Msgr. Andrej Glavan: Gospod, obudi v našem narodu željo po enotnosti, po pravi
duhovni prostosti, po pravni in pravični državi za vse, ne le za privilegirance
LJUBLJANA (torek, 24. junij 2014, RV) – V stolni cerkvi sv. Nikolaja je danes
popoldne potekala molitev in nato sveta maša, ki jo je novomeški škof in predsednik
Slovenske škofovske konference msgr. Andrej Glavan skupaj s slovenskimi škofi
daroval mašo za domovino.
Pri bogoslužju so poleg Slovenskega komornega zbora
pod vodstvom asistenta dirigenta Fernanda P. Mejiasa sodelovali tudi predstavniki
Vojaškega vikariata pri Slovenski vojski, predstavniki Enote za protokol ter kvintet
trobil orkestra Slovenske vojske.
Uvodni pozdrav Spoštovani gospod
predsednik RS – g. Borut Pahor, gospod predsednik državnega sveta – g. Mitja Bervar,
varuhinja človekovih pravic – ga. Vlasta Nussdorfer, predstavniki družbenega,
političnega, kulturnega, gospodarskega in celotnega javnega življenja, evropski in
državni poslanci. Spoštovano poveljstvo oboroženih sil in Slovenske policije, predstavniki
drugih Cerkva in verskih skupnosti, gospod dekan TEOF, izbrani gostje, prisrčno pozdravljeni.
Vos
Excellences, Mesdames et Messieurs, ambassadeurs en République de la Slovénie. Votre
présence m’offre une très précieuse occasion d'exprimer mes pensées affectueuses aux
communautés catholiques dans vos pays. Soyez-vous, les excellences, et
les communautés chrétiennes de chez-vous, sûr de mes prières quotidiennes pour qu’on
puisse vivre la foi en liberté et qu’on reprenne par la force de l’eucharistie le
dévouement pour l’Eglise. Veuillez bien, chers excellences, par mes simples
paroles, me permettre de vous et les peuples de vos nations inviter et encourager
au service de tous les hommes, frères et sœurs en Jésus Christ. Que la Vierge Marie,
Trône de la Sagesse et Reine de la paix vous accompagne. Merci.
Prisrčen
pozdrav in zahvala za prisotnost apostolskemu nunciju v Republiki Sloveniji, Njegovi
Ekscelenci msgr. Juliuszu Januszu, celjskemu škofu, apostolskemu administratrju mariborske
nadškofije in podpredsedniku SŠK, koprskemu in murskosoboškemu škofu, ljubljanskemu
pomožnemu škofu in upokojenemu koprskemu škofu, vsem višjim redovnim predstojnikom
in predstojnicam ter vsem duhovnikom za nocojšnje somaševanje za domovino na predvečer
dneva državnosti.
Lepo pozdravljam tudi vse redovnice in člane viteških redov
in vse, ki nas spremljate preko družbenih občil.
Priznajmo najprej svoje grehe
in opustitve, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti.
Audio pozdrava in uvoda
v mašo:
Homilija Dragi
bratje in sestre! Zahvalno sv. mašo obhajamo na praznik rojstva Janeza Krstnika,
zadnjega izmed prerokov Stare zaveze, ki je pripravil pot in odprl vrata Jezusu Kristusu,
našem Odrešeniku in Odrešeniku vseh ljudi. V tem letu se spominjamo tudi 100-letnice
začetka nesrečne morije v 1. svetovni vojni, ki nas bo trajno opominjala na posledice,
če ljudje niso pripravljeni na spoštljiv dialog, če se posamezniki ali narodi sebično
zapirajo v svoj ego, v svoj prav, in niso pripravljeni narediti spravnih korakov drug
k drugemu.
Življenje v miru in blaginji je možno le, če se vsi trudimo za medsebojno
spoštovanje, za spravo in odpuščanje.
Spoštovani! Pred 23 leti smo s pridržanim
trepetom in hkrati smelo in ponosno na drog pred parlamentom obesili slovensko zastavo,
kot simbol, s katere smo zavestno odstranili rdečo zvezdo, kot simbol boja, revolucije,
nasilja, ki smo ga doživljali zlasti po drugi svetovni vojni. Tisti večer je bil nepozaben
trenutek uresničitve tisočletnih sanj in hrepenenj po svobodni in samostojni domovini,
katere miroljubni program je v Zdravljici zapisal naš pesnik Prešeren, uglasbil pa
Stanko Premrl, regens cori tu v ljubljanski stolnici. Sledila so mednarodna
priznanja in vrstili so se uspehi na mnogih področjih, da nam jih je zavidala vsa
bivša Jugoslavija in jih občudovala vsa Evropa. Pomladni veter je zavel v jadra našega
»čolniča« in ga mladostno povedel celo na razsežna svetovna morja.
Danes, po
tolikih letih, našo barko, tako bi rekel Prešeren, močno premetavajo valovi globoke
krize, a ne samo zaradi močno vznemirjenega svetovnega morja, temveč tudi zaradi samih
ljudi na barki, ki se ne morejo sporazumeti, kam jo usmeriti, ali nazaj v egiptovsko
sužnost, ali proti pravi duhovni prostosti in vladavini prava.
V našo skupnost,
naša srca vse bolj prodira občutek ogroženosti, apatičnosti in otožnosti; in namesto
programskega sporočila Zdravljice, nam – če smo nekoliko pesniško navdahnjeni – navdaja
misel sužnjev iz Verdijevega Nabucca: »Splavaj misel na krilih letečih nad
zelene ravni in bregove,« ko so v veliki bolečini s pesmijo, ki je bila hkrati
molitev, prosili Boga: »Domovina nekdanje svobode, o spomini zgubljeni brez nad!
Zlata harfa vsevidnih prerokov, le zakaj si tako onemela? Spet obudi svoj zven milih
zvokov in zapoj mi o dneh, ki so šli!«
Gospod, obudi v našem narodu željo
po enotnosti, po pravi duhovni prostosti, po pravni in pravični državi za vse, ne
le za privilegirance.
Nedavna razglasitev papeža Janeza Pavla II. za svetnika
je v marsikom obudila spomin na številna srečanja z njim in na njegovo izjemno naklonjenost
do Slovenije, kar je pokazal ob mnogih priložnostih, še posebno v času naših osamosvojitvenih
prizadevanj in njegovih dveh obiskov pri nas.
Ob ponovnem prebiranju njegovega
poslovilnega govora, na Mariborskem letališču leta 1996, znova živo zazvenijo njegove
prijateljske in očetovske besede, kot edini kažipot iz sedanje slepe ulice in razkroja
naše družbe, ko je spodbujal in dejal, naj ohranjamo obličje te čudovite dežele –
podobe raja, da naj ne dopustimo, da bi zamrlo plemenito državljanstvo in duhovno
izročilo. Med drugim je dejal, naj pogumno in vztrajno stopamo dalje po poti napredka,
s seboj pa naj nosimo vrednote svoje bogate kulturne dediščine. V nadaljevanju je
omenil napore, s katerimi si naš narod ne prizanaša, da bi usmeril pristen napredek
v blagor vseh. Opozoril je na nujno potrebno potrpežljivost, odprtost za pogovor in
pripravljenost na odpuščanje in spravo, da bi mogli z zaupanjem zreti v prihodnost.
Kot
da bi bil eden izmed nas, ki od blizu pozna naše globoke razprtije in šibke strani,
še zlasti, ker edini v Evropi nismo razčistili ideoloških zablod iz preteklosti, nas
je pred odhodom odločno pozval: »Bodite vselej enotno in složno ljudstvo, družina,
sestavljena iz mnogih družin, med katerimi vladata ljubezen in medsebojna pomoč.«
V nadaljevanju je še opozoril, da »družbene in kulturne spremembe sedanjega časa
gotovo zadevajo tudi življenje in navade v družinah, vendar te spremembe ne smejo
imeti zanje usodnih posledic.« Pri tem je izpostavil vlogo kristjanov za
dosledno in prepričljivo ohranjanje in predajo luči vere, ki že več kot 1250 let tvorno
sooblikuje našo dediščino in kulturo.
Dragi bratje in sestre! V ta namen
veliko molímo. Danes je sklep devetdnevne molitve in posta za domovino. Hvala organizatorjem
te plemenite pobude. Molímo še naprej, vse do volitev, za darove Svetega Duha, za
dar modrosti in svèta, da se bomo znali na volitvah prav odločiti in nekaj konkretnega
narediti za prenovo naše ljube domovine.
Spoštovani! Le v medsebojnem spoštovanju,
strpnosti, medsebojnem sprejemanju je možno živeti v katerikoli skupnosti, tudi v
državi. V tem smislu lahko razumemo tudi Gregorčičev verz, ki je vklesan na njegovem
nagrobniku: »Naš čolnič (katerega ime je Slovenija) pogube otmimo.«
To lahko storimo tudi s tem, da se prav vsi udeležimo volitev, kar je naša demokratična
državljanska pravica in dolžnost, ki nam jo kot nalogo nalaga tudi družbeni nauk Cerkve.
To
so naše skupne in srčne želje ob rojstnem dnevu naše Domovine, ob dnevu državnosti.
Bog vas blagoslovi. Bog blagoslovi našo Domovino! Tako bodi!