S papežem Frančiškom skozi minuli teden

VATIKAN (nedelja, 22. junij 2014, RV) – »V evharistiji se izraža Gospodova ljubezen do nas: tako velika ljubezen, da nas hrani sam s sabo; zastonjska ljubezen, vedno na razpolago vsaki osebi, ki je lačna in potrebna obnovitve lastnih moči. Živeti izkušnjo vere pomeni, da se pustimo hraniti Gospodu in da svojega življenja ne gradimo na materialnih dobrinah, marveč na stvarnosti, ki ne propade: na Božjih darovih, njegovi besedi in njegovem telesu.« Tako je dejal papež Frančišek med sveto mašo, ki jo je v četrtek zvečer, na praznik svetega Rešnjega telesa in krvi daroval pred lateransko baziliko. »Vsak med nami se danes lahko vpraša,« je dejal: »In jaz? Kje želim jesti? Ob kateri mizi se želim hraniti? Ob Gospodovi mizi? Ali pa sanjam, da jem okusne jedi, a v zasužnjenosti? Kaj je moj spomin? Je tisti o Gospodu, ki me rešuje, ali tisti o suženjstvu? S katerim spominom si nasitim svojo dušo?«

Splošna avdienca: Bog oblikuje svoje ljudstvo, ki je Cerkev
»Cerkev namreč ni ustanova, namenjena sama sebi, ni zasebno združenje ali nevladna organizacija … Cerkev smo vsi mi.« Cerkev je odprta za vse človeštvo, »ni nastala v laboratoriju«, »ni nastala iznenada«. Ustanovil jo je Jezus in predstavlja narod, ki ima za sabo dolgo zgodovino in pripravo, ki se je začela mnogo pred Kristusom, je dejal papež med splošno avdienco v sredo, ko je začel nov sklop katehez, posvečenih Cerkvi. »Dragi prijatelji,« je zatrdil, »to je Božji načrt: po njegovi ljubezni oblikovati blagoslovljen narod, ki bo svoj blagoslov ponesel vsem ljudstvom sveta.« Ta načrt se ne spreminja, vedno se udejanja. Izpolnil se je v Kristusu in tudi danes ga Bog uresničuje v Cerkvi. »Prosimo za milost,« je povabil, »da bomo ostali zvesti v hoji za Gospodom Jezusom in poslušanju njegove besede, kot Abraham vsak dan pripravljeni na odhod v deželo Boga in človeka, v našo resnično domovino, ter da bomo tako postali blagoslov, znamenje Božje ljubezni do vseh njegovih otrok … Mi kristjani smo ljudje, ki blagoslavljajo in ki znajo blagoslavljati. In to je lepa poklicanost!«

Preganjanje kristjanov danes silovitejše kot v prvih stoletjih Cerkve
»Verska svoboda ni samo svoboda misli ali zasebnega bogočastja. Je svoboda do življenja v skladu z etičnimi načeli, ki so posledica najdene resnice, tako zasebno kot javno. To je velik izziv v globaliziranem svetu, kjer šibka misel, ki je bolezen, znižuje tudi raven splošne etike in v imenu napačnega pojma strpnosti konča v preganjanju tistih, ki branijo resnico o človeku in njene etične posledice,« je zatrdil Frančišek v petek med avdienco z udeleženci mednarodnega simpozija o verski svobodi. Poudaril je, da je nerazumljivo in zaskrbljujoče, da tudi danes v svetu ostajajo diskriminacije in omejitve pravic samo zaradi pripadnosti in javnega izpovedovanja določene vere. »Nesprejemljivo je, da celo obstajajo resnična in dejanska preganjanja zaradi verske pripadnosti in tudi vojne. To rani razum, ogroža mir in ponižuje človekovo dostojanstvo.« Po papeževih besedah je boleča ugotovitev, da so kristjani po svetu danes deležni največjega števila diskriminacije te vrste: »Preganjanje kristjanov je danes celo silovitejše kot v prvih stoletjih Cerkve in obstaja več kristjanov mučencev kot v takratni dobi. In to se dogaja več kot 1700 let po Konstantinovem ediktu, ki je kristjanom podelil svobodo do javnega izpovedovanja njihove vere.«

'Ne' drogi!
»Želim povedati zelo jasno: droge se ne premaga z drogo! Droga je zlo in z zlom ne more biti popuščanja in kompromisov,« je poudaril papež med srečanjem z udeleženci mednarodne konference o problematiki droge. »'Ne' vsaki vrsti droge. Enostavno. 'Ne' vsaki vrsti droge. A da bi izrekli ta 'ne', je treba reči 'da' življenju, 'da' ljubezni, 'da' drugim, 'da' vzgoji, 'da' športu, 'da' delu, 'da' več virom dela. Če se uresničijo ti 'da-ji', ni prostora za drogo, za zlorabo alkohola in ostale odvisnosti.«

Odprtje pastoralnega simpozija rimske škofije: Današnji otroci so sirote
»Naši otroci trpijo zaradi osirotelosti,« je povedal papež na začetku pastoralnega simpozija rimske škofije, ki se je začel v ponedeljek zvečer. »Mladi so sirote brez varne poti, brez učitelja, ki bi mu lahko zaupali, brez idealov, ki bi jim ogreli srce, brez upanja, ki bi jih podpiralo v naporu vsakdanjega življenja. Sirote so, a v svojem srcu ohranjajo živo željo po vsem tem. To je družba sirot. Sirote brez spomina na družino. Kajti starih staršev ni, so v domu za starejše, ni družinskega spomina. Otroci so sirote brez ljubezni ali pa jo dobijo v naglici: oče je utrujen, mama je utrujena. So sirote brez zastonjskosti, brez zastonjskosti očeta in mame, ki bi znala potrošiti čas in se igrati z otroki. Potrebujemo čut za zastonjskost: v družinah, župnijah, v celotni družbi. In ko pomislimo, da se nam je Gospod zastonj razodel, po milosti, vse postane še bolj pomembno. Potreba po človeški zastonjskosti, ki je kot odpreti srce za Božjo milost. Vse je gratis: On pride in nam da svojo milost. A če nimamo čuta za zastonjskost v družinah, šolah, župnijah, nam bo zelo težko razumeti, kaj pomeni Božja milost, tista milost, ki se ne prodaja in ne kupuje, ampak je dar samega Boga. In zato obstajajo sirote brez zastonjskosti.«

Naj etika ponovno najde svoj prostor v financah
»Pomembno je, da etika ponovno najde svoj prostor v financah in da trgi začnejo služiti interesom ljudi in skupnemu dobremu človeštva. Ne moremo več dopuščati, da finančni trgi obvladujejo usodo narodov, namesto da bi služili njihovim potrebam, in da nekateri posamezniki uspevajo na račun finančnih špekulacij, medtem ko večina trpi težke posledice,« so se glasile Frančiškove besede udeležencem simpozija z naslovom Vlagati za revne.

Na srečanju z canterburyjskim anglikanskim nadškofom
»Pred Jezusovim usmiljenim pogledom se ne moremo pretvarjati, da ločitev med katoliško in anglikansko Cerkvijo ni sramotna in da ni ovira pri oznanjevanju evangelija zveličanja v svetu,« je dejal papež na srečanju z canterburyjskim anglikanskim nadškofom Justinom Welbyjem. Polna edinost se lahko zdi zelo oddaljena, pa vendar vedno ostaja cilj, h kateremu moremo usmeriti vsak korak na ekumenski poti, po kateri skupaj hodimo. »Naš napredek k polnemu občestvu ne bo samo rezultat naših človeških dejanj, ampak svobodni dar Boga. Sveti Duh nam daje milost, da ne izgubljamo poguma, in nas vabi, naj se s popolnim zaupanjem prepustimo njegovemu mogočnemu delovanju.«

Audio: