ne smemo misliti, da je
treba evangelij oznanjati vedno z določenimi oblikami ali natančnimi besedami, ki
izražajo povsem nespremenljivo vsebino. Oznanilo se predaja naprej v tako različnih
oblikah, da bi bilo nemogoče vse popisati in našteti; v njih je skupni osebek Božje
ljudstvo s svojimi neštetimi dejanji in znamenji. Ko je torej evangelij sprejet v
neki kulturi, se ne oznanja več samo od človeka do človeka. Ob tem moramo pomisliti,
da krajevne Cerkve v tistih deželah, kjer je krščanstvo manjšina, ne spodbujajo le
vsakega posameznika k oznanjevanju evangelija, ampak morajo vrh tega dejavno pospeševati
vsaj začetne oblike inkulturacije. Končno si moramo prizadevati za takšno oznanjevanje
evangelija, ki prebuja novo povezavo evangelija s kulturo, v kateri je oznanjen z
njenimi kategorijami. Čeprav so ti postopki vedno dolgotrajni, nas morda včasih preveč
hromi bojazen. Če dovolimo dvomom in bojaznim, da zadušijo vsako drznost, se lahko
zgodi, da bomo brez vsakega napredka obtičali v svoji lagodnosti, namesto da bi bili
ustvarjalni. V tem primeru s svojim sodelovanjem ne bomo udeleženi pri zgodovinskih
procesih, ampak bomo le opazovalci postopne stagnacije Cerkve.
Audio:
Karizme
v službi evangelizacijske skupnosti 130. Sveti Duh bogati celotno evangelizacijsko
Cerkev tudi z različnimi karizmami. Ti darovi prenavljajo Cerkev in jo gradijo (prim.
Drugi vatikanski koncil, dogmatična konstitucija o Cerkvi Lumen gentium, C
12). Niso zaklenjen zaklad, ki je zaupan neki skupini, da ga varuje, ampak darovi
Duha, ki so vključeni v telo Cerkve in pritegnjeni v središče, ki je Kristus, od koder
se zlivajo v evangelizacijsko pobudo. Razločno znamenje za pristnost karizme je njena
cerkvenost, njena sposobnost, da se harmonično vključi v življenje svetega Božjega
ljudstva v blagor vseh. Pristna novost, ki jo prebuja Duh, nikakor ne meče sence na
druge duhovnosti in darove, da bi se uveljavila. Kolikor bolj kaka karizma usmerja
svoj pogled na bistvo evangelija, toliko bolj cerkveno bo njeno izvajanje. Tudi če
je naporno: občestvo je prostor, kjer se karizma izkazuje kot resnično in skrivnostno
rodovitna. Če se Cerkev odpre temu izzivu, je lahko zgled za mir na svetu.
131.
Razlike med ljudmi in skupnostmi so včasih nadležne, a Sveti Duh, ki prebuja te različnosti,
more iz vsega potegniti nekaj dobrega in to spremeniti v moč evangelizacije, ki deluje
s privlačnostjo. Različnost je treba s pomočjo Svetega Duha vedno živeti v spravi;
samo on more prebujati različnost, pluralnost, mnogovrstnost in hkrati uresničevati
edinost. Če pa mi vztrajamo pri različnosti in se umikamo v svoje delnosti, v svoje
izključnosti, povzročamo ločitev. Če pa hočemo po drugi strani ustvariti edinost s
svojimi človeškimi načrti, tedaj vsiljujemo enoličnost, poenotenje. To ne koristi
poslanstvu Cerkve.
Audio:
Svet
kulture, mišljenja in vzgoje 132. Oznanjevanje svetu kulture vključuje
tudi oznanjevanje poklicnim, znanstvenim in akademskim kulturam. Gre za srečanje med
vero, razumom in znanostjo, ki stremi k temu, da bi razvilo nov pogovor o verodostojnosti,
prvotno apologetiko (prim. Propositio 17), ki naj pomaga ustvariti takšne predpostavke,
da bi vsi prisluhnili evangeliju. Če so v oznanjevanje evangeljskega sporočila sprejete
kategorije razuma in znanosti, tedaj prav te kategorije postanejo orodje evangelizacije.
To je voda, spremenjena v vino. Kar je sprejeto, ni le odrešeno, ampak postane orodje
Duha, da bi razsvetlilo in prenovilo svet.
133. Ne zadostuje skrb oznanjevalca,
da bi dosegel vsakega človeka. Evangelij se oznanja tudi kulturam v celoti. Zato
je teologija, ne le pastoralna teologija, ki je v dialogu z drugimi znanostmi in človeškimi
izkušnjami, zelo pomembna pri premisleku, kako je mogoče evangeljsko ponudbo približati
mnogovrstnosti kulturnih okolij in prejemnikov (prim. Propositio 30). Cerkev,
predana evangelizaciji, ceni in spodbuja karizmo teologov in njihovo prizadevanje
v teološkem raziskovanju, ki podpira dialog s svetom kulture in znanosti. Pozivam
teologe, da izpolnjujejo to služenje kot del zveličavnega poslanstva Cerkve. Za to
nalogo pa je potrebno, da jim je pri srcu misijonarsko poslanstvo Cerkve in teologije
same in da se ne zadovoljijo s sedečo teologijo.
134. Univerze so odlično
področje, da bi razvijali to evangelizacijsko zavzetost med strokami in v medsebojnem
dopolnjevanju. Katoliške šole, ki vedno skušajo povezovati svojo vzgojno nalogo z
izrecnim oznanjevanjem evangelija, predstavljajo zelo pomemben prispevek k evangelizaciji
kultur, tudi v deželah in mestih, kjer nas neugoden položaj spodbuja, da uporabimo
svojo ustvarjalnost, da bi našli primerna pota (prim. Propositio 27).
Audio:
II. HOMILIJA 135.
Obrnimo se zdaj k oznanjevanju v bogoslužju, ki ga morajo pastirji vzeti zelo resno.
Pomudil se bom – in sicer celo z neko natančnostjo – pri homiliji in njeni pripravi.
V zvezi s to pomembno službo je veliko pritožb; ne smemo si zatiskati ušes. Homilija
je preizkusni kamen, ob katerem presojamo bližino in sposobnost stika pastirja z njegovim
ljudstvom. V resnici vemo, da verniki pripisujejo homiliji velik pomen. Pogosto pa
trpijo kakor njihovi posvečeni služabniki: eni pri poslušanju, drugi pri pridiganju.
Žalostno je, da je tako. A vendar je homilija lahko globoka in srečna izkušnja Svetega
Duha, krepilno srečanje z Božjo besedo, stalni izvir prenove in rasti.
136.
Obnovimo svoje zaupanje v oznanjevanje, ki je utemeljeno na prepričanju, da bi Bog
rad dosegel druge po pridigarju, in da svojo moč razodeva po človeški besedi. Sveti
Pavel poudarja nujnost oznanjevanja, ker je Bog hotel doseči druge tudi po naši besedi
(prim. Rim 10,14-17). Naš Gospod je z besedo pridobil srca ljudi. Od vsepovsod so
prihajali, da bi ga poslušali (prim. Mr 1,45). Strmeli so in njegov nauk kar »vsrkavali«
(prim. Mr 6,2). Čutili so, da jim govori kot nekdo, ki ima oblast (prim. Mr 1,27).
Gospod je postavil apostole, »da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat«
(Mr 3,14). Z besedo so apostoli pritegnili vsa ljudstva v naročje Cerkve (prim. Mr
16,15.20).
Audio:
Bogoslužni okvir 137. »Ne smemo
pozabiti, da oznanjevanje Božje besede znotraj bogoslužja, posebej v okviru evharističnega
shoda, ni najprej trenutek premišljevanja in kateheze, ampak je pogovor med Bogom
in njegovim ljudstvom, pogovor, v katerem se oznanjajo čudovita dela odrešenja in
se vsakokrat znova postavljajo pred človeka zahteve zaveze« (Janez Pavel II.,
ap. pismo Dies Domini – Gospodov dan (31. maj 1998), 41; v: CD 78, Ljubljana
1998). Posebna vrednost homilije izhaja iz njene evharistične povezave in presega
vsako katehezo, ker predstavlja vrhunec pogovora med Bogom in njegovim ljudstvom pred
zakramentalnim obhajilom. Homilija sprejema pogovor, ki se je že začel med Gospodom
in njegovim ljudstvom. Pridigar mora poznati srce svoje župnije, da bi videl, kje
je hrepenenje po Bogu živo in goreče in kje je bil ta prvotno ljubeči pogovor zadušen
in ni mogel obroditi sadu.
138. Homilija ne sme biti zabavna predstava, saj
se ne ravna po logiki medijskih možnosti, pač pa mora bogoslužju dati življenje in
smisel. Je posebna zvrst, ker gre za oznanjevanje v okviru bogoslužnega slavja.
Zato mora biti kratka in ne sme postati predavanje. Pridigar utegne biti sposoben,
da ohranja pozornost ljudi celo uro, a na ta način bo njegova beseda važnejša kakor
pa slavje vere. Če se homilija preveč razvleče, škoduje dvema značilnostma bogoslužnega
slavja: skladnosti med njenimi deli in njenemu ritmu. Če je oznanilo v okviru bogoslužja,
je vključena kot del darovanja, ki ga prinašamo Očetu, in kot posredovanje milosti,
ki jo Kristus izliva v obhajanju. Prav ta okvir terja, da oznanjevanje usmerja skupnost
in tudi duhovnika v občestvo s Kristusom v evharistiji, ki spreminja življenje. To
zahteva, da pridigarjeva beseda ne zavzame preveč prostora, zato da bolj zasije Gospod
kakor služabnik.
Audio:
Pogovor matere 139. Rekli
smo, da Božje ljudstvo samo sebe nenehno evangelizira s stalnim delovanjem Duha v
njem. Kaj to prepričanje vključuje za pridigarja? Spominja nas, da je Cerkev mati
in pridiga ljudem kakor mati, ki govori svojemu otroku v zavesti, da otrok zaupa,
da je vse, kar ga uči, v njegovo korist, ker se čuti ljubljenega. Vrh tega zna dobra
mati priznati vse, kar je Bog položil v njenega otroka, posluša njegove skrbi in se
uči od njega. Duh ljubezni, ki vlada v družini, vodi mater in otroka v njunih pogovorih;
tu učimo in se učimo, tu popravljamo napake in pohvalimo, kar je dobro. Tako se dogaja
tudi v homilji. Sveti Duh, ki je navdihnil evangelije in deluje v Božjem ljudstvu,
navdihuje tudi način, kako je treba prisluhniti veri ljudstva in kako je treba pridigati
pri vsaki maši. Krščanska pridiga zato v srcu ljudske kulture najde izvir žive vode,
bodisi da bi vedela, kaj naj pove, bodisi da bi našla primeren način, da to pove.
Kakor nam je vsem všeč, če ljudje govorijo z nami v naši materinščini, tako je tudi
v veri. Všeč nam je, če nam spregovorijo v ključu »materinske kulture«, v materinem
narečju (prim. 2 Mkb 7,21.27). To pripravi srce, da bolje prisluhne. Ta jezik je tonovski
način, ki posreduje pogum, mir, moč in spodbudo.
140. To materinsko - cerkveno
območje, v katerem poteka Gospodov pogovor z njegovim ljudstvom, je treba pospeševati
in negovati s prisrčno pridigarjevo bližino, s toplino tona njegovega glasu, z milino
sloga njegovih stavkov in z veseljem njegovih kretenj. Tudi v primerih, ko pridiga
postane nekoliko dolgočasna, bo vedno rodovitna, če obstaja ta materinsko - cerkveni
duh, tako kakor dolgočasni materini nasveti sčasoma obrodijo sadove v srcu otrok.
141. Polni občudovanja smo pred možnostmi, ki jih je Gospod postavil, da bi
prišel v pogovor s svojim ljudstvom, da bi vsem razodel svojo skrivnost, da bi očaral
ljudi s svojimi tako vzvišenimi in tako zahtevnimi nauki. Mislim, da je skrivnost
v tistem Jezusovem pogledu na ljudstvo, ki presega njegove slabosti in grehe: »Ne
boj se, mala čreda! Kajti tvoj Oče je sklenil, dati vam kraljestvo« (Lk 12,32).
Jezus oznanja v tem duhu. Poln veselja v Svetem Duhu slavi Očeta, ki priteguje male:
»Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si to prikril modrim in razumnim
in razodel malim« (Lk 10,21). Gospodu je res všeč, da se pogovarja s svojim ljudstvom.
Pridigar pa ima nalogo, da svojim ljudem da izkusiti to veselje.
Audio:
Besede,
ki razžarijo srca 142. Pogovor je veliko več kakor sporočanje resnice.
Nastane iz veselja nad govorjenjem in zaradi nečesa dobrega, kar si s pomočjo besed
sporočajo tisti, ki se ljubijo. Pogovor je dobrina, ki ne obstoji v stvareh, ampak
v osebah samih, ki se v pogovoru podarjajo druga drugi. Zgolj moralistično ali poučujoče
oznanilo in tudi takšno, ki postane predavanje iz eksegeze, omejuje to druženje od
srca do srca, ki se dogaja v homiliji in ki mora imeti skoraj zakramentalno naravo:
»Vera je utemeljena v oznanilu, oznanilo pa v Kristusovi besedi« (Rim 10,17).
V homiliji resnica soglaša z lepoto in dobroto. Ne gre za abstraktne resnice ali hladna
sklepanja, saj je podana tudi lepota podob, ki jih je Gospod uporabljal, da bi spodbujal
k dobremu. Spomin verujočega ljudstva mora prekipevati od čudovitih Božjih del kakor
Marijin spomin. V upanju na veselo in možno uresničevanje ljubezni, ki mu je oznanjeno,
srce ljudstva čuti, da je vsaka svetopisemska beseda predvsem dar in šele nato zahteva.
143. Izziv inkulturirane pridige je v tem, da posreduje »sintezo« evangeljskega
oznanila in ne nepovezanih idej ali vrednot. Kjer je tvoja »sinteza«, tam je tvoje
srce. Razlika med razlago idej brez notranje povezave in razlago »sinteze« je ista
kakor med dolgočasjem in gorečim srcem. Pridigar ima zelo lepo in težko nalogo, da
združi srca, ki se ljubijo: Gospodovo srce in srce njegovega ljudstva. Pogovor med
Bogom in njegovim ljudstvom nato krepi zvezo med njima in utrjuje vez ljubezni. V
času homilije molčijo srca vernikov in pustijo pridigarju, da govori. Gospod in njegovo
ljudstvo na tisoč načinov neposredno govorita med seboj, brez posrednika. V homiliji
pa verniki hočejo, da nekdo postane orodje in izrazi občutja, tako da nadalje vsak
lahko sam odloči, kako hoče nadaljevati pogovor. Beseda je odločilen srédnik in potrebuje
ne le oba sogovornika, ampak tudi pridigarja, ki predstavlja besedo kot takšno v prepričanju,
da »ne oznanjamo sebe, ampak Jezusa Kristusa kot Gospoda, sebe pa kot vaše služabnike
zaradi Jezusa« (2 Kor 4,5).
144. Govorjenje s srcem pomeni, da naša srca
ne smejo samo goreti, ampak jih mora razsvetljevati tudi svetloba, ki jim priteka
iz polnosti razodetja in iz načina, ki ga je Božja beseda položila v srce Cerkve
in našega vernega ljudstva v teku zgodovine. Krščanska istovetnost, ki predstavlja
tisti objem v krstu, ki nam ga je podaril nebeški Oče, ko smo bili še majhni, nam
omogoča, da kot »izgubljeni sinovi« – posebej ljubljeni v Mariji – goreče hrepenimo
po drugem objemu usmiljenega Očeta, ki nas pričakuje v veličastvu. Skrb za to, da
se naše ljudstvo počuti sredi obeh objemov, je težka, a lepa naloga oznanjevalca evangelija.
Audio:
III. PRIPRAVA NA PRIDIGO 145. Priprava na pridigo je tako pomembna
naloga, da ji moramo posvetiti daljši čas študija, molitve, premišljevanja in pastoralne
ustvarjalnosti. Z vso prijaznostjo bi zdaj rad predložil eno pot priprave na homilijo.
To so navodila, ki se nekaterim morda zdijo samoumevna, a imam za primerno, da jih
priporočim, zato da bi spomnil na nujnost, da temu dragocenemu služenju posvetimo
prednostni čas. Mnogi župniki imajo navado ugovarjati, da to ni mogoče zaradi mnogih
obveznosti, ki jih morajo opraviti. Vseeno si drznem prositi, da tej nalogi vsak teden
osebno in v skupnosti posvetimo zadosti časa, četudi nato preostane malo časa za druge,
prav tako pomembne naloge. Zaupanje v Svetega Duha, ki deluje v oznanjevanju, ni le
pasivno, ampak je dejavno in ustvarjalno. Zahteva, da se mu kot orodje izročimo
z vsemi svojimi zmožnostmi (prim. Rim 12,1), da jih Bog lahko uporabi. Pridigar, ki
se ne pripravlja, ni »duhoven«, je nepošten in brez odgovornosti do darov,
ki jih je prejel.
Služenje resnici 146. Potem ko smo poklicali
na pomoč Svetega Duha, je prvi korak, da vso pozornost posvetimo svetopisemskemu besedilu,
ki mora biti osnova pridige. Ko se ustaviš in skušaš razumeti sporočilo besedila,
izpolnjuješ »služenje resnici« (Pavel VI., ap. spodbuda Evangelii nuntiandi
- O evangelizaciji današnjega sveta (8. december 1975), 78: AAS 68 (1976),
71; slov. prevod: Nadškofijski ordinariat, Ljubljana 1976). Ponižnost srca priznava,
da nas Božja beseda vedno presega, priznava, da »nismo njeni lastniki niti gospodje,
ampak samo njeni varuhi, njeni glasniki, njeni služabniki« (pr. t.) Ta naravnanost
ponižnega in strmečega češčenja Božje besede se izraža v tem, da se mudimo ob njej,
jo skrbno preučujemo, v svetem strahu pred tem, da bi z njo ravnali po svoje. Potrebna
je potrpežljivost, da bi mogli razlagati svetopisemsko besedilo. Odložiti je treba
ves nemir in uporabiti čas, zanimanje in nedeljeno podaritev. Odstraniti je
treba vsako zaskrbljenost, ki koga tare, da bi stopili v drugo območje spokojne pozornosti.
Nobenega smisla nima, da beremo svetopisemsko besedilo, če hočemo doseči hitre, površne
ali neposredne učinke. Zato priprava na pridigo terja ljubezen. Edino stvarem in osebam,
ki jih ljubimo, brez naglice posvečamo čas, ne da bi pričakovali vračilo. Tu gre za
to, da ljubimo Boga, ki želi govoriti z nami. V duhu te ljubezni moremo preživeti
ves čas, ki je potreben, v pričakovanju učenca: »Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša«
(1 Sam 3,9).
147. Predvsem moramo biti prepričani, da ustrezno razumemo pomen
besed, ki jih beremo. Rad bi poudaril nekaj, kar se zdi očitno, a tega ne
upoštevamo vedno: svetopisemsko besedilo, ki ga preučujemo, je staro dva ali tri tisoč
let. Njegova govorica je povsem drugačna od naše današnje. Naj se nam še tako dozdeva,
da razumemo besede, ki so prevedene v naš jezik, to ne pomeni, da tudi pravilno razumemo,
kar je hotel povedati sveti pisatelj. Dobro poznamo različna sredstva, ki jih daje
slovstvena analiza. Treba je paziti na besede, ki se ponavljajo ali stopajo v ospredje;
poznati zgradbo in svojski ritem besedila; premisliti prostor, kjer so osebe, itn.
A ni cilj, da razumemo vse majhne podrobnosti besedila. Najpomembnejše je odkriti,
kaj je glavno sporočilo, ki besedilu podeljuje zgradbo in enoto. Če se pridigar
ne potrudi za to, je mogoče, da tudi njegova pridiga nima enote in reda. Njegov govor
bo le seštevek različnih povezujočih idej, ki drugih ne morejo navdihniti. Pisec je
hotel na prvem mestu posredovati osrednje sporočilo, kar vključuje, da spoznamo ne
le misel, ampak tudi učinek, ki ga je tisti pisatelj hotel doseči. Če je bilo neko
besedilo napisano zato, da bi tolažilo, ga ne smemo uporabiti zato, da bi popravljali
napake. Če je bilo napisano, da bi spodbujalo, ga ne uporabljamo, da bi poučevali.
Če je bilo napisano, da bi nas učilo o Bogu, ga ne uporabljajmo, da bi pojasnjevali
razna teološka mnenja. Če je bilo napisano, da bi spodbudilo k slavljenju ali k misijonarskemu
delu, ga ne uporabljajmo, da bi ljudi informirali o zadnjih novicah.
148.
Gotovo, da bi razumeli osrednje sporočilo kakega besedila, je nujno, da ga povezujemo
z naukom celotnega Svetega pisma, ki ga posreduje Cerkev. To je pomembno načelo svetopisemske
razlage, ki upošteva dejstvo, da je Sveti Duh navdihnil celotno Sveto pismo, ne le
en del, in da je Cerkev v nekaterih vprašanjih napredovala v svojem razumevanju Božje
volje na osnovi dejanske izkušnje. Na ta način se izognemo napačnim ali delnim razlagam,
ki nasprotujejo drugim naukom istega Pisma. Vendar to ne pomeni, da smemo oslabiti
dejanski in posebni vidik besedila, o katerem moramo pridigati. Ena od napak puste
in neučinkovite pridige je prav ta, da nismo zmožni posredovati notranje moči oznanjenega
besedila.
Audio:
Poosebljanje
Besede 149. Pridigar mora »najprej vzpostaviti domačnost z Božjo
Besedo. Ne zadostuje poznati jezikovni ali eksegetični vidik, čeprav je potreben.
Besedi se je treba približati s učljivim in molitvenim srcem, da do
temelja prodre v njegove misli in čustva ter ustvari v njem novo mišljenje«
(Janez Pavel II., posinodalna ap. spodbuda Pastores dabo vobis – Dal vam bom pastirjev
(15. marec 1992), 26, v: CD 48, Ljubljana 1992). Blagodejno je, da vsak dan, vsako
nedeljo obnovimo svojo vnemo v pripravi homilije in preverimo, ali v nas raste ljubezen
do Besede, ki jo oznanjamo. Ne smemo pozabiti, da »zlasti večja ali manjša duhovnikova
svetost dejansko vpliva na oznanjevanje Besede« (Pr. t., 25). Sveti Pavel
pravi: »Ne oznanjamo, kakor da bi hoteli ugajati ljudem, ampak Bogu, ki preskuša
naša srca« (1 Tes 2,3-4). Če je v nas živa želja, da bi kot prvi slišali Besedo,
ki naj jo oznanjamo, se bo Beseda tako ali drugače prenesla tudi na Božje ljudstvo:
»Česar polno je srce, to usta govore« (Mt 12,34). Nedeljska berila bodo v vsem
svojem sijaju odmevala v srcu ljudstva, če so najprej odmevala v pastirjevem srcu.
150.
Jezus je bil zlovoljen spričo teh domnevnih, do drugih zelo zahtevnih učiteljev, ki
so učili Božjo Besedo, a se ji sami niso dali razsvetliti: »Vežejo težka in neznosna
bremena ter jih nalagajo ljudem, a sami jih še s prstom nočejo premakniti« (Mt
23,4). Apostol Jakob je svaril: »Naj vas, bratje moji, ne bo veliko učiteljev,
ker veste, da bomo strože sojeni« (Jak 3,1). Kdor hoče pridigati, mora biti najprej
pripravljen, da ga prevzame Božja beseda in se naseli v njegovem dejanskem življenju.
V tem primeru obstaja pridiganje v globoki in rodovitni dejavnosti, da »drugim
izročimo to, kar smo sami premišljevali« (Tomaž Akvinski, Summa Theologiae
II-II,q. 188, a. 6). Iz vseh teh razlogov mora človek, preden dejansko pripravi, kar
bo povedal, dopustiti, da najprej njega samega zadane tista beseda, ki naj zadene
druge. Beseda je namreč živa in učinkovita, in kakor »meč prodre vse do
ločitve duše in duha, do sklepov in mozga ter razsoja misli in namene srca«
(Heb 4,12). To ima pastoralni pomen. Tudi danes ljudje raje poslušajo pričevalce:
ljudje »naravnost zahtevajo pristnost« in »hočejo oznanjevalce, ki govorijo
o Bogu, ki ga sami poznajo in ki jim je tako domač, kakor da bi gledali Nevidnega«
(Pavel VI., ap. spodbuda Evangelii nuntiandi - O evangelizaciji današnjega sveta
(8. december 1975), 76: AAS 68 (1976), 68; slov. prevod: Nadškofijski ordinariat,
Ljubljana 1976).
151. Od nas se ne zahteva, da smo brezmadežni, temveč da vedno
rastemo, da živimo z globoko željo, da bi napredovali na poti evangelija, in ne izgubimo
poguma. Za duhovnika je nujno potrebno, da ima gotovost, da ga Bog ljubi, da ga je
Jezus Kristus odrešil in da ima njegova ljubezen vedno zadnjo besedo. Spričo te lepote
bo pogosto čutil, da ji njegovo življenje ne izkazuje popolne časti, in si bo iskreno
želel, da bi na tako veliko ljubezen bolje odgovarjal. Toda če se ne ustavi, da bi
s pravo odprtostjo poslušal Besedo, če ne dopusti, da se Beseda dotakne njegovega
življenja, ga postavi pod vprašaj, ga svari, ga pretrese, če si ne vzame časa, da
bi molil z Besedo, tedaj je v resnici lažen prerok, goljuf ali puhel šarlatan. Vsekakor
se more, ko spozna svojo bornost in si želi, da bi se bolj zavzemal, bolj podariti
Jezusu Kristusu in pri tem govoriti s Petrom: »Srebra in zlata nimam. Kar pa imam,
to ti dam« (Apd 3,6). Gospod bi nas rad uporabil kot žive, svobodne in ustvarjalne
ljudi, ki se pustijo prešiniti njegovi besedi, preden jo predajajo naprej. Njegovo
oznanilo mora resnično iti prek pridigarja, a ne samo prek njegovega razuma, ampak
tako, da se polasti vsega njegovega bitja. Sveti Duh, ki je navdihnil besedo Svetega
Pisma, »tudi danes kakor na začetku Cerkve deluje v vseh tistih, ki oznanjajo evangelij
in se mu pustijo osvojiti in voditi. On jim polaga v usta besede, ki jih sami nikoli
ne bi mogli najti« (pr. t., 75).
Duhovno branje 152.
Obstaja stvaren način poslušanja tega, kar nam Gospod hoče povedati v svoji Besedi,
da bi nas spremenil s svojim Svetim Duhom. Ta način imenujemo »lectio divina«.
To je branje Božje besede v času molitve, da bi nas Beseda razsvetlila in prenovila.
To branje Svetega pisma v molitvi ni ločeno od študija, kateremu se pridigar posveča,
da bi našel osrednje sporočilo besedila. Nasprotno, branje mora izhajati iz njega
z željo, da bi odkrili, kaj hoče prav to sporočilo povedati našemu življenju.
Duhovno branje kakega besedila mora izhajati iz njegovega dobesednega pomena. Sicer
se lahko zgodi, da nam besedilo pove, kar je prijetno, kar služi potrditvi naših odločitev,
kar ustreza našim duhovnim vzorcem. To bi navsezadnje pomenilo, da nekaj svetega uporabimo
v svojo korist in to zmedo nato prenesemo Božjemu ljudstvu. Nikoli ne smemo pozabiti,
da se včasih »tudi Satan spreminja v angela luči« (2 Kor 11,14).
153.
Dobro je, da se v navzočnosti Boga pri mirnem branju besedila na primer vprašamo:
Gospod, kaj meni pomeni to besedilo? Kaj bi ti s tem sporočilom želel spremeniti
v mojem življenju? Kaj me moti v tem besedilu? Zakaj me to ne zanima? – ali: Kaj mi
je všeč? Kaj me podžiga v tej besedi? Kaj me privlači? Zakaj me privlači? – Če skušamo
prisluhniti Gospodu, je normalno, da imamo skušnjave. Ena od njih je v tem, da se
počutimo moteno ali tesnobno in bi se zaprli. Druga zelo razširjena skušnjava je
premišljati, kaj besedilo pove drugim, da bi se tako izognili temu, da bi ob njem
uravnavati svoje lastno življenje. Dogaja se tudi, da človek išče izgovore, kar nekomu
dovoli, da razvodeni izrazito sporočilo besedila. Drugič mislimo, da Bog terja od
nas preveliko odločitev, ki je ne moremo sprejeti. To pri mnogih ljudeh vodi do tega,
da izgubijo veselje do srečanja z Božjo besedo. A to bi pomenilo pozabiti, da ni nihče
bolj potrpežljiv kakor Bog Oče, da nihče ne razume in upa kakor on. Bog vedno vabi,
da storimo korak več, a ne terja popolnega odgovora, če še nismo prehodili poti, ki
jo on omogoča. Bog bi rad, da pošteno gledamo na svoje življenje in smo brez pretvarjanja
pred njegovimi očmi; želi, da smo pripravljeni za nadaljnjo rast, in da ga prosimo
za to, česar še ne moremo doseči.
Z enim ušesom pri ljudstvu 154.
Pridigar mora imeti eno uho tudi pri ljudstvu, da bi ugotovil, kaj je potrebno,
da verniki slišijo. Pridigar je kontemplativec, ki svoje premišljevanje usmerja na
Božjo besedo in tudi na ljudstvo. Tako se seznanja »z željami, bogastvi in mejami,
z načinom, kako naj moli, ljubi, gleda na življenje in svet, kakor je to značilno
za določene skupine ljudi« (pr. t., 63). Pri tem je pozoren na dejanske
ljudi z njihovimi znamenji in simboli in odgovarja na njihova posebna vprašanja.
Gre za to, da sporočilo svetopisemskega besedila povežemo s človeškim položajem, z
nečim iz njihovega življenja, z izkušnjo, ki potrebuje luč Božje besede. Ta skrb ne
ustreza koristoljubni ali diplomatski naravnanosti, ampak je najgloblje verska in
pastoralna. V bistvu je to »notranja budnost, da bi iz dogodkov prebrali Božje
sporočilo« (pr. t., 43). To je veliko več, kakor da bi našli nekaj zanimivega,
da bi o tem govorili. To, kar skušamo odkriti, je tisto, »kar nam Gospod
hoče povedati v vsakokratnem položaju« (pr. t.). Tako torej priprava
na pridigo postane vaja evangeljskega razločevanja, kjer skušamo – v luči Svetega
Duha – spoznati tisti »klic, ki ga izreka Bog v vsakem zgodovinskem položaju.
Tudi v njem in po njem Bog kliče vernika« (Janez Pavel II., posinodalna ap. spodbuda
Pastores dabo vobis – Dal vam bom pastirjev (25. marec. 1992), 10, v: CD 48,
Ljubljana 1992).
155. Pri tem iskanju se je mogoče preprosto vrniti h kakšnemu
pogostemu človeškemu izkustvu, kakor je veselje nad ponovnim srečanjem, kakor so razočaranja,
strah pred osamljenostjo, sočutje z bolečino drugih, negotovost glede prihodnosti,
skrb za dragega človeka itn. Seveda je mogoče stopnjevati občutljivost, da bi spoznali,
kaj ima to opraviti z njihovim življenjem. Pred očmi imejmo tudi to, da nikoli
ne smemo odgovarjati na vprašanja, ki jih nihče ne postavlja. Tudi ni primerno
poročati o aktualnih dogodkih, da bi zbujali zanimanje – za to so že televizijski
programi. Vsekakor je mogoče izhajati iz kakšnega pripetljaja, zato da more Božja
beseda poudarjeno zadoneti v svojem povabilu k spreobrnjenju, k češčenju, k stvarnim
dejanjem bratske ljubezni in služenja. Nekateri ljudje namreč tu in tam v pridigi
radi slišijo komentarje o tekočih zadevah, ki jih osebno ne nagovorijo.
Pedagoška
sredstva 156. Nekateri mislijo, da znajo biti dobri pridigarji, ker vedo, kaj
morajo povedati, a zanemarijo mi, dejanski način oblikovanja pridige. Pritožujejo
se, če jim drugi ne prisluhnejo ali jih ne cenijo. A morda se niso potrudili, da bi
našli ustrezne načine za podajanje oznanila. Spomnimo se: »Očitni pomen vsebine
evangelizacije /…/ ne sme zakrivati pomena njenih načinov in sredstev« (Pavel
VI., ap. spodbuda Evangelii nuntiandi - O evangelizaciji današnjega sveta (8.
december 1975), 40: AAS 68 (1976), 31; slov. prevod: Nadškofijski ordinariat,
Ljubljana 1976). Tudi skrb za način pridiganja je globoko duhovne narave. To pomeni,
da odgovorimo na Božjo ljubezen, ko se z vsemi svojimi sposobnostmi in svojo ustvarjalnostjo
posvečamo nalogi, ki nam je zaupana. Hkrati je tudi odlična vaja v ljubezni do bližnjega,
saj drugim nočemo podajati nečesa cenenega. V Svetem Pismu imamo na primer nasvet,
naj pridigo temeljito pripravimo, da bi se držali primernega obsega: »Govôri na kratko,
povej veliko z malo besedami!« (Sir 32,8).
157. Da pojasnimo s primeri, omenimo
nekaj sredstev, ki obogatijo pridigo in jo napravijo privlačnejšo. Potrebno si je
prizadevati za to, da se naučimo v pridigi uporabljati podobe, se pravi, govoriti
v podobah. Včasih uporabljamo primere, da bi napravili razumljivejše nekaj, kar hočemo
pojasniti, a ti primeri pogosto merijo samo na razum. Podobe pa pomagajo, da ljudje
cenijo in sprejmejo sporočilo, ki jim ga hočemo prenesti. Privlačna podoba pomaga,
da sporočilo doživimo kot domače, uporabno in povezano z vsakdanjim življenjem. Posrečena
podoba lahko privede do tega, da ljudje okusijo oznanilo, ki jim ga hočemo posredovati.
Prebuja željo in nagiblje voljo v smislu evangelija. Dobra homilija mora vsebovati
»misel, čustvo in podobo«, kakor mi je rekel neki star učitelj.
158. Že Pavel
VI. je rekel: »Zbrana skupnost verujočih /…/ pričakuje in prejme /…/ od pridige
zelo veliko. Naj bo preprosta, jasna, neposredna, naravnana na ljudi« (Pr.
t., 43: AAS (1976), 33).Preprostost je povezana z dejansko govorico. Da ne
bi zašli v nevarnost, da govorimo v prazno, mora biti govorica takšna, da jo ljudje
razumejo. Dogaja se, da pridigarji uporabljajo besede, ki so se jih naučili pri svojem
študiju ali v določenih krogih, ki pa ne spadajo k navadni govorici njihovih poslušalcev.
Nekatere besede so pojmi teologije ali kateheze. Njihov pomen večini kristjanov ni
razumljiv. Največja nevarnost za pridigarja je, da se navadi na svojo govorico in
misli, da jo uporabljajo in razumejo vsi drugi. Če se hočemo prilagoditi govorici
drugih, da bi jih dosegli z Besedo, moramo veliko poslušati, deliti življenje ljudi
in mu posvečati pozornost. Preprostost in jasnost sta dve različni stvari. Govorica
je lahko povsem preprosta, a pridiga ni dovolj jasna. Lahko postane nerazumljiva zaradi
svoje neurejenosti, zaradi pomanjkljive logike ali zato, ker istočasno obravnavamo
različna vprašanja. Zato je naslednja nujna naloga, poskrbeti, da pridiga vsebinsko
sestavlja enoto, ima jasno ureditev in povezanost med stavki. Tako ljudje zlahka sledijo
pridigarju in morejo dojeti logiko tega, kar pove.
159. Naslednja značilnost
je pozitivna govorica. Ne poudarja toliko tega, česa ne smemo, ampak bolj pokaže,
kaj moremo storiti bolje. Če kdaj omeni kaj negativnega, vedno skuša pokazati tudi
pozitivno vrednost, ki priteguje, da ne bi obtičali pri tožbi, stokanju, kritiki ali
očitkih vesti. Vrh tega pozitivna pridiga vedno prinaša upanje, usmerja v prihodnost
in nas ne vklepa v negativnem. Kako dobro je, če se duhovniki, diakoni in laiki redno
srečujejo, da bi skupaj našli sredstva in načine za bolj privlačno oblikovanje oznanjevanja!
IV.
EVANGELIZACIJA ZA POGLOBITEV KERIGME 160. Gospodovo misijonarsko poslanstvo
vključuje povabilo k rasti v veri, saj je rečeno: »Učite jih spolnjevati
vse, karkoli sem vam zapovedal« (Mt 28,20). S tem je jasno, da mora prvo oznanilo
omogočiti oblikovanje in zorenje. Evangelizacija pripravlja tudi rast. Zato je potrebno,
da zelo resno vzamemo vsako posamezno osebo in načrt, ki ga ima Bog zanjo. Vsako človeško
bitje bolj in bolj raste v Kristusu. Zato evangelizacija ne bi smela dopustiti, da
se kdo zadovolji z malenkostjo, ampak naj bi vsak od nas v polnosti rekel: »Ne
živim več jaz, ampak v meni živi Kristus« (Gal 2,20).
161. Ne bi bilo prav,
da bi ta klic k rasti razumeli izključno ali prednostno kot oblikovanje v verskem
nauku. Gre za to, da kot odgovor na Gospodovo ljubezen »izpolnjujemo« to, kar
nam je on zapovedal. S tem pa je skupaj z vsemi krepostmi poudarjena tista nova zapoved,
ki je prva in največja in ki nas napravlja najbolj prepoznavne kot učence: »To
je moja zapoved. Ljubite drug drugega, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12). Očitno
je: ko hočejo novozavezni pisatelji nravno sporočilo krščanstva v svoji poslednji
sintezi skrčiti na bistveno, tedaj opozarjajo na neizbežno zahtevo ljubezni do bližnjega:
»Kdor bližnjega ljubi, je spolnil postavo /…/ Torej je ljubezen spolnitev postave«
(Rim 13,8.10). Tako pove sveti Pavel, za katerega zapoved ljubezni ne le povzema postavo,
ampak sestavlja tudi njeno srčiko in njeno upravičenost: »Kajti vsa postava se dopolnjuje
v eni besedi, namreč: 'Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!'« (Gal 5,14).
Svojim občinam prestavlja življenje kristjanov kot pot rasti v ljubezni: »Gospod pa
naj vas obogati in napolni z ljubeznijo med seboj in do vseh, kakor vas tudi mi ljubimo«
(1 Tes 3,12). Tudi sveti Jakob spodbuja kristjane: »Če spolnjujete kraljevsko postavo,
kakor je pisano: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe, delate prav« (Jak
3,8).
162. Pred tem odgovorom in rastjo pa je vedno dar, kajti Gospod je
rekel najprej: »Krščujte jih v imenu …« (Mt 28,19). Otroštvo, ki ga Oče velikodušno
podarja, in pobuda daru njegove milosti (prim. Ef 2,8-9; 1 Kor 4,7) sta pogoj za možnost
tega nenehnega posvečevanja, ki je Bogu všeč in ga poveličuje. Gre za to, da se damo
v Kristusu preoblikovati v nenehno življenje »po Duhu« (Rim 8,5).
Kerigmatična
in mistagoška kateheza 163. Vzgoja in kateheza sta v službi te rasti. Na
voljo imamo že celo vrsto besedil in delovnih pripomočkov za katehezo, ki jih dajejo
Sveti sedež in nekateri škofje. Spomnim na apostolsko pismo Catechesi tradendae
(1979), Splošni katehetski pravilnik (1997) in druge dokumente, katerih
pomembnosti tu ni treba ponavljati. Rad bi se zadržal le pri nekaterih premislekih,
ki se mi zdijo primerni, da jih poudarim.
164. Na novo smo odkrili, da ima
tudi v katehezi bistveno vlogo prvo oznanilo ali »kerigma«. To mora sestavljati
središče evangelizacijske dejavnosti in vsakega prizadevanja za cerkveno prenovo.
Oznanilo-kerigma ima trinitarično naravo. Je ogenj Svetega Duha, ki se podarja
v podobi jezikov in nam daje, da verujemo v Jezusa Kristusa, ki nam s svojo smrtjo
in vstajenjem razodeva in prinaša neskončno Očetovo usmiljenje. V ustih katehistov
vedno znova zazveni prvo oznanilo: »Jezus Kristus te ljubi in je daroval svoje
življenje, da bi te odrešil. Zdaj vsak dan živi ob tebi, da bi te razsvetlil, krepil
in osvobodil.« To oznanilo imenujemo »prvo«, pa ne zato, ker je na začetku
in ga potem pozabimo ali nadomestimo z drugimi vsebinami, ki ga presegajo. »Prvo«
je v kvalitetnem smislu, ker je poglavitno oznanilo, ki ga moramo vedno znova
na različne načine slišati na novo in ga vedno znova oznanjati v eni ali drugi obliki
v teku kateheze na vseh njenih stopnjah in v vseh trenutkih (prim. Propositio
9). Zato mora tudi »duhovnik kakor Cerkev rasti v zavesti, da tudi sam nenehno
potrebuje evangelizacijo« (Janez Pavel II., posinodalna ap. spodbuda Pastores
dabo vobis – Dal vam bom pastirjev (25. marec. 1992), 26, v: CD 48, Ljubljana
1992).
165. Ne smemo misliti, da se kerigma v katehezi pozneje opusti
v prid domnevnemu »trdnemu« oblikovanju. Ni ničesar trdnejšega, globljega,
varnejšega, bolj strnjenega in modrejšega kakor to oznanilo. Celotno krščansko oblikovanje
je v prvi vrsti poglabljanje kerigme, ki jo vedno bolj in bolje osvajamo in
ki nikoli ne preneha osvetljevati katehetskega delovanja ter pomaga, da ustrezno dojamemo
vsako vprašanje, ki ga obravnavamo v katehezi. To oznanilo ustreza hrepenenju po neskončnem,
ki živi v vsakem človeškem srcu. Osrednje mesto kerigme zahteva značilnosti,
ki so danes povsod potrebne: izražati mora odrešilno Božjo ljubezen, ki je pred vsako
moralno in versko dolžnostjo; ne sme vsiljevati resnice in se mora sklicevati na svobodo;
biti mora vesela, spodbudna in živa ter podajati skladno celoto, v kateri pridiga
ni zožena na nekaj naukov včasih bolj filozofske kakor evangeljske narave. Od oznanjevalca
se zato zahtevajo določene naravnanosti, ki olajšujejo sprejem oznanila: bližina,
pripravljenost za pogovor, potrpežljivost, prisrčno razumevanje, ki ne obsoja.
166.
Naslednja značilnost kateheze, ki se je razvila v zadnjih desetletjih, je značilnost
mistagoškega uvajanja (prim. Propositio 38), kar v jedru pomeni dvoje:
nujen postopen razvoj oblikovanja, pri katerem je udeležena vsa skupnost, in ponovno
spoštovanje bogoslužnih znamenj za krščansko uvajanje. Mnogi priročniki in načrti
še niso osvojili nujnosti takšne mistagoške prenove, ki bi po sodbi posameznih vzgojnih
enot mogla imeti zelo različne oblike. Katehetsko srečanje je oznanjevanje besede
in je potemtakem osredotočeno na besedo, potrebuje pa ustrezno vključitev in privlačno
motivacijo, potrebuje govoreče simbole, biti mora vključena v širok proces rasti in
zahteva vključitev vseh razsežnosti osebe na skupni poti poslušanja in odgovarjanja.
167.
Dobro je, da vsaka kateheza posveti posebno pozornost »poti lepote« (via
pulchritudinis) (prim. Propositio 20). Oznanjevanje Kristusa pomeni pokazati,
da vera vanj in hoja za njim ni le nekaj pravega in resničnega, ampak je nekaj lepega,
kar more celo sredi preizkušenj napolniti življenje z novim sijajem in globoko srečo.
V tem smislu je mogoče priznati vse izrazne oblike prave lepote kot pot, ki pomaga
srečati Kristusa. Ne gre za pospeševanje estetskega relativizma (prim. Drugi vatikanski
koncil, odlok o sredstvih družbenega obveščanja Inter mirifica, O 6), ki bi
mogel zatemniti neločljivo vez, ki obstaja med resnico, dobroto in lepoto, ampak gre
za to, da ponovno dosežemo spoštovanje lepote, da bi dosegli človeško srce in da bi
v njem zasijala resnica in dobrota Vstalega. Če ljubimo samo to, kar je lepo (prim.
De musica, VI, XIII, 38: PL 32, 1183-1184; Izpovedi, IV, XIII, 20: PL
32, 701), kakor pravi Avguštin, tedaj je učlovečeni Božji Sin, razodetje neskončne
lepote, v najvišji meri ljubezni vreden in nas priteguje nase z vezmi ljubezni. Tedaj
postane nujno, da se oblikovanje v via pulchritudinis vključi v predajanje
vere naprej. Zaželeno je, da vsaka krajevna Cerkev v svojem evangelizacijskem delovanju
podpira uporabo umetnosti, nadaljuje bogastvo preteklosti, a sprejme tudi polnost
izraznih oblik sedanjosti, da bi predajala vero naprej v novem »govorjenju v prilikah«
(Benedikt XVI., Nagovor ob predvajanju dokumentarnega filma »Umetnost in vera –
via pulchritudinis« (25. oktober 2012): L'Osservatore Romano (27. oktober 2012),
7). Treba je tvegati in najti nova znamenja, nove simbole, novo osnovo za predajanje
besede, različne oblike lepote, ki jih cenijo v različnih kulturnih območjih; najti
celo tiste izredne načine lepote, ki morda malo pomenijo za evangelizacijo, za druge
pa so postali posebno privlačni.
168. Kar se tiče podajanja morale v katehezi,
ki vabi k rasti v zvestobi do evangeljskega življenjskega sloga, je primerno vedno
prikazovati dobro, po katerem je vredno stremeti, in ideal življenja, modrosti, izpolnitve,
rodovitnosti. V tej luči je mogoče razumeti naše zavračanje vsega hudega, ki ogroža
življenje. Dobro je, da v nas ne vidijo strokovnjakov za apokaliptične napovedi, temnih
sodnikov, ki se bahajo s tem, da izkoreninijo vsako nevarnost in vsako zablodo, ampak
vesele glasnike, ki predlagajo zadovoljive rešitve, in varuhe dobrote in lepote, ki
sijeta v življenju, ki je zvesto evangeliju.
Osebno spremljanje rasti 169.
V civilizaciji, ki trpi zaradi brezimnosti in se hkrati – protislovno –
brez sramu prepušča bolestni radovednosti, nora na to, da bi izvedela podrobnosti
iz življenja drugih, Cerkev potrebuje pogled bližine, da bi pogledala drugega, začutila
njegov dotik in se ustavila pred njim, kolikorkrat je to potrebno. V tem svetu morejo
posvečeni služabniki in drugi delavci v dušnem pastirstvu prinašati prijeten vonj
Jezusove bližine in navzočnosti in njegovega osebnega pogleda. Cerkev bo morala uvajati
svoje člane – duhovnike, redovnike in laike – v to »umetnost spremljanja«,
da se bodo vsi naučili sezuti si čevlje z nog pred sveto zemljo drugega (prim. 2 Mz
3,5). Svojemu ravnanju moramo dati zdravilen ritem ljubezni, s spoštljivim pogledom
sočutja, ki pa hkrati ozdravlja, osvobaja in bodri k zorenju v krščanskem življenju.
170.
Tudi če se to zdi očitno, mora duhovno spremljanje bolj in bolj voditi k Bogu, kajti
v njem moremo doseči pravo svobodo. Nekateri se imajo za svobodne, če hodijo po svoje
proč od Boga. A ne opazijo, da pri tem postajajo sirote, da so brez varstva, brez
doma, v katerega se vedno lahko vrnejo. Prenehajo biti romarji, blodijo, vedno krožijo
okoli sebe, ne da bi kdaj prišli na cilj. Spremljanje bi bilo vsekakor neučinkovito,
če bi postalo nekakšna terapija, ki pospešuje to zaprtost oseb vase, in bi prenehalo
biti potovanje s Kristusom k Očetu.
171. Bolj kakor kdajkoli potrebujemo može
in žene, ki iz svoje izkušnje kot spremljevalci poznajo način ravnanja, ki se odlikuje
z modrostjo in zmožnostjo za razumevanje, z umetnostjo čakanja ter učljivostjo do
Duha, da bi vsi skupaj obvarovali zaupane nam ovce pred volkovi, ki hočejo razkropiti
čredo. Vaditi se moramo v umetnosti, da znamo pozorno prisluhniti, kar je več kot
poslušanje. V sporazumevanju z drugim je na prvem mestu zmožnost srca, ki omogoča
bližino, brez katere ni pravega duhovnega srečanja. Pozorno poslušanje nam pomaga
najti ustrezno kretnjo in ustrezno besedo, ki nas spravita iz lagodnosti gledalca.
Samo na osnovi spoštljivega, sočutnega poslušanja je mogoče najti poti za pristno
rast, prebuditi željo in hrepenenje po krščanskem idealu, v polnosti odgovoriti na
Božjo ljubezen in razviti najboljše, kar je Bog sejal v našem življenju. Vedno pa
je potrebna potrpežljivost, katero je učil sveti Tomaž Akvinski: nekdo ima morda milost
in ljubezen, a kljub temu ne živi dobro te ali one kreposti »zaradi nekaterih nasprotujočih
si nagnjenj« (Summa Theologiae I-II q. 65, a. 3 ad 2: »propter aliquas
dispositiones contrarias«), ki še naprej obstajajo. Z drugimi besedami: organska
povezava kreposti sicer vedno in nujno obstaja »in habitu«, a morda okoliščine
otežujejo uresničenje teh krepostnih nastavkov. Zato je potrebna »pedagogika,
ki postopoma vodi osebe k polni osvojitvi skrivnosti« (Janez Pavel II., posinodalna
ap. spodbuda Ecclesia in Asia (6. november 1999), 20: AAS 92 (2000),
481). Da bi dosegli neko zrelost, tako da bodo osebe postale zmožne za zares svobodne
in odgovorne odločitve, moramo računati s časom in imeti neizmerno potrpljenje. Blaženi
(sveti 17.12. 2013) Peter Faber je rekel: »Čas je glasnik Boga.«
172.
Spremljevalec zna spoznati položaj vsakega posameznika pred Bogom. Njegovo življenje
v milosti je skrivnost, ki je od zunaj nihče ne more povsem razumeti. Evangelij nam
naroča, naj posvarimo človeka in mu pomagamo, da bo rastel na temelju spoznanja objektivne
slabosti svojih dejanj (prim. Mt 18,15), ne da bi sodili o njegovi odgovornosti in
njegovi krivdi (prim. Mt 7,1; Lk 6,37). Dober spremljevalec se ne vdaja razočaranjem
in malodušju. Vedno vabi, da se človek pusti ozdraviti, da vzame svoja nosila (prim.
Jn 5,8), da objame križ, vse pusti za seboj, vedno začenja na novo, da bi oznanjal
evangelij. Lastna izkušnja, da se pustimo spremljati in ozdravljati, ko nam uspe,
da svoje življenje s popolno iskrenostjo razgrnemo pred svojim spremljevalcem, nas
uči, da imamo potrpljenje z drugimi in smo razumevajoči, ter nam omogoča najti poti,
da bi prebudili njihovo zaupanje, tako da se bodo odprli in bodo pripravljeni rasti.
173.
Pravo duhovno spremljanje se začne in razvija vedno v območju služenja poslanstvu
evangeliziranja. Pavlov odnos do Timoteja in Tita je primer tega spremljanja in oblikovanja
v teku apostolskega delovanja. Ko jima naroči, naj ostaneta v mestu, »da dokončaš
to, kar je še treba storiti« (Tit 1,5; 1 Tim 1,3-5), jima da navodila za njuno osebno
življenje in pastoralno delo. To je čisto nekaj drugega kot kakšno vsiljivo spremljanje
ali osamljeno uresničevanje sebe. Misijonarski učenci spremljajo misijonarske učence.
O
Božji Besedi 174. Homilija se mora hraniti iz Božje Besede. A ne le homilija.
Celotno evangeliziranje sloni na Besedi, ki jo slišimo, premišljujemo, živimo, obhajamo
in izpričujemo. Sveto pismo je izvir evangelizacije. Zato je nujno, da se nenehno
oblikujemo s poslušanjem Besede. Cerkev ne evangelizira, če se ne pusti stalno evangelizirati.
Nujno je potrebno, da Božja beseda »vedno bolj postaja središče vsega cerkvenega
delovanja« (Benedikt XVI., posinodalna ap. spodbuda Verbum Domini – Gospodova
beseda (30. september 2010), 1, v: CD 131, Ljubljana 2011). Sprejeta in – predvsem
v evharistiji – češčena Božja Beseda notranje hrani in krepi kristjane ter jih usposablja
za pristne pričevalce evangelija v vsakdanjem življenju. Staro nasprotje med besedo
in zakramentom smo že premagali. Živa in učinkovita, oznanjena beseda pripravlja na
prejem zakramenta. V zakramentu ta beseda doseže svojo največjo učinkovitost.
175.
Študij Svetega pisma mora biti vrata, ki so odprta vsem vernikom (prim. Propositio
11). Bistveno je, da razodeta beseda v globini napravi rodovitno katehezo in vsa prizadevanja
za predajanje vere naprej (Drugi vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija o božjem
razodetju Dei verbum, BR 21-22). Evangeliziranje potrebuje domačnost z Božjo
besedo. To zahteva od škofij, župnij in katoliških združenj ponudbo resnega in vztrajnega
študija Svetega pisma kakor tudi pospeševanje njenega osebnega in skupnega branja
v molitvi (Benedikt XVI., posinodalna ap. spodbuda Verbum Domini – Gospodova beseda
(30. september 2010), 86-87, v: CD 131, Ljubljana 2011) Ne tavamo v temi in nam ni
treba čakati, da nam Bog spregovori svojo besedo, kajti »Bog je spregovoril. Bog ni
več veliki neznanec, ampak se je razodel« (Isti, Nagovor pri prvi splošni kongregaciji
trinajstega rednega splošnega zasedanja škofovske sinode (8. oktober 2012): AAS
104 (2012), 896). Sprejmimo vase vzvišeni zaklad razodete besede!
ČETRTO
POGLAVJE
DRUŽBENA RAZSEŽNOST EVANGELIZIRANJA 176. Evangelizirati
pomeni ponavzočevati Božje kraljestvo v svetu. »Nobena delna ali okrnjena opredelitev
ne ustreza bogati, večplastni in živahni resničnosti, ki jo predstavlja evangeliziranje.
Vedno obstaja nevarnost, da jo osiromašimo ali celo pohabimo« (Pavel VI.,
ap. spodbuda Evangelii nuntiandi - O evangelizaciji današnjega sveta (8. december
1975), 17: AAS 68 (1976), 17; slov. prevod: Nadškofijski ordinariat, Ljubljana
1976). Zdaj bi rad izrazil svojo zaskrbljenost v zvezi z družbeno razsežnostjo evangeliziranja.
Če te razsežnosti ne predstavimo dovolj jasno, vedno zahajamo v nevarnost, da popačimo
pristen in celovit pomen evangelizacijskega naročila.
I. OBČESTVENI IN
DRUŽBENI UČINKI KERIGME 177. Kerigma, oznanilo, ima neizbežno
družbeno vsebino: v središču evangelija samega sta občestveno življenje in obveznost
do drugih. Vsebina prvega oznanjevanja ima neposreden nravni učinek, katerega jedro
je ljubezen.
Izpovedovanje vere in družbena obveznost 178.
Priznavati enega nebeškega Očeta, ki neskončno ljubi vsakega posameznega človeka,
vključuje odkritje, da »mu Oče podeljuje neskončno dostojanstvo« (Janez Pavel
II., Poslanica ljudem s prizadetostmi, Angelovo češčenje (16. november
1980): Insegnamenti 3/2, (1980), 1232). Priznavati, da si je Božji Sin privzel
naše človeško meso, pomeni, da je bil vsak človek povišan prav do srca Boga. Priznavati,
da je Jezus za nas prelil svojo kri, nam preprečuje, da bi ohranili tudi samo najmanjši
dvom o brezmejni ljubezni, ki plemeniti vsakega človeka. Njegovo odrešenje ima družbeni
pomen, kajti »Bog v Kristusu ne odrešuje samo posamezne osebe, ampak tudi družbene
odnose med ljudmi« (Papeški svet za pravičnost in mir, Kompendij družbenega
nauka Cerkve, 52). Priznavati, da Sveti Duh deluje v vseh, vključuje spoznanje,
da skuša prodreti v vsak človeški položaj in v vse družbene vezi: »Sveti Duh ima
na voljo neskončno bogastvo iznajdljivosti, značilno za Božjega Duha, in najde sredstva,
da bi razrešil vozle človeških zadev, tudi najbolj zapletenih in nepredirnih«
(Janez Pavel II., Kateheza (24. april 1991), Insegnamenti 14/1 (1991),
856). Evangeliziranje skuša sodelovati tudi s tem osvobajajočim delovanjem Duha. Skrivnost
Trojice same nas spominja, da smo ustvarjeni po podobi tega Božjega občestva, zato
se ne uresničujemo sami in se tudi sami iz sebe ne odrešimo. Iz bistva evangelija
spoznamo tesno povezanost med evangeliziranjem in človeškim napredovanjem, ki se mora
nujno izražati in razvijati v vsem misijonarskem delovanju. Sprejetje prvega oznanila,
ki vabi, da se Bogu pustimo ljubiti in ga ljubimo s tisto ljubeznijo, ki nam jo on
sam naklanja, povzroči prvi in temeljni odziv v človekovem življenju in njegovem delovanju:
da želi blagor drugih in si zanj prizadeva kot za dobrino, ki mu je pri srcu.
179.
Ta nerazdružljiva vez med sprejetjem odrešilnega oznanila in resnično bratsko ljubeznijo
se izraža v nekaterih svetopisemskih besedilih. Dobro je, da jih premislimo in si
jih pozorno ponotranjimo, da bi iz njih izpeljali vse posledice. Gre za oznanilo,
na katero se pogosto navadimo, ga skoraj mehanično ponavljamo, ne da bi nam postalo
jasno, da se mora odražati v našem življenju in v naših občestvih. Kako nevarna in
škodljiva je ta navada, ki nas vodi k temu, da izgubljamo strmenje, očaranje in navdušenje,
da bi živeli evangelij bratstva in pravičnosti! Božja beseda nas uči, da se v sočloveku
nadaljuje učlovečenje za vsakogar od nas: »Kar ste storili kateremu od mojih najmanjših
bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). Kar storimo za druge, ima večjo razsežnost:
»S kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo« (Mt 7,2). To je odgovor
na Božje usmiljenje do nas: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče! Ne sodite
in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte krivdo drug drugemu,
potem vam bo odpuščena tudi vaša krivda. Dajajte in se vam bo dalo /…/ S kakršno mero
merite, s tako se vam bo odmerilo« (Lk 6,36-38). Ta besedila izražajo prednostno
dolžnost, »da gremo iz sebe k sočloveku«. Z ene strani izražajo eno od obeh
glavnih zapovedi, ki utemeljujeta sleherno nravno pravilo, z druge strani so jasno
znamenje, ob katerem je mogoče preveriti krščansko rast kot odgovor na povsem zastonjski
Božji dar. Iz tega razloga »je tudi služenje ljubezni bistvena prvina cerkvenega
poslanstva in neodpravljivi izraz njenega bistva« (Benedikt XVI., Motu proprio
Intima Ecclesiae natura (11. november 2012): AAS 104 (2012), 996). Kakor
je Cerkev po naravi misijonarska, tako iz te narave nujno izhaja resnična ljubezen
do bližnjega, sočutje, ki razume, pomaga in podpira.
Kraljestvo, ki nas
kliče 180. Iz branja Svetega pisma poleg tega sledi, da ponudba
evangelija ne obstaja samo v osebnem odnosu do Boga. Našega odgovora ljubezni tudi
ne bi smeli razumeti zgolj kot seštevka majhnih osebnih dejanj do kakega siromaka.
To bi bila kvečjemu nekakšna ljubezen do bližnjega à la carte, vrsta dejanj,
katerih edini cilj bi bil pomiriti svojo vest. Ponudba je Božje kraljestvo (prim.
Lk 4,43). Gre za to, da ljubimo Boga, ki vlada v svetu. Samo toliko, kolikor Bog lahko
vlada med nami, bo družbeno življenje za vse prostor bratstva, pravičnosti, miru in
dostojanstva. Tako oznanjevanje kakor krščanska vzgoja težita k temu, da sprožita
družbene posledice. Iščímo njegovo kraljestvo: »Iščite najprej Božje kraljestvo
in njegovo pravičnost in vse drugo vam bo navrženo« (Mt 6,33). Jezusov načrt je
vzpostaviti kraljestvo njegovega Očeta. Od svojih učencev zahteva: »Pojdite in
oznanjujte: Božje kraljestvo se je približalo« (Mt 10,7).
181. Kraljestvo,
ki je že vnaprej med nami in raste, se tiče vseh in nas spominja na tisto načelo razločevanja,
ki ga je postavil Pavel VI. glede pravega razvoja: pred očmi moramo imeti »vsakega
človeka in celotnega človeka« (Okr. Populorum progressio (26. marec 1967),
14: AAS 59 (1967), 264). Vemo, da »evangeliziranje ne bi bilo popolno, če
ne bi upoštevalo okoliščine, da evangelij in dejansko življenje človeka kot posameznika
in kot člana občestva nenehno vplivata drug na drugega« (Pavel VI., ap. spodbuda
Evangelii nuntiandi - O evangelizaciji današnjega sveta (8. december 1975),
29: AAS 68 (1976), 25; slov. prevod: Nadškofijski ordinariat, Ljubljana 1976).
Gre za kriterij vesoljnosti, ki je lasten dinamiki evangelija, ker nebeški Oče hoče,
da bi se vsi ljudje zveličali. Njegov načrt je v tem, da bi vse, kar je v nebesih
in na zemlji, zedinil pod enim samim Gospodom, to je Kristusom (prim. Ef 1,10). Naročilo
se glasi: »Pojdite po vsem svetu in oznanjajte evangelij vsemu stvarstvu!«
(Mr 16,15), ker »vse stvarstvo željno pričakuje razodetja Božjih sinov«
(Rim 8,19). Vse stvarstvo – se pravi tudi vsi vidiki človeške narave: »Misijonarsko
naročilo oznanjati veselo vest o Jezusu Kristusu, se nanaša na ves svet. Jezusova
zapoved ljubezni vključuje vse razsežnosti bivanja, vse ljudi, vsa okolja in vsa ljudstva.
Nič človeškega mu ni tuje« (Peto splošno zasedanje škofov Latinske Amerike in
Karibov, dokument iz Aparecide (29. junij 2007), 380). Resnično krščansko upanje,
ki išče eshatološko kraljestvo, vedno ustvarja zgodovino.
Cerkveni nauk
o družbenih vprašanjih 182. Nauki Cerkve o svetnih zadevah so podvrženi
novim in nadaljnjim razvojem in so lahko predmet razpravljanja. Vendar moramo biti
stvarni – ne da bi hoteli iti v podrobnosti. Tako velika družbena načela ne bodo ostala
samo splošna navodila, ki se nikogar ne tičejo neposredno. Iz njih moramo potegniti
dejanske posledice, zato da »bodo mogla učinkovito vplivati tudi na zapletene
sedanje položaje« (Papeški svet za pravičnost in mir, Kompendij družbenega
nauka Cerkve, 9). Pastirji imajo – če upoštevajo prispevke različnih znanosti
– pravico, da izrečejo svoje mnenje o vsem tem, kar zadeva življenje ljudi, saj naloga
evangelizacije vključuje in zahteva celovito podpiranje vsakega človeka. Ne moremo
več trditi, da se mora vera omejiti na zasebno območje in da obstaja samo za to, da
bi pripravljala duše na nebesa. Vemo, da Bog želi srečo svojih otrok tudi na tej zemlji,
čeprav so poklicani k večni polnosti, saj je vse ustvaril »in nam vsem daje vsega
obilo za uživanje« (1 Tim 6,17). Iz tega sledi, da krščansko spreobrnjenje terja,
»da /…/ preverimo zlasti vse tisto, kar sestavlja družbeni red in prispeva k doseganju
skupne blaginje« (Janez Pavel II., posinodalna ap. spodbuda Ecclesia in America
(22. januar 1999), 27: AAS 91 (1999), 762),
183. Zato nihče ne more
od nas zahtevati, da vero odrinemo v skrito notranjost ljudi, brez vsakršnega vpliva
na družbeno in narodno dogajanje, ne da bi skrbeli za blaginjo ustanov človeške skupnosti,
ne da bi se izrekali o dogodkih, ki se tičejo državljanov. Kdo bi si upal zapreti
v svetišče in utišati sporočilo svetega Frančiška Asiškega in blažene matere Terezije?
S tem se ta dva ne bi mogla sprijazniti. Pristna vera – ki ni nikoli lagodna in individualistična
– vedno vključuje globoko željo spremeniti svet, posredovati vrednote in po našem
zemeljskem potovanju zapustiti nekaj boljšega. Ljubimo ta čudoviti planet, na katerega
nas je Bog postavil. Ljubimo ljudi, ki na njem prebivajo, z vsemi njihovimi dramami
in napori, z njihovimi stremljenji in upi, z njihovimi vrednotami in slabostmi. Zemlja
je naš skupni dom. Vsi smo bratje. Čeprav »je pravični red družbe in države /…/
osrednja naloga politike, Cerkev v boju za pravičnost ne more in ne sme ostati ob
strani« (Benedikt XVI., okr. Deus caritas est – Bog je ljubezen
(25. december 2005), 28, v: CD 112, Ljubljana 2006). Vsi kristjani, tudi pastirji,
so poklicani, da skrbijo za graditev boljšega sveta. Prav za to gre, saj je družbeni
nauk Cerkve v prvi vrsti pozitiven in konstruktiven, daje usmeritev za spremenjeno
ravnanje. V tem smislu ne preneha biti znamenje upanja, ki izhaja iz ljubečega srca
Jezusa Kristusa. Cerkev hkrati združuje »svoja prizadevanja zlasti s prispevkom
drugih Cerkva in cerkvenih skupnosti na družbenem področju tako v teoretičnem kakor
dejanskem pogledu« (Papeški svet za pravičnost in mir, Kompendij družbenega
nauka Cerkve, 12).
184. V tem trenutku ni mogoče obravnavati vseh težavnih
družbenih problemov, ki pestijo današnji svet. Nekatere sem razlagal v drugem poglavju.
To ni dokument o družbenih vprašanjih. Za razmislek o teh različnih vprašanjih imamo
na voljo Kompendij družbenega nauka Cerkve. Zelo priporočam branje in preučevanje
tega ustreznega priročnika. Sicer pa niti papež niti Cerkev nima monopola pri razlagi
družbene resničnosti ali pri predlogu reševanja sedanjih težav. Lahko pa ponovim,
kar je z vso jasnostjo poudaril Pavel VI.: »Spričo tako različnih položajev nam
je težko izreči eno samo besedo ali predlagati rešitev z vesoljno veljavo. To ni niti
naš namen niti naša naloga. Krščanske skupnosti imajo nalogo stvarno oceniti položaj
vsake dežele« (Ap. spodbuda Octogesima adveniens ob 80. obletnici okr.
Rerum novarum (14. maj 1971), 4: AAS 63 (1971), 403).
185. V
nadaljevanju bi se rad posvetil dvema velikima vprašanjema, ki se mi zdita temeljna
v tem trenutku zgodovine. Obravnaval ju bom dokaj izčrpno, ker mislim, da bosta določali
prihodnost človeštva. Na prvem mestu gre za družbeno vključitev ubogih in nato za
mir in družbeni dialog.
II. DRUŽBENA VKLJUČITEV UBOGIH 186. Iz
naše vere v Kristusa, ki je postal ubog in vedno blizu ubogim in izključenim, izhaja
skrb za celovit razvoj najbolj zapostavljenih članov družbe.
Skupaj
z Bogom slišimo krik 187. Vsak kristjan in vsaka skupnost sta poklicana,
da sta Božje orodje za osvoboditev in podporo ubogih, tako da se bodo mogli popolnoma
vključiti v družbo. To predpostavlja, da smo učljivi in pozorni, da bi slišali krik
reveža in mu pomagali. Dovolj je listati po Svetem pismu, da bi odkrili, kako rad
bi dobri nebeški Oče prisluhnil kriku ubogih: »Dobro sem videl stisko svojega ljudstva
v Egiptu in slišal njegovo vpitje zaradi priganjačev. Da, poznam njegove bolečine.
Zato sem stopil dol, da ga rešim /…/ Zdaj torej pojdi! Pošljem te« (2 Mz 3,7-8.10).
Kako ustrežljiv je dobri nebeški Oče do njihovih stisk: »Ko so Izraelovi sinovi
vpili h Gospodu, jim je poslal rešitelja« (Sod 3,15). Če ostanemo gluhi do tega
krika, ko smo vendar orodje Boga, se oddaljujemo od volje nebeškega Očeta in njegovega
načrta; ta revež »bi vpil h Gospodu zoper tebe in ti bi bil kriv« (5 Mz 15,9).
Pomanjkanje solidarnosti do njegovih stisk neposredno vpliva na naš odnos do Boga:
»Ne odvračaj očesa od potrebnega. Če te preklinja v bridkosti svojega srca, bo
njegov Stvarnik uslišal njegovo prošnjo« (Sir 4,5-6). Vedno znova se vrača staro
vprašanje: »Kdor ima imetje tega sveta in vidi, da je njegov brat v pomanjkanju,
pa zapre svoje srce pred njim – ali more Božja ljubezen ostati v njem?« (1 Jn
3,17). Spomnimo se tudi, s kakšnim prepričanjem je apostol Jakob povzel podobo krika
zatiranega: »Glejte, plačilo, za katero ste prikrajšali svoje delavce, ki so poželi
vaša polja, vpije. In klici žanjcev so prišli do ušes Gospoda nad vojskami« (Jak
5,4).
188. Cerkev je spoznala, da zahteva prisluhniti temu kriku izhaja iz
samega osvobajajočega delovanja milosti v vsakem od nas. Zato ne gre za nalogo, ki
je pridržana samo nekaterim: »Cerkev, ki sledi evangeliju o usmiljenju in ljubezni
do človeka, posluša klic po pravičnosti in bi rada nanj odgovorila z vsemi močmi«
(Kongregacija za verski nauk, Navodilo Libertatis nuntius (6. avgust 1984),
XI,1: AAS 76 (1984), 903). V tem okviru razumemo Jezusovo naročilo učencem:
»Dajte jim vi jesti!« (Mr 6,37). To vsebuje tako sodelovanje, da bi odpravili strukturne
vzroke revščine in podprli celostni razvoj ubogih, kakor tudi najbolj preprosta in
vsakdanja dejanja solidarnosti spričo povsem stvarne revščine, ki jo srečujemo. Beseda
»solidarnost« se je nekoliko obrabila in jo včasih razlagajo napačno, a označuje
veliko več kakor samo priložnostna velikodušna dejanja. Zahteva, da ustvarimo novo
miselnost, ki razmišlja občestveno in daje prednost življenju vseh. Dobrin si ne smejo
prilaščati samo nekateri.
189. Solidarnost je samodejen odziv človeka, ki priznava
družbeno vlogo lastnine in skupno pripadnost dobrin kot resničnosti, ki so starejše
kakor zasebna lastnina. Zasebna lastnina dobrin je opravičena s tem, da jih varujemo
in množimo tako, da bodo bolje služile skupni blaginji. Zato je treba solidarnost
živeti kot odločitev, da ubožcu vrnemo to, kar mu pripada. Če nam ta spoznanja in
solidarnostne navade preidejo v meso in kri, odpirajo pot za nadaljnje strukturne
spremembe in jih omogočajo. Sprememba struktur, ki ne poraja novih spoznanj in načinov
ravnanja, bo vodila k temu, da bodo prav te strukture prej ali slej postale pokvarjene,
bremenilne in neučinkovite.
190. Včasih gre za to, slišimo krik celih ljudstev,
najbolj revnih ljudstev na svetu, kajti »mir ni utemeljen samo na spoštovanju človekovih
pravic, ampak tudi na spoštovanju pravic ljudstev« (Papeški svet za pravičnost
in mir, Kompendij družbenega nauka Cerkve, 157). Na žalost je mogoče celo človekove
pravice uporabiti kot opravičevanje zagrizene obrambe pravic posameznika ali pravic
najbogatejših ljudstev. Pri vsem spoštovanju neodvisnosti in kulture vsakega posameznega
naroda je vendar treba vedno spominjati, da planet pripada vsemu človeštvu in je tu
za vse človeštvo in da sámo dejstvo, da si rojen na kraju z manj viri ali z nižjo
razvojno stopnjo, ne opravičuje, da nekateri ljudje živijo manj dostojanstveno. Še
enkrat je treba povedati: »Ljudje z največjimi ugodnostmi se morajo odpovedati
nekaterim svojim pravicam, da bi z večjo darežljivostjo postavili svoje dobrine v
služenje drugim« (Pavel VI., ap. spodbuda Octogesima adveniens ob 80. obletnici
okr. Rerum novarum (14. maj 1971), 23: AAS 63 (1971), 418). Da bi ustrezneje
govorili o svojih pravicah, moramo razširiti svoje obzorje in odpreti svoja ušesa
za krik drugih ljudstev in drugih pokrajin naše dežele. Rasti moramo v solidarnosti,
ki »mora vsem ljudstvom omogočiti, da sama vzamejo v roko svojo usodo« (isti,
okr. Populorum progressio (26. marec 1967), 65: AAS 59 (1967), 289),
tako, kakor je »vsak človek poklican, da se razvija« (pr. t., 15: AAS 59
(1967), 265).
191. Kristjani, ki jih spodbujajo njihovi pastirji, so na vsakem
kraju in ob vsaki priložnosti poklicani, da slišijo krik ubogih. To so razločno poudarili
brazilski škofje: »Vsak dan hočemo sprejemati nase veselje in upanje, žalost in
tesnobo brazilskega ljudstva, zlasti prebivalcev mestnih obrobij in podeželskih pokrajin,
ki so ranjeni v svojih pravicah, ker so brez polja, brez strehe, brez kruha, brez
zdravja. Ko vidimo njihovo bedo, slišimo njihov krik in poznamo njihovo trpljenje,
smo ogorčeni nad tem, ker vemo, da je dovolj hrane za vse in da je vzrok za
lakoto slaba porazdelitev dobrin in zaslužka. Problem se še stopnjuje z razširjenim
razmetavanjem« (Brazilska škofovska konferenca, Exigências evangélicas e éticas
de superação da miséria e da fome (aprile 2002), uvod, 2).
192. Želimo
pa si še več. Naše sanje imajo še višje cilje. Ne govorimo samo o tem, da bi vsem
zagotovili hrano ali »človeka vredno oskrbo«, ampak da bi vsi dosegli »blaginjo
v njenih mnogovrstnih vidikih«(Janez XXIII., okr. Mater et Magistra
(15. Maj 1961), 3: AAS (1961), 402). To vključuje vzgojo, dostop do zdravstva
in zlasti delo, kajti v svobodnem, ustvarjalnem, soodgovornem in solidarnem delu človek
izraža dostojanstvo svojega življenja in ga stopnjuje. Pravično plačilo omogoča dostop
do drugih dobrin, ki so namenjene za skupno uporabo.
Zvestoba evangeliju,
da ne bi tekli zaman 193. Poziv, da prisluhnemo kriku ubogih, se utelesi
v nas, ko nas najgloblje pretrese trpljenje drugih. Še enkrat preberimo, kar pravi
Božja beseda o usmiljenju, da bo mogočno odmevala v življenju Cerkve. Evangelij oznanja:
»Blagor usmiljenim, ker bodo dosegli usmiljenje« (Mt 5,7). Apostol Jakob nas
uči, da nam usmiljenje do drugih pomaga, da bi zmagovito izšli iz Božje sodbe: »Tako
govorite in tako delajte, kakor tisti, ki bodo sojeni po postavi svobode. Sodba
bo namreč neusmiljena za tistega, ki ne izkazuje usmiljenja. Usmiljenje pa slavi zmago
nad sodbo« (Jak 2,12-13). V tem besedilu se Jakob izkazuje za dediča najboljšega
izročila judovske duhovnosti po izgnanstvu, ki je usmiljenju pripisovala posebno odrešenjsko
vrednost: »Zbriši svoje grehe s pravičnostjo, in svoje krivice z usmiljenjem do
ubogih! In tvoja blaginja bo trajna« (Dan 4,24). Z istega vidika modrostno slovstvo
govori o miloščini kot stvarnemu izkazovanju usmiljenja do siromakov: »Miloščina
rešuje smrti in izbrisuje grehe« (Tob 12,9). Še slikoviteje je to izraženo v Sirahovi
knjigi: »Voda gasi plameneč ogenj in miloščina odpravlja grehe« (Sir 3,30).
Do istega sklepa pride tudi Nova zaveza: »Predvsem imejte močno ljubezen
med seboj, ker ljubezen pokrije množico grehov« (1 Pt 4,8). Ta resnica je globoko
prodrla v mišljenje cerkvenih očetov in se kot kulturna alternativa preroško uprla
uživaškemu poganskemu individualizmu. Omenimo samo primer: »Kakor v nevarnosti
požara hitimo, da bi našli vodo za gašenje /…/, tako tudi, kadar iz naše slame švigne
plamen greha in nas to zmede: Če nam je tedaj dana priložnost za delo usmiljenja,
se razveselimo tega dela kakor studenca, ki nam je podarjen, da moremo pogasiti požar«
(Avguštin, De Catechisandis Rudibus, I, XIV, 22: PL 40, 327).
194.
To je tako jasno, tako neposredno, tako preprosto in zelo zgovorno sporočilo, da ga
ne sme razvrednotiti nobena cerkvena razlaga. Premišljevanje Cerkve o teh besedilih
ne bi smelo zatemniti ali oslabiti spodbudnega pomena sporočila, ampak pomagati, da
si ga pogumno in goreče prisvojimo. Zakaj bi zapletali, kar je tako preprosto? Pojmovni
pripomočki naj bi pospeševali stik z resničnostjo, ki jo hočemo pojasniti, ne pa nas
oddaljevali od nje. To velja predvsem za svetopisemske spodbude, ki z veliko odločnostjo
pozivajo k bratski ljubezni, k ponižnemu in velikodušnemu služenju, k pravičnosti
in milosrčnosti do ubogih. Jezus nam je s svojimi besedami in svojimi dejanji pokazal
pot priznavanja drugih. Zakaj bi zatemnjevali, kar je tako jasno? Ne bodimo v skrbeh
samo za to, da ne bi zapadli v zmote glede nauka, ampak skrbimo tudi za to, da bomo
zvesti tej svetli poti življenja in modrosti. »Branilcem 'pravovernosti' včasih
očitajo nedejavnost, popustljivost in grešno soudeleženost pri neznosnih položajih
krivičnosti in političnih režimih, ki jih ohranjajo« (Kongregacija za verski nauk,
Navodilo Libertatis nuntius (6. avgust 1984), XI,18: AAS 76 (1984),
908).
195. Ko se je sveti Pavel napotil k apostolom v Jeruzalem, da bi ugotovil,
če teče ali je tekel zaman (prim. Gal 2,2), so mu navedli kot odločilno merilo pristnosti
to, da ni pozabil ubogih (prim. Gal 2,10). To veliko merilo, ko Pavlove skupnosti
niso pustile, da jih potegne za seboj sebični življenjski slog poganov, ima pomembno
aktualnost v sedanjem okviru, ko se skuša uveljaviti novo sebično poganstvo. Čudovite
lepote evangelija ne moremo vedno ustrezno izpričati, a vendar obstaja znamenje, ki
ne sme nikoli manjkati: to je odločitev za zadnje, za tiste, ki jih družba izloča
in zavrača.
196. Včasih smo trdosrčni in trmasti, pozabljamo, se zabavamo in
zaidemo v zamaknjenost zaradi neizmernih možnosti porabništva in razvedril, ki nam
jih ponuja družba. Tako nastane neke vrste odtujitev, ki se tiče nas vseh, kajti »odtujena
postane družba, ki v svojih oblikah družbene organizacije, proizvodnje in potrošnje,
otežuje uresničenje te podaritve in oblikovanje medčloveške solidarnosti«(Janez
Pavel II., okr. Centesimus annus - Ob stoletnici (1. maj 1991), 41, v: CD 45,
Ljubljana 1991).
Prednostno mesto za uboge v Božjem ljudstvu 197.
V Božjem srcu je prednostno mesto za uboge. Kristus sam je »postal ubog« (2
Kor 8,9). Vsa pot našega odrešenja je zaznamovana z ubogimi. To zveličanje je prišlo
k nam po privolitvi ponižnega dekleta iz majhne, odročne vasi na robu velikega cesarstva.
Zveličar je rojen v jaslih, med živalmi, kakor se je to dogajalo otrokom najbolj ubogih.
Ob njegovem darovanju v templju so prinesli dve divji grlici, daritev tistih, ki niso
mogli plačati jagnjeta (prim. Lk 2,24; 3 Mz 5,7). Odraščal je v hiši preprostih rokodelcev
in si služil kruh s svojimi rokami. Ko je začel oznanjati Božje kraljestvo, so za
njim hodile množice brezpravnih; tako se je pokazalo, kar je sam rekel: »Duh Gospodov
je nad menoj; Gospod me je mazilil. Poslal me je oznanjat blagovest ubogim« (Lk
4,18). Tistim, ki so živeli pod bremenom trpljenja in uboštva, je zagotavljal, da
jih Bog nosi v središču svojega srca: »Blagor ubogim, ker je njihovo Božje kraljestvo«
(Lk 6,20). Z njimi se je istovetil: »Bil sem lačen in ste mi dali jesti.« Učil
je, da je usmiljenje do njih ključ v nebeško kraljestvo (prim Mt 25,35s).
198.
Za Cerkev je izbira za uboge najprej teološka kategorija in šele nato kulturno, sociološko,
politično ali filozofsko vprašanje. Bog naklanja ubogim »svoje prvo usmiljenje«
(Janez Pavel II., Homilija pri sveti maši za evangelizacijo ljudstev, v Santo Domingo
(11. oktober 1984), 5: AAS 77 (1985) 358).Ta posebna Božja ljubezen ima
posledice v verskem življenju vseh kristjanov, ki so poklicani, da mislijo tako kakor
Jezus (prim. Flp 2,5). Ta ljubezen navdihuje Cerkev v odločitvi za uboge. Treba
jo je razumeti kot »posebno prednost v načinu, kako uresničujemo krščansko ljubezen.
To odločitev izpričuje celotno izročilo Cerkve« (Janez Pavel II., okr. Sollicitudo
rei socialis - O skrbi za socialno vprašanje (30. december 1987), 80, v: CD 37,
Ljubljana 1988). Benedikt XVI. je učil, da je ta odločitev »vključno vsebovana
v krščanski veri v tistega Boga, ki je zaradi nas postal ubog, da bi nas obogatil
s svojim uboštvom« (Benedikt XVI., Homilija pri sveti maši na začetku petega
splošnega zasedanja škofov Latinske Amerike in Karibov, v svetišču Aparecida
(13. maj 2007), 3: AAS 99 (2007), 450). Zaradi tega si želim ubogo Cerkev za
uboge. Ubogi nas lahko veliko naučijo. Niso le deležni verskega čuta, sensus fidei,
ampak tudi poznajo trpečega Kristusa zaradi svojega trpljenja. Potrebno je, da se
vsi od njih učimo evangelija. Nova evangelizacija je povabilo, da priznamo zveličavno
moč v njihovem življenju in jih postavimo v središče poti Cerkve. Poklicani smo, da
v njih odkrijemo Kristusa in postanemo glasniki njihovih potreb in da smo tudi njihovi
prijatelji, da jim prisluhnemo, jih razumemo in sprejmemo skrivnostno modrost, ki
nam jo Bog hoče posredovati po njih.
199. Naša zavzetost ni izključno v dejanjih
ali programih podpore in pomoči. Sveti Duh ne navdihuje pretiranega aktivizma, ampak
predvsem pozorno ljubezen do drugega, ki ga imamo »v nekem smislu za enega
bistva s seboj« (Tomaž Akvinski, Summa Theologiae II-II, 1. 27, a. 2).
Ta ljubeča pozornost je začetek prave skrbi za njegovo osebo. Na tej osnovi si nato
zares prizadevam za njegovo dobro. To vključuje, da ubogega cenim v njegovi posebni
vrednosti, z njegovo duševnostjo, z njegovo kulturo in z njegovim načinom življenja
vere. Prava ljubezen je vedno kontemplativna; dovoljuje nam, da bližnjemu služimo
zato, ker je lep ali lepa onkraj videza, in ne iz nuje ali nečimrnosti. »Ljubezen,
zaradi katere je nekomu druga oseba prijetna, nas navaja, da ji kaj podarimo
brezplačno« (pr. t., I-II, q. 110, a. 1). Kadar ubogega ljubimo, ga »visoko
cenimo« (pr. t., I-II, 1.26, a. 3). To razlikuje pristno odločitev za uboge
od vsake ideologije, od slehernega namena, da bi uboge uporabili v prid osebnih ali
političnih interesov. Samo to omogoča, »da se ubogi počutijo v vsaki krščanski
skupnosti 'kakor doma'. Ali ne bi bil ta slog najbolj veličastna in učinkovita predstavitev
vesele novice o Božjem kraljestvu?« (Janez Pavel II., ap. pismo Novo millennio
ineunte – Ob začetku novega tisočletja (6. januar 2000), 50, v: CD 91, Ljubljana
2001). Brez posebne izbire za uboge »je oznanjevanje, ki je že prvo dejanje ljubezni,
v nevarnosti, da ga ne bodo razumeli ali da bo utonilo v tistem morju besed,
kateremu nas vsak dan izpostavlja današnja družba obveščanja« (pr. t.).
200.
Ker je ta spodbuda namenjena članom katoliške Cerkve, želim z bolečino ugotoviti,
da je najhujše izključevanje, zaradi katerega ubogi trpijo, pomanjkanje duhovne naklonjenosti.
Velikanska večina ubogih je posebej odprta za vero. Potrebujejo Boga. Ne smemo opustiti
tega, da bi jim podarili njegovo prijateljstvo, njegov blagoslov, njegovo besedo,
obhajanje zakramentov in jim pokazali pot rasti in zorenja v veri. Prednostna odločitev
za uboge se mora poglavitno kazati v izredni in zlasti verski pozornosti.
201.
Nihče naj ne bi smel reči, da je daleč od ubogih, ker njegove življenjske odločitve
narekujejo, da posveča več pozornosti drugim nalogam. To je v akademskih, podjetniških
ali poklicnih in celo cerkvenih krogih pogosto opravičilo. Čeprav je res, da je poklicanost
in bistveno poslanstvo vernih laikov to, da si prizadevajo, da bi evangelij preobrazil
zemeljske stvarnosti in vso človeško dejavnost (Prim. Propositio 45), se nobeden
od nas ne sme čutiti oproščenega skrbi za uboge in za družbeno pravičnost: »Od
vseh /…/ se zahteva duhovno spreobrnjenje, močna ljubezen do Boga in do bližnjega,
gorečnost za pravičnost in mir, evangeljski smisel za uboge in uboštvo«(Kongregacija
za verski nauk, Navodilo Libertatis nuntius (6. avgust 1984), XI,18: AAS
76 (1984), 908). Bojim se, da bodo tudi te besede le predmet komentarjev brez
dejanskega učinka. Kljub temu zaupam v odprtost in dobro temeljno naravnanost kristjanov
in vas prosim, da bi skupno iskali nove poti, da bi sprejeli ta ponovni poziv.
Gospodarstvo
in porazdelitev dohodkov 202. Nujnost, odpraviti strukturne vzroke
revščine, ne more čakati, ne le zaradi pragmatične zahteve, da bi dosegli rezultate
in uredili družbo, ampak tudi zato, da bi jo ozdravili bolezni, ki jo napravlja krhko
in nevredno in more voditi samo v nove krize. Projekte pomoči, ki se soočajo z nekaterimi
nujnimi zahtevami, je treba imeti samo za začasne ukrepe. Dokler problemi ubogih niso
rešeni v korenini, s tem da se odpovedujemo popolni avtonomiji trgov in finančni spekulaciji
in se lotevamo strukturnih vzrokov neenake porazdelitve dohodkov (To vključuje »odstranitev
strukturnih vzrokov nepravilnega delovanja svetovnega gospodarstva«: Benedikt
XVI., Nagovor diplomatskemu zboru, akreditiranem pri Svetem sedežu (8. januar
2007): AAS 99 (2007), 73), ne bodo rešeni problemi sveta in navsezadnje ne
more biti rešen noben problem. Neenaka porazdelitev dohodkov je korenina družbenega
zla.
203. Dostojanstvo vsakega človeka in skupna blaginja sta vprašanji, ki
bi morali določati celotno gospodarsko politiko. Vendar se včasih zdi, kakor da sta
od zunaj dodana priveska, da bi izpopolnili politični govor, brez možnosti ali programov
za resnično celovit razvoj. Koliko besed je v tem sistemu postalo neprijetnih! Nadležno
je, če kdo govori o etiki, nadležno je, če kdo govori o svetovni solidarnosti, nadležno
je, če kdo govori o razdelitvi dobrin, nadležno je, če kdo govori o tem, da je treba
braniti delovna mesta, nadležno je, če kdo govori o dostojanstvu šibkih, nadležno
je, če kdo govori o Bogu, ki terja zavzemanje za pravičnost. Drugič se dogaja, da
te besede postanejo predmet oportunistične manipulacije, ki jih onečasti. Lagodna
ravnodušnost do teh vprašanj odvzame našemu življenju in našim besedam vsakršen pomen.
Dejavnost podjetnika je nekaj plemenitega, pod pogojem, da vidi izziv nečesa še pomembnejšega
v življenju. To mu omogoča, da s svojim prizadevanjem množi dobrine tega sveta in
jih dela dostopnejše za vse, da bi resnično služile skupni blaginji.
204. Ne
smemo več zaupati slepim močem in nevidni roki trga. Rast v pravičnost terja nekaj,
kar je več kakor gospodarska rast, tudi če to predpostavlja. Terja odločitve, programe,
mehanizme in postopke, ki so povsem jasno naravnani na boljšo razdelitev dohodkov,
na ustvarjanje delovnih mest in na celovito podporo ubogih, ki je več kakor zgolj
sistem socialne pomoči. Povsem tuje mi je, da bi predlagal neodgovoren populizem,
a gospodarstvo ne sme več posegati po »zdravilih«, ki so nov strup, če si recimo
kdo domišlja, da bo povečal dobiček, ko omejuje delovno silo in na ta način dodatno
izključuje ljudi.
205. Prosim Boga, da bi se povečalo število politikov, ki
so sposobni začeti pošten pogovor, ki se učinkovito usmerja k temu, da bi ozdravil
globoke korenine in ne zunanjega videza zla v našem svetu! Politika, ki je s tem prišla
na slab glas, je zelo visoka poklicanost, je ena najdragocenejših oblik ljubezni do
bližnjega, ker išče skupno dobro (prim. Družbena komisija francoskih škofov, Izjava
Réhabiliter la politique (17 februar 1999); Pij XI., Messaggio, 18.
december 1927). Moramo se prepričati o tem, da ljubezen ni »le počelo najmanjših
odnosov – v prijateljstvu, družini in majhnih skupinah –, ampak tudi velikih odnosov
– v družbenih, gospodarskih in političnih povezavah« (Benedikt XVI., okr. Caritas
in veritate – Ljubezen v resnici /29. Junij 2009), 2, v: CD 127, Ljubljana 2009).
Molim h Gospodu, da nam pošlje več politikov, katerim je res pri srcu družba, ljudstvo,
življenje ubogih! Nujno potrebno je, da oblastniki in denarna moč povzdignejo pogled
in razširijo svoje perspektive. Potem bodo skrbeli za to, da bodo vsi državljani imeli
častno delo ter dostop do izobraževanja in zdravstva. Zakaj naj se ne bi obračali
na Boga, da bi navdihoval njihove načrte? Prepričan sem, da bi se mogla na osnovi
odprtosti za presežnost oblikovati nova politična in gospodarska miselnost, ki bi
pomagala premagati popolno neskladje med gospodarstvom in skupno blaginjo.
206.
Gospodarstvo bi moralo biti, kakor pove grška beseda oikonomía – ekonomija
– umetnost, dosegati ustrezno upravljanje skupne hiše, in ta hiša je celoten svet.
Vsako daljnosežno gospodarsko delovanje, ki ga izvajajo v kakem delu planeta, vpliva
na celoto. Zato nobena vlada ne more delovati izven skupne odgovornosti. V resnici
bo na krajevni ravni vedno težje najti rešitve za velikanska svetovna protislovja,
zaradi česar je krajevna politika zasuta z vprašanji, ki jih je treba rešiti. Če res
hočemo doseči zdravo svetovno gospodarstvo, je v tem zgodovinskem obdobju potreben
učinkovitejši način sodelovanja, ki ob polnem upoštevanju neodvisnosti narodov zagotavlja
gospodarsko blaginjo vseh in ne le nekaterih dežel.
207. Katerakoli skupnost
v Cerkvi, ki hoče vztrajati v svojem miru, ne da bi dejavno skrbela in učinkovito
sodelovala pri tem, da bodo revni lahko živeli v dostojanstvu in ne bo nihče izključen,
zahaja v nevarnost, da razpade, tudi če govori o družbenih vprašanjih in kritizira
vlade. Končno bo lahko propadla v duhovni posvetnosti, ki se hinavsko skriva za verskimi
vajami in praznimi govori.
208. Če se kdo čuti užaljenega zaradi mojih besed,
mu zagotavljam, da jih izrekam z ljubeznijo in najboljšim namenom, daleč od vsakega
osebnega interesa ali politične ideologije. Moja beseda ni beseda sovražnika ali nasprotnika.
Rad bi edino to, da se tisti, ki so sužnji sebične, brezbrižne ali samoljubne miselnosti,
osvobodijo nevrednih vezi in osvojijo takšen način življenja in mišljenja, ki je bolj
človeški, plemenit in rodoviten in podeli dostojanstvo njihovemu zemeljskemu potovanju.
Zavzemanje
za slabotne 209. Jezus, oznanjevalec evangelija in evangelij v osebi, se
posebej istoveti z najmanjšimi (prim. Mt 25,40). To nas spominja, da smo vsi kristjani
poklicani, da skrbimo za najšibkejše na svetu. Toda v veljavnem »zasebnopravnem« vzorcu
uspeha se ne zdi smiselno vlagati v to, da bi tisti, ki so počasni, šibki ali manj
nadarjeni, mogli v življenju kaj doseči.
210. Nujno je, da posvečamo svojo
pozornost novim oblikam uboštva in ranljivosti – brezdomcem, odvisnim od mamil, beguncem,
domorodcem, vedno bolj osamljenim in zapuščenim starim ljudem itn. Poklicani smo v
njih prepoznati trpečega Kristusa in mu biti blizu, tudi če nam to na videz ne prinaša
nobenih oprijemljivih in neposrednih koristi. Migranti predstavljajo zame poseben
izziv, ker sem pastir Cerkve brez meja, ki se čuti mater vseh. Zato kličem dežele
k velikodušni odprtosti, dežele, ki so sposobne ustvariti nove kulturne sinteze, namesto
da se bojijo uničenja svoje istovetnosti. Kako lepa so mesta, ki premagajo bolestno
nezaupanje, včlenijo druge z njihovo različnostjo in iz te včlenitve napravijo dejavnik
razvoja! Kako lepa so mesta, ki imajo tudi v svojem arhitektonskem načrtovanju prostore,
ki povezujejo, ustvarjajo odnose in podpirajo priznanje drugega!
211. Vedno
me je bolel položaj tistih, ki so žrtev raznih oblik trgovina z ljudmi. Želel bi si,
da bi slišali Božji klic, ki nas vse sprašuje: »Kje je tvoj brat?« (1 Mz 4,9).
Kje je tvoj brat, suženj? Kje je človek, ki ga vsak dan ubijaš v majhni nezakoniti
tovarni, v mreži prostitucije, v otrocih, ki jih uporabljaš za beračenje, v človeku,
ki mora delati tajno, ker ni zakonito prijavljen? Ne ravnajmo, kakor da je vse v redu!
Več oblik sokrivde je, kakor si mislimo. Vprašanje velja vsem! Mafijski in sprevrženi
zločini so se ugnezdili v naših mestih in mnogi imajo krvave roke zaradi lagodnega
in skritega sodelovanja pri njih.
212. Dvakrat uboge so žene, ki prenašajo
položaje izključenosti, trpinčenja in nasilja, saj imajo pogosto manj možnosti braniti
svoje pravice. In vendar tudi med njimi še vedno najdemo občudovanja vredna dejanja
vsakodnevnega junaštva v varovanju in v skrbi za svoje ranljive družne.
213.
Med temi ranljivimi, za katere se hoče Cerkev zavzemati, so tudi nerojeni otroci.
Oni so najbolj nezaščiteni in najbolj nedolžni od vseh. Danes jim hočejo odrekati
človeško dostojanstvo, da morejo z njimi početi, kar hočejo, ko jim jemljejo življenje
in podpirajo zakonodaje, ki dosežejo, da tega nihče ne more prepovedati. Da bi zlahka
osmešili obrambo življenja nerojenih, pogosto predstavljajo cerkveno stališče kot
nekaj ideološkega, nazadnjaškega, konservativnega. Pa vendar je ta obramba nerojenega
življenja tesno povezana z obrambo katerekoli človekove pravice. Predpostavlja prepričanje,
da je človeško bitje vedno nekaj svetega in nedotakljivega, v vsakem položaju in na
vsaki stopnji svojega razvoja. Človeško bitje ima samo v sebi pravico do bivanja in
ni nikoli sredstvo za reševanje drugih težav. Če to prepričanje zbledi, ne ostanejo
trdne in trajne nobene osnove za obrambo človekovih pravic. Te bi bile potem vedno
podvržene naključnim koristim vsakokratnih oblastnikov. Ta razlog že sam zadostuje,
da priznavamo nedotakljivo vrednost vsakega človeškega življenja. Če pa ga gledamo
še z vidika vere, potem »vsako kršenje človekovega dostojanstva vpije pred Božjim
obličjem po maščevanju in je žalitev človekovega Stvarnika« (Janez Pavel II, posinodalna
ap. spodbuda Christifideles laici - O krščanskih laikih (30. december 1988),
37: CD 41, Ljubljana 1989).
214. To vprašanje ima opraviti z notranjo skladnostjo
našega oznanila o vrednosti človeške osebe. Prav zato ne smemo pričakovati, da bo
Cerkev spremenila svoje stališče do tega vprašanja. V tem pogledu bi bil rad povsem
iskren. To ni stvar, ki je podvržena domnevnim reformam ali »modernizacijam«.
Ni napredno domišljati si, da bomo rešili probleme s tem, da uničimo človeško življenje.
Vendar tudi drži, da smo storili malo, da bi ustrezno spremljali žene, ki se znajdejo
v zelo težavnih položajih, ko se jim prekinitev nosečnosti zdi hitra rešitev njihovih
globokih tesnob, zlasti, če je življenje, ki raste v njih, nastalo kot posledica nasilja
ali v okviru skrajne revščine. Kdo ne bi imel razumevanja za te tako boleče položaje?
215.
Obstajajo še druga šibka bitja brez obrambe, ki so v dobrem in slabem prepuščena gospodarskim
interesom ali izkoriščanju brez izbiranja. V mislim imam celotno stvarstvo. Kot ljudje
nismo samo uporabniki, ampak tudi varuhi drugih ustvarjenih bitij. Po naši telesnosti
nas je Bog tako tesno povezal s svetom, ki nas obdaja, da je opustošenje tal nekaj
takega kakor bolezen za vsakega posameznika. Izumrtje kake vrste moramo obžalovati
tako, kakor da bi bilo pohabljenje. Ne dopustimo, da ostanejo za nami znamenja uničenja
in smrti, ki škodujejo našemu življenju in prihodnjim rodovom (prim. Propositio
56). V tem smislu se pridružujem lepi in preroški tožbi, ki so jo pred nekaj leti
izrekli filipinski škofje: »Neverjetna mnogovrstnost žuželk je živela v gozdu,
in vsaki žuželki je bila dana lastna naloga /…/ Ptice so letale v zraku, njihovo sijoče
perje in njihovi različni napevi so dopolnjevali zelene gozdove z barvo in melodijami
/…/ Bog je hotel to zemljo za nas, njegova posebna ustvarjena bitja, a ne zato, da
bi jih uničili in jih mogli spremeniti v puščavo /…/ Po eni sami deževni noči poglej
na čokoladno rjave reke v svoji okolici in se spomni, da nosijo v morje živo kri zemlje
/…/ Kako morejo ribe plavati v odtočnih kanalih kakor v Pasigu in drugih rekah, ki
smo jih okužili? Kdo je čudovit morski svet spremenil v mrtva in brezbarvna podvodna
pokopališča?« (Filipinska škofovska konferenca, pastirsko pismo What is Happening
to our Beautiful Land? (29. januar 1988)).
216. Kakor sveti Frančišek Asiški,
majhen a močan v Božji ljubezni, smo vsi kristjani poklicani, da varujemo in skrbimo
za krhki svet, v katerem živimo, in za vas njegova ljudstva.
III. SKUPNA
BLAGINJA IN DRUŽBENI MIR 217. Veliko smo govorili o veselju in ljubezni. Božja
Beseda pa omenja tudi sad miru (prim. Gal 5,22).
218. Družbenega miru ni mogoče
razumeti kot irenizem ali zgolj kot odsotnost nasilja, ki se doseže z gospostvom enega
dela družbe nad drugim. Mir tudi ne bi bil pravi, če bi služil kot pretveza za opravičenje
takšne družbene ureditve, ki utiša ali umiri reveže. Tedaj bi mogli premožni čisto
mirno nadaljevati svoj življenjski slog, medtem ko bi se morali drugi prebijati, kakor
vedo in znajo. Družbene zahteve, ki so povezane z razdelitvijo dohodkov, z družbeno
vključitvijo revnih in s človekovimi pravicami, ne smejo biti več utišane s pretvezo,
da imamo sporazum na papirju ali da smo ustvarili površen mir za srečno manjšino.
Človekovo dostojanstvo in skupna blaginja veljata več kakor dobro počutje nekaterih,
ki se nočejo odreči svojim privilegijem. Če so ogrožane te vrednote, je treba povzdigniti
preroški glas.
219. Prav tako mir ni »samo v molčanju orožja, v vedno omahujočem
ravnovesju moči. Mir je treba graditi dan za dnem in iskati od Boga hoteni red, ki
vzpostavlja popolnejšo pravičnost med ljudmi.« (Pavel VI., okr. Populorum progressio
(26. marec 1967), 76: AAS 59 (1967), 294-295). Končno mir, ki ni sad razvoja
celotne družbe, ne bo imel prihodnosti. Vedno bodo nastajale nove napetosti in razne
oblike nasilja.
220. V vsakem narodu prebivalci razvijajo družbeno razsežnost
svojega življenja, ko ravnajo kot odgovorni državljani in ne kot množica, ki se prepušča
vodilnim silam. Pomislimo, da »je odgovorno prevzemanje državljanske dolžnosti
krepost in udeležba pri političnem življenju pomeni obveznost« (Konferenca ameriških
škofov, pastoralno pismo Forming Conscienses for Faithful Citizenship (2007),
13). Seveda je potrebno nekaj več, da bi postali ljudstvo. To je nenehen proces,
ki se ga mora udeležiti vsak novi rod. Je počasna in naporna naloga, ki terja našo
vključitev in pripravljenost, da se resno učimo gojiti kulturo srečevanja v mnogovrstni
harmoniji.
221. Napredek v graditvi ljudstva v miru, pravičnosti in bratstvu,
je odvisen od štirih načel, ki so povezana s stalnimi napetostmi, ki se pojavljajo
v vsaki družbeni stvarnosti. Izhajajo iz temeljnih stebrov cerkvenega družbenega nauka
(človekove pravice, skupna blaginja, subsidiarnost in solidarnost), ki služijo kot
»prvi in temeljni sistem za razlago in vrednotenje družbenih odločitev« (Papeški
svet za pravičnost in mir, Kompendij družbenega nauka Cerkve,161). V luči tega
bi zdaj rad predstavil ta štiri značilna načela, ki vodijo razvoj družbenega sožitja
in graditve ljudstva, kjer se različnosti uskladijo v skupni nameri. Prepričan sem,
da je upoštevanje teh načel lahko v vsakem narodu in na vsem svetu prava pot k miru.
Čas je pomembnejši kakor prostor 222. Obstaja stalna napetost
med polnostjo in omejitvijo. Polnost prebuja voljo, da bi jo povsem posedovali, medtem
ko se nam omejitev zdi kot pred nas postavljena stena. »Čas« v širšem pomenu
je v odnosu do polnosti, in sicer kot izraz obzorja, ki se odpira pred nami, medtem
ko je vsak posamezen sedanji trenutek izraz omejitve v zaprtem prostoru. Ljudje živijo
v napetosti med vsakim posameznim trenutkom in večjim, svetlejšim obzorjem utopične
prihodnosti, ki nas priteguje kot poslednji temelj. Iz tega izhaja prvo načelo za
napredek pri graditvi ljudstva: čas je pomembnejši kakor prostor.
223. To
načelo nam omogoča delovati dolgoročno, ne da bi hoteli za vsako ceno dosegati takojšnje
rezultate. Pomaga nam potrpežljivo prenašati težavne in neugodne položaje ali sprejemati
neogibne spremembe pri naših načrtih. Vabi nas, da sprejmemo napetost med polnostjo
in omejitvijo, s tem da času dajemo prednost. Eden od grehov, ki jih občasno opažamo
v družbenopolitični dejavnosti, je v tem, da dajemo prednost prostoru pred časom in
procesi. Če dajemo prednost prostoru, se slepimo, češ da smo vse rešili v sedanjosti
in da hočemo obvladati vse prostore moči in samopotrditve. S tem zamrznemo postopke
in si domišljamo, da jih ustavimo. Dajati prednost času pomeni ukvarjati se s tem,
da zaženemo procese, namesto da bi posedovali prostore. Čas določa prostore,
jih osvetli in spremeni v člene verige, ki se stalno razteza, brez nazadovanja. Gre
za to, da pospešujemo dejanja, ki proizvajajo novo živahnost v družbi in pritegnejo
tako ljudi kot skupine, ki jih ženejo naprej, da bi pri pomembnih zgodovinskih dogodkih
obrodili sad. To naj se dogaja brez tesnobe, a z jasnimi prepričanji in odločnostjo.
224.
Včasih se sprašujem, kdo so ti ljudje, ki se v današnjem svetu zares zavzemajo, da
bi oživili takšne procese, ki gradijo ljudstvo; ne da bi dosegli neposredne rezultate,
ki hitro in minljivo prinašajo lahek politični uspeh, a ne gradijo človeške polnosti.
Zgodovina bo slednje morda presojala po tistem merilu, ki ga je izrekel Romano Guardini:
»Edino merilo, po katerem je mogoče pravično ocenjevati neko dobo, je vprašanje, koliko
pospešuje razvoj in dosego polnega in zares osmišljenega človeškega bivanja v skladu
s posebno naravo in zmožnostmi tiste dobe« (Das Ende der Neuzeit, Würzburg
91965, 30-31).
225. To merilo je zelo primerno tudi za evangelizacijo.
Kliče nas, da imamo pred očmi večje obzorje in da se lotimo ustreznih procesov na
dolgi rok. Gospod sam je v svojem življenju na tej zemlji pogosto opozarjal svoje
učence, da nekaterih dogodkov še ne morejo razumeti, in naj počakajo na Svetega Duha
(prim. Jn 16,12-13). Prilika o ljuljki med pšenico (prim. Mr 13,24-39) ponazarja na
pomemben vidik evangeliziranja. Prilika nam kaže, kako lahko sovražnik zasede prostor
Božjega kraljestva in povzroči škodo z ljuljko. Toda dobrota pšenice ga končno premaga.
Edinost
je pomembnejša kakor spor 226. Spora ne smemo prezreti ali olepšati. Moramo
ga sprejeti. Toda če se zapletemo vanj, izgubimo razgled, naša obzorja se zmanjšajo,
in resničnost sama se razdrobi. Če vztrajamo v valovanju sporov, izgubimo smisel za
globoko edinost resničnosti.
227. Če nastopi spor, nekateri samo opazujejo
in nadaljujejo, kakor da se ne bi nič zgodilo. Drugi se tako zapletejo v spor, da
postanejo njegovi ujetniki, izgubijo svoje obzorje, svojo zbeganost in nezadovoljstvo
prenašajo na institucije. S tem je edinost nemogoča. Obstaja pa še tretja možnost,
ki je najboljša pot za soočenje s sporom. To je pripravljenost spoprijeti se z njim,
ga rešiti in napraviti za izhodišče novega procesa. »Blagor tistim, ki delajo za
mir« (Mt 5,9).
228. Na ta način postane mogoče, da iz spora nastane skupnost.
To pa se more zgoditi samo s pomočjo velikih osebnosti, ki se povzpnejo nad raven
spora in gledajo na drugega v njegovem globokem dostojanstvu. V ta namen se je potrebno
sklicevati na načelo, ki je nujno za graditev družbenega prijateljstva, in se glasi:
edinost je nad sporom. Solidarnost, pojmovana v njenem najglobljem in najbolj izzivalnem
smislu, postane način pisanja zgodovine v živem okolju, kjer spori, napetosti in nasprotja
lahko vodijo k mnogovrstni edinosti, ki poraja novo življenje. Nikakor ne gre za sinkretizem,
tudi ne za stopitev enega v drugem, ampak za rešitev na višji ravni, ki v prepiru
ohrani dragocene notranje možnosti in polarnosti.
229. To merilo iz evangelija
nas spominja, da je Jezus vse zedinil v sebi: nebesa in zemljo, Boga in človeka, čas
in večnost, meso in duha, osebo in družbo. Značilnost te edinosti in sprave vseh stvari
v njem je mir. Kristus »je naš mir« (Ef 2,14). Oznanilo evangelija se vedno
začne s pozdravom miru. Mir okrona in okrepi odnose med učenci v vsakem trenutku.
Mir je mogoč, ker je Gospod premagal svet in njegovo nenehno napetost. Gospod je »vzpostavil
mir s krvjo svojega križa« (Kol 1,29). Če si natančno ogledamo ta svetopisemska
besedila, moramo ugotoviti naslednje: prvo območje, kjer smo poklicani uresničiti
to pomiritev v različnosti, je naša lastna notranjost, naše življenje, ki ga vedno
ogroža dialektična razdrobljenost (prim. Ismael Quiles, S.I., Filosofía de la educación
personalista, ed. Depalma, Buenos Aires, 1981, 46-53). S srcem, ki je razdrobljeno
na tisoč kosov, bo težko zgraditi pravi družbeni mir.
230. Oznanilo miru ne
govori o miru, doseženem s pogajanji, ampak se poraja iz prepričanja, da edinost,
ki prihaja od Svetega Duha, lahko uskladi vse razlike. Vsak spor premaga v novi in
obetavni sintezi. Različnost je lepa, če je voljna stalno vstopati v proces sprave,
in skleniti celo nekakšno kulturno pogodbo, ki vodi k »spravljeni različnosti«, kakor
so zapisali škofje v Kongu: »Mnoštvo narodnosti je naše bogastvo /…/ Samo v edinosti,
s spreobrnjenjem src in s spravo, moremo prispevati k napredku naše dežele« (Stalni
odbor škofovske konference Konga, Message sur la situation sécuritaire dans le
pays (5. december 2012), 11).
Resničnost je pomembnejša
kakor ideja 231. Obstaja tudi dvostranska napetost med idejo in resničnostjo.
Resničnost je nekaj, kar kratko malo obstaja, ideja pa se izdela. Med obema je treba
vzpostavljati stalen pogovor in se tako izogibati, da se ideja končno loči od resničnosti.
Nevarno je živeti samo v kraljestvu besede, podobe, sofizma. Iz tega sledi, da je
potrebno tretje načelo: resničnost je nad idejo. To zahteva od nas, da se izogibamo
raznim oblikam zastiranja resničnosti, kot so: angelski purizmi, totalitarizmi relativnega,
nominalizmi, izraženi v izjavah, bolj formalni kot realni projekti, fundamentalizmi,
ki nasprotujejo zgodovini, eticizmi brez dobrote, intelektualizmi brez modrosti.
232.
Ideja – pojmovna izdelava – ima namen dojeti, razumeti in voditi resničnost. Ideja,
ločena od resničnosti, poraja neučinkovite idealizme in nominalizme, ki kvečjemu razvrščajo
ali opredeljujejo, a ne prebudijo osebne zavzetosti. Takšno zavzetost pa sproži samo
resničnost, osvetljena z argumentacijo. Preiti je treba od formalnega nominalizma
k skladni objektivnosti. Sicer bodo manipulirali z resnico, tako kakor nego telesa
nadomestijo s kozmetiko (prim. Platon, Gorgija, 465). So politiki – pa tudi
verski voditelji –, ki se sprašujejo, zakaj jih ljudje ne razumejo in jim ne sledijo,
ko so vendar njihovi predlogi tako logični in jasni. Verjetno zato, ker se zadržujejo
v kraljestvu čistih idej in so politiko ali vero skrčili na retoriko. Drugi so pozabili
na preprostost in od zunaj uvozili racionalnost, ki je ljudem tuja.
233. Resničnost
je nad idejo. To merilo je povezano z učlovečenjem Besede in njenim prevodom v stvarnost:
»V tem spoznavate Božjega duha: vsak duh, ki priznava, da je Jezus Kristus prišel
v mesu, je iz Boga« (1 Jn 4,2). Merilo resničnosti – besede, ki je že postala
meso in se nenehno skuša »učlovečiti« – je bistveno za evangelizacijo. Po
eni strani nam pomaga, da zgodovino Cerkve vidimo kot odrešenjsko zgodovino, da se
spominjamo tistih svetnikov, ki so evangelij inkulturirali v življenje naših narodov,
da sprejmemo bogato dvatisočletno izročilo Cerkve, ne da bi hoteli razviti od tega
zaklada ločeni nauk, kakor da bi hoteli znova iznajti evangelij. Po drugi strani pa
nas priganja, da besedo prevajamo v dejanje, opravljamo dejanja pravičnosti in ljubezni,
v katerih ta beseda obrodi sad. Če besede ne prevajamo v dejanje in je ne pripeljemo
v stvarnost, pomeni, da gradimo na pesku, ostajamo ujeti v čisti ideji in zapademo
v oblike neke zagledanosti vase in gnosticizma, ki ne rodijo sadu in življenjsko moč
besede obsodijo na jalovost.
Celota je nad delom 234. Napetost
nastaja tudi med globaliziranjem in lokaliziranjem. Paziti moramo na svetovno razsežnost,
da ne bi padli v vsakdanjo majhnost. Hkrati ni primerno, da bi izgubili izpred oči
to, kar je povezano s krajem in nam pomaga z obema nogama stati na tleh stvarnosti.
Če so poli med seboj povezani, preprečujejo, da bi padli v eno od obeh skrajnosti.
Ena skrajnost je, da državljani živijo v abstraktnem in globaliziranem univerzalizmu,
kakor ustaljeni potniki v zadnjem vagonu, ki z odprtimi usti in naročenim ploskanjem
občudujejo ognjemet sveta, ki pripada drugim. Druga skrajnost je, da postanejo folklorističen
muzej na kraj navezanih puščavnikov, ki so obsojeni, da vedno ponavljajo iste reči,
nezmožni, da bi jih pritegnila novost in da bi občudovali lepoto, ki jo Bog deli onkraj
njihovih meja.
235. Celota je več kakor del, in je tudi več kakor njihov seštevek.
Zato se ne smemo preveč zagristi v vprašanja, ki se tičejo omejenih posebnih položajev,
ampak moramo vedno razširjati pogled, da bi spoznali večjo dobrino, ki nam vsem koristi.
To je seveda treba storiti brez bega ali izkoreninjenja. Potrebno je poganjati korenine
globlje v rodovitno zemljo in zgodovino svojega kraja, ki je Božji dar. Človek dela
v malem, s tem, kar je v njegovi bližini, vendar s prostranim pogledom. Prav tako
je s človekom, ki ohranja svojo osebno značilnost in ne prikriva svoje istovetnosti,
ko se s srcem vključi v skupnost. Ne odreče se sebi, ampak prejema vedno nove pobude
za svoj razvoj. To ni niti globalnost, ki uničuje, niti partikularnost, ki je nerodovitna.
236. Naš vzorec ni krogla, ki ni večja od delov, in kjer je vsaka točka enako
oddaljena od središča ter ni nobene razlike med enim in drugim delom. Naš vzorec je
polieder, ki odseva stičišče vseh delov, ki ohranjajo svojo posebnost v njem. Tako
pastoralno kakor tudi politično delovanje skuša v tem poliedru zbrati tisto najboljše
od vsakega posameznika. Vanj so vključeni ubogi s svojo kulturo, svojimi načrti in
svojimi možnostmi. Celo ljudje, ki jih je mogoče kritizirati zaradi njihovih napak,
so dolžni prispevati nekaj, česar ne smemo izgubiti. To je združitev ljudstev, ki
ohranjajo svojo posebnost v svetovni ureditvi. To je celota ljudi v družbi, ki išče
skupno blaginjo, ki zares vključuje vse.
237. Nam kristjanom to načelo pove
tudi nekaj o celoti ali popolnosti evangelija, ki nam ga Cerkev posreduje in nas pošilja,
da ga oznanjamo. Njegovo popolno bogastvo vključuje vse: akademike in delavce, podjetnike
in umetnike, vse. »Ljudska mistika« sprejema na svoj način celoten evangelij in ga
uteleša v oblikah molitve, bratstva, pravičnosti, boja in praznika. Veselo oznanilo
je veselje Očeta, ki noče, da bi se pogubil kdo od njegovih malih. Tako zadoni veselje
v Dobrem Pastirju, ki najde svojo izgubljeno ovco in jo privede nazaj v ovčjo stajo.
Evangelij je kvas, ki prekvasi vse testo, je mesto, ki sije visoko na gori in prinaša
luč vsem ljudstvom. Evangelij vsebuje notranje merilo popolnosti. Evangelij ne neha
biti vesela novica, dokler ni oznanjen vsem, dokler ne oplodi in ozdravi vseh človekovih
razsežnosti in dokler ne zedini vseh ljudi pri gostiji Božjega kraljestva. Celota
je nad delom.
IV. DRUŽBENI POGOVOR KOT PRISPEVEK K MIRU 238.
Evangeliziranje vključuje tudi pogovor. Za Cerkev so v tem času zlasti tri področja
pogovora, v katerih mora biti navzoča, da bi služila popolnemu razvoju človeka in
podpirala skupno blaginjo: v pogovoru z državami, v pogovoru z družbo – ta vključuje
pogovor s kulturami in znanostmi – in v pogovoru z drugimi verujočimi, ki ne pripadajo
katoliški Cerkvi. V vseh teh primerih »Cerkev govori na osnovi luči, ki ji jo podarja
vera« (Benedikt XVI., Nagovor rimski kuriji (21. december 2012); AAS
195 (2013), 51), prinaša svojo izkušnjo iz dveh tisočletij in vedno ohranja v spominu
življenje in trpljenje ljudi. To presega človeški razum, ima pa tudi pomen, ki more
doseči tiste, ki ne verujejo, in tiste, katere razum vabi, da razširijo svoje poglede.
239.
Cerkev oznanja »evangelij miru« (Ef 6,15) in je odprta za sodelovanje z vsemi
narodnimi in mednarodnimi avtoritetami, da bi poskrbela za to tako veliko in vesoljno
dobrino. Z oznanjevanjem Jezusa Kristusa, ki je naš mir (prim. Ef 2,14), nova evangelizacija
spodbuja vsakega krščenega, da bi bil orodje pomiritve in verodostojna priča spravljenega
življenja (prim. Propositio 14). V kulturi, ki daje prednost pogovoru kot obliki
srečanja, je zdaj treba odkriti, kako naj Cerkev išče soglasja in dogovore, ne da
bi pozabila na skrb za pravično družbo, ki je odprta za vse in nikogar ne izključuje.
Poglavitni začetnik in zgodovinski nosilec tega dogajanja so ljudje in njihove kulture,
ne pa en sam razred, manjšina, skupina, elita. Ne potrebujemo načrtov maloštevilnih
za maloštevilne, ali razsvetljene oziroma namestniške manjšine, ki govori v imenu
vseh. Gre za sporazum za sožitje, za družbeni in kulturni dogovor.
240. Država
ima dolžnost gojiti in podpirati skupno blaginjo družbe (prim. Katekizem katoliške
Cerkve, 1910. Papeški svet za pravičnost in mir, Kompendij družbenega nauka
Cerkve, 168). Na temelju načel subsidiarnosti in solidarnosti kakor tudi z znatno
zavzetostjo v političnem pogovoru in v oblikovanju soglasja ima pogovor osnovno in
neprenosljivo vlogo pri celovitem razvoju vseh. Ta vloga zahteva v trenutnih danostih
globoko družbeno ponižnost.
241. V pogovoru z državo in družbo Cerkev nima
na voljo rešitev za vsa posamezna vprašanja. Vseeno skupaj z raznimi družbenimi močmi
spremlja predloge, ki lahko najbolje ustrezajo dostojanstvu osebe in skupni blaginji.
Pri tem stalno z vso jasnostjo opozarja na temeljne vrednote človeškega življenja,
da bi posredovala prepričanja, ki jih je nato mogoče prevesti v politično delovanje.
Pogovor
med vero, razumom in znanostmi 242. Tudi pogovor med znanostjo in vero
je del evangelizacijskega delovanja, ki podpira mir (prim. Propositio 54).
Scientizem in pozitivizem nista pripravljena »priznati za veljavne oblike spoznanja,
ki se razlikujejo od tistih, ki so lastne pozitivnim znanostim« (Janez Pavel II.,
okr. Fides et ratio – Vera in razum (14. september 1998), 88: v: CD 80, Ljubljana
1999). Cerkev predlaga drugo pot, ki terja sintezo med odgovorno rabo posebnih metod
empiričnih znanosti in nauki filozofije, teologije in vere same, ki povzdigne človeka
do skrivnosti, ki presega naravo in človeški um. Vera nima strahu pred razumom, nasprotno,
vera ga išče in mu zaupa, kajti »luč razuma in luč vere prihajata od Boga«
(Tomaž Akvinski, Summa contra Gentiles, I, VII; prim. Janez Pavel II., okr.
Fides et ratio – Vera in razum (14. september 1998), 43: v: CD 80, Ljubljana
1999). in si zato ne moreta nasprotovati. Evangeliziranje pazi na znanstveni napredek,
da bi ga razsvetlila z lučjo vere in naravnega prava, da bi vedno spoštovala središčnost
in najvišjo vrednost človeka na vseh stopnjah njegovega življenja. Celotna družba
se lahko obogati po zaslugi tega pogovora, ki odpira nova obzorja mišljenju in razširja
možnosti razuma. Tudi to je pot skladnosti in pomiritve.
243. Cerkev ne
zahteva, da bi ustavili občudovanja vreden napredek znanosti. Nasprotno, tega veseli
se in ji je všeč, ker priznava velikansko sposobnost, ki jo je Bog podaril človeškemu
duhu. Če znanosti ostajajo v akademski resnosti na področju svojega posebnega predmeta
in tako v teku svojega napredka pridejo do sklepa, ki ga razum ne more zanikati, mu
vera ne nasprotuje. Verniki prav tako ne morejo zahtevati, da njim ugodno znanstveno
mnenje, ki še ni zadostno dokazano, doseže težo verske dogme. Včasih pa nekateri znanstveniki
s svojimi izjavami ali trditvami prekoračijo meje svoje znanstvene pristojnosti. V
takem primeru nima besede razum, ampak vsiljevanje določene ideologije, ki zapira
pravi, miren in ploden pogovor.
Ekumenski pogovor 244. Ekumensko
zavzetost spodbuja molitev Gospoda Jezusa, ki prosi, da »bi bili vsi eno« (Jn 17,21).
Verodostojnost krščanskega oznanjevanja bi bila veliko večja, če bi kristjani premagali
svoje razdeljenosti in bi Cerkev »mogla uresničiti polnost njej lastnega katolištva
tudi v tistih sinovih, ki so ji sicer po krstu prideljeni, vendar so ločeni od popolnega
občestva z njo« (Drugi vatikanski koncil, odlok o ekumenizmu Unitatis redintegratio,
E 4). Vedno se moramo spominjati, da smo romarji in da romamo skupaj. Zato naj bi
zaupali srce sopotniku brez tesnobnosti in brez nezaupanja. Predvsem naj bi gledali
na to, kar iščemo: mir, ki žari na obličju Boga. Zaupati drugemu je umetnost. Mir
je umetnost. Jezus je rekel: »Blagor tistim, ki delajo za mir« (Mt 5,9). V
tem zavzemanju se tudi med nami izpolnjuje stara napoved: »Tedaj bodo svoje meče
prekovali v pluge« (Iz 2,4).
245. V tej luči je ekumenizem prispevek k
edinosti človeške družine. Navzočnost njegove svetosti Bartolomeja I., carigrajskega
patriarha, in njegove milosti Rowana Douglasa Williamsa, canterburyjskega nadškofa,
na sinodi (prim. Propositio 52) je bila resnično darilo Boga in dragoceno krščansko
pričevanje.
246. Zaradi teže, ki jo ima protipričevanje razdeljenosti med kristjani
zlasti v Aziji in Afriki, je nujno iskanje poti k edinosti. Misijonarji na teh dveh
celinah vedno znova pripovedujejo o kritikah, pritožbah in posmehu, ki so jih deležni
zaradi pohujšanja ločitev med kristjani. Če se osredotočimo na prepričanja, ki nas
povezujejo, in na načelo hierarhije resnic, bomo mogli hitro najti skupne oblike oznanjevanja,
služenja in pričevanja. Velikanska množica ljudi, ki niso sprejeli oznanila Jezusa
Kristusa, nas ne more pustiti ravnodušnih. Zato prizadevanje za edinost, ki olajša
sprejetje Jezusa Kristusa, ni več zgolj diplomacija ali izsiljeno spolnjevanje dolžnosti
in se spreminja v neodložljivo pot evangeliziranja. Znamenja ločitve med kristjani
v deželah, ki so že raztrgane z nasiljem, povzročajo dodatno napetost s strani tistih,
ki bi morali biti dejaven kvas miru. Kako številne in kako dragocene so stvari, ki
nas povezujejo! Koliko stvari se lahko naučimo drug od drugega, če res verujemo v
svobodno in velikodušno delovanje Duha! Ne gre le za sprejemanje informacij o drugih,
da bi se bolje spoznali, ampak za to, da bi kot dar sprejeli tisto, kar je Duh sejal
pri njih, in je namenjeno tudi nam. Navedimo samo en primer: v pogovoru s pravoslavnimi
brati imamo katoličani možnost, da se naučimo nekaj več o pomenu škofovske zbornosti
in o izkušnji sinodalnosti. Z izmenjavo darov nas Duh lahko vedno bolj vodi k resnici
in dobremu.
Odnosi z judovstvom 247. Poseben pogled je namenjen
judovskemu ljudstvu. Njegova zaveza z Bogom ni bila nikoli preklicana, saj »sta
nepreklicni milost in poklicanost, ki ju naklanja Bog« (Rim 11,29). Cerkev, ki
ima z judovstvom skupen pomemben del Svetega pisma, gleda na ljudstvo zaveze in njegovo
vero kot na sveto korenino svoje krščanske istovetnosti (prim. Rim 11,16-18). Kot
kristjani ne moremo imeti judovstva za tuje verstvo. Prav tako Judov ne prištevamo
med tiste, ki so poklicani, da se odvrnejo od malikov in se spreobrnejo k pravemu
Bogu (prim. 1 Tes 1,9). Skupaj z njimi verujemo v enega Boga, ki deluje v zgodovini,
in z njimi sprejemamo skupno razodeto besedo.
248. Pogovor in prijateljstvo
z Izraelovimi sinovi spadata k življenju Jezusovih učencev. Ljubezen, ki se je razvila,
nas vodi k iskrenemu in bridkemu obžalovanju groznih preganjanj, katerim so bili in
so Judje izpostavljeni, zlasti če so bili in so kristjani vpleteni vanje.
249.
Bog še naprej deluje v ljudstvu stare zaveze in omogoča nastanek modrostnega zaklada,
ki se poraja iz srečanja z Božjo besedo. Zato se Cerkev obogati, če sprejme vrednote
judovstva. Nekatera krščanska prepričanja so sicer nesprejemljiva za Jude in Cerkev
se ne more odpovedati temu, da oznanja Jezusa kot Gospoda in Mesija. A vendar obstaja
dopolnjevanje, ki nam dovoljuje, da skupno beremo besedila hebrejske Biblije in si
med seboj pomagamo raziskovati bogastva Božje besede in medsebojno deliti mnoga etična
prepričanja ter skupno skrb za pravičnost in razvoj ljudstev.
Medverstveni
dialog 250. Odprtost v resnici in ljubezni mora zaznamovati medverstveni
dialog s pripadniki nekrščanskih verstev, kljub različnim oviram in težavam, zlasti
fundamentalizmov na obeh straneh. Ta medverstveni dialog je nujen pogoj za mir na
svetu in zato tudi dolžnost za kristjane kakor tudi za druge verske skupnosti. Ta
dialog je najprej pogovor življenja, oziroma pomeni, kakor so predlagali indijski
škofje, »da smo odprti do njih in z njimi delimo njihovo veselje in trpljenje«
(Indijska škofovska konferenca, sklepna izjava 30. splošnega zasedanja The Church’s
Role for a better India (8. marec 2012), 8.9). Tako se učimo sprejemati druge
v njihovi različnosti, v drugačnem mišljenju in drugačnem načinu izražanja. Na ta
način moremo skupno prevzeti obveznost, da bi služili pravičnosti in miru, kar mora
postati temeljno merilo za vsako izmenjavo. Pogovor, v katerem gre za družbeni mir
in pravičnost, bo onkraj zgolj pragmatičnega vidika kar sam od sebe postal etično
zavzemanje, ki ustvarja nove družbene razmere. Prizadevanje za neko vprašanje lahko
postane proces, v katerem se s poslušanjem drugega obe strani očistita in obogatita.
Takšno prizadevanje lahko pomeni tudi ljubezen do resnice.
251. Pri tem pogovoru,
ki je vedno prijazen in prisrčen, ne smemo nikoli zanemariti bistvene povezave med
dialogom in oznanjevanjem, ki Cerkev nagiba k temu, da ohranja in krepi odnose z nekristjani
(prim. Propositio 53). Spravljiv sinkretizem bi bil v bistvu totalitarizem
tistih, ki si domišljajo, da prinašajo spravo, ko puščajo ob strani vrednote, ki jih
presegajo in ki jih sami nimajo. Prav odprtost vključuje, da si z jasno in veselo
istovetnostjo trden v svojih najglobljih prepričanjih, a »odprt, da bi razumel
prepričanja drugega, vedoč, da more pogovor obogatiti vsakogar« (Janez
Pavel II., okr. Redemptoris missio – Odrešenikovo poslanstvo (7. december
1990), 56: CD 46, Ljubljana 1991). Diplomatska odprtost, ki vsemu prikimava, da bi
se izognila težavam, nič ne koristi. Na ta način bi samo varali drugega in mu odrekali
dobrino, ki jo je prejel kot dar, da ga velikodušno deli. Evangelizacija in medverstveni
dialog si nikakor ne nasprotujeta, temveč se med seboj podpirata in krepita (prim.
Benedikt XVI., Nagovor rimski kuriji (21. december 2012): AAS 105 (2006),
51; Drugi vatikanski koncil, odlok Ad gentes o misijonski dejavnosti Cerkve,
M 9; Katekizem katoliške Cerkve 856).
252. V tem času dobiva velik pomen
odnos do pripadnikov islama, ki so danes posebno navzoči v številnih deželah krščanskega
izročila in tam lahko svobodno opravljajo svoje bogočastje in živijo vključeni v družbo.
Nikoli ne smemo pozabiti, da »se imajo za izpovedovalce Abrahamove vere in z nami
častijo edinega, usmiljenega Boga, ki bo sodil ljudi poslednji dan« (prim. Benedikt
XVI., Nagovor rimski kuriji (21. december 2012): AAS 105 (2006), 51;
Drugi vatikanski koncil, odlok Ad gentes o misijonski dejavnosti Cerkve, M
9; Katekizem katoliške Cerkve 856). Svete knjige islama ohranjajo dele krščanskega
nauka; zelo častijo Jezusa Kristusa in Marijo. Občudovanja vredno je videti, kako
so mladi in stari ljudje, možje in žene v islamu sposobni vsak dan posvečati čas molitvi
in se udeleževati svojih verskih obredov. Hkrati so mnogi od njih globoko prepričani,
njihovo življenje v celoti prihaja od Boga in je za Boga. Prav tako vidijo potrebo,
da Bogu odgovarjajo z etičnim prizadevanjem in usmiljenjem do najbolj ubogih.
253.
Za pogovor z islamom je nujno potrebno ustrezno oblikovanje sogovornikov: ne le zato,
da bi bili trdno in veselo zakoreninjeni v svoji lastni istovetnosti, ampak tudi zato,
da bi bili sposobni priznavati vrednote drugih, razumeti skrbi, ki so v njihovih zahtevah,
in bi uveljavili skupna prepričanja. Kristjani moramo z ljubeznijo in spoštovanjem
sprejemati islamske priseljence, ki prihajajo v naše dežele. Prav tako upamo in prosimo,
da bomo kristjani sprejeti in spoštovani v deželah islamskega izročila. Prosim! Te
dežele ponižno prosim, da bi upoštevajoč svobodo, katero uživajo pripadniki islama
v zahodnih deželah, zagotavljali svobodo kristjanom, da bodo mogli obhajati svoje
bogoslužje in živeti svojo vero. Spričo primerov nasilnega fundamentalizma nas mora
ljubezen do pristnih pripadnikov islama voditi k temu, da se izogibamo sovražnih posploševanj.
Kajti pravi islam in ustrezna razlaga Korana nasprotujeta vsakemu nasilju.
254.
Nekristjani morejo biti »opravičeni po Božji milosti« (Mednarodna teološka
komisija, Il cristianesimo e le religioni (1996), 72: Ench. Vat. 15,
n. 1061) in na ta način »pridruženi Kristusovi velikonočni skrivnosti« (pr.
t.) zaradi svobodne Božje pobude in če zvesto živijo po svoji vesti. Zaradi zakramentalne
razsežnosti posvečujoče milosti skuša Božje delovanje v njih prebujati znamenja, obrede
in sakralne izraze, ki tudi druge vključujejo v občestveno izkušnjo poti k Bogu (Prim
pr. t, 81-87: Ench. Vat. 15, n. 1070-1076). Nimajo sicer pomena in učinkovitosti
zakramentov, ki jih je postavil Kristus, a so lahko kanali, ki jih ustvarja Duh sam,
da bi nekristjane osvobodil brezbožnega imanentizma ali povsem individualnih religioznih
izkušenj. Isti Duh povsod prebuja oblike dejanske modrosti, ki pomagajo prenašati
bridkosti življenja in živeti bolj mirno in skladno. Tudi kristjani moremo najti korist
iz tega bogastva, ki se je utrjevalo skozi stoletja, in nam lahko pomaga, da bi bolje
živeli svoja značilna prepričanja.
Družbeni pogovor v okviru verske svobode 255.
Sinodalni očetje so spomnili na pomen spoštovanja verske svobode, ki velja za temeljno
človeško pravico (prim. Propositio 16). Verska svoboda »vključuje svobodo,
da izbereš tisto vere, ki jo imaš za pravo, in da svojo vero javno izpoveduješ«
(Benedikt XVI., posinodalna ap. spodbuda Ecclesia in Medio Oriente (14. september
2012), 26: AAS 104 (2012), 762). Zdrav pluralizem, ki zares spoštuje druge
in vrednote kot take, ne vsebuje privatiziranja religij z zahtevo, da bi jih utišali
in omejili na skritost vesti vsakega posameznika ali jih izrinili na obrobje zaprtega
prostora cerkve, shodnice ali mošeje. To bi bila navsezadnje nova oblika zapostavljanja
in avtoritarizma. Spoštovanja, ki velja manjšinam agnostikov ali neverujočih, ni dovoljeno
uveljavljati na samovoljen način, ki utiša prepričanja verujoče večine ali zanika
bogastva verskega izročila. To bi na dolgi rok bolj podžigalo jezo kakor pa pospeševalo
strpnost in mir.
256. Če se vprašujemo o javnem vplivu vere, moramo razlikovati
različne načine, kako jo živimo. Celo intelektualci kakor tudi časopisni komentarji
pogosto zapadejo v groba in malo akademska posploševanja, ko govorijo o napakah vere.
Pogosto niso zmožni razlikovati, da vsi verujoči ali vsi verski voditelji niso enaki.
Nekateri politiki izkoriščajo to zmedo, da bi opravičevali zapostavljajoča dejanja.
Spet drugič zaničujejo knjige, ki so nastale na območju verskega prepričanja. Pri
tem pozabljajo, da morejo biti klasična verska besedila pomembna za vse čase in imajo
usmerjajočo moč, ki odpira vedno nova obzorja, spodbuja mišljenje, razširja duha in
povišuje rahločutnost. Prezirajo jih zaradi pomanjkanja racionalističnega gledanja.
Ali je razumno in razsvetljeno, če jih zažigajo na skrivnem, samo zato ker so nastala
o okviru verskega prepričanja? Vsebujejo najgloblja humanistična načela, ki imajo
racionalno vrednost, čeprav jih prežemajo simboli in verski nauki.
257. Kot
verujoči se čutimo blizu tudi tistim, ki se ne priznavajo za pripadnike kakšnega verskega
izročila, a iskreno iščejo resnico, dobroto in lepoto, ki za nas najdejo svoj najvišji
izraz in svoj izvir v Bogu. Čutimo jih kot dragocene zaveznike v prizadevanju za obrambo
človekovih pravic, v graditvi mirnega sožitja ljudstev in v ohranjanju stvarstva.
Poseben prostor je prostor tako imenovanih novih Areopagov kakor »Dvorišče
poganov«, kjer »morejo verujoči in neverujoči govoriti o temeljnih vprašanjih
etike, umetnosti in znanosti kakor tudi o iskanju presežnosti« (Propositio
55). Tudi to je pot miru za naš ranjeni svet.
258. Na osnovi nekaterih družbenih
vprašanj, ki so pomembna za prihodnost človeštva, sem še enkrat skušal jasno prikazati
neizogibno družbeno razsežnost oznanjevanja evangelija, da bi spodbudil vse kristjane,
naj to razsežnost vedno izražajo v svojih besedah, ravnanjih in dejanjih.
PETO
POGLAVJE
EVANGELJSKI OZNANJEVALCI Z DUHOM 259. Evangeljski oznanjevalci
z Duhom so glasniki evangelija, ki se brez strahu odprejo delovanju Svetega Duha.
Na binkošti je Sveti Duh storil, da so šli apostoli iz sebe, in jih spremenil v oznanjevalce
velikih Božjih del, ki jih je vsak začel razumevati v svojem jeziku. Sveti Duh podeljuje
tudi moč, da oznanjamo novost evangelija s srčnostjo (parrhesía), z močnim
glasom, v vseh časih in na vseh krajih, tudi proti toku. Prosímo ga danes, krepko
zasidrani v molitvi, brez katere je vse v nevarnosti, da teče v prazno in oznanjevanje
naposled nima duše. Jezus išče oznanjevalce evangelija, ki blagovesti ne oznanjajo
samo z besedami, ampak predvsem s svojim življenjem, ki ga je Božja navzočnost spremenila.
260.
V tem zadnjem poglavju ne bom podal povzetka krščanske duhovnosti, tudi ne bom razvijal
velikih vprašanj, kot so molitev, evharistično češčenje in obhajanje vere. O vsem
tem že imamo dragocena besedila cerkvenega učiteljstva in znamenite spise velikih
avtorjev. Ne nameravam nadomestiti ali presegati tega bogastva. Rad bi le preprosto
predložil nekaj misli o duhu nove evangelizacije.
261. Kadar rečemo, da ima
kakšna stvar »duha«, navadno mislimo na notranje nagibe, ki spodbujajo, motivirajo,
opogumljajo osebno in skupno delovanje ter mu podeljujejo smisel. Evangeliziranje
z duhom se zelo razlikuje od kopičenja nalog, ki jih doživljamo kot težko obveznost,
ki jo zgolj prenašamo ali sprejmemo nase kot nekaj, kar nasprotuje lastnim nagnjenjem
in željam. Kako bi si želel najti prave besede, da bi spodbudil novo obdobje evangelizacije,
bolj vnete, vesele, velikodušne in smele evangelizacije, ki jo povsem napolnjujeta
ljubezen in nalezljivo življenje! A vem, da ne zadostuje nobena motivacija, če v srcih
ne gori ogenj Svetega Duha. Evangelizacija z duhom je končno evangelizacija s Svetim
Duhom, saj je on duša misijonarske Cerkve. Preden navedem nekaj nagibov in duhovnih
spodbud, se še bolj obračam na Svetega Duha. Prosim ga, naj pride in prenovi Cerkev,
naj jo predrami in podžge, da bo šla pogumno iz sebe in vsem ljudstvom oznanila evangelij.
I.
NAGIBI ZA NOV MISIJONARSKI POLET 262. Evangelizatorji z Duhom so glasniki evangelija,
ki molijo in delajo. Z vidika evangelizacije ne koristijo niti mistične pobude brez
močne družbene in misijonarske zavzetosti, niti družbeno in pastoralno govorjenje
in delovanje brez duhovnosti, ki spremeni srce. Takšne delne ponudbe dosežejo samo
majhne skupine in nimajo daljnosežne prepričljivosti, ker pohabljajo evangelij. Vedno
je potrebno negovati notranji prostor, ki daje krščanski smisel zavzetosti in dejavnosti
(prim. Propositio, 36). Brez daljših obdobij češčenja, molitvenega srečanja
z Božjo besedo, iskrenega pogovora z Gospodom naloge hitro izgubijo svoj smisel, utrujenost
in težave nas oslabijo, vnema ugasne. Cerkev nujno potrebuje pljuča molitve. Zelo
se veselim, da se v vseh cerkvenih ustanovah množijo molitvene skupine, skupine prosilne
molitve in molitvenega premišljevanja Svetega pisma ter večino češčenje Najsvetejšega.
Hkrati »je treba zavračati skušnjavo intimistične in individualistične duhovnosti,
ki ni v skladu ne le z zahtevami ljubezni, ampak tudi ne z logiko učlovečenja«
(Janez Pavel II., ap. pismo Novo millennio ineunte - Ob začetku novega tisočletja
(6. januar 2000), 52, v: CD 91, Ljubljana 2001). Obstaja nevarnost, da je čas
molitve kdaj izgovor, da svojega življenja ne posvečamo misijonu. Privatizacija življenjskega
sloga namreč lahko potegne kristjane, da se zatekajo v napačno duhovnost.
263.
Koristno je, da se spomnimo na prve kristjane in številne brate in sestre v teku zgodovine,
ki so bili polni veselja in poguma, neutrudni v oznanjevanju in sposobni velike dejavne
stanovitnosti. Nekateri pa se tolažijo s tem, da govorijo, da je danes težje. Vsekakor
moramo priznati, da v rimskem cesarstvu ni bil ugoden položaj niti za oznanjevanje
evangelija niti za boj za pravičnost ali obrambo človekovih pravic. V vseh časih zgodovine
je človeška slabost, bolestno iskanje samega sebe, udobna sebičnost in končno poželenje,
ki preži na nas vse. To je vedno prisotno v tej ali oni obliki. Izhaja bolj iz človeških
meja kakor od okoliščin. Torej ne govorimo, da je danes težje. Drugače je. Raje se
učimo od svetnikov, ki so bili pred nami in so se spopadli z vsakokratnimi težavami
svojega časa. V ta namen vam predlagam, da se za hip ustavimo, da bi spet našli nekaj
nagibov, ki nam bodo pomagali v naših dneh posnemati svetnike (prim. V. M. Fernández,
Espiritualidad para la esperanza activa. Acto de apertura del I Congreso Nacional
de Doctrina social de la Iglesia, Rosario (Argentina), 2011: UCActualidad 142
(2011), 16).
Osebno srečanje z Jezusovo rešilno ljubeznijo 264.
Prvi nagib za oznanjevanje evangelija je Jezusova ljubezen, ki smo jo prejeli. Izkušnja,
da nas ljubi on, ki nas je odrešil, nas nagiba, da ga ljubimo vedno bolj. A kakšna
ljubezen je to, ki ne začuti nujnosti, da bi govorili o tem, da smo ljubljeni, in
da bi to pokazali in razglašali? Če ne občutimo globoke želje, da bi podarjali to
ljubezen, se moramo zadrževati v molitvi in ga prositi, da nam spet podeli notranjo
prevzetost. Vsak dan ga moramo milo prositi, si izprositi njegovo milost, da predrami
naše hladno srce in pretrese naše mlačno in površno življenje. Če smo pred njim z
odprtim srcem in dopustimo, da se ozre na nas, spoznamo ta pogled ljubezni, ki ga
je odkril Natanael tistega dne, ko ga je srečal Jezus in mu rekel: »Videl sem te
pod smokvinim drevesom« (Jn 1,48). Kako lepo je stati pred njegovim križem ali
klečati pred Najsvetejšim in preprosto biti pred njegovimi očmi! Kako dobro je, kadar
dopustimo, da se spet dotakne našega življenja in nam podeli svoje novo življenje!
Navsezadnje se zgodi, da »oznanjamo to, kar smo videli in slišali« (1 Jn 1,3).
Najboljši nagib za odločitev, da bi oznanjali evangelij, je v tem, da premišljujemo
polni ljubezni, da ostajamo pri njem in beremo s srcem. Če se mu približujemo na ta
način, nas bo njegova lepota očarala in bomo vedno bolj strmeli nad njo. V ta namen
moramo ponovno pridobiti kontemplativnega duha, ki nam vsak dan na novo odkriva,
da prinašamo dobrino, ki nas napravlja bolj človeške in nam pomaga k novemu življenju.
Ničesar boljšega ne moremo predajati naprej drugim.
265. Vse Jezusovo življenje,
njegov način srečevanja z ubogimi, njegova dejanja, njegova skladnost, njegova vsakodnevna
in preprosta velikodušnost – vse je dragoceno in nagovarja naše življenje. Vsakič
ko človek to odkrije, je prepričan, da je prav to tisto, kar drugi potrebujejo, tudi
če tega ne spoznajo: »Kar vi častite, ne da bi poznali, to vam jaz oznanjam« (Apd
17,23). Od časa do časa izgubimo navdušenje za poslanstvo, ko pozabimo, da evangelij
odgovarja na najgloblje potrebe človeka. Kajti vsi smo bili ustvarjeni za to,
kar nam podarja evangelij: za prijateljstvo z Jezusom in bratsko ljubezen. Kadar nam
uspe ustrezno in lepo izraziti bistveno vsebino evangelija, tedaj bo to oznanilo gotovo
nagovorilo najgloblja hrepenenja srca: »Misijonar izhaja iz prepričanja, da je
po delovanju Duha v posameznikih in tudi v narodih že prisotno – četudi nezavedno
– pričakovanje, da bodo spoznali resnico o Bogu, o človeku, o poti,
ki vodi iz greha in smrti v odrešenje. Gorečnost pri oznanjevanju Kristusa izhaja
iz prepričanja, da more odgovoriti na to pričakovanje« (Janez Pavel II.,
okr. Redemptoris missio – Odrešenikovo poslanstvo (7. december 1990),
45; CD 46, Ljubljana 1991).
Ta gorečnost za evangeliziranje je utemeljena v
tem prepričanju. Na voljo nam je zaklad življenja in ljubezni, ki ne more varati,
oznanilo, ki ne more ne zavajati ne razočarati. To je odgovor, ki sega v samo človekovo
notranjost in ga more podpirati ter dvigati. To je resnica, ki ne pride iz mode, ker
zmore prodreti tja, kamor ne more seči nič drugega. Samo neskončna ljubezen more potolažiti
našo neskončno žalost.
266. To prepričanje pa vzdržuje osebna, vedno nova izkušnja,
da okušamo njegovo prijateljstvo in njegovo oznanilo. Ne moremo vztrajati v predanem
evangeliziranju, če nismo iz lastne izkušnje prepričani, da ni isto, če smo spoznali
Jezusa ali ga ne poznamo; da ni isto, če hodimo z njim ali tavamo v temi; da ni isto,
če ga moremo poslušati ali ne poznamo njegove besede; da ni isto, če ga gledamo, molimo
in moremo v njem počivati ali pa tega ne zmoremo. Ni isto, če skušamo graditi svet
z njegovim evangelijem ali pa samo s svojim razumom. Prav dobro vemo, da je življenje
z njim veliko bolj izpolnjeno in da je z njim lažje v vseh stvareh najti smisel. Zaradi
tega oznanjamo evangelij. Pravi misijonar, ki nikoli ne preneha biti Jezusov učenec,
ve, da Jezus hodi z njim, govori z njim, diha z njim, dela z njim. Čuti, da je Jezus
z njim sredi misijonskega dela. Če kdo ne odkrije Jezusove navzočnosti v srcu same
misijonarske zavzetosti, hitro izgubi navdušenje in ni več prepričan o tem, kar predaja
naprej. Manjka mu moči in gorečnosti. Človek, ki ni prepričan, ne vnema, ni gotov,
ni zaljubljen, gotovo ne prepriča nikogar.
267. Zedinjeni z Jezusom iščemo,
kar on išče, ljubimo, kar on ljubi. Navsezadnje iščemo Očetovo čast in ljubimo ter
delujemo »v hvalo njegovega veličastva« (Ef 1,6). Če se hočemo darovati brez
pridržka in trajno, moramo prodreti onkraj vsakega drugega človeškega nagiba. To je
končni, najgloblji, največji nagib, poslednji razlog in smisel vsega drugega. Gre
za Očetovo čast, ki jo je Jezus iskal v vsem svojem življenju. On je Sin, ki z vsem
svojim bitjem večno blažen »počiva na Očetovem srcu« (Jn 1,18). Misijonarji
smo predvsem zaradi tega, ker nam je Jezus rekel: »V tem je poveličan moj
Oče, da obrodite obilo sadu« (Jn 15,8). Onkraj vsega, kar nam je ljubo ali ne,
kar nas zanima ali ne, kar nam koristi ali ne, onkraj ozkih meja naših želja, našega
razuma in naših nagibov oznanjamo evangelij v večjo čast Očeta, ki nas ljubi.
Duhovno
veselje, da smo ljudstvo 268. Božja beseda nas vabi k spoznanju, da smo
ljudstvo: »Nekoč niste bili ljudstvo, zdaj pa ste Božje ljudstvo« (1
Pt 2,10). Da bi bili oznanjevalci evangelija iz vse duše, je potrebno najti duhovno
veselje, da smo blizu življenja ljudi in sicer tako zelo, da odkrijemo, da je to vir
višjega veselja. Misijon je vnetost za Jezusa, in hkrati vnetost za njegovo ljudstvo.
Ko smo pred križanim Jezusom, spoznavamo vso njegovo ljubezen, ki nam podeljuje dostojanstvo
in nas nosi. Če nismo slepi, začenjamo dojemati, da se ta Jezusov pogled razširja
in usmerja poln ljubezni in notranjega žara na vse njegovo ljudstvo. Tako na novo
odkrijemo, da nas hoče vzeti kot orodje, da bi se vedno bolj približal svojemu ljubljenemu
ljudstvu. Vzame nas iz sredine ljudstva in nas pošilja k ljudem. Zato svoje istovetnosti
ne moremo razumeti brez te pripadnosti.
269. Jezus sam je vzor te odločitve
za oznanjevanje evangelija, ki nas vodi v osrčje ljudstva. Kako dobro je videti, da
je vsem tako blizu! Če je Jezus govoril s kakim človekom, ga je pogledal v globoki
ljubeči naklonjenosti: »Jezus se je ozrl nanj in ga vzljubil« (Mr 10,21), ne
da bi se zmenil za to, da so ga nekateri imeli za požrešneža in pijanca (prim. Mt
11,19). Vidimo ga odprtega za srečanje, ko dopusti, da neka prešuštnica mazili njegove
noge (prim. Lk 7,36-50), ali ko sprejme Nikodema ponoči (prim. Jn 3,1-15). Jezusova
daritev na križu ni nič drugega kakor vrhunec tega sloga, ki je zaznamoval vse njegovo
življenje. Očarani od njegovega zgleda bi se radi popolnoma včlenili v družbo: delimo
življenje z njimi, poslušajmo njihove skrbi, sodelujmo gmotno in duhovno v njihovih
potrebah, veselimo se z veselimi, jokajmo z jokajočimi in se zavzemajmo z ramo ob
rami z drugimi za graditev novega sveta. A ne delajmo tega zaradi dolžnosti, ne kot
breme, ki nas izčrpava, ampak z osebno odločitvijo, ki nas napolnjuje z veseljem in
nam podarja istovetnost.
270. Včasih čutimo skušnjavo, da bi bili kristjani,
ki ohranjajo varno razdaljo do Gospodovih ran. Toda Jezus hoče, da pridemo v stik
s človeško bedo, da se dotaknemo trpečega telesa drugih. Pričakuje, da se odpovemo
temu, da bi iskali svoja osebna in skupna zavetja, ki nam dovolijo obdržati razdaljo
do jedra človeškega trpljenja. Zares naj vstopimo v stik s stvarnim življenjem drugih
in spoznamo moč nežnosti. Če storimo to, bo življenje za nas čudovito prepleteno in
bomo globoko izkusili, da smo ljudstvo, izkusili, da pripadamo ljudstvu.
271.
Res je, da smo v svojem odnosu do sveta poklicani, da damo odgovor o svojem upanju,
a ne kot sovražniki, ki kažejo s prstom in obsojajo. Zelo jasno smo opomnjeni: »Odgovarjajte
skromno in spoštljivo« (1 Pt 3,16), in: »Kolikor morete, živite z vsemi v miru«
(Rim 12,18). Prav tako smo povabljeni, da skušamo »hudo premagovati z dobrim«
(Rim 12,21), ne da bi se naveličali »delati dobro« (Gal 6,9), in ne da bi se
povzdigovali nad druge, »ampak v ponižnosti imejte drug drugega za boljšega od
sebe« (Flp 2,3). Gospodovi apostoli so bili v resnici »priljubljeni pri vsem
ljudstvu« (Apd 2,47; prim. 4,21.33; 5,13). Jasno je, da nas Jezus Kristus noče
imeti kot kneze, ki zaničljivo gledajo zviška, ampak kot ljudske može in žene. To
ni papeževo mnenje, niti pastoralna izbira med drugimi možnimi. To so tako jasna,
neposredna in prepričljiva navodila Božje besede, da ne potrebujejo nobene razlage,
ki bi jim kvečjemu vzela njihovo svarilno moč. Živimo »sine glossa« – brez
komentarjev. Na ta način izkušamo misijonarsko veselje, ko delimo življenje z ljudstvom,
zvestim Gospodu, in hkrati skušajmo prižgati ogenj v srcu sveta.
272. Ljubezen
do ljudi je duhovna moč, ki olajša popolno srečanje z Bogom, kajti kdor ne ljubi brata,
»hodi v temi« (1 Jn 2,11), »ostaja v smrti« (1 Jn 3,14) in »ni spoznal
Boga« (1 Jn 4,8). Benedikt XVI. je rekel, da »odvrnitev od bližnjega napravlja
človeka slepega tudi za Boga (Benedikt XVI, okr.. Deus caritas
est – Bog je ljubezen (25. december 2005), 16, v: CD 112, Ljubljana 2006)
in da je ljubezen navsezadnje edina luč, »ki vedno znova osvetljuje temni
svet in nam daje pogum za življenje in delovanje« (pr. t., 39). Če torej
živimo takšno »mistiko«, da se približujemo ljudem in iščemo njihov blagor,
razširjamo svojo notranjost, da bi prejeli najlepša Gospodova darila. Vsakič ko z
ljubeznijo srečamo kakega človeka, bomo zmožni odkriti nekaj novega o Bogu. Vsakič
ko odpremo svoje oči, da bi spoznali drugega, bo naša vera še bolj razsvetljena, da
bi spoznala Boga. Zato se ne moremo odpovedati, da smo misijonarski, če hočemo rasti
v duhovnem življenju. Naloga evangeliziranja bogati naše srce in razum, nam odpira
duhovna obzorja, nas napravlja sprejemljivejše za spoznanje delovanja Svetega Duha,
in nas vodi ven iz naših duhovnih okvirov. Hkrati pa zavzet misijonar okuša veselje,
da je prekipevajoč izvir, ki osveži druge. Misijonar more biti le, kdor se dobro počuti,
ko išče blagor drugega in hoče srečo drugega. Odprtje srca je vir sreče, kajti »dajati
je boljše kakor prejemati« (Apd 20,35). Nihče nima boljšega življenja, če beži
pred drugimi, se skriva, noče sodelovati, noče dajati, se zapira v svojo lagodnost.
To je podobno počasnemu samomoru.
273. Misijon v srcu ljudstva ni del mojega
življenja ali okrasek, ki ga lahko odvržem. Poslanstvo ni privesek ali dodatna zadeva
življenja. Poslanstvo je nekaj, česar ne morem iztrgati iz svojega bitja, razen če
se hočem uničiti. Jaz sem poslanstvo na tej zemlji, in zaradi njega sem prišel
na ta svet. Priznati moramo, da smo »zaznamovani« za to poslanstvo, da prinašamo luč,
blagoslavljamo, oživljamo, dvigamo, ozdravljamo, osvobajamo. Tu se pokaže, kdo je
iz vse duše bolniška sestra, iz vse duše učitelj, iz vse duše politik. To so tisti,
ki so se najgloblje odločili, da bodo živeli z drugimi in za druge. Če pa nasprotno
kdo medsebojno ločuje dolžnost na eni strani in zasebnost na drugi, tedaj vse postane
sivo in takšen človek bo stalno iskal priznanje ali branil svoje potrebe. Tedaj ne
bo več »ljudstvo«.
274. Da bi delili življenje z ljudmi in se jim velikodušno
posvečali, moramo priznati tudi, da je vsak človek vreden našega darovanja. Ne zaradi
svoje telesne postave, svojih sposobnosti, svojega jezika, svojega mišljenja ali zadovoljstva,
ki ga občutimo, ampak ker je delo Boga, njegovo ustvarjeno bitje. Bog ga je ustvaril
kot svojo podobo in človek odseva nekaj Božjega veličastva. Vsak človek je predmet
neskončno nežne Gospodove ljubezni, in on sam prebiva v njegovem življenju. Jezus
Kristus je prelil svojo kri na križu za tega človeka. Kljub vsakemu zunanjemu videzu
je vsak neskončno svet in zasluži našo ljubezen in našo podaritev. Če mi torej
uspe pomagati enemu samemu človeku, da živi bolje, to že opraviči zavzetost mojega
življenja. Lepo je biti verno Božje ljudstvo. Polnost pa dosežemo, če porušimo stene
in se naše srce napolni z obrazi in imeni!
Skrivnostno delovanje Vstalega
in njegovega Duha 275. V drugem poglavju smo premišljevali o pomanjkanju
globoke duhovnosti, ki se odraža v pesimizmu, fatalizmu in nezaupanju. Marsikateri
ljudje se ne zavzemajo za poslanstvo, ker mislijo, da ni mogoče ničesar spremeniti,
in se jim zato zdi nesmiselno prizadevati si. Mislijo takole: »Zakaj bi se odrekel
svojim prijetnostim in zabavam, če ne bom videl nobenega posebnega učinka?« S takšno
usmerjenostjo ne moreš biti misijonar. Takšna usmerjenost je samo slab izgovor, da
ostaneš vklenjen v lagodnost, v lenobo, v nezadovoljno žalost in samoljubno praznino.
Takšna usmerjenost uničuje, kajti »človek ne more živeti brez upanja. Njegovo
življenje bi bilo obsojeno na brezpomembnost in bi postalo neznosno« (Drugo posebno
zborovanje škofovske sinode za Evropo, Sklepno sporočilo, 1, v: L'Osservatore
Romano, tedenska španska izdaja (29. oktober 1999), 10). Če mislimo, da se stvari
ne bodo spremenile, tedaj se spomnimo, da je Jezus Kristus premagal smrt in je vsemogočen.
Jezus Kristus živi resnično. Sicer pa »če Kristus ni bil obujen, je naše
oznanjevanje prazno in vaša vera nesmiselna« (1 Kor 15,14). Evangelij nam poroča,
kaj se je zgodilo, ko so šli prvi učenci oznanjat: »Gospod je deloval z njimi ter
besedo potrjeval z znamenji« (Mr 16,20). To se dogaja tudi danes. Povabljeni smo,
da to odkrijemo in živimo. Vstali in poveličani Kristus je globok vir našega upanja.
Ne bomo brez njegove pomoči, da bi izpolnili poslanstvo, ki nam ga je zaupal.
276.
Njegovo vstajenje ni stvar preteklosti. Vsebuje življenjsko moč, ki je prepojila svet.
Kjer se vse zdi mrtvo, spet povsod poženejo znamenja vstajenja. Res je, da se pogosto
zdi, kakor da Bog ne obstaja. Vidimo krivičnost, hudobijo, ravnodušnost in okrutnost,
ki ne prenehajo. A gotovo je tudi, da sredi temine vedno vzklije nekaj novega, kar
prej ali slej obrodi sad. Na zravnanem polju se spet pojavi življenje, trdoživo in
nepremagljivo. Morda je veliko temnega, toda dobro se vedno vrača, vzklije in se razrašča.
Na svetu se vsak dan znova rojeva lepota, ki spet vstane spremenjena po viharjih zgodovine.
Vrednote se vedno znova pojavljajo na nov način. Človek je v resnici vstal k novemu
življenju iz tistega, kar se je zdelo povsem končano. To je moč vstajenja. Vsak oznanjevalec
evangelija je orodje te življenjske moči.
277. Prav tako se pojavljajo vedno
nove težave, izkušnja neuspeha in človeške ozkosrčnosti, ki zelo bolijo. Vsi vemo
iz izkušnje, da včasih kakšna naloga ne prinese zadovoljstva, ki bi si ga želeli,
sadovi so neznatni in spremembe počasne. Človek je v skušnjavi, da bi se naveličal.
Vendar ni isto, če kdo zaradi naveličanosti za hip povesi roke ali pa jih za trajno
povesi, ker ga premaguje trajno nezadovoljstvo, žalost, ki izsuši dušo. Lahko se zgodi,
da se srce naveliča boja, ker v jedru išče samega sebe v hlepenju po karieri, srce
je žejno priznanja, odobravanja, odlikovanja in ugleda. Tedaj človek ne povesi rok,
ampak sploh nima več volje in odločnosti, ne more več vstati. Tako evangelij, ki je
najlepše oznanilo na tem svetu, ostane zakopan pod mnogimi izgovori.
278.
Vera pomeni tudi verovati Bogu, verovati, da je resničen, da nas ljubi, da živi, da
more skrivnostno ukrepati, da nas ne zapusti, da more v svoji moči in svoji neskončni
ustvarjalnosti iz hudega narediti dobro. Pomeni verovati, da Bog zmagovito napreduje
v zgodovini skupaj s »poklicanimi, izvoljenimi in zvestimi« (Raz 17,14). Verujmo
v evangelij, ki nam govori, da je Božje kraljestvo že navzoče v svetu, da tu in tam
raste na razne načine – kakor majhno zrno, ki more postati veliko drevo (prim. Mt
13,31-32), kakor prgišče kvasa, ki prekvasi veliko testa (prim. Mt 13,33), in kakor
dobro seme, ki zraste sredi plevela (prim. Mt 13,24-30) – in nas more vedno prijetno
presenetiti. Navzoče je, vrača se, bori se, da bi na novo vzcvetelo. Kristusovo vstajenje
povsod poraja kali tega novega sveta; celo če so odrezane, znova poženejo, kajti Gospodovo
vstajenje je že preželo skrito poganjanje te zgodovine, saj Jezus ni vstal od mrtvih
zaman. Ne ostanimo na robu v tem teku živega upanja!
279. Ker ne vidimo vedno
teh brstečih poganjkov, potrebujemo notranjo gotovost in prepričanje, da more Bog
delovati v vseh okoliščinah, tudi sredi neuspehov, ker »ta zaklad nosimo v lončenih
posodah« (2 Kor 4,7). To gotovost imenujemo »čut za skrivnost«. Pomeni,
da odločno vemo, da bo zagotovo obrodil sad (prim. Jn 15,5), kdor se Bogu izroči in
podari iz ljubezni. Ta rodovitnost pogosto ni vidna, ni otipljiva in je ni mogoče
meriti. Človek ve, da bo njegovo življenje obrodilo sad, a mu ni treba vedeti, kako,
kje in kdaj. Ima gotovost, da nobeno njegovo delo, storjeno z ljubeznijo, ne bo izgubljeno;
nobena iskrena skrb za bližnjega, nobeno delo ljubezni do Boga, noben velikodušen
trud, nobeno boleče potrpljenje ni izgubljeno. Vse to kroži okoli sveta kot živa moč.
Včasih se nam dozdeva, kakor da naše delo ni obrodilo nobenega sadu, toda poslanstvo
ni kupčija niti podjetniški načrt, ni človekoljubna organizacija, ni prireditev, da
bi šteli, koliko ljudi se je je udeležilo zaradi naše propagande. Poslanstvo je nekaj
veliko globljega, in se izmakne vsaki meritvi. Morda Gospod uporabi našo podaritev,
da bi podelil blagoslov na nekem drugem kraju sveta, kamor nikoli ne bomo prišli.
Sveti Duh deluje, kakor hoče, kadar in kjer hoče. Zavzemamo se brez zahteve, da bi
videli pozornost vzbujajoče učinke. Vemo samo, da je naša podaritev nujna. Naučimo
se počivati v nežnih Očetovih rokah, v svoji ustvarjalni in velikodušni podaritvi.
Nadaljujmo, dajmo mu vse, a dopustimo, da on napravi rodovitno naše prizadevanje,
kakor mu je všeč.
280. Da bi ohranjali živo misijonarsko vnemo, je potrebno
odločno zaupanje Svetemu Duhu, ki »prihaja na pomoč naši slabosti« (Rim 8,26).
A to velikodušno zaupanje je treba poživljati, zato moramo stalno prositi Svetega
Duha. On more ozdraviti vse, kar nas slabi v misijonarskem prizadevanju. Res je sicer,
da more to zaupanje Nevidnemu v nas ustvariti neki občutek vrtoglavice: je kakor potopitev
v morje, kjer ne vemo, kaj se nam bo pripetilo. A ni večje svobode, kakor če se damo
nositi Svetemu Duhu in se odreči svojemu preračunavanju in nadziranju ter dovoliti,
da nas on razsvetljuje in vodi, nas usmerja in pelje, kamor hoče. On dobro ve, kaj
je potrebno za vsak čas in vsak trenutek. To se imenuje skrivnostna rodovitnost!
Misijonarska
moč prosilne molitve 281. Obstaja oblika molitve, ki nas posebej priganja,
da se posvetimo evangeliziranju, in nas nagiblje, da iščemo blagor drugih: prosilna
molitev. Poglejmo za hip v notranjost velikega glasnika evangelija svetega Pavla,
da bi razumeli, kakšna je bila njegova molitev: »V sleherni svoji molitvi zmeraj
z veseljem molim za vas vse …, ker vas vedno nosim v srcu« (Flp 1,4–7). Tako odkrijemo,
da nas prosilna molitev ne odvrača od pristnega premišljevanja, kajti premišljevanje,
ki pušča drugega zunaj, je prevara.
282. Takšna usmeritev postane tudi zahvala
Bogu za druge: »Najprej se po Jezusu Kristusu zahvaljujem svojemu Bogu za vas vse«
(Rim 1,8). Je nenehno zahvaljevanje: »Zahvaljujem se vedno svojemu Bogu za vas
vse zaradi Božje milosti, ki vam je bila dana v Kristusu Jezusu« (1 Kor 1,4).
»Zahvaljujem se svojemu Bogu vsakokrat, ko se vas spominjam« (Flp 1,3). To
ni neveren, negativen in brezupen pogled, ampak duhoven pogled iz globoke vere, pogled,
ki priznava, da Bog sam deluje v njem. Hkrati je hvaležnost, ki prihaja iz srca, ki
je res pozorno do drugih. Ko se srce oznanjevalca evangelija dvigne od molitve, postane
bolj velikodušno, osvobodi se duhovne zaprtosti in želi delati dobro ter deliti življenje
z drugimi.
283. Veliki Božji možje in žene so bili veliki molivci. Prosilna
molitev je kakor »kvas« v naročju Trojice. Je vstopanje v Očeta in odkrivanje
novih razsežnosti, ki osvetljujejo in spreminjajo dejanske okoliščine. Reči smemo,
da naša prosilna molitev gane Božje srce. A v resnici nas Bog vedno prehiteva. S
svojo prosilno molitvijo omogočamo, da se njegova moč, njegova ljubezen in njegova
zvestoba z večjo jasnostjo pokažejo med ljudmi.
II. MARIJA, MATI EVANGELIZACIJE 284.
Skupaj s Svetim Duhom je sredi ljudi vedno Marija. Zbira učence, da bi ga klicali
(Apd 1,14). Tako je omogočila misijonarsko eksplozijo o binkoštih. Marija je mati
misijonarske Cerkve. Brez nje ne moremo nikoli povsem razumeti duha nove evangelizacje.
Jezusov
dar svojemu ljudstvu 285. Ko je Jezus na križu v svojem mesu pretrpel dramatično
srečanje med grehom sveta in Božjim usmiljenjem, je mogel ob svojih nogah videti tolažilno
navzočnost svoje matere in svojega prijatelja. V tem odločilnem trenutku, preden je
dokončal svoje delo, ki mu ga je izročil Oče, je Jezus rekel Mariji: »Žena, glej,
tvoj sin!« Nato je rekel svojemu ljubljenemu prijatelju: »Glej, tvoja mati!«
(Jn 19,26.27). Te Jezusove besede na pragu smrti ne izražajo v prvi vrsti pobožne
skrbi za njegovo mater, ampak razodevajo skrivnost posebnega odrešenjskega poslanstva.
Jezus nam je zapustil svojo mater kot našo mater. Šele potem ko je storil to, je mogel
čutiti, da »je bilo vse dopolnjeno« (Jn 19,28). Ob vznožju križa, v najvišji
uri novega stvarjenja nas Kristus vodi k Mariji. Vodi nas k njej, ker noče, da hodimo
brez matere. Ljudstvo bere v tej materini podobi vse skrivnosti evangelija. Gospodu
ni všeč, da njegovi Cerkvi manjka ženska podoba. Marija, ki ga je v veliki veri prinesla
na svet, spremlja tudi »druge svoje potomce, ki se ravnajo po Božjih zapovedih
in imajo Jezusovo pričevanje« (Raz 12,17). Notranjo povezanost med Marijo, Cerkvijo
in vsakim vernikom, ki na različne načine rojevajo Kristusa, je lepo izrazil blaženi
Izak iz samostana Zvezda: »Kjer torej navdihnjene Božje knjige govorijo o deviški
materi Cerkvi sploh, z vso pravico sklepamo, da mislijo posebej tudi na deviško mater
Marijo /…/ Podobno smemo reči, da je celo vsaka zvesta duša nekako
zaročena z Bogom. Vsaka je Kristusu mati, hči, sestra, vsaka je blagoslovljena,
deviška mati/…/ V svetišču Marijinega telesa je Kristus prebival devet
mesecev. V srcu zveste Cerkve biva do konca sveta. V mislih in v ljubezni vsake Bogu
zveste duše pa bo bival na veke« (Izak, opat samostana Zvezda, Sermo 51:
PL 194, 1863, 1865; slov. prevod: Bogoslužno branje sobote drugega adventnega
tedna).
286. Marija zna z nekaj ubogimi plenicami in polnostjo nežne ljubezni
hlev spremeniti v Jezusovo hišo. Marija je Očetova dekla, ki prepeva hvalnico. Je
prijateljica, vedno pozorna, da ne zmanjka vina v našem življenju. Njeno srce je prebodel
meč, zato razume naše stiske. Kot mati vseh je znamenje upanja za ljudstva, ki trpijo
v porodnih bolečinah, dokler ne vzklije pravičnost. Je misijonarka, ki se nam približa,
da bi nas spremljala v življenju. Z materinsko ljubeznijo odpira srca za vero. Kot
mati hodi z nami, se bojuje za nas in neutrudno podarja bližino Božje ljubezni. Z
različnimi marijanskimi vzkliki, ki so navadno povezani s svetišči, deli zgodovino
vsakega ljudstva, ki je sprejelo evangelij, in postaja del njegove zgodovinske istovetnosti.
Mnogi krščanski očetje prosijo, da bi bili njihovi otroci krščeni v kakšnem marijanskem
svetišču. S tem kažejo svojo vero v Marijino materinsko delovanje, ki rojeva nove
otroke za Boga. Tam v svetiščih lahko opazujemo, kako Marija zbira okoli sebe otroke,
ki z velikim naporom prihajajo kot romarji, da bi jo videli in bi jih ona videla.
Tu najdejo Božjo moč za prenašanje trpljenja in življenjskih tegob. Kakor svetemu
Juanu Diegu jim z nežno ljubeznijo deli svojo materinsko tolažbo in jim šepeta: »Tvoje
srce naj se ne vznemirja /…/ Ali nisem tukaj jaz, tvoja mati?« (Nican Mopohua,
118-199).
Zvezda nove evangelizacije 287. Mater živega evangelija
prosimo za njeno priprošnjo, da bi celotna skupnost Cerkve sprejela to povabilo k
novi stopnji oznanjevanja evangelija. Marija je žena vere, ki potuje v veri(Drugi
vatikanski koncil, dogmatična konstitucija o Cerkvi Lumen gentium, C 52-69).
»Njena izredna romarska pot vere predstavlja trajno oporo za Cerkev« (Janez
Pavel II., okr. Redemptoris mater – Odrešenikova mati (25. Marec 1987), 6,
v: CD 34, Ljubljana 1987). Marija se je dala voditi Svetemu Duhu na poti vere za poslanstvo
služenja in rodovitnosti. Danes se oziramo nanjo, da bi nam pomagala vsem oznanjati
sporočilo zveličanja in da bi novi učenci postali oznanjevalci evangelija (prim. Propositio
58). Na tej romarski poti evangelizacije ne manjkajo stopnje suhote, teme in marsikatere
bridkosti, kakor jih je doživljala Marija tista leta v Nazaretu, ko je Jezus odraščal:
»Jezus je začetek evangelija, dobrega, veselega oznanila. A v tem začetku
ni težko prepoznati tudi posebnega napora srca, ki je povezan z neko 'nočjo vere'
– da uporabim izraz svetega Janeza od Križa –, kakor 'tančica', skozi katero se moramo
bližati Nevidnemu in živeti v zaupnosti s skrivnostjo. Na ta način je Marija živela
veliko let v zaupnosti s skrivnostjo svojega Sina in napredovala na svoji poti vere«
(Janez Pavel II., okr. Redemptoris mater – Odrešenikova mati (25. Marec 1987),
17, v: CD 34, Ljubljana 1987).
288. V evangelizacijskem delovanju Cerkve je
marijanski slog. Vsakokrat ko se ozremo na Marijo, spet verujemo v revolucionarno
moč nežnosti in ljubezni. Pri njej vidimo, da ponižnost in nežnost nista kreposti
slabotnih, ampak močnih, ki jim ni treba slabo ravnati z drugimi, da bi se počutili
pomembne. Marija je hvalila Boga, ker »je mogočne vrgel s prestola« in »bogate
odpustil prazne« (prim. Lk 1,52.53). Ko gledamo nanjo, odkrijemo, da prinaša varnost
v naše iskanje pravičnosti. Marija skrbno »vse ohranja v svojem srcu in o tem premišljuje«
(prim. Lk 2,19). Marija zna prepoznavati sledove Božjega duha v velikih dogodkih in
tudi v tistih, ki se zdijo nepomembni. Premišljuje Božjo skrivnost v svetu, v zgodovini
in v vsakdanjem življenju vsakega človeka in vseh ljudi. Moli in dela v Nazaretu.
Pripravljena je nemudoma oditi iz svoje vasi, da bi »hitro« (prim. Lk 1,39)
pomagala drugim. Ta živahnost pravičnosti in nežnosti, premišljevanja in odhoda k
drugim napravlja Marijo za cerkveni vzor evangeliziranja. Prosimo jo, naj nam s svojo
materinsko molitvijo pomaga, da bo Cerkev postala hiša za mnoge, mati za vsa ljudstva
in da bi mogel nastati nov svet. Vstali nam s svojo močjo, ki nas napolnjuje z velikim
zaupanjem in trdnim upanjem, govori: »Glejte, vse delam novo« (Raz 21,5).
Z
Marijo se zaupno bližajmo tej obljubi in ji recimo: Devica in mati Marija, Sveti
Duh te je vodil, da si v globini svoje ponižne vere sprejela Besedo
življenja in se povsem darovala Bogu. Pomagaj nam izreči našo
privolitev v nujnosti, ki je silnejša kakor kdajkoli, da bomo
oznanjali Jezusovo blagovest.
Ti si, napolnjena s Kristusovo
navzočnostjo, prinesla veselje Janezu Krstniku, da je zavriskal
v naročju svoje matere. Ti si, prepolna veselja, zapela hvalnico
čudovitih Božjih del. Stanovitno si vztrajala pod križem v neomajni
veri in sprejela veselo tolažbo vstajenja. Zbrala si učence v
pričakovanju Svetega Duha, da je mogla nastati misijonarska Cerkev.
Izprosi
nam novo vnemo Vstalega, da bomo vsem prinašali evangelij življenja, ki
premaga smrt. Daj nam sveto drznost za iskanje novih poti, da
bo do vseh prišel dar lepote, ki nikoli ne ugasne.
Ti, Devica
poslušajočega srca in premišljevanja, mati ljubezni, nevesta večne svatbe,
posreduj za Cerkev, katere najčistejša podoba si, da se ne bo
nikoli zapirala ali opešala v svoji gorečnosti pri graditvi Božjega kraljestva.
Zvezda nove evangelizacije, pomagaj nam, da bomo svetili v
pričevanju občestva, služenja, izpovedujoče in velikodušne vere, pravičnosti
in ljubezni do ubogih, da bo veselje iz evangelija prispelo do
koncev zemlje in da nobeno obrobje ne bo brez njegove svetlobe.
Mati
živega evangelija, vir veselja za male, prosi za nas. Amen.
Aleluja!
Dano v Rimu, pri Svetem Petru, ob sklepu leta vere, 24.
novembra 2013, na slovesni praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, v prvem letu
mojega papeževanja.