Cassano all'Jonio: Papež na srečanju z duhovniki o veselju biti duhovnik in lepoti bratstva

CASSANO ALL'JONIO (sobota, 21. junij 2014, RV) – Iz Castrovillarija je papež odšel v Cassano all'Jonio, kjer se je ob 11.00 začelo srečanje z bolnimi osebami, ki bivajo v hospicu Sv. Janez Moskati. Opoldne pa je v katedrali potekalo srečanje z duhovniki škofije Cassano all'Jonio. Papež Frančišek jim je v naprej pripravljeni govor izročil v branje. V njem je spregovoril o veselju duhovništva in lepoti bratstva. »Najprej bi želel z vami podeliti veselje, da smo duhovniki,« zapiše in izpostavi vedno novo presenečenje, da je poklican od Gospoda Jezusa, poklican slediti mu, biti z njim, iti k drugim in jim prinašati njega, njegovo besedo, njegovo odpuščanje … Po papeževih besedah ni ničesar lepšega od tega: »Ko smo mi duhovniki pred tabernakljem in se za trenutek ustavimo v tišini, takrat na sebi ponovno čutimo Jezusov pogled; in ta pogled nas prenavlja, nas poživlja …«

Seveda včasih ni lahko ostajati pred Gospodom. Najprej zaradi obveznosti, a včasih tudi zato, ker Jezusov pogled duhovnike postavlja tudi v nemir, v krizo, kar pa je po Frančiškovih besedah dobro zanje. »V tišini molitve nam Jezus daje videti, če delamo kot dobri delavci ali pa smo nekoliko postali uslužbenci; smo odprti, velikodušni kanali, po katerih teče obilje njegove ljubezni in njegove milosti, ali pa v središče postavljamo sebe ter tako, namesto da bi bili kanali, postanemo zasloni, ki ne pomagajo k srečanju z Gospodom, z lučjo in močjo evangelija,« zapiše.

Drugi poudarek papeževega govora duhovnikom pa je namenjen »lepoti bratstva«: skupaj biti duhovniki, Gospodu slediti skupaj, kljub veliki raznolikosti darov in osebnosti, in ne sami, eden po eden. Po Frančiškovih besedah ravno to bogati skupnost duhovnikov, ta raznolikost porekla, starosti, sposobnosti … in vse to živeto v občestvu, v bratstvu.

Tudi to ni lahko, ni nekaj takojšnjega in v naprej danega. Najprej zato, ker so tudi duhovniki del današnje subjektivistične kulture, ki povzdiguje 'jaz' vse do malikovanja. In tudi zaradi določenega pastoralnega individualizma, ki je žal razširjen tudi v naših škofijah. In na to se je treba odzvati z izbiro bratstva, poudari papež in pripomni, da namenoma govori o »izbiri«. Ne gre namreč za nekaj, kar se lahko pusti naključju, okoliščinam, ampak je izbira, ki se ujema z realnostjo, ki duhovnike tudi določa; ustreza daru, ki so ga prejeli, ki pa ga je treba vedno sprejeti in gojiti in to je: občestvo v Kristusu v skupnosti duhovnikov, okrog škofa. »To občestvo zahteva, da se ga živi v iskanju konkretnih oblik, ki ustrezajo časom in stvarnosti teritorija, a vedno v apostolski perspektivi, z misijonarskim stilom, bratstvom in življenjsko preprostostjo,« zatrjuje. Navaja Jezusove besede: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« Izrečene so bile vsem, a predvsem dvanajsterim, tistim, ki jih je poklical, naj mu sledijo od blizu.

»Veselje biti duhovniki in lepota bratstva,« papež povzame ob koncu govora in duhovnike še spodbudi pri njihovem delu z družinami in za družine. »To je delo, ki ga Gospod želi od nas še posebej v tem času, ki je težki čas bodisi za družino kot ustanovo bodisi za družine, ki so v stiski zaradi krize. A ravno takrat, ko so težki časi, nam Bog da čutiti svojo bližino, svojo milost, preroško moč svoje besede. Mi pa smo poklicani biti pričevalci in posredniki te bližine družinam in te preroške moči za družine.«

Audio: