Papež v škofiji Cassano all'Jonio najprej srečal zapornike

CASSANO ALL'JONIO (sobota, 21. junij 2014, RV) – Papež Frančišek je danes obiskal škofijo Cassano all'Jonio v Kalabriji na jugu Italije. Dopoldne je najprej obiskal zaporniško hišo Rosetta Sisca v mestu Castrovillari. Od tam se je napotil v Cassano all'Jonio. Na dvorišču pred zaporom ga je pričakala velika množica ljudi, nato pa se je ob 9.30 srečal z zaporniki in z njihovim osebjem. Med nagovom je sveti oče v ospredje postavil pomebnost spremljanja zapornika pri njegovi ponovni vključitvi v družbo in zaupanje le-tega v Božjo ljubezen in usmiljenje.

Papež Frančišek je zbranim najprej razložil namen obiska: »Želim izkazati bližino papeža in Cerkve vsakemu moškemu in vsaki ženski, ki se nahajata v zaporu, na vsakem koncu sveta. Jezus je rekel: 'V ječi sem bil in ste prišli k meni.' (Mt 25, 36)«

»Glede zapornikov se pogosto poudarja tema o človekovih pravicah in o potrebi po ustreznih pogojih prestajanja kazni,« je svoj nagovor nadaljeval sveti oče. Ta vidik kaznovalne politike papež Frančišek vidi kot nekaj bistvenega in čemur se mora vedno dajati veliko pozornosti. Toda samo ta vidik ne zadošča, »če ni spremljana in dovršena s konkretnim zavzemanjem institucij pri dejanski ponovni vključitvi v družbo,« je zatrdil sveti oče. »Ko je ta cilj zanemarjen, izvrševanje kazni pade v golo orodje kaznovanja in vrnitev v družbo je včasih nevarna za posameznika in za družbo.«

Sveti oče je nato izpostavil, da Bog z nami ne dela tako. »Ko nam Bog odpusti, nas spremlja in nam na poti pomaga. Vedno. Tudi v malih stvareh. Ko gremo k spovedi, nam Godpod reče: 'Jaz ti odpuščam. Sedaj pojdi z menoj.' In on nam pomaga, da se ponovno odpravimo na pot. Nikoli nas ne obsoja. Tudi nam nikoli samo ne odpusti, ampak nam odpusti in nas spremlja. Ker smo šibki, se moramo ponovno vračati k spovedi. Ampak Bog se nikoli na utrudi. Vedno nas prime za roko. To je Božja ljubezen in mi jo moramo posnemati.«

Po drugi strani, je nato nadaljeval papež, resnična in celostna vključitev neke osebe v družbo pa ni samo delo človeka. Na to pot vstopi tudi srečanje z Bogom, sposobnost, da se mu pustimo gledati. »Težje je pustiti Bogu, da nas gleda, kot pa gledati Boga,« je poudaril papež Frančišek. »Težje je pustiti Bogu, da nas sreča, kot pa srečati Boga. Kajti v nas je vedno prisoten odpor. On te čaka, On te gleda, On te vedno išče. Ta Bog, ki nas ljubi, ki nas je sposoben razumeti, sposoben odpustiti naše napake. Gospod je učitelj ponovne vključitve,« je poudaril sveti oče. »On nas prime za roko in nas privede v skupnost.« Gospod nam vedno odpušča, nas vedno spremlja, nas vedno razume. Na nas pa je, da mu vse to dopustimo.

Nato je papež Frančišek vsem zapornikom zaželel, naj ta čas ne doživljajo kot izgubo časa, ampak kot dragocen čas, kjer bodo prosili Boga in od njega prejeli to milost. Tako bodo najprej izboljšali sami sebe in obenem skupnost, kajti, v dobrem in slabem, naša dejanja vplivajo na druge in na vso človeško družino.

Ob koncu nagovora se je sveti oče spomnil še na vse družinske člane zapornikov ter opogumil vso osebje, ki je zaposleno v zaporu. Papež Frančišek je nato vsem iz srca podelil svoj blagoslov in jih Mariji izročil v varstvo. Ni pa pozabil prositi, naj molijo za njega, saj, kakor je rekel, tudi on ima svoje napake in mora delati pokoro.

Audio: